64. člen ZD

Če je oporoka neveljavna, ker oporočiteljica ni znala brati in pisati, potem te pomanjkljivosti ne bi saniralo niti dejstvo, da bi obe oporočni priči oporoko podpisali v prisotnosti oporočiteljice. To pa pomeni, da za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno, ali sta obe priči podpisali oporoko v pristnosti oporočiteljice ali ne, čeprav je to nedvomno razlog, ki bi tudi sam po sebi pripeljal do neveljavnosti oporoke. Še zlasti dejstvo, da je oporočiteljica dokument nekaj časa ogledovala, o njem kasneje povprašala in na koncu listino brez težav podpisala, tudi po presoji pritožbenega sodišča daje povsem zadostno podlago za sklepanje, da oporočiteljica zna brati. Neživljenjsko bi bilo zahtevati, da bi ob ugotovljenih okoliščinah odvetnik osebo, ki je prišla k njemu napraviti oporoko pred pričami, preverjal, če je pismena.

Oporočni priči v medsebojnem razmerju mati - sin nista bili niti absolutno niti relativno nesposobni priči. Za pisno oporoko pred pričami mora v prvi vrsti obstajati pisni sestavek (listina). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni pomembno, kako je zapis nastal niti kdo je pisec. Lahko je oporočitelj sam, tisti, za katerega je določena korist v oporoki (dedič), lahko tudi oporočna priča, kot je ugotovljeno v obravnavanem primeru. Pravilna je presoja, da na veljavnost obravnavane oporoke ne vpliva dejstvo, da je zapis listine napravila odvetnica, ki je bila hkrati oporočna priča. ZD sankcionira napake v obliki z izpodbojnostjo. Sodna praksa dopušča tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek na ničnost oporoke po splošnih pravilih OZ, kadar je tožbeni zahtevek usmerjen ne neobstoj oporoke, med drugim zaradi tako hudih napak v obliki, da je na prvi pogled jasno, da oporoka ni nastala (npr. če je pisna oporoka brez oporočiteljevega podpisa, kar zatrjuje tožeča stranka v tem postopku).

Trditveno in dokazno breme za ugovor neveljavnosti oporoke je na dediču, ki se na neveljavnost oporoke sklicuje in ne stvar zapuščinskega sodišča, da jih z zaslišanjem prič išče in ugotavlja samo.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali tožba s tožbenim zahtevkom na ugotovitev neveljavnosti oporoke pretrga zastaralni rok iz 76. člena Zakona o dedovanju? Ali je z vložitvijo takšne tožbe pretrgano zastaranje tudi za podredni oblikovalni tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke, ki temelji na isti dejanski in pravni podlagi kot prvotno postavljeni ugotovitveni tožbeni zahtevek?

Dedno nevreden je, kdor je z naklepom vzel ali poskusil vzeti življenje zapustniku. Pri ugotavljanju dedne nevrednosti po tej podlagi so merodajne določbe kazenskega prava. Dedno je nevreden, ne kdor je vzel ali poskusil vzeti življenje zapustniku, ampak tisti, ki je zapustniku naklepno vzel oziroma naklepno poskusil vzeti življenje. Pravnomočno je bilo torej razsojeno, da je oporoka veljavna in da se zato zavrne tožbeni zahtevek za njeno razveljavitev in tožbeni zahtevek za njeno neveljavnost, ker med drugim vsebuje lastnoročni podpis oporočitelja oziroma zapustnika v navzočnosti dveh prič. Ker je tako, ni mogoč nasproten zaključek oziroma da na oporoki ni oporočiteljev podpis oziroma da je ta ponarejen.

Akt razglasitve oporoke predstavlja ključen trenutek za začetek teka zastaralnega roka po 61. členu ZD. Opravi se ne glede na to, ali je oporoka po zakonu veljavna.

Pojem neveljavnosti res vključuje tudi pojem izpodbojnosti, a to ne vodi v sklep o navidezni kumulaciji obeh zahtevkov. Primarno postavljeni zahtevek je namreč ugotovitveni, podredni pa oblikovalen. Z ugotovitvenim zahtevkom je tožnica zahtevala ugotovitev neveljavnosti oporoke, torej ugotovitev nečesa, kar že obstaja, z oblikovalnim pa njeno razveljavitev, torej realizacijo izpodbojnosti, pri čemer oporoka do razveljavitve velja. Gre za dva različna zahtevka, pri čemer prvo navedeni (ugotovitveni) zahtevek ne vsebuje zahtevka za razveljavitev oporoke. S postavitvijo podrednega zahtevka je bila zato tožba spremenjena (drugi odstavek 184. člena ZPP). Pri obsegu materialno procesnega vodstva, ki se nanaša na stvarne predloge (zahtevke), je treba upoštevati, da je oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka predvsem stvar stranke. Tožena stranka ima pravico, da zahtevku nasprotuje iz vseh razlogov, za katere meni, da so relevantni in ji zato tega, da se je do spornega zahtevka vsebinsko opredelila, ni mogoče šteti v škodo.

To, da je oporoka neveljavna, bo moral pritožnik v pravdnem postopku šele dokazati. Do tedaj pa oporoka velja. Posledično se ostalim dedičem, ki oporoko priznavajo, tudi ni potrebno argumentirano in detajlno opredeljevati o vsaki navedbi pritožnika v zvezi z neveljavnostjo oporoke, saj je temu prvenstveno namenjen pravdni postopek. Izjava dedičev, da razglašeno in formalno popolno oporoko priznavajo, je zadostna.

Glede na ugotovljene okoliščine sestavljanja in podpisa sporne oporoke ter upoštevaje nadaljnji izpovedbi tožencev, ki ju potrjujejo tudi izpovedbe prič B. B., G. G., H. H. in I. I., sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo o tem, da je bila volja glede razpolaganja s premoženjem, kot izhaja iz oporoke, dejansko prava volja oporočitelja, ki pri tem v sestavo in podpis takšne oporoke ni bil v ničemer prisiljen - niti s silo niti z grožnjo, niti ni te oporoke podpisal zaradi zvijače ali zmote.

ZD sankcionira napake v obliki z izpodbojnostjo (prvi odstavek 76. člena ZD). Sodna praksa dopušča tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek na ničnost oporoke po splošnih pravilih OZ, kadar je tožbeni zahtevek usmerjen na neobstoj oporoke, med drugim zaradi tako hudih napak v obliki, da je na prvi pogled jasno, da oporoka ni nastala (npr. če je pisna oporoka brez oporočiteljevega podpisa, kar zatrjuje tožeča stranka v tem postopku, ali če jo kot oporočna priča podpiše oporočni dedič in podobno). Gre za ponarejene ali falsificirane oporoke, ko sploh ne gre za zapustnikovo oporoko in iz take (ponarejene) listine ne morejo nastati pravne posledice, ker oporoke ni. Sodišče se je z zaslišanjem oporočnih prič prepričalo le o enem elementu testiranja - podpisovanju listine pred pričama. Nobena od oporočnih prič ni potrdila zapustnikove izjave, da podpisuje svojo oporoko. Izjava mora biti ustna in nedvoumna, konkludentna dejanja ne zadoščajo.

Res je, da konkludentna dejanja kot izjava volje ne zadoščajo in da mora biti izjava izrecna, pri tem pa zahtevi po izrecnosti izjave ni zadoščeno zgolj takrat, ko jo oporočitelj poda z besedami zakona - "to je moja oporoka", biti mora taka, da je z njo potrjena njegova volja napraviti oporoko. Smisel oporočnih prič je, da lahko kot priči dogodka, na podlagi svoje neposredne zaznave potrdita tako oporočiteljev podpis kot tudi podajo izjave, da je podpisani zapis njegova oporoka.

Ob zgoraj opisani procesni ureditvi načina izvedbe dokaza z zaslišanjem priče zahteva stranke po neposrednem zaslišanju priče ne pomeni samodejne izključitve predložene pisne izjave priče kot enega od med seboj prirejenih dokazov. Sistem proste dokazne ocene iz ZPP ne pozna zaključenega kroga dokaznih sredstev, zato ni mogoče najti opore za pritožbeno stališče, da v primeru strankine zahteve za neposredno zaslišanje priče to izključuje odkazno oceno pisne izjave te priče kot ene od dveh možnih metod izvedbe tega dokaza. Omenjena zahteva stranke zgolj pomeni, da mora sodišče pričo kljub pridobljeni pisni izjavi neposredno zaslišati.

V prvem odstavku 64. člena ZD določa, da oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. V primeru oporoke pred pričami se upošteva določba 68. člena ZD, skladno s katero je oporoka neveljavna v delu, s katerim se kaj zapusti pričam pri oporoki. Zato sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da določila navedene oporoke niso veljavna, saj naj bi z njo zapustnica vse svoje premoženje zapustila ravno obema oporočnima pričama. Pri testiranju ima oblika poseben pomen, zato strogih obličnostnih zahtev ni mogoče zaobiti (forma ad valorem). Zato tudi ni bilo treba, kot meni pritožba, da bi sodišče prve stopnje zaslišalo pritožnika o okoliščinah, saj njegovo zaslišanje ne bi moglo vlivati na drugačno presojo listine, ki je jasna, nedvoumna in ji tudi pritožnik dejansko ne nasprotuje.

Le zaradi uporabe ženske oblike za oporočitelja še ni moč govoriti o bistveni kršitvi določb postopka in o nejasni obrazloženosti sodbe. Sodba je v jezikovnem smislu (res) pomanjkljiva, s slovničnimi nepravilnostmi, vendar pa je njen preizkus še vedno mogoč. Oporoka nedvomno ustreza določbam ZN. Notar se je z oporočiteljem pogovoril, ta mu je zaupal svoje želje, oporoka mu je bila prebrana. Ob branju oporoke je izrecno potrdil, da oporoka odraža njegovo pravo voljo. Sestavljena je bila po nareku oporočitelja, pod njo se je podpisal v prisotnosti dveh prič, na njej pa je tudi podpis prič. Čeprav so v oporoki tudi zapisi v tretji osebi, pa to – kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – še ne pomeni, da oporoka ne izkazuje prave in pristne oporočiteljeve volje. Procesno gradivo ne nudi podlage za sklep o oporočiteljevi zmoti, ker pri sestavi oporoke naj ne bi vedel, da je vse toženkine storitve že plačal s sklenitvijo pogodbe o preužitku. Dejstvo, da so v obeh pravnih aktih navedene storitve prve toženke, ki jih nudi oporočitelju/preužitkarju, njegove zmote še ne izkazuje. Oporočiteljev nagib za naklonitev premoženja z oporoko prvi toženki je bil v tem, da mu je bil

Če oporočitelj ne more brati, je oporoka, sestavljena pred dvema pričama, neveljavna - nična.

Res je, da je grafološka preiskava podpisov obeh v oporoki navedenih oporočnih prič izvedenca pokazala, da obstaja verjetnost (50%), da je oporoko podpisala oporočna priča A. A. in velika verjetnost (75%), da jo je podpisala B. B. Navedena ugotovitev pa nikakor ne daje podlage za zaključek, za katerega se zavzema pritožba, da oporoke oporočni priči nista podpisali in je prevaljeno dokazno breme o nasprotnem na toženca.

Glede na to, da pritožnik na poziv sodišča ni odgovoril in se zapuščinske obravnave 7. 1. 2022 ni udeležil, drugi dedič F. F. pa je oporoko priznal in prosil sodišče, da ga ne vabi več, zapuščinsko sodišče ni imelo razlogov za ugotovitev, da med dediči obstaja spor o obsegu zapuščine, saj je bila dedinja samo še ena.