VSL Sklep II Ip 3029/2017

I. Pritožba dolžnika se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Pritožba upnika se zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki, naložitvenem delu IV. točke in v V. točki izreka potrdi.

III. Obe stranki sami krijeta svoje stroške v zvezi s pritožbo in z odgovorom na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

- v I. točki izreka: delno ugodilo ugovoru dolžnika tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, kjer je predhodno dovolilo izterjavo glavnice v višini 21.495,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2014 dalje do plačila, ter izvršbo v tem obsegu ustavilo, opravljena izvršilna dejanja razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo,

- v II. točki izreka: v preostalem delu zavrnilo ugovor,

- v III. točki izreka: zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe,

- v IV. točki izreka: upniku naložilo, da mora dolžniku povrniti 55,00 EUR stroškov ugovora v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v presežku pa je stroškovni predlog dolžnika za dne 21. 2. 2017 zavrnilo,

- v V. točki izreka: odločilo, da upnik nosi svoje stroške ugovornega postopka.

2Zoper ta sklep sta se pravočasno pritožili obe stranki, vsaka po svoji pooblaščeni odvetniški družbi. Dolžnik izpodbija odločitev v II. točki izreka (glede delne zavrnitve ugovora zoper sklep o izvršbi), upnik pa izpodbija odločitve v I., IV. in V. točki izreka sklepa (to je glede delne ugoditve ugovoru, glede naložitve dolžnikovih stroškov ugovora ter glede kritja lastnih stroškov ugovornega postopka).

3Dolžnik v pritožbi poudarja, da obseg terjatve, na katero učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, določa četrti odstavek 212. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) v zvezi z drugim odstavkom 221b. člena ZFPPIPP, pri čemer se pod pojmom "terjatev" razume celotna terjatev (vključno z vsemi stranskimi terjatvami - obrestmi in stroški) in ne le znesek, naveden v posodobljenem seznamu terjatev. Tudi določba četrtega odstavka 221b. člena ZFPPIPP tega ne spremeni, saj omejuje učinek poenostavljene prisilne poravnave (zgolj na terjatve iz končnega seznama) v razmerju do učinkov redne prisilne poravnave, ki učinkuje na vse, prijavljene in neprijavljene terjatve (prvi odstavek 212. člena ZFPPIPP). Izpostavlja, da zakon tudi nikjer izrecno ne določa, da mora dolžnik v posodobljenem seznamu terjatev označiti s seštevkom glavnico in vse stranske terjatve, temveč zahteva le, da dolžnik terjatev umesti v seznam. Kolikor je terjatev označena tako, da jo je mogoče identificirati, poenostavljena prisilna poravnava nanjo vpliva v celoti - tudi glede stranskih terjatev, ki v seznamu morda niso posebej navedene. Dolžnik je tudi prepričan, da sodišče v konkretnem primeru ni imelo pravice po uradni dolžnosti presojati sklepčnosti njegovih ugovornih navedb, temveč bi te navedbe moralo šteti za resnične. V izvršilnem postopku je namreč treba uporabiti bodisi pravilo iz prvega odstavka 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) bodisi iz 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Ob dejstvu, da upnik ni prerekal dolžnikove navedbe, da je v posodobljen seznam terjatev vključil tudi stroške, priznane v sodbi sodišča prve stopnje, sodišče ni imelo pravice sámo preračunavati terjatve in ugotavljati, kaj je dolžnik vključil v seznam, temveč bi moralo to dejstvo šteti za priznano in v najslabšem primeru šteti, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje vsaj na del stroškov, priznanih v sodbi sodišča prve stopnje (v znesku 713,10 EUR). Nadalje izpostavlja, da sodišče tako pri odločanju o dovolitvi izvršbe kot pri odločanju o ugovoru ni pazilo na dejstvo, da predloga za izvršbo ni vložil pravi upnik. Iz predloga za izvršbo namreč izhaja, da upnik plačilo zahteva na bančni račun, ki pripada pravni osebi A. d.o.o., kar je upnik želel celo prikriti. Upnik je torej terjatev prenesel na tretjo osebo, česar pa v postopku ni izkazal v skladu s 24. členom ZIZ. Poudarja, da mora sodišče po uradni dolžnosti paziti, ali tisti, ki nastopa kot upnik, to tudi resnično je, ter da v primeru spremembe upnika prejšnji upnik nima več pravice zahtevati prisilne izterjave terjatve. Poleg tega mora sodišče tako pri odločanju o dovolitvi izvršbe kot pri odločanju o ugovoru po uradni dolžnosti paziti, ali je listina, na podlagi katere je izdan sklep o izvršbi, izvršilni naslov (drugi odstavek 55. člena ZIZ). Pri tem ne gre prezreti, da je izvršilni naslov lahko le listina, na podlagi katere ima upnik, ki predlaga izvršbo, terjatev do dolžnika. Sodišče bi zato moralo predlog za izvršbo zavrniti, saj upnik namesto v svojo korist predlaga izvršbo v korist neke tretje osebe, za katero pa ni navedel in dokazal, da je prevzela terjatev. Višjemu sodišču predlaga, naj sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi ter predlog za izvršbo v celoti zavrne, upniku pa naloži plačilo dolžnikovih stroškov postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo.

4Upnik v pritožbi izjavlja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Poudarja, da je predlog za izvršbo vložil na podlagi izvršilnega naslova, v izvršilnem postopku pa je sodišče vezano na izvršilni naslov, zato mu ne more prisoditi manj ali nekaj drugega, niti ne sme preverjati pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova. To izhaja tudi iz sodne prakse v sklepih II Ip 3116/2007, II Ip 3198/2014 in II Ip 82/2015. Opozarja, da je v zvezi z dolžnikovimi napačnimi ugovornimi navedbami zatrjeval, da bi dolžnik že med pritožbenim postopkom lahko navajal, da je zoper njega uveden postopek poenostavljene prisilne poravnave, saj je bila sodba Višjega sodišča v Ljubljani izdana 22. 11. 2016, postopek poenostavljene prisilne poravnave pa se je pričel že 25. 3. 2016 in dolžnik je to vedel. Ker gre za nova dejstva, ki so nastala po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, bi jih dolžnik skladno s 337. členom ZPP lahko navedel v pritožbenem postopku, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku na prvi stopnji, vendar pa jih je dolžnik navedel šele v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Zato ni podan niti ugovorni razlog po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, saj gre za dejstva, ki so nastopila po izvršljivosti odločbe oziroma pred tem, in v času, ko bi dolžnik to lahko in moral uveljavljati v postopku izdaje izvršilnega naslova. Izpostavlja tudi, da je sodišče ugotavljalo dejstva, ki jih dolžnik sploh ni zatrjeval. Ob vpogledu v ugovoru priložen posodobljen seznam terjatev je namreč ugotovilo, da je v tem seznamu pod zap. št. 4 navedena terjatev upnika v višini 25.224,04 EUR, pri tem pa v seznamu ni nikjer zapisano, da gre za terjatev, ki se nanaša na izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi v predmetni zadevi. Tudi sicer pa se več kot očitno ti dve terjatvi razlikujeta, saj je upnik vložil predlog za izvršbo za znesek 23.681,39 EUR s pripadki na podlagi dveh izvršilnih naslovov in ne za znesek 25.224,04 EUR, kot naj bi izhajalo iz konkretnega posodobljenega seznama terjatev. Poleg tega sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka tudi v delu, kjer navaja, da med strankama ni sporno, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje na znesek glavnice v višini 21.495,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2014 dalje. Opozarja na določbo 214. člena ZPP o zanikanih oziroma priznanih dejstvih. Trdi, da je v celotnem odgovoru na ugovor substancirano nasprotoval dolžnikovim zatrjevanjem, da naj bi terjatev v določenem delu prenehala. Nenazadnje izpodbija tudi odločitvi glede stroškov postopka v naložitvenem delu IV. točke in v V. točki izreka sklepa. Poudarja, da sodišče prve stopnje odločitve, ki jo je oprlo na določbo 38. člena ZIZ, ni obrazložilo, razlog dolžnikovega uspeha v ugovornem postopku pa ne pomeni neutemeljene povzročitve stroškov. Ker dolžnik svoje obveznosti po izvršilnem naslovu ni izpolnil, je bil sam prisiljen svojo terjatev zavarovati v izvršilnem postopku. Če je sodišče s to odločitvijo želelo zavzeti stališče, da odgovor na ugovor na vsebinsko odločitev sodišča ni vplival (kar sicer po upnikovem mnenju ne drži), bi lahko zgolj zavrnilo upnikove priglašene stroške, ne pa mu naložilo v plačilo dolžnikovih stroškov. Posebej ob dejstvu, da mu je sodišče sámo vročalo ugovor s pozivom za odgovor v roku 8 dni, je jasno, da so upnikovi priglašeni stroški bili potrebni, smiselni in utemeljeni. Pri tem se sodišče sklicuje tudi na načelo uspeha iz ZPP, ki pa se v izvršilnem postopku uporablja zgolj smiselno. Če je sodišče odločitev že oprlo na specialno ureditev v šestem odstavku 38. člena ZIZ, ni razlogov za smiselno uporabo ZPP ter načelo uspeha. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti zavrne dolžnikov ugovor ter dolžniku naloži v plačilo stroške ugovornega postopka, oziroma podredno, naj odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške ugovornega postopka; podredno predlaga, naj se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa naj se dolžniku naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Dolžnik v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga zavrnitev upnikove pritožbe, upniku pa naložitev plačila stroškov postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Upnik v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, naj dolžnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter dolžniku naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Pritožbi nista utemeljeni.

8Višje sodišče je sklep v izpodbijanih delih preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

9Sodišče prve stopnje je pri odločanju o dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi prišlo do zaključka, da je dolžnikov ugovor le delno utemeljen, in sicer glede celotnega zneska izterjevane glavnice v višini 21.495,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2014 dalje do plačila - deloma iz ugovornega razloga po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ (prenehanje terjatve v višjem deležu, kot je določen s pravnomočno potrjeno poenostavljeno prisilno poravnavo), deloma pa iz ugovornega razloga po 6. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ (ugovor nezapadle terjatve), saj še ni potekel rok za plačilo dela terjatve, ki je določen v pravnomočnem sklepu o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave (ta se izteče 9. 8. 2018, to je 24 mesecev od pravnomočnosti potrjene poenostavljene prisilne poravnave). V presežku (to je za izterjavo pravdnih stroškov v višini 2.023,03 EUR in za izterjavo stroškov pritožbenega postopka v višini 163,08 EUR, obojih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2016 dalje) je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen, ker je zaključilo, da pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava nad dolžnikom na ta del terjatve ne učinkuje (gre za stroške, ki so bili dolžniku naloženi v plačilo s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1986/2016 z dne 22. 11. 2016).

10Odločitev o ugovoru je pravilna in zakonita, prav tako izpodbijani odločitvi o stroških ugovornega postopka.

Glede pritožbe dolžnika (zoper odločitev v II. točki izreka sklepa)

11Dolžnik v pritožbi poudarja, da pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava nad njim ne učinkuje le do zneska, navedenega v posodobljenem seznamu terjatev, temveč obseg terjatve, na katero učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, določa četrti odstavek 212. člena v zvezi z drugim odstavkom 221b. člena ZFPPIPP, pri čemer se pod pojmom "terjatev" razume celotna terjatev (vključno z vsemi stranskimi terjatvami - obrestmi in stroški). Tudi določba četrtega odstavka 221b. člena ZFPPIPP tega ne spremeni, saj omejuje učinek poenostavljene prisilne poravnave (zgolj na terjatve iz končnega seznama) v razmerju do učinkov redne prisilne poravnave, ki učinkuje na vse, prijavljene in neprijavljene terjatve (prvi odstavek 212. člena ZFPPIPP). S temi pritožbenimi navedbami dolžnik utemeljuje, zakaj pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava nad njim vpliva na celotno izterjevano terjatev - tudi na stranske terjatve (stroške postopka z obrestmi), ki v posodobljenem seznamu terjatev niso izrecno navedene. To pritožnikovo stališče je materialnopravno zmotno.

12Določba četrtega odstavka 212. člena ZFPPIPP glede obsega terjatve, na katero učinkuje pravnomočno potrjena prisilna poravnava, v primeru poenostavljene prisilne poravnave niti v zvezi z drugim odstavkom 221b. člena ZFPPIPP ni neposredno uporabljiva, saj dolžnik v posodobljenem seznamu terjatev sam navede in obljubi poplačilo izrecno določenih terjatev v točno določenem obsegu (glej četrti odstavek 221b. člena in četrti odstavek 221d. člena ZFPPIPP; znižanja (drugih) terjatev v večjem obsegu dolžnik očitno za odpravo svojih likvidnostnih težav ne potrebuje). Zato za terjatev, ki ni v celoti oziroma izrecno zajeta v posodobljenem seznamu terjatev, pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje, oziroma se poenostavljena prisilna poravnava po obsegu učinkovanja na terjatve razlikuje od (navadne) prisilne poravnave (primerjaj četrti odstavek 212. člena ter prvi in drugi odstavek 214. člena ZFPPIPP; glej tudi prvi do vključno tretji odstavek 221e. člena ZFPPIPP).

13Pritožnikovo stališče glede učinka potrjene poenostavljene prisilne poravnave na celotno izterjevano terjatev pa v konkretnem primeru ni pravilno tudi iz razloga, ker so sporne stranske terjatve (to je pravdni stroški v višini 2.023,03 EUR in pritožbeni stroški v višini 163,08 EUR, oboji z zakonskimi zamudnimi obrestmi) nastale oziroma zapadle v plačilo (pravdni stroški do zneska 713,10 EUR) šele v 15 dneh od vročitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1986/2016 z dne 22. 11. 2016 ter zato ob začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave dne 25. 3. 2016 še niso obstajale (kot v celoti zapadle) in v posodobljenem seznamu terjatev še niso mogle biti (v celoti) vsebovane (posodobljen seznam terjatev se sestavi po stanju na dan začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave - to je za (glavne in stranske) terjatve, ki tedaj že obstajajo - glej četrti odstavek 221d. člena ZFPPIPP). Pri spornih stranskih terjatvah gre torej v pretežnem delu (razen pri pravdnih stroških do zneska 713,10 EUR) za nove, samostojne judikatne terjatve, na katere pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava nad dolžnikom nima nobenega vpliva in do izterjave katerih je upnik zato upravičen v polnem (neomejenem) obsegu. Do pravilnega zaključka, da v (skupni) znesek upnikove terjatve v posodobljenem seznamu terjatev (25.224,04 EUR) niso vključeni niti pravdni stroški niti pritožbeni stroški z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so bili dolžniku naloženi v plačilo s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1986/2016 z dne 22. 11. 2016, pa je sicer v obrazložitvi izpodbijanega sklepa prišlo tudi sodišče prve stopnje, a z nekoliko drugačno obrazložitvijo (da ti stroški v času, ko se je sestavljal seznam posodobljenih terjatev (6. 4. 2016), sploh niso bili znani in jih ni bilo mogoče upoštevati).

14Poleg tega ni mogoče pritrditi pritožbeni razlagi, da zakon (ZFPPIPP) nikjer ne določa, da mora dolžnik v posodobljenem seznamu terjatev označiti s seštevkom glavnico in vse stranske terjatve, temveč zahteva le, da dolžnik terjatev umesti v ta seznam. Iz določbe četrtega odstavka 221d. člena ZFPPIPP, ki predpisuje vsebino posodobljenega seznama terjatev, je razvidno, da dolžnik posodobljeni seznam terjatev sestavi z navedbo podatkov iz 3. točke prvega odstavka 142. člena ZFPPIPP, ki velja za navadno prisilno poravnavo (glej 2. alinejo navedene točke, po kateri je v seznamu za vsakega upnika vključen skupni znesek njegovih terjatev po stanju na bilančni presečni dan). Ker je sprejetje poenostavljene prisilne poravnave med drugim odvisno tudi od tega, katere terjatve katerih upnikov in v kolikšni višini so navedene v posodobljenem seznamu terjatev (glej prvi do vključno tretji odstavek 221e. člena ZFPPIPP), ter glede na pravilo, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, ki so navedene v posodobljenem seznamu terjatev (četrti odstavek 221b. člena ZFPPIPP), pa višje sodišče ocenjuje, da morajo biti v skupnem znesku terjatev nekega upnika v posodobljenem seznamu terjatev vsebovane tako vse njegove glavne kot tudi vse njegove stranske terjatve (stroški postopka, obresti), za katere naj bi učinkovala poenostavljena prisilna poravnava.

15Upoštevaje pravilo, da je sodišče prve stopnje ob odločanju o ugovoru zoper sklep o izvršbi dolžno po uradni dolžnosti paziti, ali ima izterjevana terjatev pravno podlago v konkretnem izvršilnem naslovu v celotnem obsegu (glej 2. točko prvega odstavka in drugi odstavek 55. člena ter 21. člen ZIZ), je sodišče prve stopnje tudi ravnalo pravilno, ko je presojalo resničnost dolžnikove ugovorne trditve, da je v posodobljen seznam terjatev v postopku poenostavljene prisilne poravnave vključil pravdne stroške, priznane s sodbo sodišča prve stopnje (v znesku 713,10 EUR). Zaradi vezanosti izvršilnega sodišča k spoštovanju načela formalne legalitete tudi v ugovornem postopku upnikovo izrecno nasprotovanje navedeni dolžnikovi ugovorni navedbi v odgovoru na ugovor niti ni bilo potrebno, sodišče prve stopnje pa ni prekoračilo svojih zakonskih pristojnosti. Sodišče prve stopnje je tako postopalo pravilno, ko je s pomočjo računalniškega programa, ki je v uradni rabi, opravilo izračun zakonskih zamudnih obresti od glavnice 21.495,28 EUR, ki so se natekle od 4. 2. 2014 do 25. 3. 2016, in ugotovilo, da skupni znesek navedene glavnice in obresti znaša 25.219,99 EUR, ter na podlagi te ugotovitve pravilno zaključilo, da v znesek 25.224,04 EUR (ki je naveden v posodobljenem seznamu terjatev) niso vključeni niti s prvostopenjsko sodbo z dne 3. 12. 2015 priznani pravdni stroški v znesku 713,10 EUR. Pritožbeni očitki glede domneve neresničnosti neprerekanih ugovornih trditev, ki jih dolžnik utemeljuje s sklicevanjem na pravilo iz prvega odstavka 58. člena ZIZ ter 214. člen ZPP, tako niso utemeljeni.

16Dolžnikove pritožbene navedbe glede nepravilne navedbe upnikovega transakcijskega računa v predlogu za izvršbo oziroma glede upnikove neizkazane aktivne materialnopravne legitimacije za izterjavo terjatve predstavljajo nedopustne pritožbene novote, zaradi česar jih ni mogoče upoštevati že iz tega razloga in vsebinski odgovor nanje ni potreben. Dolžnik je namreč te navedbe prvič podal šele v obravnavani pritožbi, ne da bi obenem pojasnil, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ko je bil dolžan navesti oziroma predložiti vse navedbe in vse dokaze zanje (primerjaj prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede pritožbe upnika (zoper odločitve v I., naložitvenem delu IV. in v V. točki izreka sklepa)

17Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je ob presoji utemeljenosti dolžnikovega ugovora prišlo do zaključka, da pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava nad dolžnikom, sprejeta s sklepom St 000 z dne 21. 7. 2016, v pretežnem delu učinkuje (tudi) na v tem postopku izterjevano terjatev. Dolžnik je namreč v ugovoru zoper sklep o izvršbi pravočasno navedel, pod katero zaporedno številko posodobljenega seznama terjatev je vsebovana izterjevana terjatev, v kolikšnem skupnem znesku ter kaj vse obsega in kako potrjena poenostavljena prisilna poravnava učinkuje na to terjatev.

18Sodišče prve stopnje se je z vpogledom v dolžnikov posodobljen seznam terjatev na dan 25. 3. 2016 lahko prepričalo, da gre pri izterjevani terjatvi za upnikovo terjatev, ki je v seznamu navedena pod zap. št. 4 in v skupnem znesku znaša 25.224,04 EUR, pri čemer gre dodati, da ni mogoče pritrditi pritožbeni kritiki, da bi moralo biti v posodobljenem seznamu terjatev navedeno, da gre za terjatev, ki se nanaša na (konkretni) izvršilni naslov, saj posodobljeni seznami terjatev takih zapisov ne vsebujejo (primerjaj četrti odstavek 221d. člena ZFPPIPP). Ker nato upnik v odgovoru na ugovor dolžnikovim ugovornim navedbam glede istovetnosti terjatve s terjatvijo v posodobljenem seznamu terjatev ni izrecno in obrazloženo nasprotoval, temveč je v uvodu odgovora na ugovor le pavšalno in nedoločno prerekal dolžnikove ugovorne navedbe kot neresnične ter izrecno oporekal le učinku poenostavljene prisilne poravnave na terjatev iz naslova povrnitve pravdnih in pritožbenih stroškov z obrestmi, pa je sodišče prve stopnje nadalje tudi pravilno ocenilo, da med strankama ni sporno, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje na znesek glavnice v višini 21.495,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2014 dalje.

19Da tudi različen znesek terjatev pri presoji istovetnosti terjatve (izterjevana terjatev v višini 23.681,39 EUR, terjatev v posodobljenem seznamu pa v višini 25.224,04 EUR) ni moteč, je logično razvidno iz dejstva, da v znesku izterjevane terjatve 23.681,39 EUR niso vsebovane tudi obresti (temveč, kot izhaja iz upnikovega predloga za izvršbo, le glavnica ter pravdni in pritožbeni stroški), znesek terjatve v posodobljenem seznamu 25.224,04 EUR pa predstavlja skupni znesek, ki poleg glavnice vključuje tudi obresti. Sicer pa gre pripomniti, da je različen znesek iste terjatve za upnika problematičen šele v pritožbi, medtem ko v odgovoru na ugovor to zanj ni bilo moteče.

20Ob pritožbenem poudarjanju pomena določbe 214. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ) o zanikanju in priznanju dejstev upnik zanemari dejstvo, da je bil njegov odgovor na ugovor po vsebini skop in da v njem ni v celoti zadostil zahtevi iz tretjega odstavka 58. člena ZIZ (na katero je bil izrecno opozorjen v dopisu z dne 6. 3. 2017 ob vročitvi dolžnikovega ugovora), zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da upnik ni zanikal dolžnikove trditve, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje na znesek glavnice v višini 21.495,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2014 dalje, oziroma je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ta dolžnikova trditev med strankama ni sporna. Iz odgovora na ugovor, ki se nahaja v predmetnem spisu, ni razvidno, da bi upnik v njem vseskozi substancirano nasprotoval dolžnikovim zatrjevanjem, da naj bi izterjevana terjatev v celoti prenehala, kot poudarja šele v pritožbi.

21Prav tako upnik v pritožbi zmotno meni, da je sodišče v konkretnem primeru neupravičeno poseglo v konkretni izvršilni naslov. Ker upnik v predlogu za izvršbo z dne 8. 12. 2016 dejansko ni upošteval, da je bila nad dolžnikom s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000 z dne 21. 7. 2016 potrjena poenostavljena prisilna poravnava, je sodišče prve stopnje ob odločanju o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi poleg upoštevanja načela formalne legalitete (v skladu s katerim je vezano na izvršilni naslov) moralo ugotoviti tudi, ali in v kolikšnem obsegu je ta poenostavljena prisilna poravnava glede na relevantne določbe ZFPPIPP vplivala na konkretni izvršilni naslov - to je, ali in za kateri del izterjevane terjatve upniku še ostaja veljaven izvršilni naslov (sodba pravdnega sodišča v zvezi s sklepom višjega sodišča), oziroma v katerem delu je bil ta izvršilni naslov spremenjen (primerjaj 2. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ).

22Enako kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče ugotavlja, da je pretežni del izterjevane terjatve (90 % kapitalizirane glavnice) zaradi pravnomočno potrjene poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom prenehal (v tem znesku izvršba zoper dolžnika nikoli več ne bo smela biti dovoljena, saj je izvršilni naslov v tem delu izgubil svojo moč na podlagi samega zakona - glej 214. in 215. člen v zvezi s četrtim odstavkom 221b. člena ZFPPIPP).¹ Glede preostalega dela izterjevane terjatve (10 % kapitalizirane glavnice) pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da rok za plačilo glede na pravnomočen sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave še ni potekel (izteče se šele 9. 8. 2018), zaradi česar je bil upnikov predlog za izvršbo v tem delu prenagljen oziroma izvršba v tem delu (še) ne bi smela biti dovoljena iz razloga nezapadlosti terjatve (6. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).

23Ker sam začetek postopka (poenostavljene) prisilne poravnave nad dolžnikom na obstoj in višino njegovih obveznosti do upnikov nima nobenega vpliva, ne predstavlja dejstva, ki bi bilo pravno pomembno za odločitev glede obstoja upnikove terjatve do dolžnika v pravdnem postopku. Pa tudi sicer se je v konkretnem primeru postopek poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom začel šele po končani glavni obravnavi v pravdnem postopku pred sodiščem prve stopnje (3. 12. 2015), na ta trenutek pa so vezane časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe.² Glede na navedeno ni mogoče pritrditi upnikovemu pritožbenemu vztrajanju pri stališču, da bi se dolžnik že med pravdnim postopkom, v katerem je bil izdan konkretni izvršilni naslov, moral sklicevati na dejstvo, da je bil zoper njega uveden postopek poenostavljene prisilne poravnave. Ne gre za novo pravno pomembno dejstvo, ki bi ga dolžnik v ugovornem postopku uveljavil prepozno, ker bi bilo nastalo šele po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, obenem pa v času, ko bi bil dolžnik to dejstvo lahko uveljavljal v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (primerjaj 8. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ). Za pravno pomembno dejstvo, ki bi ga bil dolžnik v ugovornem postopku uveljavil prepozno, bi šlo v primeru, če bi bil sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, ki bi učinkoval tudi na predmetno terjatev, postal pravnomočen še pred koncem glavne obravnave v pravdnem postopku in dolžnik kot tožena stranka na to dejstvo ne bi pravočasno opozoril že v pravdnem postopku (v konkretnem primeru pa je sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave postal pravnomočen devet mesecev po koncu glavne obravnave v pravdnem postopku pred sodiščem prve stopnje - to je 9. 8. 2016) - primerjaj prvi in drugi odstavek 214. člena ter 217. člen ZFPPIPP, oba v zvezi s četrtim odstavkom 221b. člena ZFPPIPP.

24Upnik v pritožbi tudi neutemeljeno nasprotuje stroškovnima odločitvama v naložitvenem delu IV. in v V. točki izreka sklepa. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo obe navedeni odločitvi, ob tem pa se je pravilno oprlo na določbi petega in šestega odstavka 38. člena ZIZ.

25V primeru, ko dolžnik z ugovorom zoper sklep o izvršbi (v pretežnem delu) uspe in izkaže, da je upnik (v pretežnem delu) zoper njega neupravičeno vložil predlog za izvršbo, je dolžnik upravičen do povrnitve stroškov v zvezi z ugovornim postopkom, saj mu je upnik te stroške povzročil neutemeljeno (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Takšna je tudi situacija v konkretnem primeru, ko upnik ob vložitvi predloga za izvršbo ni upošteval dejstva, da je bila nad dolžnikom pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava, ki ima vpliv tudi na izterjavo pretežnega dela konkretne terjatve zoper dolžnika. Ker upnik v ugovornem postopku ni izkazal, da bi mu bil dolžnik dolžan izpolniti celotno obveznost iz izvršilnega naslova, pa tudi ni utemeljen pritožbeni očitek dolžniku, da ni v celoti izpolnil svoje obveznosti po izvršilnem naslovu.

26Glede na to, da upnik v ugovornem postopku v pretežnem delu ni uspel, z vložitvijo odgovora na ugovor pa tudi ni posebej prispeval k izvršbi (sodišče prve stopnje je bilo dolžno po uradni dolžnosti paziti na obstoj veljavnega izvršilnega naslova za izterjavo terjatve iz naslova stroškov postopka z obrestmi), se višje sodišče strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da upnikovi stroški odgovora na ugovor za predmetno izvršbo niso bili potrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ), pritožbeni argument, da je sodišče upniku sámo vročilo ugovor s pozivom za odgovor, pa ob tem zavrača kot pravno nepomemben.

Sklepno in glede stroškov pritožbenega postopka

27Ker pritožbeni razlogi nobenega od pritožnikov niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi obeh pritožnikov zavrnilo kot neutemeljeni in sklep v izpodbijanih delih potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

28Zaradi neuspeha v pritožbenem postopku nobeden od pritožnikov ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

29Glede na to, da je odgovor na pritožbo le fakultativna procesna vloga, v konkretnem primeru pa nobena od strank z vložitvijo te vloge ni posebej pripomogla k rešitvi pritožbe nasprotne stranke, je višje sodišče odločilo, da obe stranki (tako upnik kot dolžnik) sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena in 155. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ S pravnomočnostjo sklepa o potrditvi (poenostavljene) prisilne poravnave preneha upnikova pravica, da v sodnem postopku uveljavlja plačilo zneska navadne terjatve pod ugodnejšimi pogoji, kot so določeni v potrjeni (poenostavljeni) prisilni poravnavi (višji delež, krajši roki za plačilo, višja obrestna mera) - primerjaj prvi odstavek 214. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim in četrtim odstavkom 221b. člena ZFPPIPP; glej VSL sklep 83/2015 z dne 11. 3. 2015).
² Pravnomočnost sodne odločbe se nanaša na pravno razmerje, kakršno je obstajalo ob koncu postopka na prvi stopnji, kar pomeni, da časovne meje pravnomočnosti zajamejo tista dejstva, ki so obstajala ob koncu glavne obravnave. Kasnejših dejstev, ki jih ni mogoče uveljavljati v pritožbenem postopku (primerjaj prvi odstavek 337. člena ZPP), pravnomočnost ne zajema.