128. člen ZD

Zakonske podlage, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določeno premoženje, oziroma, da bi dajalec pomoči sam izbral, na katerem premoženju se izvede omejitev dedovanja, ni. Dajalec pomoči lahko z dediči zgolj sklene dogovor (sodno poravnavo), s katerim se dogovori o delitvi zapustnikovega premoženja, v odsotnosti dogovora pa se omejitev dedovanja izvede na celotni zapuščini v alikvotnem deležu.

Ureditev po 9. členu ZSVarPre-E ne uporablja več izraza "vrednost", pač pa "višina", načelo socialne države (2. člen Ustave RS) in niti besedilo ZD ne narekuje valorizacije dane pomoči pri omejitvi dedovanja.

Omejitev dedovanja po 128. členu ZD pomeni poseg v pravico dediča do dedovanja, zato morajo biti dejstva, ki tak poseg utemeljujejo, izkazana z ustreznimi dokazili s stopnjo prepričanja. Splošno potrdilo državnega organa brez konkretizacije posameznih odločb in dokazil o dejanskih izplačilih ne zadostuje za zaključek, da je bila pomoč dejansko izplačana v zatrjevanem obsegu. Republika Slovenija se je v postopku sicer sklicevala na zakonsko določene roke hrambe dokumentacije, vendar navedeno ne more iti v škodo dedinje. Dejstvo, da Republika Slovenija zaradi poteka rokov hrambe ne razpolaga več z dokumentacijo, še ne pomeni, da se s tem razbremeni trditvenega in dokaznega bremena.

Zakonsko besedilo prvega odstavka 128. člena ZD v delu, ki določa omejitev do višine "vrednosti" prejete pomoči, je vsebinsko odprto - gre za večpomensko zakonsko besedilo, ki terja razlago njenega pomena. Zmotna je pritožbena teza, da že zakonsko besedilo prvega odstavka 128. člena DZ, s tem, ko uporablja izraz "vrednost" prejete pomoči, terja razlago, da gre za valorizirano vrednost pomoči.

Poslovna sposobnost A. A. res ni bila odvzeta, vendar pa je položaj, ko pogodbo sklene oseba, ki sicer ima poslovno sposobnost, nima pa (več) sposobnosti razsojanja (sposobnost razumeti pomen izjave poslovne volje), po vsebini enak položaju, ko tako pogodbo sklene oseba, ki nima poslovne sposobnosti. Takšna pogodba je nična. Odločilna je torej dejanska sposobnost osebe, da razume pomen in posledice konkretnega pravnega posla, v zvezi s katerim je poslovno voljo izjavila. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da so bile pojmovne in voljne sposobnosti A. A. zgolj bistveno zmanjšane, temveč, da ni bil sposoben razumeti vsebine pogodbe in njenih možnih pravnih posledic. Na to je vplivala kombinacija odvisnosti od alkohola, nevrološke bolezni (izvedenec je v zvezi s tem opisal tudi kognitivne težave, ki pri njej nastanejo) in osebnostne strukture.

Preden zapuščinsko sodišče s sklepom izroči zapuščino brez dedičev državi oziroma občini, mora objaviti oklic upnikom ter Republiko Slovenijo in znane upnike obvestiti o zapuščini brez dedičev (219. člen ZD v zvezi s 142.a členom ZD). Upniki lahko v šestih mesecih predlagajo začetek stečaja zapuščine (142.b člen ZD). Če ni drugih upnikov ali če ti ne ravnajo v skladu z zahtevo v prvem odstavku 142.b člena ZD, pa mora sodišče v primeru zahteve za omejitev dedovanja postopati po 128. členu ZD in odločiti o zahtevi dajalcev pomoči in s tem o omejitvi dedovanja.

Predlog se dopusti glede vprašanja: Ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge (in prve) stopnje, da se pri omejitvi dedovanja vrednosti dane socialne pomoči ali varstvenega dodatka ne usklajujeta z indeksom cen življenjskih potrebščin, torej ne valorizira(ta)?

Zapuščina pa je bila izročena Občini X., ker je dedinja C. C. sporočila, da se ne priglaša k dedovanju in da zneska, ki ga terja Občina X. iz naslova plačila stroškov institucionalnega varstva v valoriziranem znesku 16.343,32 EUR ni pripravljena plačati. Zapuščinski postopek po B. B., v katerem pritožnica ni sodelovala, je bil s tem pravnomočno končan. Posebnega sklepa, s katerim bi sodišče prve stopnje ugotovilo dediče, v obravnavani situaciji ni bilo treba izdati. Z obvestilom pritožnice z dne 16. 9. 2024, da je dedinja po zapustnici, ki ni bila obveščena o predmetnem zapuščinskem postopku in v njem ni sodelovala, je zato je nastopila situacija iz 223. člena ZD.

Vsebinske razlike med tem, da se predlog za omejitev dedovanja, ki ga poda upravičenec, zavrne ali pa, da se mu ne ugodi, ni. V obeh primerih je formalno, jezikovno videti, (kot) da je bilo o predlogu meritorno, torej vsebinsko odločeno. Prvostopenjsko sodišče ima v osnovi seveda prav, da če premoženja ni, ni niti njegovega dedovanja, in če dedovanja ni, ne more biti njegove omejitve. To je logično. Vendar pa obstaja možnost, da se nekoč v prihodnje še najde premoženje, ki bi pripadlo zapustniku. Pritožničina bojazen, da bi zaradi današnje (pravnomočne) zavrnitve njenega predloga (oz. ne-ugoditve slednjemu, kar je kot rečeno, isto) ostala brez možnosti njegove vsebinske obravnave kdaj kasneje, ko bi se premoženje morda našlo, je zato utemeljena. Njen predlog vsebinsko morda ni neutemeljen, le da je za sedaj brezpredmeten, o njem še ni možno oz. potrebno odločati.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo stroške deliti glede na upnici dejansko izročen znesek 326,76 EUR. Upnica se je namreč odpovedala omejitvi dedovanja na vsem preostalem premoženju (prvi odstavek 129. člena ZD). Če tega ne bi storila, bi tudi del preostale zapuščine, ki bi ustrezal preostali vrednosti prejete pomoči, do katere se dedovanje omeji, postal lastnina upnice (prvi odstavek 128. člena ZD). Izračun glede višine plačila stroškov, kot ga je opravilo sodišče, je zato pravilen.

Iz citirane zakonske dikcije ne izhaja, da naj bi se termin "prejeta sredstva" nanašal na sredstva v valorizirani obliki; glede na to, da je zakonodajalec omejitev dedovanja iz 128. člena ZD (do višine (celotne) vrednosti prejete pomoči), v ZSVarPre-E določil drugače, na način, ki je za dediče manj obremenjujoč (kar je razumeti kot izraz socialne države, 2. člen Ustave Republike Slovenije), bi bila drugačna razlaga v nasprotju z namenom zakonodajalca.

Dediči imajo možnost, da vrednost pomoči, ki jo je država oziroma občina dala zapustniku, povrnejo in dedujejo celotno premoženje. Če dediči te možnosti ne izkoristijo, se njihovo dedovanje omeji do višine vrednosti pomoči, ki jo je prejel zapustnik, dajalec pomoči pa postane lastnik na stvareh iz zapustnikovega premoženja. Zahteva dajalca pomoči za omejitev dedovanja ni denarna terjatev do zapuščine. Potrebno je ugotavljati vrednost dane pomoči, pri čemer je odločujoča tista vrednost, ki predstavlja ustrezni del zapustnikovega premoženja, ki je enak prejeti pomoči, časovno gledano v trenutku njegove smrti. Vrednost dane denarne pomoči se mora zato uskladiti z indeksom cen življenjskih potrebščin (valorizacija), saj nominalni znesek izplačane pomoči ne predstavlja tiste vrednosti pomoči, zaradi katere je bilo zapustnikovo premoženje ohranjeno.

Mnenje in sklep VSRS, na katera se sklicuje pritožnica, sta nastala v času, ko omejitev dedovanja za varstveni dodatek in denarno socialno pomoč še ni bila urejena s posebnim predpisom (9. člen ZSVarPre-E). Pomembni razlikovalni okoliščini sta še, da je v primeru, ki ga je obravnavalo VSRS, omejitev dedovanja nastopila zaradi plačevanja institucionalnega varstva (in ne zaradi prejete denarne socialne pomoči, ki je namenjena socialno najranljivejšemu delu prebivalstva) in da je bila v obdobju, v zvezi s katerim je VSRS odločalo, zelo visoka inflacija.

Sodišče prve stopnje je povsem neobrazloženo zakonitega dediča in RS kot upnika štelo kot enotna in nujna sospornika. Dejstvo ali je A. A. dedinja po pokojnem, namreč vpliva na velikost dednega deleža dediča, ne vpliva pa na pravico RS, da doseže izročitev premoženja na podlagi omejitve dedovanja.

Sklep, s katerim prvostopenjsko sodišče del zapustnikovega premoženja izroči državi na temelju 128. člena ZD, ima učinek ex tunc, zato se šteje, da je pritožnica postala lastnica v sklepu navedenega premoženja že v trenutku zapustnikove smrti. Prehod premoženja na Republiko Slovenijo po 128. členu ZD nastopi ex lege s trenutkom smrti zapustnika, sklep o tem prehodu pa je zgolj deklaratoren. Navedeno pomeni, da je Republika Slovenija s trenutkom smrti zapustnika postala lastnica njegovega premoženja, kolikor je bilo potrebno za omejitev dedovanja do višine vrednosti prejete socialne pomoči (v konkretnem primeru do celotne vrednosti premoženja), in kolikor je tega premoženja bilo (ter v kakršnem stanju je bilo) v trenutku smrti zapustnika. Četudi s prepozno pritožbo ne bi bi bile prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na izpodbijani sklep, ima pritožbeno sodišče na podlagi zakonskega pooblastila torej možnost, da tudi táko pritožbo zavrže kot prepozno. Take možnosti se bo poslužilo predvsem v primeru, ko ne le, da s vsebinskim obravnavanjem prepozne pritožbe ne bodo prizadete pravice drugih oseb, temveč tudi ni pričakovati kakršnega koli izboljšanja položaja pritožnika

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v izrek izpodbijanega sklepa ne spadajo določbe Zakona o dedovanju, na podlagi katerih je sodišče odločalo o izročitvi premoženja Republiki Sloveniji. Slednje namreč spada v obrazložitev sklepa. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni zakonske podlage, ki bi v okviru 128. in 129. člena ZD Republiki Sloveniji omogočala omejitev dedovanja zgolj na določene pravice oz. stvari. Zato je sodišče prve stopnje pravilno premoženje izročilo Republiki Sloveniji na podlagi 9. in 128. člena ZD.

Zmotno pa je prepričanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi o obstoju kaznivega dejanja odločalo kot o predhodnem vprašanju in s tem nedovoljeno poseglo v domnevo nedolžnosti ter posledično v dostojanstvo sedaj že pokojnega osumljenca. Četudi je obravnavalo isti historični dogodek, kot je bil predhodno že obravnavan s strani organov pregona v predkazenskem postopku, se je sodišče prve stopnje zato pravilno osredotočilo zgolj na ugotavljanje kumulativno zahtevanih predpostavk civilnega delikta po 131. členu OZ. Prezre pa pritožba, da se sodišče prve stopnje pri sklepanju, ali je obravnavano pravno relevantno dejansko stanje v zadevi podlaga nastanku civilne obveznosti, ni opredeljevalo o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in ali je pravni prednik tožencev zanj kazensko odgovoren. Do posega v domnevo o nedolžnosti pravnega prednika tožencev ter s tem v pravico do poštenega sojenja, varovano v okviru 6. člena EKČP, z izpodbijano sodbo že zato ni moglo priti.

Pritožba ima sicer prav, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do predloga Občine X z dne 16. 4. 2021, da se omejitev dedovanja po 128. členu ZD izvede zgolj na določenih stvareh in pravicah. Zaradi zagotavljanja strankine pravice do izjave je to kršitev saniralo sodišče druge stopnje, ki pojasnjuje, da zakonska podlaga, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določene pravice oziroma stvari, ne obstaja, zato sodišče prve stopnje sklepa o dedovanju s tako vsebino ne bi smelo izdati.