133. člen ZD

Po ZPVAS dediči, ki niso člani agrarne skupnosti, ne morejo dedovati premoženjskih pravic v naravi, zato se tistemu, do česar nimajo pravice, niti ne morejo odpovedati. Dejansko imajo po ZPVAS le pravico do uveljavljanja nujnega deleža v gotovini, tega lahko zahtevajo ali ne. Vsak od nujnih dedičev lahko upravičenje do nujnega deleža uveljavlja le zase, zato odpoved uveljavljanju nujnega deleža s strani enega nujnega dediča ne more iti v korist drugemu nujnemu dediču.

Odpoved dediščini se v skladu z določbo 133. člena ZD lahko poda le do konca zapuščinske obravnave in po analogiji bi bilo mogoče enako sklepati tudi za izjavo o odstopu dednega deleža sodediču. Zato v pritožbi podana izjava o odstopu dednega deleža ni razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Dedič je tudi v primeru ločitve zapuščine pravni naslednik zapustnika, čeprav gre za vrednostno in predmetno omejeno odgovornost. Na podlagi navedenega se bo tako izvršilni oziroma drug postopek nadaljeval z novim dolžnikom - dedičem.

Predlog se zavrne.

Dedno izjavo, podano v zmoti, je mogoče izpodbijati le s tožbo, ne pa s pritožbo zoper sklep o dedovanju, zato pritožbene navedbe o zmoti ne morejo biti uspešne.

Zapuščina pokojnega preide po samem zakonu na njegove dediče že v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave v skladu s prvim odstavkom 133. člena ZD. Če tega ne stori, se šteje, da je dediščino sprejel. Izjava o odpovedi dediščine ali sprejemu dediščine se ne more preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD).

Rok za izpodbijanje dolžnikovih dejanj ne more biti vezan na dejanje sodišča, pač pa na zadnje dejanje dolžnika samega. Ker je pri odpovedi dedovanju to dejanje eno samo, teče rok za izpodbijanje od tega, in sodišče ni moglo upoštevati kasnejšega trenutka (npr. izdaje sklepa o dedovanju).

Sporno ostaja ali je dedič lahko razumel pomen in posledice svojih dejanj, torej ali se je postopka udeleževala stranka, ki je pravdno sposobna. Stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik.

Odpoved v korist določenega dediča pa se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža (drugi odstavek 136. člena ZD). Odpoved dediščini se od odstopa dednega deleža razlikuje v tem, da je odpoved dediščini dedna izjava, ki učinkuje retroaktivno od smrti zapustnika dalje in gre za odpoved pravici in ne za odpoved premoženju, pridobljenem z dedovanjem. Pri odstopu dednega deleža pa gre za odstop že podedovanega premoženja, ne pa za odstop in prenos dedne pravice, ki je neprenosljiva in vezana na določeno osebo - dediča.

Položaj dedičev je univerzalen. Vezan je na celotno dediščino in ne le na posamezni del. To pomeni, da se je na dediče preneslo vse zapustničino premoženje, in ne le tisto, ki dedičem ustreza. Zato delna odpoved dediščini ni mogoča. Pri izjavi o odpovedi dediščini se šteje, da tisti, ki je takšno izjavo podal, ni postal dedič. Izjava o odpovedi dediščini zato učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja. Ker se je pritožnica dedovanju odpovedala, je sodišče utemeljeno ni štelo za dedinjo pozneje najdenega zapustničinega premoženja. V dedno izjavo ni smelo posegati, saj je njena vsebina postala del pravnomočnega sklepa o dedovanju. Pozneje najdeno zapustničino premoženje je pravilno dodelilo zakonitim dedičem 2. dednega reda, ki so bili dediči že po prvotnem sklepu o dedovanju z dne 18. 4. 2018. Zapuščina se med dediče razdeli po obsegu in velikosti dednih deležev, ki so skladni z dednopravnimi upravičenji, ugotovljenimi s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Enako kot dedič, ki se je odpovedal dediščini, tudi dedič, ki je podal izjavo o sprejemu dediščine, te v primeru pozneje najdenega premoženja ne more spremeniti.

Tožnik z dediščinsko tožbo od toženca zahteva opravo takšnih pravnih dejanj, da bo tožniku pravno in dejansko zagotovljen položaj, ki mu kot dediču pripada. Tožnica tega pri oblikovanju tožbenega zahtevka ni upoštevala, saj z njim zahteva razveljavitev izdanega dodatnega sklepa o dedovanju in vrnitev zakonitega dednega deleža na ½ parcele, česar pa s tožbo v pravdi ne more zahtevati. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi razveljavitev dodatnega sklepa ter dodelitev zakonitega dednega deleža lahko morebiti dosegla le v zapuščinskem postopku z vložitvijo pravočasne pritožbe, česar pa ni izkoristila. Tožničine navedbe o nekaterih postopkovnih nepravilnostih ter očitki o zmotni uporabi materialnega prava, ne omogočajo sklepa, da je izpolnjen pogoj, ki ga za uveljavljanje zahtevka v pravdi predpisuje 224. člen ZD.

Dediča sta glede na vsebino skupaj vložene pritožbe s priloženo ji dedno izjavo dediča o odpovedi dediščine, v okviru svojih dispozitivnih pravic z dednim dogovorom uredila vprašanje delitve dediščine, kar sta lahko storila tudi med pritožbenim postopkom, in kar bistveno spreminja v obravnavani zadevi obstoječo dejstveno podstat od sicer ustaljene sodne prakse v tipičnih primerih, zaradi česar ne gre za odstop od sodne prakse.

Pritožnica je s predložitvijo izjave in povratnice dokazala, da se je odpovedala dedovanju po pokojnem očetu in da je izjavo o odpovedi dedovanju podala pravočasno. Ker z izpolnitvijo razveznega pogoja ni pravna naslednica po pokojnem drugem tožencu, ni podlage za izpodbijano odločitev, da se jo pozove k prevzemu postopka.

Po našem pravu velja domneva, da osebe, ki so poklicane k dedovanju, dediščino sprejmejo (132. člen ZD), vendar pa lahko to domnevo izpodbijejo, med drugim tudi z izjavo o odpovedi dediščini. Izjavo, s katero se dedič odpove dediščini, je treba podati najkasneje do konca zapuščinske obravnave oziroma točneje do konca postopka na prvi stopnji, to pa je tedaj, ko sodišče izda sklep o dedovanju (prvi odstavek 133. člena ZD). Ker je pritožnica izjavo o odpovedi dediščini podala šele v pritožbenem postopku, je prepozna in zato neupoštevna. Dedič odgovarja za dolgove zapustnika le do višine vrednosti podedovanega premoženja (prvi odstavek 142. člena ZD).

Zapustnik B. B. (rojen 1860) v zemljiški knjigi ni vknjižen kot lastnik spornih dveh nepremičnin. Pritožbenemu sodišču zato ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje B. B. še štelo kot lastnika spornih nepremičnin.

Kontekst sporne zadeve se v bistveni okoliščini, tj. sporazumu dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine, razlikuje od primerov, v katerih je bilo zavzeto stališče o nedopustnosti oziroma neupoštevnosti dedne izjave o odpovedi dedovanju v pritožbenem postopku. S tem ko je zapuščinsko sodišče dopustilo, da dediča dednopravno razmerje v pritožbenem postopku uredita skladno z dednim dogovorom, ni samovoljno odstopilo od ustaljene sodne prakse. Obstoj navedenih sumljivih okoliščin pomeni zadržek za sklenitev dednega dogovora. Po sodnih praksi Vrhovnega sodišča je namreč zloraba postopka za izigravanje upnikov z namenom zmanjšati ali celo izničiti možnost njihovega poplačila zaradi nemoralnosti takega cilja tudi sama nemoralna v smislu določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP.

Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave, v skladu s prvim odstavkom 133. člena ZD. Če tega ne stori se šteje, da je dediščino sprejel. Izjava o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine se ne more preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD).

Pritožnikova izjava, da „odstopa od dedovanja“, je po vsebini dedna izjava, s katero se dedič odpoveduje dediščini. Ker v tej zadevi ni bilo zapuščinske obravnave, bi pritožnik takšno izjavo lahko podal najpozneje do izdaje sklepa o dedovanju. Tega ni storil, čeprav je bil o tej možnosti ustrezno poučen, zato je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da je dediščino sprejel. Po izdaji sklepa o dedovanju se, glede na nepreklicnost dednih izjav, dediščini ni več mogoče odpovedati. Pritožnikova naknadna izjava je torej neupoštevna, saj ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izdanega sklepa o dedovanju.

Po določilu prvega odstavka 133. člena ZD se dedič lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave, točneje do konca zapuščinskega postopka pred sodiščem prve stopnje, torej do izdaje sklepa o dedovanju. Dedna izjava, ki jo pritožnik poda šele v pritožbi, je po ustaljeni sodni praksi prepozna ter je ni več mogoče upoštevati.

Kot izhaja iz listin v spisu, je zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku po pokojnem tožencu sklenilo, da se zato, ker ni podatkov, da bi bil zapustnik lastnik premoženja, zapuščinska obravnava ne opravi. Ni torej mogoče pričakovati, da bi bilo pred zapuščinskim sodiščem kot sodiščem pristojnim za ugotovitev, kdo je dedič, ugotovljeno, ali je pritožnica kot zunajzakonska partnerka dedinja po pokojnem tožencu ali ne. Možnost, da doseže izvedbo dokazov o tem vprašanju, je zato treba tožniku zagotoviti v tem postopku. V nasprotnem primeru bi bil prikrajšan v pravici do sodnega varstva. Dedič vstopi v zapustnikov pravni položaj s trenutkom zapustnikove smrti in pod razveznim pogojem, da se ne odpove dedovanju. V primeru odpovedi dedovanju sin nima položaja dediča in je poziv za prevzem postopka neutemeljen.