212. člen ZD

Zapuščina preide na dediče po samem zakonu že v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD) in ne šele s sklepom o dedovanju. Ta je le deklaratorne narave. Ker je dedovanje podlaga za dedičev vstop v zapustnikov položaj tako glede pravic kot glede obveznosti, pravdno sodišče lahko samo reši predhodno vprašanje glede okoliščin nasledstva, torej kdo so zapustnikovi dediči (13. člen ZPP). Stališče pritožbe, da vložitev tožbe ni možna, dokler zapuščinsko sodišče pravnomočno ne odloči, kdo so dediči, zato ni pravilno. Tožnik bo namreč tožbo zaradi smrti C. B. lahko naperil zoper njegove dediče.

Na pot pravde mora sodišče napotiti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (213. člen ZD). Meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zakon ne predpisuje, zato sodišče to presodi glede na okoliščine konkretnega primera, upoštevajoč trditve in dokaze strank, na katere opirajo svoje zahtevke. V obravnavanem primeru nasproti stojita dve zakonski domnevi, in sicer domneva lastninske pravice iz prvega odstavka 11. člena SPZ in domneva, ki jo DZ vzpostavlja glede skupnega premoženja zakoncev. Domneva o skupnem premoženju, ki bi nastalo med trajanjem zakonske zveze, ni podana, saj sta se zapustnik in pritožnica poročila leta 2012, sporna nepremičnina pa je bila kupljena in hiša zgrajena v letih 2007-2008.

Prekinitev postopka v primeru ločitve zapuščine ni obvezna. Sodišče mora obrazložiti, zakaj je v okoliščinah konkretnega primera smiselno postopek prekiniti. S samo izdajo sklepa o ločitvi zapuščine še ne pride do poplačila upnika. V primeru, ko dediči terjatev zapustnikovega upnika prerekajo, mora sodišče upnika napotiti, da v določenem roku sproži ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve. Če do poteka roka ustreznega postopka ne sproži, sodišče sklep o ločitvi zapuščine prekliče.

V primeru spora o obstoju premoženja, ki naj bi spadalo v zapuščino, se na pravdo napoti tistega, ki zatrjuje obstoj takšnega premoženja. Na pravdo je bila pravilno napotena pritožnica, ki izpodbija veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, saj je v tej fazi postopka bolj verjetna pravica sodedinje, ki je izkazana z veljavnim notarskim zapisom, ki je javna listina.

Določba 33. člena ZD omogoča zgolj, da se iz zapuščine izločijo predmeti, ki niso večje vrednosti in kateri so se v času skupnega gospodinjstva z zapustnikom rabili za zadovoljevanje vsakdanjih potreb.

Prav tako je ravnalo prav, ko je na pot pravde napotilo oporočno dedinjo, saj je na njej trditveno in dokazno breme, da je živela z zapustnikom in s svojim prispevkom (vlaganji) prispevala k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, zaradi česar ima pravico do izločitve določenega dela iz zapuščine na podlagi 32. člena ZD. Pritožbena zavzemanja, da bi bilo treba na pot pravde napotiti zakonitega dediča, so torej neutemeljena.

Trditveno in dokazno breme za ugovor neveljavnosti oporoke je na dediču, ki se na neveljavnost oporoke sklicuje in ne stvar zapuščinskega sodišča, da jih z zaslišanjem prič išče in ugotavlja samo.

V kolikor med dediči ni spora glede samega prenosa denarnih sredstev posameznemu dediču, temveč le (ne)obstoj podlage, ki bi utemeljevala tak prenos, se na pot pravde napoti tistega, ki trdi, da podlaga, ki upravičuje prenos denarnih sredstev, obstaja. Iz izročilne pogodbe prav tako ne izhaja, da bi smel pritožnik (kot prevzemnik) za izpolnjevanje svojih obveznosti po osmi točki pogodbe porabljati ali vnovčevati premoženje izročiteljev.

Za oceno verjetnejše pravice pri sporih o obsegu zapuščine (ali je bil zapustnik lastnik določene stvari ali ne) je sodna praksa oblikovala določena izhodišča, po katerih je na primer verjetnejša pravica tistega, ki se opira na močnejši pravni naslov, pravica tistega, ki se opira na zemljiškoknjižno stanje ali tistega, ki se opira na zakonito domnevo.

Za utemeljenost potomčevega izločitvenega zahtevka mora (1.) med potomcem in zapustnikom obstajati skupnost, v kateri (2.) skupaj pridobivata premoženje, (3.) potomčev prispevek pri tem pa mora biti znaten oziroma višji, kot pritiče običajnemu odnosu med starši in otroki ter (4.) se mora nanašati na celotno premoženje, s katerim sta prednik in potomec skupaj gospodarila, ga ohranjala in povečevala. To so pravno odločilna dejstva, ki jih mora zatrjevati in nato dokazati potomec, če želi uspeti s svojim zahtevkom.

Sodišče na pravdo napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zakon ne predpisuje, zato mora sodišče to presoditi glede na okoliščine konkretnega primera. Pri presoji mora izhajati iz pravil o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava, in upoštevati do trenutka odločitve zbrano procesno gradivo. Za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine (28. člen ZD), ki je bistvena v primeru ugotavljanja, ali je bil prikrajšan dedičev nujni delež, je pomembno stanje oz. obseg zapuščine na dan zapustnikove smrti (ugotovitev tega je tudi namen samega zapuščinskega postopka). To, kar je bilo plačano po tem datumu, niti za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine niti za ugotovitev obsega zapuščine ni relevantno. O dolgovih zapuščine sodišče v zapuščinskem postopku ne odloča. ZD zapuščinskemu sodišču ne nalaga izvedbe dokaznega postopka za ugotovitev, čigavo pravico šteje za manj verjetno, zato na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva dejstvo, da so pritožniki v podkrepitev svojih navedb predlagali zaslišanje prič. Poleg tega dediču ni mogoče naložiti dokazovanja negativn

Po 32. členu ZD se potomčev prispevek nanaša na celotno premoženje zapustnika, saj je značilnost zahtevka iz 32. člena ZD, da potomec uveljavljala alikvotni delež na celotnem zapustnikovem premoženju. Le izjemoma je možno uveljavljati izločitveni zahtevek zgolj na delu zapustnikovega premoženja.

Pritožnik in njegova sodedinja ne moreta biti hkrati napotena na pravdo glede nasprotujočih si dejstev - on z zahtevkom, da kupnina v višini 25.000,00 EUR ne predstavlja darila, ona pa z zahtevkom, da se ta kupnina kot darilo vračuna v pritožnikov dedni delež. V obeh delih izreka gre namreč za napotitev na pravdo v zvezi z istim spornim dejstvom, zaradi česar pravica vsakega izmed dedičev ne more biti hkrati manj verjetna in bolj verjetna. Sodišče prve stopnje bi lahko na pravdo napotilo le enega izmed njiju - tistega z manj verjetno pravico.

Tudi v zapuščinskem postopku je uveljavljeno načelo kontradiktornosti. Sodišče mora strankam omogočiti, da se izrečejo o vseh pomembnih okoliščinah, zlasti o vprašanjih, ki se nanašajo na obseg zapuščine, dediče in njihovo pravico do dediščine ter velikost njihovih dednih deležev, bodisi na zapuščinski obravnavi, bodisi z obvestilom, da se lahko o posameznih vprašanjih izjavijo. Zapuščinski sodnik o nekaterih vprašanjih, ki se tičejo zapuščine in dedičev, sam ne sme odločiti. V takšnih primerih mora postopek prekiniti in stranko napotiti na pravdo. Nobenega razloga ali podlage ni, da bi zapuščinsko sodišče presojalo manjšo ali večjo verjetnost navedb pritožnika in dedinje glede skupnega premoženja zapustnika in slednje, ter le enega od obeh napotilo na pravdo. Oba imata enako pravico, da zahtevata sodno varstvo svoje pravice, ki jo zatrjujeta. Napotitev pritožnika in dedinje na ločeni pravdi glede ugotavljanja obsega skupnega premoženja in deležev na njem je v tej fazi postopka ustrezna. Pravdno sodišče pa bo lahko pravdi združilo, če bo do vložitve obeh tožb prišlo, ter bo tako o skupnem premoženju odločalo v enovitem postopku.

Spor o veljavnosti oporoke se tiče vseh dedičev, zato morajo v pravdi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, sodelovati vsi. Enako velja za pravdo za ugotovitev neobstoja zakonite dedne pravice - v njej morajo sodelovati vsi zakoniti dedič. Če se s poznejšo oporoko izrecno ne prekliče prejšnja oporoka, ostanejo določila prejšnje oporoke v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše (prvi odstavek 101. člena ZD). Zapustnik je v oporokah, ki so nastale v različnih časovnih obdobjih, na različen način razpolagal z (istim) nepremičnim premoženjem, zato je glede na citirano zakonsko določilo treba ugotoviti, ali je oporoka brez datuma kasnejša in preklicuje oporoko z dne 5. 11. 2012 (v zvezi z oporoko z dne 13. 1. 2005).

Dedičeva ravnanja po zapustnikovi smrti ne morejo biti podlaga za izločitveni zahtevek. Med zapustnikom in potomcem gre za skupnost pridobivanja, kar po naravi stvari pomeni, da morajo potomčeva vlaganja (v obliki dela, zaslužka ali kakšne drugačne pomoči pri pridobivanju premoženja), ki lahko rezultirajo v ohranitev ali povečanje vrednosti zapustnikovega premoženja, časovno izvirati iz obdobja pred zapustnikovo smrtjo.

To, da je oporoka neveljavna, bo moral pritožnik v pravdnem postopku šele dokazati. Do tedaj pa oporoka velja. Posledično se ostalim dedičem, ki oporoko priznavajo, tudi ni potrebno argumentirano in detajlno opredeljevati o vsaki navedbi pritožnika v zvezi z neveljavnostjo oporoke, saj je temu prvenstveno namenjen pravdni postopek. Izjava dedičev, da razglašeno in formalno popolno oporoko priznavajo, je zadostna.

Tudi premoženjski režim med zakoncema, kot ga določa DZ, ki pozna pogodbeno določeni premoženjski režim in zakonski režim, ne utemeljuje rešitve, za katero se zavzema pritožnica. Pri tehtanju, kateri domnevi dati prednost, ni dvoma, da je močnejša pravica tistega dediča, ki svoje zahtevke utemeljuje na obstoječem zemljiškoknjižnem stanju. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da dedič, ki zatrjuje, da nepremičnine niso (v celoti) last tistega, ki je kot lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, mora dokazati, da ima močnejšo pravico.

Med zakonitima dedičema je nastal spor o tem, ali so se v sporni pogodbi določene obveznosti s strani pridobitelja izpolnjevale, oziroma o njeni dejanski naravi, torej ali gre za odplačen (pogodba o preužitku) ali za neodplačen (darilna pogodba) pravni posel ter posledično, koga izmed njiju je treba napotiti na pravdo. Sporna pogodba je bila sklenjena pred sprejemom Obligacijskega zakonika, ki sedaj ureja pogodbo o preužitku in zanjo predpisuje tudi posebno obliko. Pred tem ta v ZD ni bila urejena, poznala in urejala jo je sodna praksa. Te pogodbe je razlagala po vsebini in ne po naslovu. Njihovo pravno naravo je oblikovala glede na voljo pogodbenih strank, in sicer, ali je bil njihov namen v sklenitvi odplačne ali neodplačne pogodbe. Kadar taka pogodba vsebuje tudi elemente odplačnosti, to izključuje možnost presoje, da gre po vsebini za darilno pogodbo.

V sodni praksi je ustaljeno stališče, da mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru listinskih dokazov, ko se dokazno breme prevali na nasprotno stranko. Darilo ne pomeni le prenosa lastninske ali kakšne druge pravice na določeni stvari, ampak se za darilo šteje tudi odpoved pravici, odpust dolga, tisto, kar je zapustnik za življenja dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje (29. člen ZD). Bistveno torej je, da zaradi te naklonitve dobijo sodediči iz zapuščine efektivno manj kot v primeru, da darila ne bi bilo. Le ob takšnih pogojih, ki jih mora izkazati tisti, ki zahteva vračunavanje, bi se lahko tudi brezplačna uporaba stanovanja oziroma garaže štela za darilo, ki se dediču všteje v njegov dedni delež.