221.b člen ZFPPIPP

Skladno z drugim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP so se za postopek poenostavljene prisilne poravnave uporabljale tudi določbe 212. do 218. člena tega zakona, vendar skladno s četrtim odstavkom tega člena smiselno tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena tega zakona. Obseg, v katerem izvršilno sodišče po potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi izvršbo opravi, je torej odvisen od tega, ali je terjatev zajeta v posodobljenem seznamu terjatev in od pridobitve ločitvene pravice v njeno zavarovanje. Če je bila ločitvena pravica pridobljena bodisi zunaj izvršilnega postopka bodisi v izvršilnem postopku do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave, terjatev pa tudi ni zajeta v posodobljenem seznamu, izvršilno sodišče opravi izvršbo za izterjavo celotne terjatve. Če upnik do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave ločitvene pravice še ni pridobil, (navadna) terjatev pa je tudi zajeta v posodobljenem seznamu, pa izvršbo utesni ter opravi samo prisilno izterjavo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Tudi v postopku poenosta

Ni pomembno le, da dolžnik predloži vse priloge oziroma listine, ki so navedene v zakonu. Če upnik uveljavlja zlorabo instituta poenostavljene prisilne poravnave, sodišče preveri tudi to, kar sicer preverja v vsakem civilnem postopku. To je še posebej pomembno, ker se v tem postopku ne oblikuje upniški odbor, ne postavi se upravitelja, ki tudi ne preizkuša terjatev, saj se te ne prijavljajo, temveč jih navede dolžnik sam v posodobljenem seznamu terjatev, na katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava. Ko sodišče v insolvenčnem postopku, ki je posebna oblika nepravdnega postopka, presoja morebitno zlorabo postopka, je pomembno, ali želi dolžnik izglasovanje poenostavljene prisilne poravnave zagotoviti z upoštevanjem glasovalnih pravic, ki pripadajo upniku zastarane terjatve, s čimer se poseže v (ustavne) pravice drugih upnikov, udeležencev tega postopka.

Tožbeni argument, da določba petega odstavka 221.b člena ZFPPIPP za "terjatve FURS, pravnomočne pred 26. 4. 2016", ne velja, po presoji sodišča ni pravilna. To določilo je bilo uveljavljeno z novelo ZFPPIPP-G, prehodna določba 32. člena novele pa je v tretjem odstavku izrecno predpisala aplikabilnost tega novega določila za postopke, uvedene po uveljavitvi ZFPPIPP-G. ZFPPIPP-G je začel veljati 26. 4. 2016, med strankama pa ni spora o tem, da je bil postopek PPP nad tožnikom uveden v letu 2018, kar je torej po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G.

Iz določbe 215. člena ZFPPIPP izhaja, da v primeru prisilne poravnave upnik judikatne terjatve, ki je vključena v seznam ugotovljenih terjatev, pridobi izvršilni naslov, a ta, kasnejši, "jemlje" moč izvršilnega naslova prvemu, prej izdanemu, v obsegu iz 214. člena ZFPPIPP. Ni logično, da bi upnik s tem pridobil nov (dodaten) izvršilni naslov poleg obstoječega za isto terjatev, ampak nov izvršilni naslov (sklep o potrditvi prisilne poravnave) obstoječega omejuje glede deleža, rokov in drugih pogojev, ki so za dolžnika ugodnejši od pogojev za izpolnitev terjatve, določenih v prvem izvršilnem naslovu. Pravzaprav je sklep o potrditvi prisilne terjatve tisti, ki (namesto prej izdane sodbe) določa pogoje, pod katerimi lahko upnik doseže prisilno izterjavo svoje terjatve v izvršilnem postopku (drugi odstavek 215. člena ZFPPIPP). Del sklepa o potrditvi prisilne poravnave, v katerem se v postopku prisilne poravnave ugotavlja terjatev, torej v primeru, ko je bila o terjatvi, za katero učinkuje prisilna poravnava, predhodno že izdana dajatvena sodba, prekriva to, predhodno sodno odločitev o tej terjatvi, dajatveni del sklepa o potrditvi prisilne poravnave pa določa (nove) pogoje za njeno p

Skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse je treba pravila o razlagi iz drugega odstavka 82. člena OZ uporabiti v primeru spornih pogodbenih določb. Za te gre tudi takrat, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. Učinek potrjene prisilne poravnave je tudi ta, da je solventnost dolžnika tudi še po potrjeni prisilni poravnavi, vse do zaključka roka za plačilo terjatev (kljub pozitivni domnevi o prenehanju položaja insolventnosti dolžnika), v določeni meri negotova, zaradi česar je ogrožen tudi cilj varstva proračunskih sredstev. Določilo 117. člena OZ stranki priznava odškodnino v višini pozitivnega izpolnitvenega pogodbenega interesa, zmanjšanega za koristi, ker je bila prosta svoje obveznosti.

Sodišče prekine postopek odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka le, če dolžnik v predhodnem postopku odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka v roku za ugovor (236. člen ZFPPIPP) poda zahtevo za odložitev odločanja o začetku stečajnega postopka. Dolžnik zaradi vložitve predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo po tem, ko je upnik že vložil predlog za začetek stečajnega postopka, v nobenem primeru ne more biti v ugodnejšem položaju, kot če bi vložil predlog za redno prisilno poravnavo. Nasprotno stališče bi pomenilo kršitev kogentnih zakonskih določb in zlorabo postopka prisilne poravnave z namenom zavlačevanja in oviranja upnika, ki želi doseči začetek stečajnega postopka.

Zadeva I U 796/2015 se od zadeve, obravnavane v tem upravnem sporu, v pomembni podrobnosti razlikuje. Namreč, da tožnik, kot rečeno, sklepa o izvršbi ni izpodbijal z rednim pravnim sredstvom (kar je neprerekano), tako kot je bilo to storjeno v zadevi I U 796/2015. Sklep o izvršbi je bil izdan 3. 2. 2016, torej nesporno po potrditvi prisilne poravnave nad tožnikom, pri čemer je iz njega razvidno, da pravni pouk tožnika napotuje na vložitev morebitne pritožbe v odprtem pritožbenem roku. Tožnik te možnosti ni izkoristil in je bil sklep o izvršbi zelo kmalu izvršen, tako kot je glasil. Pritožba je kot redno pravno sredstvo zoper sklep o izvršbi po 157. členu ZDavP‑2 predvidena ravno za sanacijo morebitnih nepravilnosti v samih sklepih o izvršbi (medtem ko je izpodbijanje samih izvršilnih naslovov iz tega, razumljivo, izvzeto), pa ima po presoji sodišča tožnik prav, ko se sklicuje na izredna pravna sredstva in bi toženka ob vložitvi tožnikove zahteve mogla preveriti tudi, ali bi jo bilo mogoče obravnavati kot pobudo oz. vlogo za katero izmed izrednih pravnih sredstev. Zgolj lakonično stališče v odgovoru na tožbo, da se v predmetnem postopku ni presojalo, ali so podani pogoji za obnov

Za izterjavo terjatve, ki je v postopku poenostavljene prisilne poravnave ni v posodobljenem seznamu terjatev, se lahko izda sklep o izvršbi.

Ker je tožena stranka pred sodiščem prve stopnje uspela glede zahtevka za plačilo zneska 230.287,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku treh mesecev (vsebinsko gre pri tem le za sklep, s katerim se določi rok plačila ugotovljene terjatve), saj je sodišče prve stopnje ta del tožbe zavrglo, in boljše odločitve niti ne more doseči, nima pravnega interesa za vložitev pritožbe. Višje sodišče je zato v tem delu pritožbo zavrglo (1. točka 365. člena ZPP). Tožeča stranka je le spremenila in dopolnila posamezne navedbe (glede na navedbe tožene stranke), zaradi česar tožbeni zahtevek ni bil spremenjen. Predpostavke iz drugega odstavka 184. člena ZPP tako niso izpolnjene in je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je sodišče v skladu s četrtim odstavkom 324. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP dovolj jasno navedlo, od kod je ugotovilo dejstva v zvezi z zahtevkom (ta niti niso bila sporna, ker jih tožena stranka ni prerekala), pojasnilo pa je tudi, zakaj ni izvedlo zaslišanj, ki jih je predlagala tožena stranka. Glasovanje o prisilni poravnavi taki osebi prepoveduje četrti odstavek 200. člena ZFPPIPP, ki se smisel

Določbi 214. in 215. člena ZFPPIPP ter dejstvo, da je dolžnik sporno terjatev priznal kot nepogojno, ne dajejo podlage za razlago, da pravnomočni sklep o potrditvi (poenostavljene) prisilne poravnave, ki je sicer res izvršilni naslov, razveljavlja prej izdani izvršilni naslov - sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 13/2013 in izniči njen učinek izvršilnega naslova glede višine ugotovljene terjatve, ki je nižja od določene v potrjeni prisilni poravnavi (oziroma določenega deleža terjatve). Nelogično je razmišljanje, da bi upnik v postopku zaradi insolventnosti dolžnika pridobil pravico izterjati višjo terjatev od tiste, ki je bila iz istega pravnega razmerja prej ugotovljena s sodbo.

Potrjena prisilna poravnava učinkuje le za terjatve do podjetnika, ki so nastale v zvezi z opravljanjem njegove poslovne dejavnosti, zato bi morala dolžnica pojasniti, iz katere njene poslovne dejavnosti naj bi terjatev izvirala; osebnih terjatev ki niso povezane s podjemom, zato tudi ni mogoče uvrstiti na seznam navadnih terjatev. Upoštevaje vsega navedenega, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, pa tudi po oceni višjega sodišča kaže na zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil sprožen le zaradi škodovanja upniku. Gre za celoten sklop dejanj, ki ga je ocenjevalo sodišče prve stopnje.

V primeru poenostavljene prisilne poravnave dolžnik v posodobljenem seznamu terjatev sam navede in obljubi poplačilo izrecno določenih terjatev v točno določenem obsegu. Zato za terjatev, ki ni v celoti oziroma izrecno zajeta v posodobljenem seznamu terjatev, pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje, oziroma se poenostavljena prisilna poravnava po obsegu učinkovanja na terjatve razlikuje od (navadne) prisilne poravnave.

Sodišče ob odločanju o predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ni dolžno vsebinsko presojati posameznih dejanskih predpostavk iz predloga in priloženih prilog. Do teh predpostavk se je dolžno opredeliti samo v primeru konkretiziranih in dokazno podprtih ugovorov upnika o zlorabi pravic dolžnika. Tovrstne ugovore lahko uveljavlja tako v predhodnem kot tudi v glavnem postopku insolventnosti.

Samo za terjatev, ki ni v celoti oziroma izrecno zajeta v posodobljenem seznamu terjatev, pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje oziroma se poenostavljena prisilna poravnava po obsegu učinkovanja na terjatve razlikuje od navadne prisilne poravnave.

Samo za terjatev, ki ni v celoti oziroma izrecno zajeta v posodobljenem seznamu terjatev, pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje oziroma se poenostavljena prisilna poravnava po obsegu učinkovanja na terjatve razlikuje od navadne prisilne poravnav.

Pri poenostavljenih prisilnih poravnavah, kjer zadostuje zgolj seznam terjatev in izjava dolžnika, da izkazujejo resnično dejansko stanje, ni dovolj le pavšalna navedba pravnega temelja nastanka terjatve kot je: "pogodba" ali "račun" itd., pač pa morajo biti terjatve opredeljene tako, da se ločujejo od vseh drugih terjatev. Torej morajo biti individualizirane.

Teleološka razlaga, kot jo zagovarja pritožnik in sicer, da določba 221.h člena ZFPPIPP ne velja za upniško prisilno poravnavo, bi pomenila odločanje sodišča v nasprotju z izrecno določbo zakona in tudi sodno prakso, ki jo citira sodišče prve stopnje. Finančno prestrukturiranje, ki se izvede v prisilni poravnavi, je celota ukrepov, ki se izvedejo, da bi dolžnik postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Z novim predlogom za prisilno poravnavo, ki je vložen, preden je dolžnik izpolnil obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave (ozr. niso predložena potrdila, da je poravnal svoje obveznosti), bi med drugim lahko bilo poseženo v pravice upnikov terjatev, na katere vpliva prejšnja pravnomočno potrjena prisilna poravnava. Ponovno prisilno poravnavo, v kolikor obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave še niso izpolnjene (ali izkazane), tako lahko predlagajo upniki le pod pogoji iz 221. v člena ZFPPIPP in sicer ponovna prisilna poravnava je dovoljena le s soglasjem upnikov, ki so skupaj imetniki terjatev, za katere učinkuje prejšnja pravnomočna potrjena prisilna poravnava in katerih vsota dosega 50 % vsote vseh priznanih in verjetno izk

Sodišče pri odločanju o začetku prisilne poravnave pazi tudi na morebitno zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave. Če se izkaže, da dolžnik s predlogom sledi ciljem, ki so nasprotni z namenom postopka, tak predlog ni dopusten. Vendar pa sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogu, ko razpolaga le s podatki, ki jih predloži dolžnik, presoja le procesne predpostavke za začetek postopka in preveri, ali je dolžnik priloži tudi vse potrebne listine. Odsotnost vsebinske presoje ne sme omogočiti zlorabe tega postopka za doseganje ciljev, ki z zakonom niso predvideni; če se izkaže, da je dolžnik s predlogom za poenostavljeno prisilno poravnavo prekoračil dopustnost takega predloga, temu pravnega varstva ni mogoče nuditi. Upnik je navedel dovolj konkretnih dejstev, ki bi, če se izkažejo za resnična, lahko kazali na zlorabo instituta poenostavljene prisilne poravnave. Pritožbene navedbe upnika so dopustne pritožbene novote, saj jih pritožnik doslej v postopku še ni mogel uveljavljati, bi pa lahko odločilno vplivale na presojo utemeljenosti predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave.

V postopku poenostavljene prisilne poravnave upniki ne prijavljajo svojih terjatev in se zato terjatve v tem postopku tudi ne preizkušajo. Koncept poenostavljene prisilne poravnave temelji na izhodišču, da dolžnik sam sestavi seznam terjatev upnikov in obljubi poplačilo izrecno določenih terjatev v točno določenem obsegu. Sodišče ne odloči, katere terjatve so ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave in v posledici tega ne naloži dolžniku, da mora upnikom plačati terjatve, ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi. Sodna praksa se je zato poenotila na stališču, da sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ne predstavlja izvršilnega naslova. Tudi predloženi sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, čeprav je v njem sodišče dolžniku, v nasprotju z določbo 17. alineje drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP, očitno pomotoma naložilo plačilo terjatev upnikom v deležih, rokih in z obrestmi, določenimi v 1. točki tega izreka, ni primeren izvršilni naslov. Iz sklepa ni razvidno katere so terjatve, katerih plačilo se sicer nalaga dolžniku; n

Bistvena okoliščina je, da je pravnomočni sklep o potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi izvršilni naslov. Sam obstoj slednjega pa ne pomeni tudi prenehanja terjatve in ne onemogoča pridobitve še enega izvršilnega naslova. Vendar pa se z več izdanimi izvršilnimi naslovi za eno (isto) terjatev kaže objektivna nevarnost, da upnik doseže izvršbo zoper več (solidarno odgovornih) dolžnikov, kar lahko privede do tega, da upnik pridobi več, kot dejansko znaša njegova terjatev. Sodna praksa je zato oblikovala rešitev, skladno s katero mora sodišče, ki v zadevi odloča kasneje, upoštevati predhodno izdan izvršilni naslov zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v svoji sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je pravnomočno že zavezan prvi solidarni dolžnik – do te višine odgovarja drugi dolžnik solidarno s prvim, za morebitno obveznost nad tem zneskom pa drugi samostojno.