138. člen ZD

Na pot pravde mora sodišče napotiti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (213. člen ZD). Meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zakon ne predpisuje, zato sodišče to presodi glede na okoliščine konkretnega primera, upoštevajoč trditve in dokaze strank, na katere opirajo svoje zahtevke. V obravnavanem primeru nasproti stojita dve zakonski domnevi, in sicer domneva lastninske pravice iz prvega odstavka 11. člena SPZ in domneva, ki jo DZ vzpostavlja glede skupnega premoženja zakoncev. Domneva o skupnem premoženju, ki bi nastalo med trajanjem zakonske zveze, ni podana, saj sta se zapustnik in pritožnica poročila leta 2012, sporna nepremičnina pa je bila kupljena in hiša zgrajena v letih 2007-2008.

Za pritožnika je na naroku za zapuščinsko obravnavo dne 2. 10. 2025 takšno dedno izjavo podal njegov pooblaščenec G. G., kar je skladno z njegovim pooblastilom in zavezuje tudi pritožnika. V skladu z določbo prvega odstavka 138. člena ZD se izjava o sprejemu dediščine ne more preklicati, o čemer je stranki poučilo tudi sodišče prve stopnje, tako v vabilu na zapuščinsko obravnavo kot tudi na samem naroku, pred podajo dednih izjav.

Priznana dejstva je sodišče dolžno vključiti v podlago sodbe ne da bi preverjalo njihovo resničnost.

Dedno izjavo, podano v zmoti, je mogoče izpodbijati le s tožbo, ne pa s pritožbo zoper sklep o dedovanju, zato pritožbene navedbe o zmoti ne morejo biti uspešne.

Zapuščina pokojnega preide po samem zakonu na njegove dediče že v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave v skladu s prvim odstavkom 133. člena ZD. Če tega ne stori, se šteje, da je dediščino sprejel. Izjava o odpovedi dediščine ali sprejemu dediščine se ne more preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD).

Rok za izpodbijanje dolžnikovih dejanj ne more biti vezan na dejanje sodišča, pač pa na zadnje dejanje dolžnika samega. Ker je pri odpovedi dedovanju to dejanje eno samo, teče rok za izpodbijanje od tega, in sodišče ni moglo upoštevati kasnejšega trenutka (npr. izdaje sklepa o dedovanju).

V skladu s 175. členom ZD se za stranke v smislu tega zakona štejejo dediči in volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine. Ker je izjava o odpovedi dediščini, s katero se šteje, da A. A. nikoli ni postal dedič po zapustnici, v skladu s prvim odstavkom 138. člena ZD nepreklicna, je slednji s tem v postopku izgubil položaj stranke in tudi nima pravnega interesa za pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot nedovoljeno v skladu s četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom ZD zavrglo.

Odpoved v korist določenega dediča pa se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža (drugi odstavek 136. člena ZD). Odpoved dediščini se od odstopa dednega deleža razlikuje v tem, da je odpoved dediščini dedna izjava, ki učinkuje retroaktivno od smrti zapustnika dalje in gre za odpoved pravici in ne za odpoved premoženju, pridobljenem z dedovanjem. Pri odstopu dednega deleža pa gre za odstop že podedovanega premoženja, ne pa za odstop in prenos dedne pravice, ki je neprenosljiva in vezana na določeno osebo - dediča.

O spornih pravnih vprašanjih v zapuščinskem postopku ni mogoče odločiti z vmesnim sklepom, saj odločitve o pravnih vprašanjih spadajo v sklep o dedovanju. Sodna praksa (ki pa niti v teh primerih ni enotna) sicer izjemoma dopušča izdajo vmesnega sklepa v zapuščinskih postopkih (glede na naravo sklepa v teh primerih bi prej šlo za delni sklep) le v posebnih primerih, ko gre za dedovanje zaščitene kmetije (ko je sodišče s takšnim sklepom določilo prevzemnika zaščitene kmetije in premoženje, ki ga je dedoval), vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Med dediči zapustnika ne gre za spor o pravnem vprašanju. Iz listin v spisu oziroma iz trditev dedičev izhaja, da je med njimi sporna vsebina zapustnikove oporoke in sicer, da zapustnikova volja o določitvi dediča ni jasna. Če gre za vprašanje prave zapustnikove volje je to vprašanje dejanske narave. Spornega zapisa v oporoki sodišče zato ne sme razlagati samo, saj je potrebna napotitev na pravdo (prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka 210. člena ZD).

Položaj dedičev je univerzalen. Vezan je na celotno dediščino in ne le na posamezni del. To pomeni, da se je na dediče preneslo vse zapustničino premoženje, in ne le tisto, ki dedičem ustreza. Zato delna odpoved dediščini ni mogoča. Pri izjavi o odpovedi dediščini se šteje, da tisti, ki je takšno izjavo podal, ni postal dedič. Izjava o odpovedi dediščini zato učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja. Ker se je pritožnica dedovanju odpovedala, je sodišče utemeljeno ni štelo za dedinjo pozneje najdenega zapustničinega premoženja. V dedno izjavo ni smelo posegati, saj je njena vsebina postala del pravnomočnega sklepa o dedovanju. Pozneje najdeno zapustničino premoženje je pravilno dodelilo zakonitim dedičem 2. dednega reda, ki so bili dediči že po prvotnem sklepu o dedovanju z dne 18. 4. 2018. Zapuščina se med dediče razdeli po obsegu in velikosti dednih deležev, ki so skladni z dednopravnimi upravičenji, ugotovljenimi s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Enako kot dedič, ki se je odpovedal dediščini, tudi dedič, ki je podal izjavo o sprejemu dediščine, te v primeru pozneje najdenega premoženja ne more spremeniti.

Tožnik z dediščinsko tožbo od toženca zahteva opravo takšnih pravnih dejanj, da bo tožniku pravno in dejansko zagotovljen položaj, ki mu kot dediču pripada. Tožnica tega pri oblikovanju tožbenega zahtevka ni upoštevala, saj z njim zahteva razveljavitev izdanega dodatnega sklepa o dedovanju in vrnitev zakonitega dednega deleža na ½ parcele, česar pa s tožbo v pravdi ne more zahtevati. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi razveljavitev dodatnega sklepa ter dodelitev zakonitega dednega deleža lahko morebiti dosegla le v zapuščinskem postopku z vložitvijo pravočasne pritožbe, česar pa ni izkoristila. Tožničine navedbe o nekaterih postopkovnih nepravilnostih ter očitki o zmotni uporabi materialnega prava, ne omogočajo sklepa, da je izpolnjen pogoj, ki ga za uveljavljanje zahtevka v pravdi predpisuje 224. člen ZD.

Dediča sta glede na vsebino skupaj vložene pritožbe s priloženo ji dedno izjavo dediča o odpovedi dediščine, v okviru svojih dispozitivnih pravic z dednim dogovorom uredila vprašanje delitve dediščine, kar sta lahko storila tudi med pritožbenim postopkom, in kar bistveno spreminja v obravnavani zadevi obstoječo dejstveno podstat od sicer ustaljene sodne prakse v tipičnih primerih, zaradi česar ne gre za odstop od sodne prakse.

Dedna izjava je enostranski pravni posel med živimi. Ni je mogoče podati pogojno, niti z rokom ali z bremenom. Po določilu prvega odstavka 138. člena ZD izjave o odpovedi dediščini tudi ni mogoče preklicati. Dedič lahko zgolj zahteva razveljavitev izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali z zvijačo ali če je bila dana v zmoti, in sicer s tožbo v pravdnem postopku. Glede na navedeno v pritožbi podan preklic dedne izjave ni upošteven.

V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje z vsemi v tem postopku izdanimi sklepi (tako s sklepom o dedovanju kot z dodatnimi sklepi o dedovanju) že odločilo o dedovanju premoženja, ki je zapustniku pripadlo na podlagi delnih odločb o denacionalizaciji. Ne gre torej za situacijo, v kateri bi bilo treba uporabiti (specialnejši) 74. člen ZDen. Tako teorija, kot sodna praksa, zavzemata stališče, da se lahko naknadno najdeno premoženje razdeli povsem drugače kot prvo. Skladno s 138. členom ZD sta izjava o sprejemu dediščine in izjava o odpovedi dedovanju nepreklicni, pri čemer zadnja ne more biti delna, ne pogojna. Sodišče prve stopnje tako zavezujejo (zgolj) že podane dedne izjave o sprejemu ali odpovedi dednega deleža. V kolikor so te spoštovane, pa je dedičevo razpolaganje s svojim dednim deležem (tudi) na naknadno najdenem premoženju, prosto. Povedano drugače, dedič, ki je podal izjavo o sprejemu dednega deleža na (takrat) znanem obsegu zapuščine, tudi v primeru pozneje najdenega premoženja ne more več podati izjave o odpovedi dedovanju (ali obratno). Lahko pa s svojim dednim deležem razpolaga v korist sodediča (npr. z odstopno izjavo oziroma dednim dogovorom). Za tak prim

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pri trditvah dveh zakonitih dedinj, da oporoke ne priznavata za pristno in pravno veljavno, ne gre za dedni izjavi po 138. členu ZD, ki ju ni mogoče preklicati, ampak gre, kot pritožba pravilno poudarja, za sodno priznanje dejstev. Stranka v postopku pa lahko svojo izjavo vselej naknadno spremeni. Svoji prvotni izjavi, da oporoka ni veljavna, sta zakoniti dedinji preklicali na naroku s tem, ko sta izrecno navedli, da oporoko priznavata za pristno in pravno veljavno.

Kontekst sporne zadeve se v bistveni okoliščini, tj. sporazumu dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine, razlikuje od primerov, v katerih je bilo zavzeto stališče o nedopustnosti oziroma neupoštevnosti dedne izjave o odpovedi dedovanju v pritožbenem postopku. S tem ko je zapuščinsko sodišče dopustilo, da dediča dednopravno razmerje v pritožbenem postopku uredita skladno z dednim dogovorom, ni samovoljno odstopilo od ustaljene sodne prakse. Obstoj navedenih sumljivih okoliščin pomeni zadržek za sklenitev dednega dogovora. Po sodnih praksi Vrhovnega sodišča je namreč zloraba postopka za izigravanje upnikov z namenom zmanjšati ali celo izničiti možnost njihovega poplačila zaradi nemoralnosti takega cilja tudi sama nemoralna v smislu določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP.

Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave, v skladu s prvim odstavkom 133. člena ZD. Če tega ne stori se šteje, da je dediščino sprejel. Izjava o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine se ne more preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD).

Pritožnikova izjava, da „odstopa od dedovanja“, je po vsebini dedna izjava, s katero se dedič odpoveduje dediščini. Ker v tej zadevi ni bilo zapuščinske obravnave, bi pritožnik takšno izjavo lahko podal najpozneje do izdaje sklepa o dedovanju. Tega ni storil, čeprav je bil o tej možnosti ustrezno poučen, zato je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da je dediščino sprejel. Po izdaji sklepa o dedovanju se, glede na nepreklicnost dednih izjav, dediščini ni več mogoče odpovedati. Pritožnikova naknadna izjava je torej neupoštevna, saj ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izdanega sklepa o dedovanju.

Procesno gradivo izkazuje, da je tožnik preklical izjavo 22. 11. 2018, zato je bil tega dne seznanjen z razlogom za izpodbojnost (zmoto), kar pomeni – kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje – da je tožba, ki je bila vložena več kot dve leti in pol kasneje, prepozna. Tožba pa je bila vložena 14. 7. 2021 – torej v času, ko je imel odvetnik C. C. še vedno veljavno pooblastilo za njeno vložitev. To pomeni, da so pritožnikove navedbe o odsotnosti pooblastila za vložitev tožbe zmotne.

Pritožnik je torej svoj dedni delež sprejel in sočasno z njim razpolagal v korist dedinje. Za povrh se je v Pogodbi o priznanju solastninske pravice in pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 24. 5. 2006 izrecno odpovedal pravici do svojega nujnega deleža na izročenem premoženju. Pritožnik zato ne more uspešno uveljavljati domnevnega prikrajšanja svojega nujnega deleža.