Upravni postopek in upravni spor

Kadar je upravni organ dolžan izvesti posebni ugotovitveni postopek, mora stranki omogočiti udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Stranki je izvajanje teh upravičenj lahko zagotovljeno v pisni obliki. Od obveznosti izvesti posebni ugotovitveni postopek in omogočiti stranki zaslišanje je treba ločiti vprašanje, kdaj ima organ obveznost izvesti ustno obravnavo. Tudi ob odsotnosti izrecne določbe v ZUP o obvezni ustni obravnavi je ta obvezna, kadar mora organ izvesti dokaz z zaslišanjem priče ali izvedenca, pa tudi v drugih okoliščinah, v katerih je načelo neposrednosti, načelo zaslišanja stranke in načelo iskanja materialne resnice v polnosti mogoče izvrševati le tako, da se stranki omogoči takojšnje in neposredno izpodbijanje navedb ter postavljanje dodatnih vprašanj, s katerimi se lahko prispeva k razjasnitvi dejanskega stanja in s tem zavarovanju njenih pravic in pravnih koristi. Če upravni organ utemeljeno zavrne izvedbo dokazov, ki jih je mogoče izvesti le na ustni obravnavi, s tem odpade tudi obveznost izvesti sámo ustno obravnavo.

Verjetnost je mogoče pojmovati tudi kot ohlapnejšo vezanost na pravila o ugotavljanju dejstev iz (18. poglavja) ZPP. ZPP se v postopku zavarovanja uporablja smiselno, opisano pojmovanje verjetnosti pa je smiselno, saj se dobro prilega potrebi po fleksibilnosti in zapovedi hitrosti odločanja, ki zaznamujeta področje začasnih odredb, ki pa morata biti primerni glede na vse okoliščine zadeve. Ena od pomembnih posledic je, da sodišče ni zavezano izčrpati celotne strankine dokazne ponudbe. Nadalje v postopku zavarovanja ni vedno smiselno vztrajati pri vseh pravilih pravdnega postopka o sodnem izvedenca. "Izvedenska mnenja" v netehničnem smislu, tj. strokovne analize, ki jih po naročilu strank pred sprožitvijo postopka zavarovanja z začasno odredbo pripravijo strokovnjaki, so v tem postopku dopustna in lahko tudi dobrodošla dokazila. Tudi pravila o jeziku je dopustno okoliščinam zadeve primerno prilagoditi in zmehčati. Čeprav drugi odstavek 226. člena ZPP zapoveduje, da se listini, sestavljeni v tujem jeziku, priloži overjen prevod, bo včasih zato, ker se mudi, lahko sprejemljiv tudi strojni. Aktualno v tipičnem primeru, kot je zadevni, v katerem se transnacionalna farmacevtska družba originator, "izumiteljica" zdravila in imetnica patenta zanj, in transnacionalna farmacevtska družba generik, ki želi takoj ob poteku patentne zaščite na trgu nastopiti z ekvivalentnim generičnim zdravilom, sočasno pravdata v več državah glede istega izuma, je nadaljnje procesno izhodišče pritožbenega sodišča, da v vsem tem vzporednem pravdanju ugotovitve o dejstvih iz ene sodne odločbe niso brez pomena za zaključek o obstoju istih dejstev v drugih sodnih postopkih. Kar je v sodni odločbi jasno in nedvoumno ugotovljeno, je v drugem postopku večinoma mogoče privzeti za resnično (kot dejansko domnevo), stranki pa dopustiti, da zatrjuje in dokazuje nasprotno. Sodna praksa pritožbenih senatov EPU ima za uporabo in razlago ZIL-1 velik pomen. Kriterij za očitnost in posledično neinventivnost dozirnega režima je razumno pričakovanje uspeha. Alternativno je kriterij ta, ali bi strokovnjak glede na splošno skupno znanje in poznavanje stanja tehnike očitno poskusil narediti določen raziskovalni korak - v zadevnem primeru torej, ali bi v fazi II kliničnega testiranja očitno poskusil tudi z odmerkom enkrat dnevno.

Kriterijem pravnega standarda težko popravljive škode ne zadostijo hipotetične pritožničine navedbe, da bi ji v primeru prostovoljnega plačila administrativne sankcije pred nastopom pravnomočnosti odločbe, če bi kasneje uspela v upravnem sporu in dosegla odpravo upravnega akta, nastala finančna škoda, ki bi upravičevala izdajo začasne odredbe. Administrativna sankcija se lahko prisilno izvrši šele po pravnomočnosti odločbe, s katero je bila izrečena. V upravnem sporu izpodbijana upravna odločba ni izvršljiva, zato je ob prostovoljni izpolnitvi izključen nastanek zatrjevane škode (volenti non fit iniuria). Z izpodbijano upravno odločbo ni bilo naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od administrativne sankcije niti zanje ni podlage v zakonu.

Precedenčnost po svojem bistvu pomeni vezanost na pravna stališča Vrhovnega sodišča iz druge predhodne, po vsebini v bistvenem enake in zato za sodno presojo upoštevne odločitve. Pri odločanju v novi zadevi je odstop Upravnega sodišča od navedenih precedenčnih stališč mogoč, vendar le izjemoma. Še bolj pa je poudarjena vezanost Upravnega sodišča na stališča Vrhovnega sodišča, ki so bila sprejeta pri odločanju o reviziji (ali drugem pravnem sredstvu) v upravnem sporu v isti zadevi, saj gre pri tem za spoštovanje pravnomočnosti pravne presoje Vrhovnega sodišča in ob tem tudi uspeha stranke s pravnim sredstvom, ki mora biti učinkovito. Oboje bi bilo povsem izničeno, če bi lahko Upravno sodišče od navedenega odstopalo zgolj zaradi lastnega nestrinjanja z opravljeno presojo Vrhovnega sodišča. Glede na navedeno je bilo nepotrebno in vsebinsko nebistveno razpravljanje v ponovljenem postopku o (ne)pravilnosti stališč Vrhovnega sodišča v revizijskem sklepu X Ips 8/2023 z dne 5. 4. 2023, ki ga je vodilo Upravno sodišče s strankami tega upravnega spora. Iz že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 8/2023 izhaja, da ZVO-1 ob pravilni razlagi zahteva, da se z okoljevarstvenim dovoljenjem za napravo, ki lahko povzroča onesnaženje večjega obsega (IED naprava), celovito obravnava tako redna obratovalna varnost procesa kot tveganje večjih nesreč naprave. Teh vprašanj skladno ni mogoče obravnavati ločeno, kar velja tudi za odločanje o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi 78. člena ZVO-1. Zato je treba v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo ugotoviti tudi, ali je taka naprava hkrati obrat v smislu Direktive Seveso III in, če je odgovor pritrdilen, presoditi, ali so ukrepi za preprečevanje nesreč in njihovih posledic, ki so (ali bi morali biti) vključeni v okoljevarstveno dovoljenje po 86. členu ZVO-1, ustrezno vključeni tudi v spremembo okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo. Pri odločanju o okoljevarstvenem dovoljenju za IED napravo ni mogoče izdati delne odločbe, če bi se s tem kršilo zahtevo po presoji vseh upoštevnih pogojev za izdajo takega dovoljenja. Delna odločba je možna zgolj tedaj, kadar se lahko o kakšni zadevi odloča po delih oziroma po posameznih zahtevkih (219. člen ZUP) in nikakor ne pomeni, da je mogoče le delno presoditi izpolnjevanje pogojev za odločitev v upravni zadevi in izdati odločbo, še preden je presojeno tudi o ostalih. V zadevi je treba zagotoviti učinkovito sodno varstvo revidentki, ki je s svojo tožbo uspela dokazati, da je izpodbijani upravni akt nezakonit. Po drugi strani pa je treba hkrati preprečiti, da bi se zaradi odločitve v tem upravnem sporu poslabšalo varstvo okolja kot ustavne dobrine in še pred končno odločitvijo v zadevi nesorazmerno poslabšal položaj stranke z interesom. To bi oboje lahko nastopilo, če bi zaradi odprave izpodbijanega akta takoj prenehale veljati zahteve, ki jih za obratovanje zadevne IED naprave s ciljem varstva okolja določa prav izpodbijana sprememba okoljevarstvenega dovoljenja. Zato je na podlagi analogije intra legem Vrhovno sodišče v izreku določilo način izvršitve svoje odločbe, ki je že mogoč v sporih zaradi varstva ustavnih pravic (glej 66. člen ZUS-1). Na tej podlagi je določilo, da se do izvršljivosti nove odločitve v ponovnem postopku v zadevi še naprej uporablja izpodbijani upravni akt, ki bo z novo odločbo torej nadomeščen (v ustreznih delih ali v celoti), ko bo nova odločitev začela učinkovati (224. člen ZUP, peti odstavek 78. člena ZVO-1).

V tožnikovem primeru ni odločilna uporaba 20. člena ZSVarPre, ampak 21. člena ZSVarPre, ki določa posebnosti pri ugotavljanju lastnega dohodka v primeru prenehanja prejemanja ali začetka prejemanja periodičnega dohodka; gre za odstop od načela o upoštevanju prejemkov v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Ključna je razlaga prvega odstavka 21. člena ZSVarPre, ki določa, da kadar je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je upravičenec ostal brez rednega periodičnega dohodka, se ta pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upošteva. Relevantna so dejstva, nastala do odločitve CSD dne 11. 7. 2023, in sicer zlasti to, da je tožniku 18. 6. 2023 potekla pogodba o zaposlitvi (in da je 6. 7. 2023 prejel zadnjo plačo za čas od 1. 6. 2023 do 18. 6. 2023). To pomeni, da v času od 19. 6. 2023 do 30. 6. 2023 ni več imel materialne varnosti iz naslova delovnega razmerja, denarna socialna pomoč pa je namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati (2. člen ZSVarPre).