212. člen ZFPPIPP

Kasnejša uspešnost družbe, dosežena pod novo upravo, ne more biti podlaga za nagrajevanje tožnika, v čigar mandatu je družba poslovala z izgubo ter neustrezno likvidnostjo. Če bi bila nagrada izplačana šele v času, ko je uspeh poslovanja dosežen zaradi prisilne poravnave in uspeha nove uprave, bi to vodilo do nesorazmerja med prejemkom in dejansko uspešnostjo direktorja ter posledično podjetja. Takšno nesorazmerje pa bi bilo v nasprotju z zakonom (270. člen ZGD-1), ki zapoveduje, da so celotni prejemki člana uprave (direktorja) v ustreznem sorazmerju z njegovimi nalogami in finančnim stanjem družbe. Do nagrade je torej direktor (upoštevajoč vsebino sklepa nadzornega sveta v kontekstu zakonskega okvira) upravičen, če oziroma ko se njegove (opravljene) naloge odrazijo v stabilni in ustrezni finančni kondiciji družbe (čisti dobiček, ustrezna likvidnost).

Prisilna poravnava nad dolžnikom je bila predlagana na način s prestrukturiranjem zavarovanih terjatev. Če je treba za zagotovitev dolgoročne plačilne sposobnosti dolžnika poleg prestrukturiranja navadnih finančnih terjatev prestrukturirati tudi zavarovane terjatve, lahko predlog prisilne poravnave, ki ga vključuje načrt finančnega prestrukturiranja, vsebuje tudi ponudbo upnikom, ki so imetniki zavarovanih terjatev, za prestrukturiranje zavarovanih terjatev. Če je skupna višina zavarovane terjatve večja od zneska zaščitene vrednosti premoženja, se zavarovana terjatev razdeli na dve terjatvi: 1. na terjatev, ki je enaka višini zaščitene vrednosti zavarovanja (nova zavarovana terjatev), in 2. na terjatev, ki je enaka skupni višini razdeljene terjatve, zmanjšani za zaščiteno vrednost zavarovanja (v nadaljnjem besedilu: nova navadna terjatev). Z razdelitvijo zavarovane terjatve se prednostno poplačilno upravičenje, vključeno v ločitveni pravici, utesni tako, da je z uveljavitvijo ločitvene pravice mogoče doseči samo prednostno poplačilo nove zavarovane terjatve, in da preneha glede nove navadne terjatve. Če je premoženje predmet več ločitvenih pravic in ob upoštevanju zaščitene vred

V izreku sklepa o potrditvi prisilne poravnave St 000 z dne 11. 4. 2023 sicer ni navedeno, ali in katere ločitvene pravice prenehajo. Vendar ZFPPIPP v šestem odstavku 221.t člena izrecno določa, da sodišče odločitev o tem, katere zavarovane terjatve se razdelijo na dve terjatvi - novo zavarovano terjatev in novo navadno terjatev in katere ločitvene pravice prenehajo, oblikuje tako, da navede seznam ločitvenih pravic, za katere učinkuje prisilna poravnava iz desetega odstavka tega člena. Določba desetega odstavka 221.t člena ZFPPIPP pa predpisuje, kaj mora vsebovati seznam ločitvenih pravic, ki ga pripravi upravitelj prisilne poravnave. Ugotovitve je sodišče sprejelo v celoti na podlagi jezikovne razlage sklepa o potrditvi prisilne poravnave v zvezi z relevantnima seznamoma, na podlagi zaznavanja jezikovnih znakov. Kar se tiče višine terjatve v tem izvršilnem postopku mora sodišče po uradni dolžnosti poznati podatek, za terjatev v kakšni višini je v teku izvršilni postopek. Sprejemljivost zgolj jezikovne razlage ne pomeni, da sodišče njenega izreka v zvezi s seznamoma ne sme niti prebrati in z vpogledom v znesek, za katerega vodi izvršbo, ugotoviti, da je prav tak znesek te

Za novo zavarovano terjatev se smiselno uporabljajo določbe o navadnih terjatvah, za novo navadno terjatev pa se tudi uporabljajo pravila o navadnih terjatvah, vključno z opravo izvršbe skladno s pogoji prisilne poravnave. Ker se je izkazalo, da je upnikova izterjavana terjatev sedaj le še nova navadna, bo sodišče prve stopnje izvršbo moralo utesniti skladno s pogoji prisilne poravnave. Odločitev o (zgolj) nadaljevanju izvršilnega postopka zaradi pravnomočnosti sklepa o potrditvi ponovne prisilne poravnave namreč ni pravilna. Če sodišče sprejeme le odločitev o nadaljevanju postopka, namreč to pomeni, da se lahko izvršba nadaljuje takoj oziroma v nezmanjšanem obsegu, kar pa za konkreten primer ne pride v poštev.

V tožnikovem primeru je terjatev iz naslova globe za prekršek nastala šele s pravnomočnostjo izvršilnega naslova, to pa je bilo že po začetku in potrditvi prisilne poravnave, zato se nanjo potrjena prisilna poravnava ne more raztezati.

Skladno z drugim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP so se za postopek poenostavljene prisilne poravnave uporabljale tudi določbe 212. do 218. člena tega zakona, vendar skladno s četrtim odstavkom tega člena smiselno tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena tega zakona. Obseg, v katerem izvršilno sodišče po potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi izvršbo opravi, je torej odvisen od tega, ali je terjatev zajeta v posodobljenem seznamu terjatev in od pridobitve ločitvene pravice v njeno zavarovanje. Če je bila ločitvena pravica pridobljena bodisi zunaj izvršilnega postopka bodisi v izvršilnem postopku do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave, terjatev pa tudi ni zajeta v posodobljenem seznamu, izvršilno sodišče opravi izvršbo za izterjavo celotne terjatve. Če upnik do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave ločitvene pravice še ni pridobil, (navadna) terjatev pa je tudi zajeta v posodobljenem seznamu, pa izvršbo utesni ter opravi samo prisilno izterjavo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Tudi v postopku poenosta

Nerelevantno je, ali je tožeča stranka že pred začetkom postopka ali med postopkom prisilne poravnave vedela oz. bi lahko vedela, da bo prodaja določenega premoženja tožene stranke lahko realizirana po višjih vrednostih. V skladu z načelom enakega obravnavanja upnikov, ki terja enako obravnavanje upnikov, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, je treba pri ugotavljanju plačilne sposobnosti dolžnika za poplačilo vseh navadnih terjatev s pripadajočimi obrestmi v smislu prvega odstavka 219. člena ZFPPIPP upoštevati dolžnikovo (prednostno) obveznost plačila vseh zavarovanih terjatev s pripadajočimi obrestmi v višini, kot bi tekle, če ne bi bila nad dolžnikom potrjena prisilna poravnava. Enako velja tudi za v osnovni kapital dolžnika konvertirane terjatve upnika.

Začetek postopka prisilne poravnave in potrditev prisilne poravnave vplivata le na navadne terjatve upnikov. Navadne terjatve upnikov v primeru potrditve prisilne poravnave zapadejo v plačilo šele pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Na drugi strani pa zavarovane terjatve upnikov z začetkom postopka prisilne poravnave ne zapadejo v plačilo, prav tako ne zapadejo v plačilo s potrditvijo prisilne poravnave. Zavarovane terjatve tako tudi po začetku in potrditvi prisilne poravnave zapadejo v plačilo v skladu z določili temeljnega obligacijskega posla iz katerega izhajajo. Ko so nastale in še vedno nastajajo terjatve tožeče stranke do družbe C., d. o. o., te najprej za t. i. "juridično sekundo" zastanejo v premoženju tožene stranke nato pa takoj zaživijo učinki fiduciarne cesije in se terjatev avtomatično prenese v premoženjsko sfero družbe F d. o. o. Ko nato pride na vrsto učinkovanje drugega zavarovanja po vrsti (ustanovitev zastavne pravice tožene stranke na bodočih terjatvah) tožeča stranka nima več pravice razpolaganja, saj je bila terjatev že predhodno prenesena v premoženjsko sfero družbe F. d. o. o. Zato na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerjih na terjatva

Skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse je treba pravila o razlagi iz drugega odstavka 82. člena OZ uporabiti v primeru spornih pogodbenih določb. Za te gre tudi takrat, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. Učinek potrjene prisilne poravnave je tudi ta, da je solventnost dolžnika tudi še po potrjeni prisilni poravnavi, vse do zaključka roka za plačilo terjatev (kljub pozitivni domnevi o prenehanju položaja insolventnosti dolžnika), v določeni meri negotova, zaradi česar je ogrožen tudi cilj varstva proračunskih sredstev. Določilo 117. člena OZ stranki priznava odškodnino v višini pozitivnega izpolnitvenega pogodbenega interesa, zmanjšanega za koristi, ker je bila prosta svoje obveznosti.

Potrjena prisilna poravnava učinkuje le za terjatve do podjetnika, ki so nastale v zvezi z opravljanjem njegove poslovne dejavnosti, zato bi morala dolžnica pojasniti, iz katere njene poslovne dejavnosti naj bi terjatev izvirala; osebnih terjatev ki niso povezane s podjemom, zato tudi ni mogoče uvrstiti na seznam navadnih terjatev. Upoštevaje vsega navedenega, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, pa tudi po oceni višjega sodišča kaže na zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil sprožen le zaradi škodovanja upniku. Gre za celoten sklop dejanj, ki ga je ocenjevalo sodišče prve stopnje.

V primeru poenostavljene prisilne poravnave dolžnik v posodobljenem seznamu terjatev sam navede in obljubi poplačilo izrecno določenih terjatev v točno določenem obsegu. Zato za terjatev, ki ni v celoti oziroma izrecno zajeta v posodobljenem seznamu terjatev, pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje, oziroma se poenostavljena prisilna poravnava po obsegu učinkovanja na terjatve razlikuje od (navadne) prisilne poravnave.

Glede na enotno in usklajeno sodno prakso terjatev za plačilo pravdnih stroškov v razmerju med pravdnima strankama nastane šele z odločbo sodišča, s katero so ti stroški ugotovljeni glede na izid pravde in glede na uspeh strank. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče zavzelo napačno stališče glede trenutka nastanka terjatve v znesku 3.191,20 EUR. Res tudi ta znesek po temelju predstavlja stroške zastopanja v postopku, vendar pa ne v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Gre za stroške zastopanja dolžnika pred avstrijskim sodiščem na naroku, ki izvirajo iz medsebojnega mandatnega razmerja in za katere je upnik kot dolžnikov pooblaščenec v tistem postopku dolžniku izstavil račun kot verodostojno listino, na tej osnovi izposloval sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, po dolžnikovem obrazloženem ugovoru pa je bil uspešen tudi v pravdnem postopku in je za to terjatev izposloval sodbo kot izvršilni naslov v tem postopku. Terjatev iz naslova stroškov zastopanja pred avstrijskim sodiščem tako ne predstavlja več pravdnih stroškov v prej opisanem smislu, temveč gre za glavnico, ki je bila s sodbo pravnomočno le ugotovljena in naložena v plačilo dolžniku,

Če ne gre za položaj, ko toženec sploh ni dal povoda za tožbo, je bila njena vložitev potrebna, saj je tožnik z njo uveljavljal svoj pravovarstveni interes, ki je v izpolnitvi zahtevka, ugotovitvi pravice ali pravnega razmerja ali pa njegovem preoblikovanju in je obstajal vse do izpolnitve zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka iz razloga, ker njena terjatev ni bila uvrščena na seznam terjatev v postopku prisilne poravnave, v tem pravdnem postopku upravičeno uveljavljala svoj pravovarstveni interes, ki je bil v ugotovitvi terjatve in njeni (delni) izpolnitvi, tožena stranka pa je tako vtoževano obveznost izpolnila. Sodišče prve stopnje bi za odločitev (če tožba ne bi bila umaknjena) tudi imelo pravno podlago v 217. členu ZFPPIPP. Plačilo, ki ga je opravila tožena stranka, pomeni izpolnitev tožbenega zahtevka v smislu 158. člena ZPP.

Sodišče odloča o tem, katere pravočasno prerekane terjatve so verjetno izkazane, ne more pa spremeniti upraviteljeve izjave o priznanju terjatve tako, da bi priznano terjatev štelo kot prerekano.

Če se kljub jasno izraženemu stališču, da bo poravnala stroške, ki jih bo tožeča stranka imela z odpravo napak, zdaj tožena stranka skuša temu izogniti z ugovorom nepravočasnosti, bi se moglo njeno ravnanje šteti za zavajanje, s katerim je tožečo stranko odvrnila od takojšnje vložitve tožbe. Med ravnanja, s katerimi je izvajalec zavedel naročnika, da svojih zahtevkov ni pravočasno uveljavil, namreč skladno s sodno prakso in tudi pravno teorijo spadajo vsa izvajalčeva ravnanja, iz katerih izhaja, da namerava svoje obveznosti iz jamčevalnih zahtevkov prostovoljno izpolniti. Pravica odpraviti napako na podjemnikove stroške obsega naročnikovo materialnopravno upravičenje od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov potrebnih za odpravo napake (po drugem podjemniku). V pravdi I Pg 118/2015 sta pravdni stranki iz te pravde imeli možnost, da bi zatrjevali in dokazali, da posamezni stroški za odpravo napak, ki so jih vtoževali etažni lastniki od tožene stranke (tožeče stranke v tem postopku), niso bili potrebni. Pravdni stranki v postopku I Pg 118/2015 tega trditvenega in dokaznega bremena nista zmogli. Zato tožena stranka v tem postopku upoštevajoč

Namen zakonodajalca zagotovo ni bil, da lahko predlagajo prisilno poravnavo le trije upniki (ali več), saj bi bil v tem primeru en upnik (ali dva) prikrajšan za to možnost, čeprav bi imel enak obseg terjatev kot trije ali več upnikov skupaj. Poleg gramatikalne razlage, ki jo je (edino) uporabil pritožnik, je treba upoštevati tudi logično, sistematično in teleološko razlago. Sodišče skozi svojo sodno prakso razlaga 221.j člen ZFPPIPP tako, da dopušča začetek postopka prisilne poravnave tudi na predlog enega upnika, kar je razvidno iz več odločb (npr. VSL Cst 36/2017, VSL Cst 155/2020 idr.). Do vložitve upniškega predloga je upravičen tisti upnik (eden ali več), ki izpolnjuje kriterij, da njegove (njihove) finančne terjatve do dolžnika presegajo 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika. Tako je bistven delež finančnih obveznosti, ne pa število upnikov.

V konkretnem primeru ima tožnica do toženca ne le poslovno terjatev iz kreditne pogodbe s tožencem kot podjetnikom posameznikom, ampak še terjatev do toženca kot fizične osebe na podlagi njegove poroštvu podobne zaveze. Toženec je torej dolžan plačati vtoževano terjatev na podlagi poroštvu podobnega jamstva (sporne izjave), ki ga je prevzel kot fizična oseba in na katerega ne učinkuje poenostavljena prisilna poravnava izvedena nad njim kot podjetnikom posameznikom.

Ob nespornem dejstvu, da je bila izpodbijana odločba izdana po potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, v zadevi ne gre za vprašanje učinkov začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki je po stališču tožene stranke pravno pomembno le v postopku davčne izvršbe, temveč za vprašanje učinkov potrjene poenostavljene prisilne poravnave ob smiselni uporabi določb 212. do 218. člena ZFPPIPP, zlasti po 214. ter 215. členu ZFPPIPP, in vprašanje uporabe 217. člena tega zakona, ki jo uveljavlja tožnica, in o katerem pa se tožena stranka v svoji odločbi ne izreče.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali pogodbeno določilo, po katerem sme pogodbenik odstopiti od pogodbe v primeru, ko je zoper drugega pogodbenika, ki po pogodbi ni zavezan k nobeni denarni izpolnitvi, sprožen postopek prisilne poravnave, krši načelo vestnosti in poštenja v smislu prvega odstavka 5. člena OZ in je zato nično, - ali plačilo stroškov po podlagi potrjenega dela na projektu (ki predstavlja izpolnjevanje pogodbenih zavez) predstavlja sprejem delne izpolnitve.

Tožnik ima pravni interes, da od tožene stranke uveljavlja plačilo neplačanih prispevkov za socialno varnost. Glede na to, da so bili v obravnavanem primeru tožniku prispevki iz bruto plače obračunani in so zapadli v plačilo ter so določeni po višini (po podatkih iz evidenc FURS), ni ovir za odločanje sodišča o delodajalčevi obveznosti. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevah opr. št. Pdp 508/2018 in Pdp 781/2018. V teh zadevah je pritožbeno sodišče poudarilo, da je v našem plačnem sistemu uveden sistem bruto plače in da plačilo za delo ne predstavlja le neto plače ter da oženje pristojnosti delovnega sodišča izključno na odločanje o delavčevi pravici do neto plače ni ustrezno. Delavec ima namreč pravico do bruto plače (po določbah 126. do 129. člena ZDR-1), katere del so davki in prispevki, ki jih je delodajalec dolžan plačevati za delavca v skladu s predpisi. Delavcu ni mogoče odreči sodnega varstva za terjatve iz naslova neizplačane bruto plače, do katere je upravičen po pogodbi o zaposlitvi.