215. člen ZFPPIPP

Upoštevaje ureditev v 40.c členu ZIZ je v konkretnem primeru mogoče govoriti o nevednosti dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi), ki predloga za nasprotno izvršbo ni vložil po kvalificiranem pravnem pooblaščencu. Kljub zapisu v potrdilu o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 9. 4. 2024, da bo zadeva po pravnomočnosti odstopljena v delo Okrajnemu sodišču v Krškem, in kljub temu, da je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) po pooblaščencu sklep o ustavitvi postopka prejel s strani Okrajnega sodišča v Krškem, se dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) na nevednost upravičeno sklicuje. Vendarle namreč ostaja dejstvo, da je postopek, vključno z odločanjem o ugovoru, sprva tekel na Okrajnem sodišču v Ljubljani, poleg tega pa ureditev, da je po pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine za opravo izvršbe pristojno sodišče glede na dovoljena sredstva o izvršbi, še ne pomeni kar samoumevno, da je isto sodišče pristojno tudi za odločanje o vseh predlogih v zvezi s takim postopkom oziroma konkretno za odločanje o predlogu za nasprotno izvršbo. Če bi bilo to že samo po sebi logično, bi bila druga poved v citiranem tretjem odstavku 40.c člena ZIZ povsem odv

Prisilna poravnava nad dolžnikom je bila predlagana na način s prestrukturiranjem zavarovanih terjatev. Če je treba za zagotovitev dolgoročne plačilne sposobnosti dolžnika poleg prestrukturiranja navadnih finančnih terjatev prestrukturirati tudi zavarovane terjatve, lahko predlog prisilne poravnave, ki ga vključuje načrt finančnega prestrukturiranja, vsebuje tudi ponudbo upnikom, ki so imetniki zavarovanih terjatev, za prestrukturiranje zavarovanih terjatev. Če je skupna višina zavarovane terjatve večja od zneska zaščitene vrednosti premoženja, se zavarovana terjatev razdeli na dve terjatvi: 1. na terjatev, ki je enaka višini zaščitene vrednosti zavarovanja (nova zavarovana terjatev), in 2. na terjatev, ki je enaka skupni višini razdeljene terjatve, zmanjšani za zaščiteno vrednost zavarovanja (v nadaljnjem besedilu: nova navadna terjatev). Z razdelitvijo zavarovane terjatve se prednostno poplačilno upravičenje, vključeno v ločitveni pravici, utesni tako, da je z uveljavitvijo ločitvene pravice mogoče doseči samo prednostno poplačilo nove zavarovane terjatve, in da preneha glede nove navadne terjatve. Če je premoženje predmet več ločitvenih pravic in ob upoštevanju zaščitene vred

V izreku sklepa o potrditvi prisilne poravnave St 000 z dne 11. 4. 2023 sicer ni navedeno, ali in katere ločitvene pravice prenehajo. Vendar ZFPPIPP v šestem odstavku 221.t člena izrecno določa, da sodišče odločitev o tem, katere zavarovane terjatve se razdelijo na dve terjatvi - novo zavarovano terjatev in novo navadno terjatev in katere ločitvene pravice prenehajo, oblikuje tako, da navede seznam ločitvenih pravic, za katere učinkuje prisilna poravnava iz desetega odstavka tega člena. Določba desetega odstavka 221.t člena ZFPPIPP pa predpisuje, kaj mora vsebovati seznam ločitvenih pravic, ki ga pripravi upravitelj prisilne poravnave. Ugotovitve je sodišče sprejelo v celoti na podlagi jezikovne razlage sklepa o potrditvi prisilne poravnave v zvezi z relevantnima seznamoma, na podlagi zaznavanja jezikovnih znakov. Kar se tiče višine terjatve v tem izvršilnem postopku mora sodišče po uradni dolžnosti poznati podatek, za terjatev v kakšni višini je v teku izvršilni postopek. Sprejemljivost zgolj jezikovne razlage ne pomeni, da sodišče njenega izreka v zvezi s seznamoma ne sme niti prebrati in z vpogledom v znesek, za katerega vodi izvršbo, ugotoviti, da je prav tak znesek te

Za novo zavarovano terjatev se smiselno uporabljajo določbe o navadnih terjatvah, za novo navadno terjatev pa se tudi uporabljajo pravila o navadnih terjatvah, vključno z opravo izvršbe skladno s pogoji prisilne poravnave. Ker se je izkazalo, da je upnikova izterjavana terjatev sedaj le še nova navadna, bo sodišče prve stopnje izvršbo moralo utesniti skladno s pogoji prisilne poravnave. Odločitev o (zgolj) nadaljevanju izvršilnega postopka zaradi pravnomočnosti sklepa o potrditvi ponovne prisilne poravnave namreč ni pravilna. Če sodišče sprejeme le odločitev o nadaljevanju postopka, namreč to pomeni, da se lahko izvršba nadaljuje takoj oziroma v nezmanjšanem obsegu, kar pa za konkreten primer ne pride v poštev.

Novejša sodna praksa se je ustalila pri stališču, da sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ne ustvarja učinkov pravnomočnosti in posledično ne predstavlja samostojnega izvršilnega naslova. Izvršilni naslov za izterjavo upnikove (oškodovančeve) terjatve je prejšnja sodna odločba, s katero je bila terjatev oškodovanca ugotovljena in dolžniku (obtožencu) naloženo plačilo, le učinek pravnomočnosti in izvršljivosti je zožen, kot izhaja iz okvirov potrjene poenostavljene prisilne poravnave. V procesni situaciji, ki je pred nami, torej že imamo izvršilni naslov za oškodovančevo terjatev do obtoženca, ki jo je znova uveljavljal v pričujočem kazenskem postopku, medtem ko je sodišče prve stopnje premoženjskopravnemu zahtevku s tega naslova pravno zmotno (delno) ugodilo.

Iz določbe 215. člena ZFPPIPP izhaja, da v primeru prisilne poravnave upnik judikatne terjatve, ki je vključena v seznam ugotovljenih terjatev, pridobi izvršilni naslov, a ta, kasnejši, "jemlje" moč izvršilnega naslova prvemu, prej izdanemu, v obsegu iz 214. člena ZFPPIPP. Ni logično, da bi upnik s tem pridobil nov (dodaten) izvršilni naslov poleg obstoječega za isto terjatev, ampak nov izvršilni naslov (sklep o potrditvi prisilne poravnave) obstoječega omejuje glede deleža, rokov in drugih pogojev, ki so za dolžnika ugodnejši od pogojev za izpolnitev terjatve, določenih v prvem izvršilnem naslovu. Pravzaprav je sklep o potrditvi prisilne terjatve tisti, ki (namesto prej izdane sodbe) določa pogoje, pod katerimi lahko upnik doseže prisilno izterjavo svoje terjatve v izvršilnem postopku (drugi odstavek 215. člena ZFPPIPP). Del sklepa o potrditvi prisilne poravnave, v katerem se v postopku prisilne poravnave ugotavlja terjatev, torej v primeru, ko je bila o terjatvi, za katero učinkuje prisilna poravnava, predhodno že izdana dajatvena sodba, prekriva to, predhodno sodno odločitev o tej terjatvi, dajatveni del sklepa o potrditvi prisilne poravnave pa določa (nove) pogoje za njeno p

Določbi 214. in 215. člena ZFPPIPP ter dejstvo, da je dolžnik sporno terjatev priznal kot nepogojno, ne dajejo podlage za razlago, da pravnomočni sklep o potrditvi (poenostavljene) prisilne poravnave, ki je sicer res izvršilni naslov, razveljavlja prej izdani izvršilni naslov - sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 13/2013 in izniči njen učinek izvršilnega naslova glede višine ugotovljene terjatve, ki je nižja od določene v potrjeni prisilni poravnavi (oziroma določenega deleža terjatve). Nelogično je razmišljanje, da bi upnik v postopku zaradi insolventnosti dolžnika pridobil pravico izterjati višjo terjatev od tiste, ki je bila iz istega pravnega razmerja prej ugotovljena s sodbo.

V primeru poenostavljene prisilne poravnave dolžnik v posodobljenem seznamu terjatev sam navede in obljubi poplačilo izrecno določenih terjatev v točno določenem obsegu. Zato za terjatev, ki ni v celoti oziroma izrecno zajeta v posodobljenem seznamu terjatev, pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje, oziroma se poenostavljena prisilna poravnava po obsegu učinkovanja na terjatve razlikuje od (navadne) prisilne poravnave.

V postopku poenostavljene prisilne poravnave upniki ne prijavljajo svojih terjatev in se zato terjatve v tem postopku tudi ne preizkušajo. Koncept poenostavljene prisilne poravnave temelji na izhodišču, da dolžnik sam sestavi seznam terjatev upnikov in obljubi poplačilo izrecno določenih terjatev v točno določenem obsegu. Sodišče ne odloči, katere terjatve so ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave in v posledici tega ne naloži dolžniku, da mora upnikom plačati terjatve, ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi. Sodna praksa se je zato poenotila na stališču, da sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ne predstavlja izvršilnega naslova. Tudi predloženi sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, čeprav je v njem sodišče dolžniku, v nasprotju z določbo 17. alineje drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP, očitno pomotoma naložilo plačilo terjatev upnikom v deležih, rokih in z obrestmi, določenimi v 1. točki tega izreka, ni primeren izvršilni naslov. Iz sklepa ni razvidno katere so terjatve, katerih plačilo se sicer nalaga dolžniku; n

Bistvena okoliščina je, da je pravnomočni sklep o potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi izvršilni naslov. Sam obstoj slednjega pa ne pomeni tudi prenehanja terjatve in ne onemogoča pridobitve še enega izvršilnega naslova. Vendar pa se z več izdanimi izvršilnimi naslovi za eno (isto) terjatev kaže objektivna nevarnost, da upnik doseže izvršbo zoper več (solidarno odgovornih) dolžnikov, kar lahko privede do tega, da upnik pridobi več, kot dejansko znaša njegova terjatev. Sodna praksa je zato oblikovala rešitev, skladno s katero mora sodišče, ki v zadevi odloča kasneje, upoštevati predhodno izdan izvršilni naslov zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v svoji sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je pravnomočno že zavezan prvi solidarni dolžnik – do te višine odgovarja drugi dolžnik solidarno s prvim, za morebitno obveznost nad tem zneskom pa drugi samostojno.

Res ZFPPIPP ne pozna pogojnega priznanja terjatev oziroma se šteje, da so pogojno priznane terjatve v resnici prerekane terjatve. Vendar pa je izvršilni naslov sklep o potrditvi prisilne poravnave in ne sklep o preizkusu terjatev. Zato že pojmovno v njem ne morejo biti navedene pogojno priznane terjatve, kar po ZFPPIPP (v seznamu preizkušenih terjatev) ni dovoljeno. V njem oziroma v seznamu ugotovljenih terjatev so navedene ugotovljene terjatve, t.j. tiste, ki so priznane. 26. člen ZIZ se ne nanaša na razvezne pogoje. Kot primarno ni niti (glede na kontekst zakonske ureditve) logično, da bi moral upnik dokazovati razvezni pogoj plačila terjatve – prenehanje terjatve dokazuje dolžnik v ugovoru. In kot bistveno, 26. člen ZIZ se nanaša na izvršbo, ki je odvisna od nastopa kakšnega pogoja. V konkretnem primeru pa izvršba ni odvisna od nastopa pogoja, temveč je od nastopa razveznega pogoja odvisno prenehanje utemeljenosti izvršbe.

Za terjatev, ki ni v celoti oziroma izrecno zajeta v posodobljenem seznamu terjatev, pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje, oziroma se poenostavljena prisilna poravnava po obsegu učinkovanja na terjatve razlikuje od (navadne) prisilne poravnave. V skupnem znesku terjatev upnika v posodobljenem seznamu terjatev morajo biti vsebovane tako vse njegove glavne kot tudi vse njegove stranske terjatve (stroški postopka, obresti), za katere naj bi učinkovala poenostavljena prisilna poravnava.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožnice v odgovoru na pritožbo, da predmetni sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ni izvršilni naslov, saj se v njem terjatve ne ugotavljajo (221g. člen ZFPPIPP). Za te postopke se namreč v skladu z 221b. členom ZFPPIPP smiselno uporabljata le 1. in 2. točka prvega odstavka 210. člena tega zakona, kar pomeni, da sodišče s sklepom o potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi le odloči, da se takšna poravnava potrdi in ugotovi vsebino potrjene prisilne poravnave, tako da navede delež plačila terjatev upnikov, roke za njihovo plačilo ter obrestno mero, po kateri se obrestujejo terjatve upnikov v obdobju od začetka postopka prisilne poravnave do poteka roka za njihovo plačilo. Ne uporabljata pa se 3. in 4. točka prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da sodišče ne odloči, katere terjatve so ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave, in v posledici tega ne naloži dolžniku, da mora upnikom plačati terjatve, ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi. Sodna praksa se je poenotila na stališču, da sklep o potrdi

Ločitvena pravica, ki jo uveljavlja tožeča stranka v postopku stečaja, temelji na pravnomočnem sklepu o potrditvi prisilne poravnave, in ne na predhodni odredbi. Ločitvena pravica je bila priznana kot nepogojna in s pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo je o njej pravnomočno odločeno.

Pošten je lahko zgolj tisti prejemnik, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in tudi ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage. Že samo informacija o zaključku postopka prisilne poravnave izključuje dobro vero pritožnika in zadošča za zaključek, da bi se moral zavedati, da mu prisojena terjatev v celotnem znesku ne pripada in možnosti vrnitve v izvršilnem postopku prejetega zneska. Zgolj dejstvo, da se je pritožnik v izvršilnem postopku skliceval na neenotno sodno prakso, ne pomeni, da ga je vse do pravnomočne odločitve v izvršilnem postopku šteti za poštenega pridobitelja.

Odočitev o (zgolj) nadaljevanju izvršilnega postopka zaradi pravnomočnosti sklepa o potrditvi ponovne prisilne poravnave ni pravilna, ker sodišče prve stopnje ni tudi utesnilo izvršbe tako, da se ta opravi samo v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v sklepu o potrjeni prisilni poravnavi. Če sodišče sprejeme le odločitev o nadaljevanju postopka, namreč to pomeni, da se lahko izvršba nadaljuje takoj oziroma v nezmanjšanem obsegu. To pa ni v skladu s sklepom o (ponovni) potrjeni prisilni poravnavi, katere bistvo je, da se obveznosti dolžnika zmanjšajo oziroma da se odloži njihovo plačilo. Ponovna prisilna poravnava učinkuje na terjatev, kolikor je ta znašala ob začetku postopka ponovne prisilne poravnave (tudi ob upoštevanju morebitnih plačil). Določba, po kateri je pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave (v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi), se nanaša na primere, ko upnik za terjatev, ki je bila v postopku prisilne poravnave ugotovljena, pred tem še ni razpolagal z izvršilnim naslovom. V primeru, kot je dani, ko je upnik s pravno

V obravnavani zadevi je bil po izdani predhodni odredbi za zavarovanje terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 47.077,90 EUR, in pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, začet postopek prisilne poravnave, ki se je končal s pravnomočnim sklepom o potrjeni prisilni poravnavi, s katerim je tožeča stranka pod pogoji prisilne poravnave pridobila izvršilni naslov za izterjavo novo zavarovane terjatve. Prisilna poravnava je namreč zajela tudi zavarovane terjatve, ki so se prestrukturirale v novo zavarovane terjatve. Upoštevaje določilo tretjega odstavka 215. člena ZFPPIPP, ki se uporablja v zvezi z 2. točko enajstega odstavka 221.t člena ZFPPIPP, je tožeča stranka s pravnomočnim sklepom o prisilni poravnavi pridobila ne le izvršilni naslov za novo zavarovano terjatev, pač pa tudi ločitveno pravico na zarubljenih denarnih sredstvih v višini 47.077,90 EUR. Ker je torej tožeča stranka pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko pridobila ločitveno pravico na premoženju tožene stranke (denarnih sredstvih na depozitnem računu), je tožbeni zahtevek za prednostno poplačilo terjatve iz ločitvenega premoženja v stečajnem postopku utemeljen.

Osnovni seznam finančnih terjatev mora vsebovati vse finančne terjatve do dolžnika (po stanju ob koncu zadnjega koledarskega trimesečja pred vložitvijo predloga za začetek postopka preventivnega prestrukturiranja), skladno s 4. točko tretjega odstavka 44.h člena tako zavarovane kot nezavarovane terjatve. Ker morajo biti v osnovnem seznamu vsebovane vse finančne terjatve (zavarovane in nezavarovane), je določilo tretjega odstavka 44.j člena ZFPPIPP nejasno glede na izjemo, ki jo določa peti odstavek 44.l člena ZFPPIPP. Po tem določilu niti začetek postopka preventivnega prestrukturiranja niti potrditev sporazuma o finančnem prestrukturiranju ne učinkujeta za finančno zavarovanje po zakonu, ki ureja finančna zavarovanja in terjatev, zavarovano s takim zavarovanjem, razen, če imetnik tega zavarovanja privoli v sklenitev sporazuma o finančnem prestrukturiranju. Ker obstaja možnost, da so med zavarovanimi terjatvami iz osnovnega seznama finančnih terjatev tudi tiste iz petega odstavka 44.l člena ZFPPIPP, je sodišče v izogib nejasnostim o učinku sklepa o začetku postopka preventivnega prestrukturiranja izrek sklepa korigiralo tako, da je iz učinkov sklepa o začetku postopka izvzelo za

Upnik je v tem izvršilnem postopku že pred začetkom postopka prisilne poravnave pridobil ločitveno pravico na nepremičnini in premičnini. S tem je upnikova terjatev pridobila pravno naravo zavarovane terjatve in ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je terjatev nezavarovana oziroma navadna. Ne glede na to, kako sta bili terjatev in ločitvena pravica priglašeni in priznani v postopku prisilne poravnave, se v konkretnem izvršilnem postopku izterjuje zavarovana terjatev, na zavarovane terjatve pa prisilna poravnava ne učinkuje. Kolikšen del terjatve bo poplačan iz tega naslova oziroma je zavarovan z ločitveno pravico, bo odvisno od uspeha tega izvršilnega postopka. Pritožbene navedbe, da je ločitvena pravica na nepremičnini ocenjena na vrednost 0 EUR, ker gre za skupni del stavbe, ki ne more biti stvar samostojnega pravnega prometa, ter da se zato terjatev iz tega ne bo mogla poplačati, so posledično v fazi nadaljevanja postopka po potrjeni prisilni poravnavi neupoštevne.

V predmetni zadevi je upnik umaknil predlog za izvršbo pred vložitvijo ugovora, vendar to ni razlog, ki bi preprečeval meritorno odločitev o ugovoru. Izterjevana terjatev je bila poplačana z izvršbo pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Umik predloga v takšnem primeru niti ni potreben niti ne more učinkovati enako, kot če dolžnik med postopkom terjatev prostovoljno poravna. Dolžnik ima pravni interes za vsebinsko odločitev o ugovoru, saj lahko v primeru uspeha predlaga nasprotno izvršbo. Ni zakonske podlage za razlago, da pravnomočni sklep o potrditvi (poenostavljene) prisilne poravnave, ki je sicer izvršilni naslov, razveljavlja prej izdani izvršilni naslov - sodbo in izniči njen učinek glede višine ugotovljene terjatve, ki je nižja od določene v potrjeni prisilni poravnavi. V takšnem primeru lahko učinkuje le glede drugih pogojev - rok za plačilo in obresti. Upnik za isto terjatev ne more imeti dveh izvršilnih naslovov in če je glede terjatev po danih sodnih odločbah podana istovetnost, (iste) terjatve ni dopustno izterjati dvakrat.