32. člen ZD

V obravnavanem primeru dediča drug proti drugemu uveljavljata zahtevka, eden zahtevek po 32. členu ZD, in drugi po 46. členu ZD, ki v delu temeljita na istih dejanskih trditvah, kar je logično, saj oba izvirata iz iste življenjske situacije, ki je ni mogoče cepiti na dva položaja in v kateri se materialna in nematerialna pomoč vzajemno in vsakodnevno prepletata. To, da toženčeve trditve, da zapustničino kritje omenjenih stroškov ni bilo neodplačno, temeljijo na istih dejanskih trditvah, kot v postopku P 71/2022, torej ne preprečuje njihove presoje tudi v tem postopku.

Oporoka je pravni posel civilnega prava, predpostavke za veljavnost pravnih poslov so določena v OZ. Zahtevek za ugotovitev ničnosti je torej dopusten, čeprav z 61. členom ZD ni predviden.

Za uporabo instituta izločitve v korist potomcev je potrebno skupno delo in pridobivanje, ki mora biti kontinuirano in ne le občasen, sporadičen prispevek. Med potomcem in zapustnikom mora obstajati skupnost, v kateri skupaj pridobivata premoženje, potomčev prispevek pri tem pa mora biti znaten (višji, kot pritiče običajnemu odnosu med starši in otroki). Za skupno delovanje oziroma pridobivanje v smislu 32. člena ZD ni mogoče šteti posamičnih vlaganj v smislu gradnje na tujem zemljišču, prezidav ali nadzidav že obstoječega objekta, vsakodnevne skrbi za zapustnika, pa tudi ne tožnikovega (posamičnega) prispevka k plačilu kupnine v postopku privatizacije stanovanj po t. i. Jazbinškovem zakonu. Vlaganja v višini 2 % tržne vrednosti stanovanja ne utemeljujejo zahtevka na podlagi 32. člena ZD. Skrb za zapustnika, kakršno je zatrjeval tožnik, že pojmovno ne more biti podlaga zahtevku po 32. členu ZD, temveč bi lahko šlo kvečjemu za preživninsko verzijo v smislu 186. in 199. člena DZ.

Prav tako je ravnalo prav, ko je na pot pravde napotilo oporočno dedinjo, saj je na njej trditveno in dokazno breme, da je živela z zapustnikom in s svojim prispevkom (vlaganji) prispevala k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, zaradi česar ima pravico do izločitve določenega dela iz zapuščine na podlagi 32. člena ZD. Pritožbena zavzemanja, da bi bilo treba na pot pravde napotiti zakonitega dediča, so torej neutemeljena.

V skladu z določbo 220. člena ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže osebe, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Dediči so vezani le na pravnomočen sklep, zato lahko tudi po zaključenem naroku podajajo ugovore in dajejo izjave. Temu pritrjuje določba tretjega odstavka 205. člena ZD, ki dedičem omogoča podajanje izjav do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. To pa pomeni, da je uporaba določbe 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, po kateri navajanje pritožbenih novot ni dovoljeno, izključena. Pritožnici imata zato možnost vračunanja daril zakonitemu dediču v dedni delež in izločitev po 32. členu ZD uveljavljati (tudi) v pritožbenem postopku. Zato je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

Potomčeva pravica iz 32. člena ZD nastane le kot alikvotni delež na zapustnikovem premoženju. Samo izjemoma, ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna, ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna, lahko potomec zahteva vrednost deleža, ki bi ga lahko izločil, v denarju.

ZD v četrtem odstavku 213. člena določa, da sodišče v primeru, ko napoti dediča na pravdo, prekine postopek in mu določi rok, v katerem je treba sprožiti pravdo, pa dedič v tem roku ne ravna po sklepu sodišča, nadaljuje zapuščinsko obravnavo in jo dokonča ne glede na zahtevke, glede katerih je dediča napotilo na pravdo. Po tej določbi sodišče torej sprejme sklep o dedovanju, pri tem pa ignorira dedičev zahtevek, kot da ni postavljen. Po razumevanju navedene določbe dedič, ki ni ravnal po sklepu sodišča, ne more v istem zapuščinskem postopku ponovno zahtevati prekinitve postopka iz istega razloga oziroma zaradi uveljavljanja iste pravice.

Pritožnik svoj zahtevek opira na prispevek k ohranitvi/povečanju premoženja, ki je bilo predmet darilne pogodbe z 9. 2. 2021. Zato je treba prvenstveno ugotoviti, ali v zapuščino sodi tudi ta nepremičnina in v kakšnem deležu.

Določba 32. člena ZD zapustnikovim potomcem, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, priznava zahtevo, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno najprej ugotovilo, da ni izpolnjena že prva predpostavka za obstoj izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD, saj med tožnico in zapustnico ni šlo za takšno skupno delovanje in vlaganje, ki bi vodilo v priznanje navedenega zahtevka.

Za utemeljenost potomčevega izločitvenega zahtevka mora (1.) med potomcem in zapustnikom obstajati skupnost, v kateri (2.) skupaj pridobivata premoženje, (3.) potomčev prispevek pri tem pa mora biti znaten oziroma višji, kot pritiče običajnemu odnosu med starši in otroki ter (4.) se mora nanašati na celotno premoženje, s katerim sta prednik in potomec skupaj gospodarila, ga ohranjala in povečevala. To so pravno odločilna dejstva, ki jih mora zatrjevati in nato dokazati potomec, če želi uspeti s svojim zahtevkom.

Po 32. členu ZD se potomčev prispevek nanaša na celotno premoženje zapustnika, saj je značilnost zahtevka iz 32. člena ZD, da potomec uveljavljala alikvotni delež na celotnem zapustnikovem premoženju. Le izjemoma je možno uveljavljati izločitveni zahtevek zgolj na delu zapustnikovega premoženja.

Spor o veljavnosti oporoke se tiče vseh dedičev, zato morajo v pravdi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, sodelovati vsi. Enako velja za pravdo za ugotovitev neobstoja zakonite dedne pravice - v njej morajo sodelovati vsi zakoniti dedič. Če se s poznejšo oporoko izrecno ne prekliče prejšnja oporoka, ostanejo določila prejšnje oporoke v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše (prvi odstavek 101. člena ZD). Zapustnik je v oporokah, ki so nastale v različnih časovnih obdobjih, na različen način razpolagal z (istim) nepremičnim premoženjem, zato je glede na citirano zakonsko določilo treba ugotoviti, ali je oporoka brez datuma kasnejša in preklicuje oporoko z dne 5. 11. 2012 (v zvezi z oporoko z dne 13. 1. 2005).

Dedičeva ravnanja po zapustnikovi smrti ne morejo biti podlaga za izločitveni zahtevek. Med zapustnikom in potomcem gre za skupnost pridobivanja, kar po naravi stvari pomeni, da morajo potomčeva vlaganja (v obliki dela, zaslužka ali kakšne drugačne pomoči pri pridobivanju premoženja), ki lahko rezultirajo v ohranitev ali povečanje vrednosti zapustnikovega premoženja, časovno izvirati iz obdobja pred zapustnikovo smrtjo.

Odpoved v korist določenega dediča pa se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža (drugi odstavek 136. člena ZD). Odpoved dediščini se od odstopa dednega deleža razlikuje v tem, da je odpoved dediščini dedna izjava, ki učinkuje retroaktivno od smrti zapustnika dalje in gre za odpoved pravici in ne za odpoved premoženju, pridobljenem z dedovanjem. Pri odstopu dednega deleža pa gre za odstop že podedovanega premoženja, ne pa za odstop in prenos dedne pravice, ki je neprenosljiva in vezana na določeno osebo - dediča.

Zapustnik torej ne more po svoji volji odločati o obstoju in obsegu pravice do nujnega deleža; ta del zapuščine se imenuje rezerviran del, v katerega oporočitelj ne more poseči. Šele z ostankom zapuščine lahko oporočitelj razpolaga po svoji volji; ta del se imenuje razpoložljivi del. Pri tem gre v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZD nujnemu dediču določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, oporočitelj pa lahko določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali v denarju. Posledica tega je, da se za odpravo prikrajšanja nujnega deleža zmanjšajo načeloma vsa oporočna razpolaganja, in sicer v enakem razmerju. Tako oporočni deleži kot tudi volila se zmanjšajo v sorazmerju s svojo velikostjo oziroma vrednostjo. To pravilo velja, če iz oporoke ne izhaja kaj drugega, saj lahko oporočitelj dá kakšni oporočni razpolagi prednost pred drugimi. Oporočitelj lahko v oporoki določi tudi vrstni red, po katerem se zmanjšujejo oporočna razpolaganja, vendar ne more odrediti, da se določena oporočna razpolaganja sploh ne zmanjšujejo zaradi prikrajšanja nujnega deleža, če je s temi razpolaganji prišlo do kršitve nujnega deleža.

Tožnika sta zahtevek pravilno postavila. Ne gre za dednopravni zahtevek, čeprav zadeva izvira iz zapuščine. Gre za obligacijski in stvarnopravni zahtevek, za slednjega zastaranja skladno z določili SPZ ni. Glede obligacijskega zahtevka pa do zastaranja prav tako ni prišlo oziroma je bilo s priglasitvijo izločitvenega zahtevka v zapuščini in z vložitvijo tožbe to pretrgano. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral biti postavljen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ravno iz razloga, ker so sporne parcele v zavezovalnem pravnem poslu izostale, posledično tudi vknjižbeno dovoljenje, tožnika pa od zapustnika, ki je sedaj pokojni, tega ne moreta več zahtevati, sta imela na podlagi določil ZD o izločitvi premoženja pravico izločati to premoženje v pravdi. Tožnika sta torej pravilno postavila oba ugotovitvena zahtevka. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je prišlo do zastaranja zahtevkov tožnikov. Kot rečeno, v obravnavani zadevi ne gre za dediščinsko tožbo, temveč za stvarnopravne zahtevke po ugotovitvi lastninske pravice, kateri ne zastarajo. Tudi če gre sprejeti stališče sodišča prve stopnje, da gre za obligacijskopravne zahtevke na podlagi odplačne pogodb

Kakšen alikvotni del zapustnikovega premoženja predstavlja prispevek tožnika k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, je odvisno od vrednosti zapustnikovega premoženja, kakršna bi bila brez povečanja, in vrednosti, kakršna je v času zapustnikove smrti, ter od upravičenčevega prispevanja k temu povečanju. V tej zvezi je torej treba ugotoviti stanje in vrednost zapustnikovega premoženja v času njegove smrti, ali se je zaradi izboljšav, vzdrževanja oziroma obdelovanja nepremičnin njihova vrednost ohranjala (ali celo zvišala) oziroma kakšna bi bila njihova vrednost, če ne bi bilo rednega vzdrževanja oziroma obdelovanja, ugotoviti prispevek tožnika k ohranitvi vrednosti oziroma povečanju vrednosti premoženja zapustnika (kolikšen delež ustreza vloženemu delu, zaslužku ali drugačnemu prispevku tožnika), nato pa to preračunati v skupni delež tožnika na celotnem zapustnikovem premoženju.

Izločitev po 32. členu ZD je dopustno predlagati do konca obravnave, kar je utrjeno stališče sodne prakse. Sodišče prve stopnje je ob prekinitvi postopka pritožnika ustrezno poučilo, da bo, če ne bo pričel pravde, odločilo ne glede na zahtevke, glede katerih ga je napotilo na pravdo. Ker pritožnik izločitve sporne parcele ni zahteval v tožbenem predlogu in posledično o tem ni bilo odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 213. člena ZD ter z izpodbijanim sklepom še nerazdeljeno zapuščino zapustnika razdelilo med dediče. Iz povedanega sledi, da „dvojna“ napotitev za „isto“ zapustnikovo premoženje v zapuščinskem postopku ni dopustna.

Metoda, ki jo izvedenec izbere za opravo naloge, ki mu jo zaupa sodišče, je prepuščena njemu, saj je strokovnjak. Zgolj sklicevanje na znanstveni članek, češ da je bila uporabljena metoda napačna, ne da bi pojasnil, kako se je to napačno odrazilo, ne vzbuja dvoma v verodostojnost izvedenskega mnenja.

Oblikovanje tožbenega zahtevka s katerim bo dedič A. A. uveljavljal, da B. B. ni dedinja po zapustniku in s katerim bo na podlagi 20. člena ZMatR lahko dosegel spremembo vpisanega podatka o očetovstvu, je njegova odločitev. Sodišče druge stopnje glede na podatke v zapuščinskem spisu lahko le domneva, da je bil v postopku pred upravnim organom neposredno izveden vpis v matični register, ker je odločitev o tem vpisu (ali vnosu priznanja v matični register) sledila predhodni presoji, da gre za pravno veljavno priznanje očetovstva, saj sicer vpis ne bi bil izveden.