210. člen ZD

Dejstva, ki jih za odvzem dedne sposobnosti oziroma dedne pravice predvideva zakon, mora dokazati tisti, ki dedno nevrednost uveljavlja (3. točka 43. člena ZD). Glede na nespornost prejetega darila, je na prejemnici darila dokazno breme, da dokaže, da je darilo prejela zgolj od mame oz. da je vrednost slednjega pokojnemu vrnila ter tako vrednost darila v zapuščinskem postopku ni upoštevna.

V obravnavanem primeru gre za spor o dejstvu, ker med dedičema obstaja spor o obstoju ali neobstoju pravno odločilnega dejstva iz življenjskega dogodka, ki predstavlja konkretni dejanski stan, konkretno ali je zapustnik oporoko zavrgel in jo preklical.

Pravica do nujnega deleža je dedna pravica in jo mora nujni dedič praviloma uveljaviti v zapuščinskem postopku. Nujni delež se upošteva na zahtevo nujnega dediča in ne po uradni dolžnosti, ta pa lahko svoj zahtevek uveljavi do konca zapuščinskega postopka oziroma do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, torej tudi še v pritožbi.

Zapuščina preide na dediče po samem zakonu že v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD) in ne šele s sklepom o dedovanju. Ta je le deklaratorne narave. Ker je dedovanje podlaga za dedičev vstop v zapustnikov položaj tako glede pravic kot glede obveznosti, pravdno sodišče lahko samo reši predhodno vprašanje glede okoliščin nasledstva, torej kdo so zapustnikovi dediči (13. člen ZPP). Stališče pritožbe, da vložitev tožbe ni možna, dokler zapuščinsko sodišče pravnomočno ne odloči, kdo so dediči, zato ni pravilno. Tožnik bo namreč tožbo zaradi smrti C. B. lahko naperil zoper njegove dediče.

Razlaga vsebine oporoke je lahko predmet odločanja zapuščinskega sodišča le, če je zapis oporoke jasen.

Razveljavitev oporoke zaradi napak volje lahko zahteva le tisti, ki ima pravni interes. To pa je zakoniti dedič, ki bi zaradi neveljavnosti oporoke prišel do koristi (zapuščine), in ne oporočni dedič, čigar pravni interes je, da oporoka ostane v veljavi kot pravni naslov, na podlagi katerega bo pridobil zapuščino.

Zapustnik je bil ob smrti razvezan. Da ima njegova razvezana žena pravico do dedovanja kot zunajzakonska partnerka ni verjetno izkazano s tem, ko: (i) tako piše v smrtovnici; (ii) ker sta imela ob njegovi smrti prijavljeno prebivališče na istem naslovu in (iii) ker je obstoju zunajzakonske skupnosti oporekal le eden od treh zapustnikovih otrok.

Pravica katere stranke je verjetnejša, mora sodišče presoditi glede na okoliščine konkretnega primera. Pri presoji mora izhajati iz pravil o dokaznem bremenu in upoštevati do trenutka odločitve zbrano procesno gradivo. Drži izhodišče, ki ga poudarja pritožba, da je breme dokazovanja darila praviloma na tistemu, ki trdi, da je bilo darilo dano. V določenih okoliščinah (npr. v primeru predložitve listinskih dokazov, ki izkazujejo dano darilo) pa se dokazno breme prevali na tistega, ki zatrjuje, da darila ni prejel oz. še posebej v primeru, ko trdi, da denar, ki ga je prejel, ni darilo. Ravno za tak primer gre.

Izpodbijani sklep je procesna odločitev, s katerim sodišče prve stopnje dedičem (le) določi vlogo tožnika in toženca v pravdnem postopku. To stori tako, da pretehta trditve in dokaze, ki so jih stranke postavile v zapuščinskem postopku. Ocena dokazov, za kakršno se zavzema pritožnik, je pridržana pravdnemu sodišču. Napotitev na pravdo niti na porazdelitev materialnega dokaznega bremena ne vpliva, ga ne "prestavi" z ene stranke na drugo. Tudi o tem, kaj mora kdo dokazati, se bo razpravljalo v pravdnem postopku.

Prekinitev postopka v primeru ločitve zapuščine ni obvezna. Sodišče mora obrazložiti, zakaj je v okoliščinah konkretnega primera smiselno postopek prekiniti. S samo izdajo sklepa o ločitvi zapuščine še ne pride do poplačila upnika. V primeru, ko dediči terjatev zapustnikovega upnika prerekajo, mora sodišče upnika napotiti, da v določenem roku sproži ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve. Če do poteka roka ustreznega postopka ne sproži, sodišče sklep o ločitvi zapuščine prekliče.

Sklenjena pogodba zavezuje taka, kot je, dokler ni izpodbita. Dokazno breme je na tistem, ki trdi, da v resnici ni bilo dogovorjeno to, kar je v pogodbi zapisano.

Pri odločanju o predlogu za določitev upravitelja zapuščine mora zapuščinsko sodišče raziskati, kje v skupnosti potencialnih dedičev se pojavljajo težave pri upravljanju in ali se te nanašajo na celotno zapuščino ali le na njen del ter glede na to ugotoviti, katere naloge naj se določijo upravitelju, da bo zaznana upraviteljska težava (blokada) premoščena. Upoštevajoč vrsto in obseg nalog ter morebitnih drugih okoliščin mora oceniti, ali se lahko naloge upravljanja zaupajo komu izmed dedičev (lahko tudi več dedičem - vsakomur določen del) ali tretji osebi. Pri tehtanju, katero od strank zapuščinskega postopka napotititi na pravdo, so skladno s sodno prakso pomembne konkretne okoliščine posameznega primera in upoštevanje zakonskih domnev.

Sodna praksa stoji na stališču, da gre v primeru iz 33. člena ZD za izločitev predmetov po sili zakona, zato je trditveno in dokazno breme na tistem, ki meni, da ni podlage za izločanje. Ker mora obstoj zunajzakonske skupnosti z zapustnico izkazati dedič A. A., ki to zunajzakonsko skupnost zatrjuje, je odločitev o napotitvi tega dediča na pravdo glede gospodinjskih predmetov ob ugotovljenih okoliščinah preuranjena. Napotitev na pravdo glede teh predmetov, in to druge dedinje, bi bila oz. bo na mestu šele, če in ko bo ugotovljeno, da ima dedič A. A. dedno pravico na podlagi zunajzakonske skupnosti.

Trditveno in dokazno breme za ugovor neveljavnosti oporoke je na dediču, ki se na neveljavnost oporoke sklicuje in ne stvar zapuščinskega sodišča, da jih z zaslišanjem prič išče in ugotavlja samo.

ZD v četrtem odstavku 213. člena določa, da sodišče v primeru, ko napoti dediča na pravdo, prekine postopek in mu določi rok, v katerem je treba sprožiti pravdo, pa dedič v tem roku ne ravna po sklepu sodišča, nadaljuje zapuščinsko obravnavo in jo dokonča ne glede na zahtevke, glede katerih je dediča napotilo na pravdo. Po tej določbi sodišče torej sprejme sklep o dedovanju, pri tem pa ignorira dedičev zahtevek, kot da ni postavljen. Po razumevanju navedene določbe dedič, ki ni ravnal po sklepu sodišča, ne more v istem zapuščinskem postopku ponovno zahtevati prekinitve postopka iz istega razloga oziroma zaradi uveljavljanja iste pravice.

Pritožnik svoj zahtevek opira na prispevek k ohranitvi/povečanju premoženja, ki je bilo predmet darilne pogodbe z 9. 2. 2021. Zato je treba prvenstveno ugotoviti, ali v zapuščino sodi tudi ta nepremičnina in v kakšnem deležu.

Odločitev o tem, koga bo sodišče napotilo na pot pravde, ne more biti odvisna zgolj od tega, koliko zakonitih dedičev zatrjevano zunajzakonsko razmerje priznava in koliko ne. Na pravdo se napoti tistega, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, ne pa tistega, ki zatrjuje, da take pravice ali pravnega razmerja ni. Pravica A. A. je manj verjetna že iz razloga, ker se obstoj zunajzakonske skupnosti v zapuščinskem postopku ne domneva, ampak mora tisti, ki jo zatrjuje, njen obstoj in s tem dedno pravico po zapustniku šele izkazati.

Po utrjenem stališču v sodni praksi je spor med dediči o tem, kdo je dedič, spor o nedeljivem pravnem razmerju, ki ga je mogoče rešiti le na enak način za vse dediče. Zaradi učinka, ki ga ima pravnomočna sodba le med strankami, je treba v spor zajeti vse dediče. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje v napotitvenem sklepu na pasivni strani ni zajelo A. A. Vendar ta pomanjkljivost na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve nima vpliva. Stranke na vsebino napotitvenega sklepa niso vezane. Pravilna postavitev zahtevka in njegovo oblikovanje je njihova skrb. Ker na pravdo napoteni dedič C. A. na vsebino sklepa ni vezan, mora sam poskrbeti za ustrezno oblikovan tožbeni zahtevek.