214. člen ZFPPIPP

Upoštevaje ureditev v 40.c členu ZIZ je v konkretnem primeru mogoče govoriti o nevednosti dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi), ki predloga za nasprotno izvršbo ni vložil po kvalificiranem pravnem pooblaščencu. Kljub zapisu v potrdilu o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 9. 4. 2024, da bo zadeva po pravnomočnosti odstopljena v delo Okrajnemu sodišču v Krškem, in kljub temu, da je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) po pooblaščencu sklep o ustavitvi postopka prejel s strani Okrajnega sodišča v Krškem, se dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) na nevednost upravičeno sklicuje. Vendarle namreč ostaja dejstvo, da je postopek, vključno z odločanjem o ugovoru, sprva tekel na Okrajnem sodišču v Ljubljani, poleg tega pa ureditev, da je po pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine za opravo izvršbe pristojno sodišče glede na dovoljena sredstva o izvršbi, še ne pomeni kar samoumevno, da je isto sodišče pristojno tudi za odločanje o vseh predlogih v zvezi s takim postopkom oziroma konkretno za odločanje o predlogu za nasprotno izvršbo. Če bi bilo to že samo po sebi logično, bi bila druga poved v citiranem tretjem odstavku 40.c člena ZIZ povsem odv

Kasnejša uspešnost družbe, dosežena pod novo upravo, ne more biti podlaga za nagrajevanje tožnika, v čigar mandatu je družba poslovala z izgubo ter neustrezno likvidnostjo. Če bi bila nagrada izplačana šele v času, ko je uspeh poslovanja dosežen zaradi prisilne poravnave in uspeha nove uprave, bi to vodilo do nesorazmerja med prejemkom in dejansko uspešnostjo direktorja ter posledično podjetja. Takšno nesorazmerje pa bi bilo v nasprotju z zakonom (270. člen ZGD-1), ki zapoveduje, da so celotni prejemki člana uprave (direktorja) v ustreznem sorazmerju z njegovimi nalogami in finančnim stanjem družbe. Do nagrade je torej direktor (upoštevajoč vsebino sklepa nadzornega sveta v kontekstu zakonskega okvira) upravičen, če oziroma ko se njegove (opravljene) naloge odrazijo v stabilni in ustrezni finančni kondiciji družbe (čisti dobiček, ustrezna likvidnost).

Prisilna poravnava nad dolžnikom je bila predlagana na način s prestrukturiranjem zavarovanih terjatev. Če je treba za zagotovitev dolgoročne plačilne sposobnosti dolžnika poleg prestrukturiranja navadnih finančnih terjatev prestrukturirati tudi zavarovane terjatve, lahko predlog prisilne poravnave, ki ga vključuje načrt finančnega prestrukturiranja, vsebuje tudi ponudbo upnikom, ki so imetniki zavarovanih terjatev, za prestrukturiranje zavarovanih terjatev. Če je skupna višina zavarovane terjatve večja od zneska zaščitene vrednosti premoženja, se zavarovana terjatev razdeli na dve terjatvi: 1. na terjatev, ki je enaka višini zaščitene vrednosti zavarovanja (nova zavarovana terjatev), in 2. na terjatev, ki je enaka skupni višini razdeljene terjatve, zmanjšani za zaščiteno vrednost zavarovanja (v nadaljnjem besedilu: nova navadna terjatev). Z razdelitvijo zavarovane terjatve se prednostno poplačilno upravičenje, vključeno v ločitveni pravici, utesni tako, da je z uveljavitvijo ločitvene pravice mogoče doseči samo prednostno poplačilo nove zavarovane terjatve, in da preneha glede nove navadne terjatve. Če je premoženje predmet več ločitvenih pravic in ob upoštevanju zaščitene vred

V izreku sklepa o potrditvi prisilne poravnave St 000 z dne 11. 4. 2023 sicer ni navedeno, ali in katere ločitvene pravice prenehajo. Vendar ZFPPIPP v šestem odstavku 221.t člena izrecno določa, da sodišče odločitev o tem, katere zavarovane terjatve se razdelijo na dve terjatvi - novo zavarovano terjatev in novo navadno terjatev in katere ločitvene pravice prenehajo, oblikuje tako, da navede seznam ločitvenih pravic, za katere učinkuje prisilna poravnava iz desetega odstavka tega člena. Določba desetega odstavka 221.t člena ZFPPIPP pa predpisuje, kaj mora vsebovati seznam ločitvenih pravic, ki ga pripravi upravitelj prisilne poravnave. Ugotovitve je sodišče sprejelo v celoti na podlagi jezikovne razlage sklepa o potrditvi prisilne poravnave v zvezi z relevantnima seznamoma, na podlagi zaznavanja jezikovnih znakov. Kar se tiče višine terjatve v tem izvršilnem postopku mora sodišče po uradni dolžnosti poznati podatek, za terjatev v kakšni višini je v teku izvršilni postopek. Sprejemljivost zgolj jezikovne razlage ne pomeni, da sodišče njenega izreka v zvezi s seznamoma ne sme niti prebrati in z vpogledom v znesek, za katerega vodi izvršbo, ugotoviti, da je prav tak znesek te

Za novo zavarovano terjatev se smiselno uporabljajo določbe o navadnih terjatvah, za novo navadno terjatev pa se tudi uporabljajo pravila o navadnih terjatvah, vključno z opravo izvršbe skladno s pogoji prisilne poravnave. Ker se je izkazalo, da je upnikova izterjavana terjatev sedaj le še nova navadna, bo sodišče prve stopnje izvršbo moralo utesniti skladno s pogoji prisilne poravnave. Odločitev o (zgolj) nadaljevanju izvršilnega postopka zaradi pravnomočnosti sklepa o potrditvi ponovne prisilne poravnave namreč ni pravilna. Če sodišče sprejeme le odločitev o nadaljevanju postopka, namreč to pomeni, da se lahko izvršba nadaljuje takoj oziroma v nezmanjšanem obsegu, kar pa za konkreten primer ne pride v poštev.

Skladno z drugim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP so se za postopek poenostavljene prisilne poravnave uporabljale tudi določbe 212. do 218. člena tega zakona, vendar skladno s četrtim odstavkom tega člena smiselno tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena tega zakona. Obseg, v katerem izvršilno sodišče po potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi izvršbo opravi, je torej odvisen od tega, ali je terjatev zajeta v posodobljenem seznamu terjatev in od pridobitve ločitvene pravice v njeno zavarovanje. Če je bila ločitvena pravica pridobljena bodisi zunaj izvršilnega postopka bodisi v izvršilnem postopku do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave, terjatev pa tudi ni zajeta v posodobljenem seznamu, izvršilno sodišče opravi izvršbo za izterjavo celotne terjatve. Če upnik do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave ločitvene pravice še ni pridobil, (navadna) terjatev pa je tudi zajeta v posodobljenem seznamu, pa izvršbo utesni ter opravi samo prisilno izterjavo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Tudi v postopku poenosta

S pravnomočnostjo sodne odločbe o terjatvi upnika do glavnega dolžnika ni pravnomočno odločeno tudi o upnikovi terjatvi zoper solidarnega poroka, zato upnikova terjatev zoper solidarnega poroka ne dobi značaja judikatne terjatve. Upnik na podlagi sodne odločbe o njegovi terjatvi do glavnega dolžnika ne more začeti izvršilnega postopka zoper solidarnega poroka, ampak mora pred tem vložiti tožbo zoper solidarnega poroka. Zato se 10-letni zastaralni rok za judikatne terjatve, ki se nanaša na možnost izvršitve odločitve pristojnega organa, ne nanaša tudi na terjatev do solidarnega poroka. Prijava terjatve v postopek prisilne poravnave je pretrgala zastaranje kljub temu, da je upravitelj terjatev prerekal. Specifične okoliščine obravnavanega primera zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir, zato v času do poteka v pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi določenega novega roka zapadlosti zastaranje tožničine terjatve do tožene stranke ni teklo.

Novejša sodna praksa se je ustalila pri stališču, da sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ne ustvarja učinkov pravnomočnosti in posledično ne predstavlja samostojnega izvršilnega naslova. Izvršilni naslov za izterjavo upnikove (oškodovančeve) terjatve je prejšnja sodna odločba, s katero je bila terjatev oškodovanca ugotovljena in dolžniku (obtožencu) naloženo plačilo, le učinek pravnomočnosti in izvršljivosti je zožen, kot izhaja iz okvirov potrjene poenostavljene prisilne poravnave. V procesni situaciji, ki je pred nami, torej že imamo izvršilni naslov za oškodovančevo terjatev do obtoženca, ki jo je znova uveljavljal v pričujočem kazenskem postopku, medtem ko je sodišče prve stopnje premoženjskopravnemu zahtevku s tega naslova pravno zmotno (delno) ugodilo.

Iz določbe 215. člena ZFPPIPP izhaja, da v primeru prisilne poravnave upnik judikatne terjatve, ki je vključena v seznam ugotovljenih terjatev, pridobi izvršilni naslov, a ta, kasnejši, "jemlje" moč izvršilnega naslova prvemu, prej izdanemu, v obsegu iz 214. člena ZFPPIPP. Ni logično, da bi upnik s tem pridobil nov (dodaten) izvršilni naslov poleg obstoječega za isto terjatev, ampak nov izvršilni naslov (sklep o potrditvi prisilne poravnave) obstoječega omejuje glede deleža, rokov in drugih pogojev, ki so za dolžnika ugodnejši od pogojev za izpolnitev terjatve, določenih v prvem izvršilnem naslovu. Pravzaprav je sklep o potrditvi prisilne terjatve tisti, ki (namesto prej izdane sodbe) določa pogoje, pod katerimi lahko upnik doseže prisilno izterjavo svoje terjatve v izvršilnem postopku (drugi odstavek 215. člena ZFPPIPP). Del sklepa o potrditvi prisilne poravnave, v katerem se v postopku prisilne poravnave ugotavlja terjatev, torej v primeru, ko je bila o terjatvi, za katero učinkuje prisilna poravnava, predhodno že izdana dajatvena sodba, prekriva to, predhodno sodno odločitev o tej terjatvi, dajatveni del sklepa o potrditvi prisilne poravnave pa določa (nove) pogoje za njeno p

Določbi 214. in 215. člena ZFPPIPP ter dejstvo, da je dolžnik sporno terjatev priznal kot nepogojno, ne dajejo podlage za razlago, da pravnomočni sklep o potrditvi (poenostavljene) prisilne poravnave, ki je sicer res izvršilni naslov, razveljavlja prej izdani izvršilni naslov - sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 13/2013 in izniči njen učinek izvršilnega naslova glede višine ugotovljene terjatve, ki je nižja od določene v potrjeni prisilni poravnavi (oziroma določenega deleža terjatve). Nelogično je razmišljanje, da bi upnik v postopku zaradi insolventnosti dolžnika pridobil pravico izterjati višjo terjatev od tiste, ki je bila iz istega pravnega razmerja prej ugotovljena s sodbo.

V primeru poenostavljene prisilne poravnave dolžnik v posodobljenem seznamu terjatev sam navede in obljubi poplačilo izrecno določenih terjatev v točno določenem obsegu. Zato za terjatev, ki ni v celoti oziroma izrecno zajeta v posodobljenem seznamu terjatev, pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje, oziroma se poenostavljena prisilna poravnava po obsegu učinkovanja na terjatve razlikuje od (navadne) prisilne poravnave.

Sodišče odloča o tem, katere pravočasno prerekane terjatve so verjetno izkazane, ne more pa spremeniti upraviteljeve izjave o priznanju terjatve tako, da bi priznano terjatev štelo kot prerekano.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnika svoje terjatve nista prijavila v smislu petega odstavka 20. člena ZFPPIPP in v prijavi terjatve nista niti omenila, da vrednost zavarovanja ne zagotavlja poplačila njune terjatve. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti presoje, do katere višine imata upnika terjatev zavarovano z ločitveno pravico.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali pogodbeno določilo, po katerem sme pogodbenik odstopiti od pogodbe v primeru, ko je zoper drugega pogodbenika, ki po pogodbi ni zavezan k nobeni denarni izpolnitvi, sprožen postopek prisilne poravnave, krši načelo vestnosti in poštenja v smislu prvega odstavka 5. člena OZ in je zato nično, - ali plačilo stroškov po podlagi potrjenega dela na projektu (ki predstavlja izpolnjevanje pogodbenih zavez) predstavlja sprejem delne izpolnitve.

Pri razlagi domneve insolventnosti in s tem povezane aktivne legitimacije upnika je treba izhajati iz jezikovne razlage ZFPPIPP in iz namena prisilne poravnave. To pomeni, da mora dolžnik kot predlagatelj prisilne poravnave v načrtu finančnega prestrukturiranja predvideti takšne ukrepe, ki bodo ob njihovem izvajanju zagotovili, da s potrditvijo prisilne poravnave dolžnik znova postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, torej sposoben poravnavati vse svoje obveznosti iz prisilne poravnave, ki zapadejo (145. člen ZFPPIPP).

Iz tretjega odstavka 9. člena pogodbe jasno izhaja, da je projekt nedeljiva celota, toženec se je zavezal doseči cilje, ki jih je definiral v vlogi za razpis, rezultati projekta pa morajo biti dostopni na trgu najkasneje v roku dveh let po zaključku projekta (13. člen Pogodbe). Na opredelitev predmeta pogodbe, ki je definiran v 3. členu, katerega sestavni del so podatki o stroških, namenu, ciljih, vsebini in dinamiki izvajanja projekta, ne vpliva dinamika izplačil upravičenih stroškov, ki jih sofinancira ministrstvo, kot je opredeljeno v 6. in 7. členu pogodbe. Tožena stranka ni opravljala za tožečo stranko nobenih storitev in zato tudi ni prejela plačila za opravljene storitve. Tožena stranka je izvajala svoj projekt C., ki ima v javnem razpisu, prijavi in pogodbi določen namen, cilje in rezultate, tožeča stranka pa se je zavezala sofinancirati projekt z javnimi sredstvi. Tožeča stranka tako ni ugotovila, da je tožena stranka izvedla vse obveznosti po pogodbi za leto 2015 ali dosegla ciljev iz 13. člena pogodbe, ampak je le izplačala toženi stranki v letu 2015 nastale upravičene stroške. Bistvena dolžnost tožeče stranke po pogodbi je izplačati javna sredstva, bistvena dol

Za terjatev, ki ni v celoti oziroma izrecno zajeta v posodobljenem seznamu terjatev, pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje, oziroma se poenostavljena prisilna poravnava po obsegu učinkovanja na terjatve razlikuje od (navadne) prisilne poravnave. V skupnem znesku terjatev upnika v posodobljenem seznamu terjatev morajo biti vsebovane tako vse njegove glavne kot tudi vse njegove stranske terjatve (stroški postopka, obresti), za katere naj bi učinkovala poenostavljena prisilna poravnava.

OZ razlikuje med spornimi in nejasnimi pogodbenimi določbami. Vsaka sporna pogodbena določba ni hkrati nejasna. Nejasna je šele, ko tudi ob upoštevanju zakonskih razlagalnih vodil ni mogoče priti do nedvoumnega odgovora o tem, kakšna je bila skupna pogodbena volja. Le tako določbo je ob predpostavkah iz 83. člena OZ treba razlagati v korist stranke, ki ni pripravila pogodbe, sicer pa upoštevati dopolnilno pravilo iz 84. člena OZ. Pogodbi jasno določata, da se je toženka zavezala k ustvaritvi novih delovnih mest in da se med nova delovna mesta ne prištevajo zaposlitve, ki so obstajale ob sklenitvi pogodbe. Ni torej utemeljeno stališče v sodbi, da pogodba omogoča več razlag izraza "novo delovno mesto". Ker izraz ni nejasen, ni bilo podlage za uporabo 83. člena OZ. Ker zaradi omejenega dostopa do dokazov pravdne stranke ni dopustno spraviti v dokazno stisko, je v takih položajih treba uporabiti procesne možnosti za olajšanje dokaznega bremena, kot so npr. posredno dokazovanje z dokazovanjem dejstev, ki istočasen obstoj spornega dejstva izključujejo, znižanje dokaznega standarda in dokazovanje z indici.

Redno sodstvo je vezano na izrek, torej odločitev Ustavnega sodišča v posamični konkretni zadevi. Odločba Ustavnega sodišča, ki razveljavlja sodbo sodišča, ima lahko v svojem izreku samo enake pravne učinke kot (v izreku) razveljavljena sodna odločba. Učinkuje torej inter partes. (....) Sodiščem je Ustavno sodišče (dodala VJK) dopustilo, kljub vztrajnemu ponavljanju o precedenčni naravi in obvezujoči moči ustavnosodnih razlag Ustave tudi za sodišča (ne le za zakonodajalca, dodala VJK), da ta od obvezujoče razlage Ustave odstopijo, če za to podajo prepričljive ustavnopravne argumente. Sodna praksa in teorija je v skladu z zakonsko ureditvijo, da potrjena prisilna poravnava na obveznost plačila terjatev, ki so bile zavarovane, ne vpliva do višine vrednosti zavarovanja. Torej se jih v celoti plača do višine zavarovanja, česar pa ni mogoče enačiti z zapadlostjo za plačilo in posledično zamudo, ki ima za posledico procesno upravičenje upnika, da predlaga stečaj.

V 3. točki sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave je zapisano, da ne učinkuje na zavarovane terjatve, v posodobljenem seznamu pa je upnikova terjatev kljub temu vsebovana in razdeljena na zavarovani in nezavarovani del, zato se kot pravno pomembno izkaže upnikovo pritožbeno zatrjevanje, da ni podal soglasja k takšnemu prestrukturiranju terjatve. Prestrukturiranje terjatev je eden od ukrepov finančnega prestrukturiranja in zajema različne vrste sprememb terjatve (zmanjšanje glavnice, znižanje obrestne mere, odložitev dospelosti,...). V postopku poenostavljene prisilne poravnave lahko pride do prestrukturiranja po določbi 221.n člena ZFPPIPP, na katero se sklicuje pritožba, pri čemer ta določba med ukrepi prestrukturiranja zavarovanih terjatev res ne navaja spremembe zavarovanih terjatev v nezavarovane, ampak ukrepe omejuje na odložitev dospelosti teh terjatev, znižanje obrestnih mer in preoblikovanje ločitvenih pravic, s katerimi so zavarovane te terjatve, v skupne ločitvene pravice. Gre za t. i. prisilno prestrukturiranje zavarovanih terjatev, ki učinkuje tudi na terjatve upnikov, ki niso privolili v sprejetje poenostavljene prisilne poravnave, zato je za spr