221. člen ZD

Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Kadar si oseba z vloženo pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oz. izpodbijana odločitev v njen pravni položaj ne posega, pravnega interesa za pritožbo nima. Dedinja za obravnavano pritožbo nima pravnega interesa, saj si svojega pravnega položaja z vsebinsko odločitvijo v tej zadevi ne more več izboljšati, saj vprašanje, kdo naj bi bili dediči po zapustnikovem pokojnem bratu, ne posega v njen dedni položaj in dedni delež.

Pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso je stališče sodišča prve stopnje, da zapuščinski postopek ni namenjen ugotavljanju tega, kdo je lastnik, niti odpravi morebitnih napak v drugih postopkih, in da lahko dedič priznanje lastninske pravice doseže v drugih sodnih postopkih (npr. s tožbo). Zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju ugotovi dediče in obseg zapuščine (214. člen ZD), kar pa ne pomeni, da lahko ob izdaji dodatnega sklepa o dedovanju ugotavlja, ali obstaja premoženje, ki sodi v zapuščino - obstoj nepremičnega premoženja mora biti razviden iz javnih zemljiškoknjižnih podatkov. Zapuščinsko sodišče lahko v dodatnem sklepu o dedovanju zajame le tiste nepremičnine, ki so v javni zemljiški knjigi vpisane kot (so)lastnina zapustnika.

V obseg zapuščine se zajame le tiste nepremičnine, katerih (so)lastnik je zapustnik po podatkih zemljiške knjige.

ZPVAS napotuje tudi na 221. člen ZD, na podlagi katerega sodišče z novim (dodatnim) sklepom o dedovanju razdeli pozneje najdeno premoženje (v tem primeru premoženjske pravice, vrnjene po določbah ZPVAS) na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Kot izhaja iz oporoke, je bila zapustnikova volja z vidika prvega odstavka 84. člena ZD takšna, da je edini dedič njenega premoženja oporočni dedič. Dediči pozneje najdenega premoženja so tako lahko le pravni nasledniki oporočnega dediča, zato je drugačna odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo na podlagi zakonitega dedovanja, materialnopravno zmotna. Glede na pravno praznino v ZPVAS (ker dedič ni član agrarne skupnosti) je potrebna analogna uporaba pravil ZAgrS, ki glede oporočnega dedovanja postavlja le omejitev, da lahko zapustnik premoženje člana agrarne skupnosti zapusti samo enemu dediču (53. člen ZAgrS).

Iz delne upravne odločbe, na katero se sklicuje pritožba, jasno izhaja, da se nepremičnine vrnejo v skupno last in ne v solastnino, tak pa je tudi zemljiškoknjižni vpis. V primeru skupne lastnine deleži niso določeni.

Morebitna odtujitev dela zapuščine s strani nekaterih od dedičev ne more biti podlaga za spremembo dednih deležev. Z navedbami, da so nekateri dediči po smrti zapustnika iz njegove hiše odtujili premičnine večje vrednosti, pritožnik nasprotuje ugotovljenemu obsegu zapuščine. Ker pa teh premičnin z ničemer ne opredeli, s predlaganimi dokazi pa manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti, dvoma v ugotovitve sodišča prve stopnje ne vzbudi. Če se bodo navedbe pritožnika izkazale za resnične in se bo naknadno ugotovilo, da je bil zapustnik ob smrti lastnik premoženja, ki ni vključeno v sklep o dedovanju, bo to premoženje lahko predmet dodatnega sklepa o dedovanju.

Sklep o dedovanju, enako pa velja tudi za dodatni sklep o dedovanju, je ugotovitvena, deklaratorna odločba. To pomeni, da ne vsebuje izpolnitvenega oziroma dajatvenega izreka. Kaj je pozneje najdeno premoženje, je v teoriji in novejši sodni praksi jasno - ni treba, da gre za premoženje, ki je bilo (dobesedno) najdeno pozneje, bistveno je, da zapuščinsko sodišče ob izdaji sklepa o dedovanju zanj ni vedelo in ga ni zajelo v pravnomočni sklep o dedovanju, ne glede na to, ali so v času zapuščinske obravnave za to premoženje vedeli dediči. Izjava o odstopu dednega deleža za pozneje najdeno premoženje ne učinkuje.

Od ugotovitve, ali je bilo kasneje nacionalizirano premoženje predmet dednopravne pogodbe, na katero se sklicuje pritožnica, je odvisno, kdo je dedič po zapustniku.

Sklep, s katerim bi sodišče za dedinjo razglasilo mrtvo osebo, za kar se zavzema pritožba, bi bil pravno nesprejemljiv.

Sodišče lahko naknadno najdeno premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju razdeli le, če je zapustnica z oporoko razpolagala z vsem svojim premoženjem. Ker izpodbijani sklep ne vsebuje nobenih razlogov o tem, ali je zapustnica razpolagala z vsem svojim premoženjem oziroma ali posestvo (zaščitena kmetija) predstavlja njeno celotno premoženje, je obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

Izjava o odstopu dednega deleža učinkuje le glede znanega zapuščinskega premoženja, ne pa tudi glede pozneje najdenega premoženja.

Temeljni pogoj za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju je zanesljiv izkaz dedičev, da premoženje obstaja, in njihovo soglasje, da to premoženje sodi v zapuščino.

Ker zapuščinski postopek ne more biti namenjen ugotavljanju lastninske pravice med zapustnikom (oz. dediči) in tretjim, tudi sodišče ne more z izdajo dodatnega sklepa o dedovanju nadomestiti samega pridobitnega načina, četudi (bi) obstaja(la) volja zemljiškoknjižnega lastnika.

Sodišče za dediča namreč ne more razglasiti nekoga, ki ob izdaji sklepa o dedovanju ni več živ, pa čeprav je zapustnika preživel, saj nima sposobnosti biti stranka postopka. Po prvem odstavku 125. člena ZD je dedič lahko samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Mrtev dedič nima sposobnosti biti stranka in ga ni mogoče razglasiti za dediča, saj v trenutku njegove smrti po samem zakonu (ipso iure) preide njegova zapuščina na njegove dediče (132. člen ZD). Sodišče ni imelo pravne podlage, da bi z dodatnim sklepom o dedovanju novo najdeno zapuščino preneslo na že pokojnega dediča. ZD ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča. Namesto dediča, ki ni več živ ob izdaji sklepa (tudi dodatnega) o dedovanju, vstopijo njegovi dediči.

Položaj dedičev je univerzalen. Vezan je na celotno dediščino in ne le na posamezni del. To pomeni, da se je na dediče preneslo vse zapustničino premoženje, in ne le tisto, ki dedičem ustreza. Zato delna odpoved dediščini ni mogoča. Pri izjavi o odpovedi dediščini se šteje, da tisti, ki je takšno izjavo podal, ni postal dedič. Izjava o odpovedi dediščini zato učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja. Ker se je pritožnica dedovanju odpovedala, je sodišče utemeljeno ni štelo za dedinjo pozneje najdenega zapustničinega premoženja. V dedno izjavo ni smelo posegati, saj je njena vsebina postala del pravnomočnega sklepa o dedovanju. Pozneje najdeno zapustničino premoženje je pravilno dodelilo zakonitim dedičem 2. dednega reda, ki so bili dediči že po prvotnem sklepu o dedovanju z dne 18. 4. 2018. Zapuščina se med dediče razdeli po obsegu in velikosti dednih deležev, ki so skladni z dednopravnimi upravičenji, ugotovljenimi s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Enako kot dedič, ki se je odpovedal dediščini, tudi dedič, ki je podal izjavo o sprejemu dediščine, te v primeru pozneje najdenega premoženja ne more spremeniti.

Pritožbeno sodišče se strinja, da je izročitev zemljiškega pisma s podpisanim indosamentom s strani prve toženke B. A. dne 29.8.2017 pomenila tudi pripoznavo dolga (364. člen OZ). Zemljiški dolg je instrument stvarnopravnega zavarovanja obveznosti, zemljiško pismo pa vrednostni papir z inkorporirano stvarno pravico iz zemljiškega dolga (bivši členi 192-200 SPZ). Dolg lahko dolžnik pripozna tudi posredno, npr. tako, da da zavarovanje (drugi odstavek 364. člena OZ). V razmerju do tožeče stranke je bila obogatena le prva toženka, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila celotna kupnina plačana v korist prve toženke kot pogodbenice, ne glede na to, ali je bila kupnina nakazana na njen račun ali v gotovini izročena njej osebno ali osebi, za katero je sama navedla, naj se ji plača (drugemu tožencu). Plačilo drugemu tožencu je bilo izvedeno po njeni volji in z njenim soglasjem, še vedno pa pomeni izpolnitev pogodbe v korist prodajalke, torej prve toženke (280. člen OZ). Drugi toženec je po ugotovitvi sodišča prve stopnje del kupnine očitno zadržal na podlagi nekega dogovora med njim in prvo toženko. V razmerju do tožeče stranke je torej zavezanka za vrnitev kupnine na po

Tožnik z dediščinsko tožbo od toženca zahteva opravo takšnih pravnih dejanj, da bo tožniku pravno in dejansko zagotovljen položaj, ki mu kot dediču pripada. Tožnica tega pri oblikovanju tožbenega zahtevka ni upoštevala, saj z njim zahteva razveljavitev izdanega dodatnega sklepa o dedovanju in vrnitev zakonitega dednega deleža na ½ parcele, česar pa s tožbo v pravdi ne more zahtevati. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi razveljavitev dodatnega sklepa ter dodelitev zakonitega dednega deleža lahko morebiti dosegla le v zapuščinskem postopku z vložitvijo pravočasne pritožbe, česar pa ni izkoristila. Tožničine navedbe o nekaterih postopkovnih nepravilnostih ter očitki o zmotni uporabi materialnega prava, ne omogočajo sklepa, da je izpolnjen pogoj, ki ga za uveljavljanje zahtevka v pravdi predpisuje 224. člen ZD.

V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje z vsemi v tem postopku izdanimi sklepi (tako s sklepom o dedovanju kot z dodatnimi sklepi o dedovanju) že odločilo o dedovanju premoženja, ki je zapustniku pripadlo na podlagi delnih odločb o denacionalizaciji. Ne gre torej za situacijo, v kateri bi bilo treba uporabiti (specialnejši) 74. člen ZDen. Tako teorija, kot sodna praksa, zavzemata stališče, da se lahko naknadno najdeno premoženje razdeli povsem drugače kot prvo. Skladno s 138. členom ZD sta izjava o sprejemu dediščine in izjava o odpovedi dedovanju nepreklicni, pri čemer zadnja ne more biti delna, ne pogojna. Sodišče prve stopnje tako zavezujejo (zgolj) že podane dedne izjave o sprejemu ali odpovedi dednega deleža. V kolikor so te spoštovane, pa je dedičevo razpolaganje s svojim dednim deležem (tudi) na naknadno najdenem premoženju, prosto. Povedano drugače, dedič, ki je podal izjavo o sprejemu dednega deleža na (takrat) znanem obsegu zapuščine, tudi v primeru pozneje najdenega premoženja ne more več podati izjave o odpovedi dedovanju (ali obratno). Lahko pa s svojim dednim deležem razpolaga v korist sodediča (npr. z odstopno izjavo oziroma dednim dogovorom). Za tak prim

Stališče sodišča prve stopnje, da pozneje najdeno premoženje dedujeta zgolj zakonita dediča (ne pa tudi oporočna dediča), ker je bil sklep o dedovanju izdan na podlagi poravnave z dne 23. 6. 2011, v kateri ni bilo govora o tem, kdo prevzame pokojnikova denarna sredstva, nima opore v 221. členu ZD. Le-ta ne ločuje med zakonitimi in oporočnimi dediči (oziroma oporočnih dedičev ne izloča od dedovanja pozneje najdenega premoženja).

Res je sicer, da pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi (220. člen ZD), kar pomeni, da se dednopravni zahtevki primarno rešujejo v zapuščinskem postopku, v pravdnem postopku pa le izjemoma. Vendar v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča sklep o dedovanju rešuje predvsem vprašanje, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se ga je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti opisano v sklepu o dedovanju ali ne. To pomeni, da je bistvo sklepa o dedovanju predvsem v določitvi dedičev zapustnikovega premoženja in ne toliko v njegovi podrobni specifikaciji; če sporno premoženje v zapuščinskem postopku ni bilo obravnavano in s sklepom o dedovanju ni zaobseženo, lahko stranka pozneje v pravdi uveljavlja zahtevek (ali ugovor), da določena nepremičnina spada v skupno premoženje njenih staršev in na določitev deležev na njem, to pa lahko predstavlja novo najdeno premoženje, glede katerega je mogoče izdati dodaten sklep o dedovanju po 221. členu ZD, četudi je sodelovala