33. člen ZPrCP

Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ, v obravnavani zadevi policija, v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu URS in v prvem odstavku 148. člena OZ. V primeru ugotavljanja odgovornosti države za povzročeno škodo, ki bi jo naj pri opravljanju svojega dela storil državni organ, zlasti pri ugotavljanju protipravnosti njihovega ravnanja, je treba upoštevati naravo njihovega dela. Nosilci javne oblasti, kamor sodi tudi policija, so pri svojem delu strogo vezani na vsebino in domet javnopravnih pooblastil, ki so določena s pravnimi pravili, katerih namen je preprečevanje samovolje. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Zato mora biti za odgovornost države, ki jo povzročijo državni organi, podana kvalificirana protipravnost. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka organa, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

Ni mogoče slediti obljubam, da bo vozilo, ki je bilo obdolžencu zaseženo, odslej uporabljala le njegova soproga. Obdolženec je namreč s svojim ravnanjem, ko je kljub temu, da mu je bilo isto vozilo že dvakrat zaseženo in nato vrnjeno v strani sodišča, ponovno kršil cestnoprometne predpise s tem, da je vozil zaseženo vozilo brez veljavnega vozniškega dovoljenja in celo pod vplivom alkohola nedvomno izkazal, da ga zgolj izrek glob ne odvrne od ponavljanja prekrškov in da zato predstavlja nevarnega voznika v cestnem prometu, zaradi česar je izrek stranske sankcije odvzema predmetov nujen, da se zagotovi varnost cestnega prometa.

Tretji odstavek 37. člena ZPrCP določa splošno pravilo, da morajo vozniki voziti po desni strani ceste. Namen tega pravila je preprečiti trčenja z nasproti vozečimi vozili ali s kolesarji in pešci, ki se gibajo ob desni strani oz. desnem robu vozišča. Obdolžencu se v predmetni zadevi ne očita, da bi vozil preblizu desnega roba vozišča oziroma, da bi vozil po levi strani, temveč da po tem, ko je pripeljal iz kratkega ravninskega dela cesta, ki preide v oster levi ovinek po klancu navzgor, ni zavil levo, ampak je zapeljal naravnost izven cestišča. Tak opis ravnanja po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja prekrška po tretjem odstavku 37. člena ZPrCP, temveč bi kvečjemu lahko šlo za očitek vožnje z neprilagojeno hitrostjo, kar pa se obdolžencu v predmetni zadevi ne očita, niti iz obdolžilnega predloga ne izhajajo dejstva in okoliščine, s katerimi bi bilo mogoče obdolžencu očitati tak prekršek.

Navedena dva prekrška sta v navideznem idealnem steku, saj so vsi zakoniti znaki drugega prekrška (deseti odstavek 101. člena ZPrCP) zajeti v prvem prekršku (deveti odstavek 27. člena ZPrCP), oziroma so vsi zakoniti znaki drugega prekrška konzumirani v zakonitih znakih prvega prekrška iz izreka izpodbijane sodbe. Na tak način je celotna prepovedana količina enega dejanja oziroma prekrška vsebovana v drugem, saj pri prvem prekršku obdolženec ni ravnal po predpisanem znaku pooblaščene uradne osebe oziroma policista, ki ga je ustavljal in na tak način ni zadostil namenu policista, da obdolženec vozilo ustavi in omogoči postopek, za povsem isti namen policistov pa gre v zvezi z obdolženčevo nadaljnjo vožnjo osebnega avtomobila, ko so mu policisti s službenim vozilom in modro svetilko ter kratkimi zvočnimi znaki s sireno sledili in gre za njihov isti namen, da obdolženec z vozilom ustavi in omogoči postopek, prav tako pa gre tudi za obdolženčevo isto vožnjo istega osebnega avtomobila na isti lokaciji, kar utemeljuje zaključek, da gre v obravnavani zadevi med navedenima dvema prekrškoma za navidezni idealni stek in drugačna ocena pomeni zgolj neupravičeno kopičenje prekrškov. Zako

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da ni razloga, da se obdolženega prikrajša za elementarno pravico do obrambe, to je do podaje zagovora v zvezi z očitanim prekrškom po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP samo zaradi hitrosti in ekonomičnosti postopka (kar je temeljni namen določila drugega odstavka 69. člena ZP-1), pri tem, ko bo po drugi strani sodišče moralo voditi postopek zaradi prekrška izhajajočega iz istega historičnega dogodka in bo v nadaljevanju še izvajalo potrebne dokaze. Navedeno pomeni, da je prvostopno sodišče s tem, ko je na podlagi drugega odstavka 107. člena ZP-1 postopek o prekršku zoper obdolženega zaradi prekrška po petem odstavku 33. člena ZPrCP izločilo iz enotnega postopka in o obravnavanem prekršku odločilo na podlagi drugega odstavka 69. člena ZP-1, zgrešilo bistvo procesne določbe drugega odstavka 69. člena ZP-1, ki je v tem, da sodišče ob izpolnjenih predpostavkah (pravilno povabljeni in na posledice neopravičenega izostanka opozorjen obdolženec ne pride k zaslišanju, neopravičen izostanek, zaslišanje tudi sicer ni potrebno za pravilno odločitev, saj odločitev temelji na drugih dokazih) obdolžencu onemogoči neutemeljeno zavlačevanje post