217. člen ZFPPIPP

Prisilna poravnava nad dolžnikom je bila predlagana na način s prestrukturiranjem zavarovanih terjatev. Če je treba za zagotovitev dolgoročne plačilne sposobnosti dolžnika poleg prestrukturiranja navadnih finančnih terjatev prestrukturirati tudi zavarovane terjatve, lahko predlog prisilne poravnave, ki ga vključuje načrt finančnega prestrukturiranja, vsebuje tudi ponudbo upnikom, ki so imetniki zavarovanih terjatev, za prestrukturiranje zavarovanih terjatev. Če je skupna višina zavarovane terjatve večja od zneska zaščitene vrednosti premoženja, se zavarovana terjatev razdeli na dve terjatvi: 1. na terjatev, ki je enaka višini zaščitene vrednosti zavarovanja (nova zavarovana terjatev), in 2. na terjatev, ki je enaka skupni višini razdeljene terjatve, zmanjšani za zaščiteno vrednost zavarovanja (v nadaljnjem besedilu: nova navadna terjatev). Z razdelitvijo zavarovane terjatve se prednostno poplačilno upravičenje, vključeno v ločitveni pravici, utesni tako, da je z uveljavitvijo ločitvene pravice mogoče doseči samo prednostno poplačilo nove zavarovane terjatve, in da preneha glede nove navadne terjatve. Če je premoženje predmet več ločitvenih pravic in ob upoštevanju zaščitene vred

V izreku sklepa o potrditvi prisilne poravnave St 000 z dne 11. 4. 2023 sicer ni navedeno, ali in katere ločitvene pravice prenehajo. Vendar ZFPPIPP v šestem odstavku 221.t člena izrecno določa, da sodišče odločitev o tem, katere zavarovane terjatve se razdelijo na dve terjatvi - novo zavarovano terjatev in novo navadno terjatev in katere ločitvene pravice prenehajo, oblikuje tako, da navede seznam ločitvenih pravic, za katere učinkuje prisilna poravnava iz desetega odstavka tega člena. Določba desetega odstavka 221.t člena ZFPPIPP pa predpisuje, kaj mora vsebovati seznam ločitvenih pravic, ki ga pripravi upravitelj prisilne poravnave. Ugotovitve je sodišče sprejelo v celoti na podlagi jezikovne razlage sklepa o potrditvi prisilne poravnave v zvezi z relevantnima seznamoma, na podlagi zaznavanja jezikovnih znakov. Kar se tiče višine terjatve v tem izvršilnem postopku mora sodišče po uradni dolžnosti poznati podatek, za terjatev v kakšni višini je v teku izvršilni postopek. Sprejemljivost zgolj jezikovne razlage ne pomeni, da sodišče njenega izreka v zvezi s seznamoma ne sme niti prebrati in z vpogledom v znesek, za katerega vodi izvršbo, ugotoviti, da je prav tak znesek te

Če ne gre za položaj, ko toženec sploh ni dal povoda za tožbo, je bila njena vložitev potrebna, saj je tožnik z njo uveljavljal svoj pravovarstveni interes, ki je v izpolnitvi zahtevka, ugotovitvi pravice ali pravnega razmerja ali pa njegovem preoblikovanju in je obstajal vse do izpolnitve zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka iz razloga, ker njena terjatev ni bila uvrščena na seznam terjatev v postopku prisilne poravnave, v tem pravdnem postopku upravičeno uveljavljala svoj pravovarstveni interes, ki je bil v ugotovitvi terjatve in njeni (delni) izpolnitvi, tožena stranka pa je tako vtoževano obveznost izpolnila. Sodišče prve stopnje bi za odločitev (če tožba ne bi bila umaknjena) tudi imelo pravno podlago v 217. členu ZFPPIPP. Plačilo, ki ga je opravila tožena stranka, pomeni izpolnitev tožbenega zahtevka v smislu 158. člena ZPP.

Načelo je, da je za začetek zastaranja odločilna dospelost terjatve, razen če ni za posamezen primer z zakonom določeno kaj drugega. Tako so npr. predpisana posebna pravila glede začetka teka zastaranja v 352., 355., 357. in 362. členu OZ, pa tudi v 147., 148., 423. in 1039. členu OZ.

K temu pritožbeno sodišče dodaja še, da mora stranka, ki preklicuje priznanje, pojasniti, zakaj je preklic upravičen, in to upravičenost izkazati. Pri uporabi "prostega prepričanja" mora sodišče predvsem ocenjevati, ali je preklic v skladu z načelom vestnosti in vzajemnega zaupanja ter dobrih običajev. Po prepričanju pritožbenega sodišča tožnica v obravnavanem primeru ne more uspeti s preklicem podanih izjav na naroku za glavno obravnavo z dne 24. 11. 2016 z zatrjevanjem, da prva toženka ni pravilno procesno zatrjevala dejstev v zvezi z vključenostjo terjatev tožnice v posodobljen seznam terjatev v PPP nad prvo toženko. Zgolj navedbe, da prva toženka ni pravočasno navedla trditev v zvezi s posodobljenim seznamom v PPP nad prvo toženko, ne zadoščajo za utemeljeni preklic priznanja tožnice v tej zvezi. Tožnica bi morala za takšen preklic navajati in izkazati npr. zmoto pri priznanju ali naknadno pridobitev dokazov v zvezi s posodobljenim seznamom terjatev, ki izpodbijajo priznanje.

OZ razlikuje med spornimi in nejasnimi pogodbenimi določbami. Vsaka sporna pogodbena določba ni hkrati nejasna. Nejasna je šele, ko tudi ob upoštevanju zakonskih razlagalnih vodil ni mogoče priti do nedvoumnega odgovora o tem, kakšna je bila skupna pogodbena volja. Le tako določbo je ob predpostavkah iz 83. člena OZ treba razlagati v korist stranke, ki ni pripravila pogodbe, sicer pa upoštevati dopolnilno pravilo iz 84. člena OZ. Pogodbi jasno določata, da se je toženka zavezala k ustvaritvi novih delovnih mest in da se med nova delovna mesta ne prištevajo zaposlitve, ki so obstajale ob sklenitvi pogodbe. Ni torej utemeljeno stališče v sodbi, da pogodba omogoča več razlag izraza "novo delovno mesto". Ker izraz ni nejasen, ni bilo podlage za uporabo 83. člena OZ. Ker zaradi omejenega dostopa do dokazov pravdne stranke ni dopustno spraviti v dokazno stisko, je v takih položajih treba uporabiti procesne možnosti za olajšanje dokaznega bremena, kot so npr. posredno dokazovanje z dokazovanjem dejstev, ki istočasen obstoj spornega dejstva izključujejo, znižanje dokaznega standarda in dokazovanje z indici.

Za terjatev, ki ni v celoti oziroma izrecno zajeta v posodobljenem seznamu terjatev, pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje. V skupnem znesku terjatev nekega upnika v posodobljenem seznamu terjatev morajo biti vsebovane tako vse njegove glavne kot tudi vse njegove stranske terjatve (stroški postopka, obresti), za katere naj bi učinkovala poenostavljena prisilna poravnava. Ker upnik v predlogu za izvršbo ni upošteval, da je bila nad dolžnikom s pravnomočnim sklepom potrjena poenostavljena prisilna poravnava, je sodišče ob odločanju o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi poleg upoštevanja načela formalne legalitete moralo ugotoviti tudi, ali in v kolikšnem obsegu je ta poenostavljena prisilna poravnava vplivala na konkretni izvršilni naslov - to je, ali in za kateri del izterjevane terjatve upniku še ostaja veljaven izvršilni naslov oziroma v katerem delu je bil ta izvršilni naslov spremenjen.

Izvršilni naslov, pridobljen v (pravnomočno končanem) postopku poenostavljene prisilne poravnave, lahko predstavlja zgolj pogodba o soglasju za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave (ta mora po zakonskem določilu vsebovati klavzulo o izvršljivosti), in pravnomočen sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, če bi vseboval prvine takšne kvalitete, da bi lahko bil izvršljiv. Tovrstnega izvršilnega naslova tožnik ni pridobil.

Če sodišče po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave v postopku, ki teče proti insolventnemu dolžniku, odloča o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava in ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave, ter presodi, da terjatev obstaja, z odločbo ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave in insolventnemu dolžniku naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Do prekinitve postopka je prišlo potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja, izdati je treba samo še odločbo. Ker so posledice prekinitve nastale po koncu glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, sodišče druge stopnje tega dejstva ne sme vezati na uporabo določb 301. člena ZFPPIPP, saj gre za objektivno novo dejstvo. Ker je tožeča stranka uspela dokazati, da ni odgovorna za nastanek škode zaradi (njene) zamude, tožena stranka pa tudi v pritožbi tega ne uspe izpodbiti, so tudi po oceni pritožbenega sodišča podani razlogi iz 240. člena OZ, ki določajo, da je dolžnik prost svoje odgovornosti, zato je pravilna odločitev prve stopnje, da je ugovor pobota za pov

Tudi, če bi vtoževana terjatev dejansko nastala pred začetkom postopka prisilne poravnave, določba 217. člena ZFPPIPP zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je zato toženi stranki pravilno naložilo v plačilo celotno vtoževano terjatev tožeče stranke. V kakšni višini jo bo dejansko prejela poplačano, pa bo seveda odvisno od unovčene stečajne mase.

V skladu z določbo 217. člena ZFPPIPP sodišče v primeru, če po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave v postopku, ki teče proti insolventnemu dolžniku, odloča o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava in ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave, ter presodi, da terjatev obstaja, z odločbo ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave in insolventnemu dolžniku naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku štirih let od pravnomočnosti sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave plačati (le) 50 % v prvem odstavku I. točke izreka sodbe ugotovljenih terjatev, kar pa ne pomeni, da tožnica v tem delu ni uspela. Njena terjatev je bila ugotovljena v celoti, nato pa je bila zaradi dejstva, nastalega v sferi tožene stranke, naložena v plačilo v omejenem obsegu. Po presoji pritožbenega sodišča je zato tožnica do stroškov postopka, ki so bili odmerjeni s sodno odločbo šele po pravnomočnosti sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, upravičena t

V konkretnem primeru vprašanje obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke že v postopku pred sodiščem druge stopnje ni bilo sporno, saj tožena stranka niti ni izpodbijala sodbe prvostopenjskega sodišča, s katero je odločilo o obstoju terjatve v smislu 217. člena ZFPPIPP. To pa hkrati pomeni, da je z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko tožeča stranka izgubila pravno korist, ki jo je pridobila na podlagi uspeha s pritožbo, ko je sodišče druge stopnje dajatvenemu tožbenemu zahtevku na denarno plačilo ugodilo v celoti in ne samo pod pogoji potrjene prisilne poravnave. S tem pa je prenehala tudi pravna korist tožene stranke, ki jo je zasledovala ob vložitvi revizije, saj se v posledici začetka stečajnega postopka tudi v primeru ugoditvi reviziji in potrditve sodbe sodišča prve stopnje njen pravni položaj ne bi v ničemer izboljšal.

Sodišče v primeru podaje izjave o pripoznavi izda ugodilno sodbo, ne da bi presojalo dejansko stanje ali uporabo materialnega prava. Gre namreč za brezpogojno priznanje tožene stranke, da je dolžna izpolniti tožbeni zahtevek tako, kot se glasi. Razlaga oziroma analiza, zakaj pripoznava ne nasprotuje določilom tretjega odstavka 3. člena ZPP ni potrebna. Potrebna bi bila le v nasprotnem primeru, ko bi moralo sodišče iz tega razloga pripoznavo zavrniti. Dejstvo potrditve poenostavljene prisilne poravnave je nastalo šele po izdaji izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave, zato ga v tem postopku ni dovoljeno uveljaviti.

Zaradi intervencijskega učinka intervenient kasneje v razmerju do stranke, ki se ji je pridružil, ne more trditi, da spor ni bil pravilno rešen, če je imel vse možnosti, da bi v korist stranke opravljal procesna dejanja in mu jih stranka s svojimi dejanji ni preprečevala.

Tožeča stranka bi morala oblikovati tožbeni zahtevek v skladu z 217. členom ZFPPIPP. V konkretnem primeru je namreč nastala procesna situacija, ki jo ureja navedena določba ZFPPIPP.

Sam začetek postopka prisilne poravnave na obravnavani postopek nima nobenega vpliva. Posledico, da bi sodišče lahko ugodilo zahtevku zgolj pod pogoji, določenimi v prisilni poravnavi, bi lahko povzročila šele njena pravnomočna potrditev.

V primeru, če sodišče presodi, da terjatev obstaja, ugotovi višino terjatve upnika/tožeče stranke, ki je obstajala na dan začetka prisilne poravnave nad dolžnikom/toženo stranko ter ji naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, kolikor presega procent plačila iz potrjene prisilne poravnave. Moralo pa bi najprej presojati, ali terjatev tožeče stranke obstoji in v kakšni višini (napaka v korakih). Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Tožena stranka trdi, da je utemeljeno zavrnila sklenitev glavne pogodbe, ker naj bi predpogodba prenehala zaradi spremenjenih okoliščin na podlagi šestega odstavka 33. člena OZ. Pogodbene stranke so s predpogodbo izrecno izključile vpliv spremembe cene delnic ciljne družbe na obveznost sklenitve glavne pogodbe.

Ravnanje dolžnika oz. upravitelja v postopku prisilne poravnave, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov (1. odstavek 67. člena ZFPPIPP), ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku.

V postopku prisilne poravnave priznanje oz. neprerekanje terjatve, ni relevantno. Bistven je sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki je pravni (izvršilni) naslov glede terjatev, za katere učinkuje prisilna poravnava.