221.d člen ZFPPIPP

Skladno z drugim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP so se za postopek poenostavljene prisilne poravnave uporabljale tudi določbe 212. do 218. člena tega zakona, vendar skladno s četrtim odstavkom tega člena smiselno tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena tega zakona. Obseg, v katerem izvršilno sodišče po potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi izvršbo opravi, je torej odvisen od tega, ali je terjatev zajeta v posodobljenem seznamu terjatev in od pridobitve ločitvene pravice v njeno zavarovanje. Če je bila ločitvena pravica pridobljena bodisi zunaj izvršilnega postopka bodisi v izvršilnem postopku do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave, terjatev pa tudi ni zajeta v posodobljenem seznamu, izvršilno sodišče opravi izvršbo za izterjavo celotne terjatve. Če upnik do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave ločitvene pravice še ni pridobil, (navadna) terjatev pa je tudi zajeta v posodobljenem seznamu, pa izvršbo utesni ter opravi samo prisilno izterjavo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Tudi v postopku poenosta

Ko se zatrjuje sprememba pripadnosti obligacijske pravice in njen prehod iz premoženja enega subjekta v premoženjsko sfero drugega subjekta, je pogoj za veljavnost tega posla določenost terjatve ali vsaj njena določljivost. Da bi bilo mogoče identificirati terjatev, ki se prenaša, mora cesija vsebovati podatke, ki omogočajo ločitev terjatve od vseh drugih. Dolžnik v zvezi z podlago zatrjevanih transakcij ni podal konkretnih navedb. Dokazi, ki jih je v zvezi s trditvami glede prenosa terjatve predlagal v postopku pred sodiščem prve stopnje, so zato predstavljali nedovoljene informativne dokaze. Dolžnik bi lahko podal konkretne trditve glede premoženja družbe, vendar pa svoje trditvene obveznosti ni izpolnil. Zgolj predložene bilance ne zadoščajo. Upnica ne razpolaga s podatki o premoženju družbe in vrednotenju le-tega, prav tako ne s konkretnejšimi podatki o obveznostih družbe. To bi lahko pojasnil dolžnik kot zakoniti zastopnik družbe. Ker pa dolžnik konkretnih trditev ni podal, prav tako tudi ni predložil relevantne poslovne dokumentacije družbe, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca, ki bi ugotavljal finančno stanje

Dolžnik mora predložiti posodobljeni seznam terjatev, za katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, ki "za vsako terjatev vključuje identifikacijske podatke o upniku, višini njegove terjatve in pravnem temelju njenega nastanka". Takšen pritožničin seznam ni bil, saj v njem terjatve niso bile opredeljene dovolj določno (opredeljene so bile samo kot "finančne" ali z oznako "redno poslovanje").

Upnik meni, da ravnanje dolžnika ni v skladu z načelom dobre vere in poštenja, saj se želi s tem postopkom zgolj izogniti poplačilu njegovih terjatev.

Dolžnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da svoje obveznosti v zvezi s predložitvijo posodobljenega seznama terjatev v zakonskem roku ni izpolnil, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo poenostavljeno prisilno poravnavo. Ni pa bila dolžnost sodišča prve stopnje dolžnika opozoriti oziroma pozivati na izpolnitev te njegove obveznosti, saj le-ta in posledica njene opustitve izrecno izhajata iz jasne zakonske določbe četrtega in šestega odstavka 221.d člena ZFPPIPP. Takšna zakonska določba terja od dolžnika aktivno ravnanje in predvsem skrbnost pri poslovanju. Če ima dolžnik kot predlagatelj resen interes za postopek poenostavljene prisilne poravnave, procesna skrbnost od njega terja, da pravočasno in skrbno preveri, da so izpolnjene vse zahtevane predpostavke za vodenje takšnega postopka, in sodišču pravočasno predloži zahtevan posodobljeni seznam terjatev z vsebino in prilogami, kot jih zahteva četrti odstavek 221.d člena ZFPPIPP. Sodišče pa je dolžno le preizkusiti, ali je predložen posodobljen seznam terjatev pravočasen in popoln. Vsakršna drugačna razlaga bi bila v nasprotju z namenom zakona.

Iz določbe 215. člena ZFPPIPP izhaja, da v primeru prisilne poravnave upnik judikatne terjatve, ki je vključena v seznam ugotovljenih terjatev, pridobi izvršilni naslov, a ta, kasnejši, "jemlje" moč izvršilnega naslova prvemu, prej izdanemu, v obsegu iz 214. člena ZFPPIPP. Ni logično, da bi upnik s tem pridobil nov (dodaten) izvršilni naslov poleg obstoječega za isto terjatev, ampak nov izvršilni naslov (sklep o potrditvi prisilne poravnave) obstoječega omejuje glede deleža, rokov in drugih pogojev, ki so za dolžnika ugodnejši od pogojev za izpolnitev terjatve, določenih v prvem izvršilnem naslovu. Pravzaprav je sklep o potrditvi prisilne terjatve tisti, ki (namesto prej izdane sodbe) določa pogoje, pod katerimi lahko upnik doseže prisilno izterjavo svoje terjatve v izvršilnem postopku (drugi odstavek 215. člena ZFPPIPP). Del sklepa o potrditvi prisilne poravnave, v katerem se v postopku prisilne poravnave ugotavlja terjatev, torej v primeru, ko je bila o terjatvi, za katero učinkuje prisilna poravnava, predhodno že izdana dajatvena sodba, prekriva to, predhodno sodno odločitev o tej terjatvi, dajatveni del sklepa o potrditvi prisilne poravnave pa določa (nove) pogoje za njeno p

Predlog za PPP je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 000/2021 z dne 23. 12. 2021 v zvezi s sklepom VSL Cst 85/2022 z dne 22. 3. 2022 nad dolžnikom pravnomočno zavrnjen. Razloga za sprejeto odločitev Okrožnega sodišča v Celju je v 2. točki šestega odstavka 221.f člena ZFPPIPP, ker dolžnik ni ustrezno dopolnil zahteve za potrditev PPP.

Za izterjavo terjatve, ki je v postopku poenostavljene prisilne poravnave ni v posodobljenem seznamu terjatev, se lahko izda sklep o izvršbi.

ZFPPIPP ne predvideva instituta ustavitve postopka poenostavljene prisilne poravnave. Niti ni mogoče te pravne praznine zapolniti ob smiselni uporabi 208. člena ZFPPIPP, ki določa, da sodišče ob neizglasovanosti prisilne poravnave postopek ustavi in nad dolžnikom začne stečajni postopek, saj določba drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP uporabe te določbe za institut poenostavljene prisilne poravnave ne predvideva. Teleološka razlaga, da ta določba ni predvidena za institut poenostavljene prisilne poravnave, je v tem, da predlagatelj poda predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo le v primeru, ko ima notarsko overjeno izglasovano poenostavljeno prisilno poravnavo, ne pa za primere, ko poizkuša preko povezanih oseb doseči njeno potrditev, kar se izkaže šele v pritožbenem postopku, ko se lahko prvič izjavijo upniki s pravnim interesom.

Določbi 214. in 215. člena ZFPPIPP ter dejstvo, da je dolžnik sporno terjatev priznal kot nepogojno, ne dajejo podlage za razlago, da pravnomočni sklep o potrditvi (poenostavljene) prisilne poravnave, ki je sicer res izvršilni naslov, razveljavlja prej izdani izvršilni naslov - sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 13/2013 in izniči njen učinek izvršilnega naslova glede višine ugotovljene terjatve, ki je nižja od določene v potrjeni prisilni poravnavi (oziroma določenega deleža terjatve). Nelogično je razmišljanje, da bi upnik v postopku zaradi insolventnosti dolžnika pridobil pravico izterjati višjo terjatev od tiste, ki je bila iz istega pravnega razmerja prej ugotovljena s sodbo.

V primeru poenostavljene prisilne poravnave dolžnik v posodobljenem seznamu terjatev sam navede in obljubi poplačilo izrecno določenih terjatev v točno določenem obsegu. Zato za terjatev, ki ni v celoti oziroma izrecno zajeta v posodobljenem seznamu terjatev, pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje, oziroma se poenostavljena prisilna poravnava po obsegu učinkovanja na terjatve razlikuje od (navadne) prisilne poravnave.

Pri poenostavljenih prisilnih poravnavah, kjer zadostuje zgolj seznam terjatev in izjava dolžnika, da izkazujejo resnično dejansko stanje, ni dovolj le pavšalna navedba pravnega temelja nastanka terjatve kot je: "pogodba" ali "račun" itd., pač pa morajo biti terjatve opredeljene tako, da se ločujejo od vseh drugih terjatev. Torej morajo biti individualizirane.

Sodišče pri odločanju o začetku prisilne poravnave pazi tudi na morebitno zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave. Če se izkaže, da dolžnik s predlogom sledi ciljem, ki so nasprotni z namenom postopka, tak predlog ni dopusten. Vendar pa sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogu, ko razpolaga le s podatki, ki jih predloži dolžnik, presoja le procesne predpostavke za začetek postopka in preveri, ali je dolžnik priloži tudi vse potrebne listine. Odsotnost vsebinske presoje ne sme omogočiti zlorabe tega postopka za doseganje ciljev, ki z zakonom niso predvideni; če se izkaže, da je dolžnik s predlogom za poenostavljeno prisilno poravnavo prekoračil dopustnost takega predloga, temu pravnega varstva ni mogoče nuditi. Upnik je navedel dovolj konkretnih dejstev, ki bi, če se izkažejo za resnična, lahko kazali na zlorabo instituta poenostavljene prisilne poravnave. Pritožbene navedbe upnika so dopustne pritožbene novote, saj jih pritožnik doslej v postopku še ni mogel uveljavljati, bi pa lahko odločilno vplivale na presojo utemeljenosti predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave.

V postopku poenostavljene prisilne poravnave upniki ne prijavljajo svojih terjatev in se zato terjatve v tem postopku tudi ne preizkušajo. Koncept poenostavljene prisilne poravnave temelji na izhodišču, da dolžnik sam sestavi seznam terjatev upnikov in obljubi poplačilo izrecno določenih terjatev v točno določenem obsegu. Sodišče ne odloči, katere terjatve so ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave in v posledici tega ne naloži dolžniku, da mora upnikom plačati terjatve, ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi. Sodna praksa se je zato poenotila na stališču, da sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ne predstavlja izvršilnega naslova. Tudi predloženi sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, čeprav je v njem sodišče dolžniku, v nasprotju z določbo 17. alineje drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP, očitno pomotoma naložilo plačilo terjatev upnikom v deležih, rokih in z obrestmi, določenimi v 1. točki tega izreka, ni primeren izvršilni naslov. Iz sklepa ni razvidno katere so terjatve, katerih plačilo se sicer nalaga dolžniku; n

Glede na povsem jasno in nedvoumno zakonsko določbo prvega odstavka 142. člena ZFPPIPP je tako sklicevanje sodišča prve stopnje v pozivnem sklepu povsem dovolj in pri dolžniku ni moglo vzbuditi nobenega dvomu o tem, kaj mora svojemu predlogu še priložiti. Ker slednjega dolžnik v naknadno postavljenem roku ni storil, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga glede na določbo drugega odstavka 221.d člena ZFPPIPP pravilna.

Ker terjatev pritožnika ni vsebovana v Seznamu navadnih terjatev upnikov, nanj poenostavljena prisilna poravnava niti ne bo imela učinkov, tudi če jo bo sodišče potrdilo. Slednje pomeni, da pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 2. točki oklica o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave res navedlo, da ima upnik, katerega terjatev do dolžnika je navedena v posodobljenem seznamu terjatev, ki je vsebovan v poročilu o finančnem položaju in poslovanju dolžnika, pravico glasovati o poenostavljeni prisilni poravnavi in se sklicevalo na določbo prvega odstavka 221.e člena ZFPPIPP, po kateri ima o poenostavljeni prisilni poravnavi pravico glasovati vsak upnik, katerega terjatev do dolžnika je navedena v posodobljenem seznamu terjatev. Takšen zapis je povsem mogoče razumeti, kot ga je razumel dolžnik, in sicer, da je sodišče prve stopnje upoštevalo seznam terjatev, ki je vsebovan v poročilu o finančnem položaju in poslovanju dolžnika, kot posodobljeni seznam terjatev.

Zlorabo procesnih pravic predstavlja zasledovanje cilja, ki že na prvi pogled ni skladen z namenom postopka poenostavljene prisilne poravnave tj. v odpravi insolventnosti. Upnikove trditve o zlorabi, ki jih je podal v pritožbi, pa gredo v smeri, da se presoja pravilnost navedbe dolžnikovega premoženja. Temu pa je dejansko namenjen institut notarsko overjene izjave dolžnika, da poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje (prvi odstavek 221.d člen ZFPPIPP). Namen zahteve po obličnosti te izjave je zagotoviti, da notar v okviru pojasnilne dolžnosti dolžnika pouči o pomenu izjave, prav tako pa ga pouči tudi o posledicah, zlasti o posledici, če so v poročilu prikazani neresnični podatki o finančnem položaju in poslovanju.

Dejstvo, da je bila nepremičnina kupljena in prodana pod enakimi pogoji, dolžnika ne razbremeni dolžnosti to zavesti v računovodskih izkazih. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je bila nepremičnina kupljena in prodana pred presečnim datumom za enako kupnino, zaradi česar nima vpliva ne na bilanco stanja, ne na dobiček, ki ga v zvezi z nepremičnino dolžnik ni ustvaril. Ni namreč mogoče trditi, da Poročilo prikazuje resničen finančni položaj in poslovanje dolžnika, če se slednji po lastni presoji odloča, katere podatke in denarne tokove bo v Poročilo vključil in katerih ne, ter kateri podatki po njegovi presoji ne vplivajo na bilanco stanja, zaradi česar jih ni potrebno prikazati v računovodskih izkazih.

Sodišče prve stopnje bi vtoževane terjatve lahko utesnilo skladno s pogoji iz pravnomočno potrjene poenostavljene prisilne poravnave le, če bi predhodno ugotovilo, da so bile le-te vključene v posodobljen seznam terjatev.