142. člen ZFPPIPP

Ker poslovodstvo dolžnika ni izpolnilo svojih dodatnih obveznosti, ki jih ima v primeru upniške prisilne poravnave, je bila utemeljena zahteva upnika za prenos pooblastila za vodenje poslov dolžnika. Interesi lastnika dolžnika se morajo v primeru, ko postane družba insolventna, umakniti in so v ospredju interesi upnikov.

Osrednje procesno dejanje v postopku prisilne poravnave je glasovanje upnikov o sprejetju prisilne poravnave. Procesno legitimacijo glasovati o tem imajo upniki samo glede tistih terjatev, ki so bodisi priznane bodisi verjetno izkazane (prvi odstavek 201. člena ZFPPIPP). Zato mora v postopku prisilne poravnave sodišče s sklepom o preizkusu terjatev odločiti tudi o tem, katere (prerekane) terjatve so verjetno izkazane (3. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP). Če je bila terjatev v postopku prisilne poravnave prijavljena, ni pa ugotovljena, sklep o potrditvi prisilne poravnave ni izvršilni naslov za takšno terjatev. Položaj takega upnika je izenačen s položajem upnika, ki ni prijavil terjatve v postopku prisilne poravnave. Pri tem posebnega položaja nimajo upniki, katerih terjatve so bile prerekane, a je sodišče na podlagi 3. točke drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP s sklepom o preizkusu terjatev odločilo, da so verjetno izkazane. Za tako situacijo gre tudi v obravnavanem primeru, saj je terjatev upnika prerekal drug upnik. Ugotovitev, da je terjatev verjetno izkazana ima za posledico le pridobitev glasovalnih pravic takega upnika v postopku prisilne poravnave (prvi odstavek

Bistveno je, da je upnik predlagatelj v načrtu finančnega prestrukturiranja (od 2. 9. 2020 do 31. 12. 2021) predvidel za pokrivanje stroškov tekočega upravljanja rednih poslov in stroškov insolvenčnega postopka do skupne višine 990.000,00 EUR. Zaenkrat je dolžnik uspel poslovati s sredstvi 500.000,00 EUR, torej manj kot je predvidel načrt finančnega prestrukturiranja iz februarja 2021. Ker pa postopek prisilne poravnave še vedno poteka in bo za zaključitev terjal še nekaj dodatnega časa, je dolžnik predlagal, čemur je sodišče prve stopnje sledilo, da potrebuje še 150.000,00 EUR. To pa je še vedno nižji znesek od razpoložljivih sredstev načrtovanih v višini 990.000,00 EUR.

Pri upniški prisilni poravnavi je dolžno sodišče imenovati upniški odbor, ko je vloženo poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika, ki vključuje tudi seznam terjatev upnikov.

Glede na povsem jasno in nedvoumno zakonsko določbo prvega odstavka 142. člena ZFPPIPP je tako sklicevanje sodišča prve stopnje v pozivnem sklepu povsem dovolj in pri dolžniku ni moglo vzbuditi nobenega dvomu o tem, kaj mora svojemu predlogu še priložiti. Ker slednjega dolžnik v naknadno postavljenem roku ni storil, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga glede na določbo drugega odstavka 221.d člena ZFPPIPP pravilna.

Zgolj dejstvo, da ima upnik A. največji delež pri glasovanju ne more pomeniti, da zaradi tega prisilna poravnava ne bo dosegla svojega namena. Največji upnik (ki ima največji delež svojih terjatev v skupnem znesku vseh terjatev) ima namreč lahko le največji interes, da prisilna poravnava uspe in se na ta način poplača v največji možni meri oziroma bolje kot v stečajnem postopku. Je pa res, da je prisilna poravnava institut insolventnega prava, pri čemer se prisila v tem postopku izkazuje v tem, da učinkuje taka prisilna poravnava tudi na tista pravna razmerja (terjatve), katerih upniki niso podali soglasja k nastopu njenih učinkov. V skladu z določbo 205. člena ZFPPIPP glasujejo o prisilni poravnavi vsi upniki po zakonsko določenem postopku, prisilna poravnava pa je sprejeta, če za njeno sprejetje glasujejo upniki, katerih skupni ponderirani zneski terjatev so najmanj enaki 6/10 zneska osnove iz tretjega odstavka 201. člena tega zakona to je vsota ponderiranih zneskov vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev upnikov v postopku prisilne poravnave. Največji upniki imajo torej največji vpliv na sprejem prisilne poravnave. Ker učinkuje tako sprejeta prisilna poravnava praviloma

Zlorabo procesnih pravic predstavlja zasledovanje cilja, ki že na prvi pogled ni skladen z namenom postopka poenostavljene prisilne poravnave tj. v odpravi insolventnosti. Upnikove trditve o zlorabi, ki jih je podal v pritožbi, pa gredo v smeri, da se presoja pravilnost navedbe dolžnikovega premoženja. Temu pa je dejansko namenjen institut notarsko overjene izjave dolžnika, da poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje (prvi odstavek 221.d člen ZFPPIPP). Namen zahteve po obličnosti te izjave je zagotoviti, da notar v okviru pojasnilne dolžnosti dolžnika pouči o pomenu izjave, prav tako pa ga pouči tudi o posledicah, zlasti o posledici, če so v poročilu prikazani neresnični podatki o finančnem položaju in poslovanju.

S cesijo terjatve na pritožnika je prišlo le do spremembe imetnika terjatve. Ker sta bila upraviteljica in sodišče prve stopnje o tej spremembi obveščena pred izdajo izpodbijanega sklepa, bi jo morala upoštevati. Jezikovna razlaga določbe tretjega odstavka 80. člena ZFPPIPP, kakršno zagovarja upraviteljica in ji očitno sledi sodišče prve stopnje in po kateri se v primeru, ko pride do prenosa terjatve na novega upnika po izdelavi seznama navadnih terjatev do dolžnika iz 3. točke prvega odstavka 142. člena ZFPPIPP, nov imetnik terjatve pri imenovanju članov upniškega odbora ne upošteva, je zmotna in ni v skladu z namenom določbe tretjega odstavka 80. člena ZFPPIPP.

Družbeniki sicer samostojno odločajo, kako bodo financirali družbo in to velja tudi v kriznem obdobju, kar pomeni, da možnost dati posojilo tudi v takem položaju ni izključeno. Vendar v kriznem obdobju prevzame s tem družbenik določeno tveganje. Če bo posojilo zadoščalo za rešitev krize, bo verjetno imel priložnost, da mu posojilo družba vrne. Če pa bo družba prišla v stečaj ali prisilno poravnavo, pa bodo veljale posledice 498. člena ZGD-1. Kdaj se družba nahaja v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital oziroma kdaj se družba nahaja v kritičnem gospodarskem položaju je pravni standard, ki ga je v vsakem konkretnem primeru potrebno ustrezno zapolniti. Glede na dopolnitev, ki jo je ponudil dolžnik, sodišče prve stopnje tako ni moglo presoditi ekonomsko finančne situacije dolžnika v trenutku prejema posojil s strani posameznih družbenikov, to je tistih terjatev, ki jih je predlagatelj vključil v seznam navadnih terjatev.

Da bi sodišče predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave (v nadaljevanju: PPP) sploh lahko obravnavalo, mora biti popoln, kar pomeni, da mora jasno in nedvoumno vsebovati vse tiste podatke in listine, ki jih zakon določa in so našteti v prvem odstavku 221.d člena ZFPPIPP. Namen predložitve zakonsko predpisanih listin, kar vključuje tudi popolnost listin iz drugega odstavka 141. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 142. člena ZFPPIPP je v tem, da se upnikom omogoči, da ob upoštevanju razgrnjenega premoženjskega stanja dolžnika in ob upoštevanju predlaganega načrta finančnega prestrukturiranja sploh lahko kvalificirano odločajo o predlagani PPP. Matična številka je enolična identifikacija vsake enote poslovnega registra, ki jo ob vpisu v poslovni register dodeli upravljavec registra in se ne spreminja, med tem kot se ostali podatki pri pravni osebi lahko spreminjajo. Navedba matične številke je nujna zato, da ne prihaja pri pravnih osebah do zamenljivosti. Ni dovolj, da so dejstva in okoliščine razvidni iz podatkov sodnega spisa, temveč morajo biti posebej opredeljeni in razvidni iz posebnega opisa dejstev in okoliščin, ki je sestavni del načrta

Soglasje sodišča za najem posojila je odvisno od namena koriščenja posojila. Da je ta skladen z dopustnim namenom iz prvega odstavka 151. člena ZFPPIPP, ne izhaja samo iz dolžnikovega predloga, temveč tudi iz upraviteljevega mnenja. Nadzor nad črpanjem posojila oziroma porabo le-tega za dovoljen namen bo izvajal upravitelj.

V postopku prisilne poravnave med insolventnim dolžnikom oziroma njegovimi lastniki na eni strani in dolžnikovimi upniki na drugi strani obstoji konstantno nasprotje interesov. Dolžnikov interes je razbremeniti se insolventnosti, interes njegovih lastnikov je obdržati nezmanjšane poslovne deleže, interes upnikov pa je iztržiti čim višje poplačilo svojih terjatev. Da bi se to nasprotje interesov ohranilo, je sodna praksa prebila strogo formalna določila o prepovedi imenovanja posameznih upnikov v upniški odbor iz drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP. Ob upoštevanju sodne prakse je na podlagi 2. točke drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP, ki ne dela razlike med direktorjem insolventnega dolžnika in lastnikom njegovega poslovnega deleža (če je lastništvo tega deleža višje od 0,5%), ter ob upoštevanju 5. točke 78. člena ZFPPIPP, po prepričanju pritožbenega sodišča v tem postopku podana ovira za imenovanje upnika T. d. o. o. v UO. Upnik T. d. o. o. je v UO naveden kot prvi, torej kot največji upnik insolventnega dolžnika. Lastnika 100 odstotnega poslovnega deleža te družbe sta C. C. in B. B., ki sta oče in sin. Slednji je tudi direktor tega upnika. Kot taka se štejeta za ožje povez

Če pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava nad glavnim dolžnikom v določenem obsegu predstavlja že obstoječ izvršilni naslov tožnice zoper glavnega dolžnika, mora biti to v kasnejšem izvršilnem naslovu, izdanem zoper poroka kot solidarnega dolžnika, ustrezno upoštevano.

Kot zavarovana terjatev v insolvenčnem postopku se šteje zgolj tista terjatev upnika, ki je zavarovana s pravico do prednostnega plačila iz vrednosti premoženja, ki je predmet te pravice. Med ločitvene pravice zato spadata, na primer, zastavna pravica, kot tudi pravica fiduciarja pri prenosu lastninske pravice v zavarovanje. Navedeno pomeni, da druga sredstva zavarovanja (npr. menica, ček), ki ne ustvarjajo pravice upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov iz istega premoženja, upniku, v skladu z določbami ZFPPIPP, ne dajejo ločitvene pravice. Zastavna pravica služi zavarovanju ene ali več terjatev in pooblašča zastavnega upnika, ki mu terjatev ob zapadlosti ni izpolnjena, da se poplača iz vrednosti zastavljenega objekta. Poplačilna pravica zastavnega upnika poleg glavnice zajema tudi obresti in stroške in ima prednost pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Upnik lahko zahteva od sodišča prodajo zastavljene nepremičnine in poplačilo terjatve iz prejete kupnine s hipotekarno tožbo, lahko pa od realnega dolžnika, ki je hkrati osebni dolžnik, zahteva plačilo terjatve z dajatveno tožbo. Dolžnik klj

Za terjatev, ki ni v celoti oziroma izrecno zajeta v posodobljenem seznamu terjatev, pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje. V skupnem znesku terjatev nekega upnika v posodobljenem seznamu terjatev morajo biti vsebovane tako vse njegove glavne kot tudi vse njegove stranske terjatve (stroški postopka, obresti), za katere naj bi učinkovala poenostavljena prisilna poravnava. Ker upnik v predlogu za izvršbo ni upošteval, da je bila nad dolžnikom s pravnomočnim sklepom potrjena poenostavljena prisilna poravnava, je sodišče ob odločanju o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi poleg upoštevanja načela formalne legalitete moralo ugotoviti tudi, ali in v kolikšnem obsegu je ta poenostavljena prisilna poravnava vplivala na konkretni izvršilni naslov - to je, ali in za kateri del izterjevane terjatve upniku še ostaja veljaven izvršilni naslov oziroma v katerem delu je bil ta izvršilni naslov spremenjen.

Morebitna napaka pri razvrščanju upnikov v seznamu terjatev po namenu stvari praviloma ne more biti tako pomembna, da bi se nad dolžnikom iz tega razloga začel stečajni postopek na podlagi četrtega odstavka 147. člena ZFPPIPP. Če je, potem mora sodišče prve stopnje dolžnika o tem in o posledicah takega seznama s sklepom materialno procesnega vodstva iz prvega odstavka 147. člena ZFPPIPP konkretno poučiti. V primeru, da dolžnik temu ne sledi, pa mora sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navesti razloge, zakaj taka pomanjkljivost terja zavrženje predloga za začetek postopka prisilne poravnave in začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Smiselno enako velja glede označitve ovir za imenovanju članov upniškega odbora. Določbo 3. točke prvega odstavka 142. člena ZFPPIPP, da je treba oblikovati seznam navadnih terjatev, razvrščen po velikosti terjatev, pri upnikih, pri katerih je ovira za imenovanje v upniški odbor, pa opisati okoliščine ovire iz 1. do 5. točke drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP, je torej potrebno razlagati ustrezno njenemu namenu.

V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da sodi v trditveno in dokazno breme dolžnika, nad katerim se vodi postopek poenostavljene prisilne poravnave, da je vtoževana terjatev sploh vsebovana v posodobljenem seznamu terjatev, ki ga je vložila v postopku prisilne poravnave.

S. se zoper sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave ni pritožil, zato po oceni višjega sodišča tudi nima podlage oziroma pravice, da bi lahko zahteval vsebinsko odločitev višjega sodišča o pritožbi drugega upnika Določilo drugega odstavka 128. člena ZFPPIPP se uporablja tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave Po stališču višjega sodišča sme sodišče prve stopnje ob izdaji nadomestnega sklepa izdati sklep z vsebino oziroma učinki, kot če bi o njem odločalo višje sodišče.

Sodišče pri imenovanju članov upniškega odbora ni dolžno preizkušati, ali so podatki v seznamu dolžnika o imetnikih navadnih terjatev in višini le-teh pravilni.

Seznam terjatev, ki ga je dolžnik predložil s predlogom za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, ne vsebuje podatkov, ki so navedeni v četrtem odstavku 221.d člena ZFPPIPP in jih tudi ne more, saj ob vložitvi predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave še ni znano, na kateri dan bo postopek poenostavljene prisilne poravnave začet, niti mu ni priložena izjava, navedena v četrtem odstavku 221.d člena ZFPPIPP. Zato navedeni seznam terjatev ne predstavlja posodobljenega seznama terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena ZFPPIPP.