73. člen ZTuj-2

Za sodišče je dovolj očitno, da tožnica uveljavlja moralno zadoščenje in povračilo za nepremoženjsko škodo zaradi posega njeno pravico do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP s pokojnim prvotnim tožnikom v zvezi s prvostopenjskim aktom policije z dne 30 11. 2020 in drugostopenjsko odločbo ministrstva z dne 4. 2. 2021 v smislu nadaljevanja sodnega postopka po umrlem prvotnem tožniku. Če bi na primer zavrnitev dovoljenja za prebivanja družinskemu članu, ki je državljan tretje države, in v celoti odvisen od pomoči in preživljanja državljanke EU, povzročila, da bi slednja bila prisiljena zapustiti ozemlje oziroma da ne bi mogla izvrševati bistva pravic, ki so podeljene s statusom državljana Unije, bi takšna zavrnitev bivanja bila v nasprotju z določbo člena 20(1) in (2)(a) PDEU. Prvotnemu tožniku je bila izdana odločba o vrnitvi. Zato bi brez dvoma v njegovem primeru z izdajo odločbe o vrnitvi in nezmožnostjo odstranitve prišli v poštev varovalni ukrepi iz 14. člena Direktive o vračanju 2008/115 Tudi v primeru, če vrnitev oziroma odstranitev ni možna, iz odstavka 79 sodbe v zadevi LF (Changu) izhaja, da je treba člene 1, 4 in

Upravni organ v določbah ZTuj-2 nima podlage za dovolitev zadrževanja za čas pred izdajo odločbe. Namen določbe 73. člena Ztuj-2 o dovolitvi zadrževanja je v tem, da se tujcu, ki bi moral biti odstranjen, začasno dovoli ostati v Republiki Sloveniji samo zato, ker njegova odstranitev iz države ni možna. Ker se seveda tujca ne da odstraniti "za nazaj", mu tudi zadrževanja ni mogoče dovoliti ex tunc, torej od takrat, ko je podal zahtevo.

Utemeljen je tožbeni očitek, da je toženka kršila pravila postopka, ker se je oprla na koncept varne izvorne države, ne da bi dala tožniku možnost izjave. Sodišče opozarja, da je treba dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP). Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Utemeljen je (tudi) ugovor procesne kršitve, da se toženka ni izjavila o tožnikovih dokaznih predlogih (članki in film), ki jih je predložil v upravnem postopku. Sodišče še pojasnjuje, da toženka ne more odpraviti navedene pomanjkljivosti izpodbijane odločbe v tem upravnem sporu (z navedbo, da se članki, ki jih ni dobro razumela, ker so v tujem jeziku, ne nanašajo na tožnika, ker v njih tožnik ni omenjen in da gre za novejše članke, kot trdi v tem upravnem sporu), ker obrazložitev toženke v odločbi in njene navedbe v upravnem sporu ne morejo nadomestiti razlogov za odločitev prvostopnega organa. Na tem mestu sodišče pojasnjuje, da je utemeljena tudi tožb

Če se izpodbija sodba prve stopnje s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih strank, se šteje pritožba za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba. Pravice iz priznanega zadrževanja v RS nastanejo šele z izdajo odločbe, ne glede na to, kdaj so se izpolnili pogoji, ki narekujejo dovolitev zadrževanja. Odločba o dovolitvi zadrževanja je konstitutivna, s tem pa ima pravne učinke za naprej. Z dopolnilno sodbo je sodišče zavrnilo še tožnikovo tožbo delu zahtevka, da se dovoli zadrževanje tožeče stranke v RS v obdobju pred izdajo sodbe, s katero je bilo dovoljeno zadržanje.

Pojem zasebno življenje iz 8. člena EKČP zajema tudi čustvene vezi, ki se ustvarjajo in razvijajo med odraslo osebo in otrokom zunaj tradicionalnih oblik starševstva. Skrbstveno razmerje med odraslim in otrokom, ki nimata biološke ali pravne povezave, lahko zaradi dejanskih okoliščin pomeni obstoj zasebnega življenja, ki je varovano v okviru pravice do spoštovanja zasebnega življenja. Vendar je ESČP že poudarilo, da v okviru kratkotrajne življenjske skupnosti povezava, vzpostavljena med odraslo osebo in otrokom, ne sodi samodejno pod zasebno življenje in da je treba upoštevati kakovost obstoječih čustvenih vezi, trajanje odnosa in obstoj pravne negotovosti pri vzpostavitvi odnosa med odraslim in otrokom. Glede na daljše tolerirano bivanje drugotožnika v RS, glede na njegove razvite socialne, osebne in kulturne mreže v RS in glede na odsotnost stikov z njegovo izvorno državo je sodišče presodilo, da je drugotožnik izkazal obstoj njegovega zasebnega življenja v RS na podlagi 8. člena EKČP v zvezi s 3. členom KOP in 7. členom KOI, s tem pa ga posledično RS po presoji sodišča zaradi nesorazmernosti ukrepa ne sme izgnati iz države, tak ukrep namreč ne bi bil upravičen z vidika nujnos

Načelo nevračanja se varuje že v postopku izdaje odločbe o vrnitvi in ne šele ali zgolj zoper odločbo ali akt odstranitve, pri čemer ima pravno sredstvo iz člena 13(1) Direktive o vračanju v zvezi s pravico iz 47. člena Listine direktni učinek. V odločbi o vrnitvi mora biti obvezno navedena tudi država, v katero je treba tujca odstraniti. Ker tožniku na podlagi dejstva, da mu subsidiarna zaščita ni bila podaljšanja, ni pa ga mogoče odstraniti iz države oziroma če mu ni dopustno izdati odločbe o vrnitvi zaradi načela nevračanja iz člena 19(2) Listine, mu pripadajo določena upravičenja zaradi zagotovitve osnovnih pogojev za bivanje v skladu z določbo 1. člena Listine, to pomeni, da je tožnik upravičen zahtevati izdajo odločbe o dovolitvi zadrževanja, četudi mu rok za prostovoljni odhod še ni potekel.

Ker iz tožnikovega trditvenega gradiva in podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, ni razvidno, kaj bi moral ODT še ukreniti, da bi se odkrilo storilca navedenega kaznivega dejanja, in kakšno vlogo bi pri tem igralo tožnikovo sodelovanje, je očitno, da ni treba nujno zagotoviti njegove udeležbe v predkazenskem postopku; zaradi ugotovitve, da ta še ni končan, navedeno logično velja tudi za tožnikovo udeležbo v kazenskem postopku. Zato niso podani zakonski pogoji za dovolitev zadrževanja po peti alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. Že zato, ker tožnik ni izkazal, da je državljan Alžirije, je po presoji sodišča logično, da njegova prošnja ne more temeljiti na določbah devete alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, ki dovolitev zadrževanja logično povezujejo s predhodno ugotovitvijo, da je izkazan obstoj državljanstva države, v katero naj bi bil tožnik odstranjen.

Dovolitev zadrževanja je izjema od pravila, da se tujca, ki se ga mora odstraniti, odstrani. Vse navedene, sicer v zadevi nesporne, dejanske okoliščine skupaj (dejstvo, da upravni postopek pred UE teče na podlagi prošnje tožnika in ne po uradni dolžnosti; da je tožnik prošnjo vložil po tem, ko je bila odločba o vrnitvi že izdana; vse dejanske ugotovitve sodišča, ki izhajajo iz sodbe z dne 15. 6. 2022), pa tudi po presoji sodišča ne kažejo, da so v konkretnem primeru podane (izjemne) dejanske okoliščine, ki bi tožniku utemeljevale dovolitev začasnega zadrževanja na podlagi določbe 5. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, četudi je UE prvostopenjskemu organu odgovorila, da je udeležba tujca v postopku, ki teče pred UE, potrebna. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Vložena tožba, o kateri še ni pravnomočno odločeno, je vsebinska predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj se s slednjo izvršitev izpodbijanega akta lahko zadrži oziroma stanje začasno uredi, le do pravnomočne sod

Stališča, ki jih zagovarja toženka, so v nasprotju s temeljnimi določbami ZUP in Ustave, ki ne le dajejo pravico stranki, da se pred odločitvijo izjavi o vseh dejstvih in dokazih, na katere se opira upravna odločitev, pač pa na drugi strani organu nalagajo dolžnost, da se konkretno opredeli do navedb in ugovorov stranke in dokazov, ki jih je predlagala (te mora izvesti in obrazloženo presoditi, sicer pa navesti dopustne razloge za neizvedbo posameznih dokazov). V obravnavanem postopku bi torej morala toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa konkretno presoditi navedbe, ki jih je podal tožnik v pisni izjavi, in se opredeliti do vseh tam predlaganih dokazov. Glede na predložena zdravniška potrdila psihiatra ter opisano pravno ureditev in stališča sodne prakse, je treba v predpisanem postopku odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom odstranitve na tožnikovo zdravstveno stanje. Pri tem se mora toženka konkretno opredeliti do tožnikovih navedb in dokazov z vidika učinka odstranitve na njegovo zdravstveno stanje. Pomembna je tudi presoja, ali je morebiti treba sprejeti kakšne preventivne ukrepe, da bo odstranitev izvedena na način, ki bo omogočil ustrezno in zadostno var

Tako iz sistemske razlage kot tudi na podlagi jezikovnega razumevanja tretjega odstavka 73. člena ZTuj-2 je očitno, da je vročena odločba o odstranitvi postopkovna zahteva za odločanje o dovolitvi zadrževanja tujcu. Izpolnjena mora biti za uvedbo postopka odločanja, zaradi česar ima funkcijo procesne predpostavke za vsebinsko presojo tujčeve prošnje.

Po presoji sodišča toženka ni v zadostni meri ugotovila in obrazložila dejanskega stanja z vidika razloga iz 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, po kateri se tujcu (začasno) dovoli zadrževanje v RS, če bi zaradi njegovega življenjsko ogrožajočega zdravstvenega stanja v fazi odstranitve lahko prišlo do izpostavljenosti hudemu in nepopravljivemu poslabšanju zdravstvenega stanja. S tega vidika je toženka splošno prikazala ureditev oskrbe v centru in na tej podlagi zaključila, da je tam tožniku zagotovljena tudi zdravstvena in psihosocialna oskrba.

Med razlogi za dovolitev zadrževanja tujca iz drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 ni razloga varstva družinskega oz. zasebnega življenja, kot sicer izhaja iz 8. člena EKČP, in ne varovanja največje otrokove koristi, kot sicer izhaja iz 3. člena KOP in drugega odstavka 7. člena KOI. Vendar ti kriteriji veljajo v postopkih odločanja o dovolitvi zadrževanja tujca, saj toženko k temu zavezuje 8. člen EKČP, 3. člen KOP in 7. člen KOI ter 5. člen Direktive o vračanju v zvezi s 47. členom Listine EU ter 7. členom Listine EU. Sodišče je ne glede na sicer daljše tolerirano bivanje tožnikov v Sloveniji pritrdilo toženki, da glede na navedbe in dokaze tožnikov niso podane okoliščine, da bi se v zvezi s konkretno zadevo ugotovil obstoj zasebnega in družinskega življenja v okviru varovane pravice po 8. členu EKČP v zvezi s 3. členom KOP.

Med razlogi iz drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 za dovolitev zadrževanja tujca v državi nesporno ni razloga (varstva) družinskega oz. zasebnega življenja, kot sicer izhaja iz 8. člena EKČP, in ne varovanja največje otrokove koristi, kot sicer izhaja iz 3. člena KOP in drugega odstavka 7. člena KOI. Toženo stranko k temu zavezuje 5. člen Direktive o vračanju v zvezi s 47. členom Listine EU ter 7. členom Listine EU. Direktiva o vračanju zavezuje tako tudi organe RS, in sicer tudi v zvezi s presojo določb ZTuj-2, kar vključuje tudi 73. člen ZTuj-2. Tožena stranka je izpodbijano odločitev sprejela po tem, ko je pridobila izjavo tožnikove partnerke, vendar pa tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika o navedenem ni seznanila. Tožnik v postopku ni imel možnosti, da se izjavi o ugotovitvah tožene stranke, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev upravnega postopka, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Tožnik je prošnjo za podaljšanje dovolitve zadrževanja vložil (16. 8. 2021) po začetku uporabe novele ZTuj-2F. Predhodni postopki glede dovolitve zadrževanja in njegovega podaljšanja so bili do tedaj pravnomočno zaključeni. Zato je organ v konkretni zadevi za (novo) odločitev o dovolitvi zadrževanja kot pravno podlago pravilno uporabil ZTuj-2F. S tem tudi ni mogel dovoliti zadrževanje tožnika zaradi razloga (dokončanja) šolanja, ker po noveli ZTuj-2 ta razlog ni več med razlogi po 73. členu ZTuj-2 za dovolitev zadrževanja. Okoliščine iz dometa 8. člena EKČP (zvezano s 3. členom KOP, kadar gre za stranke, ki so otroci, in 7. člena KOI, ko so otroci osebe s posebnimi potrebami) je treba presojati tudi v zadevah dovolitve zadržanja tujca in tudi določbo 73. člena ZTuj-2 razlagati v skladu z navedenimi konvencijami in ustavo oz. tako, da se posamezniku - v konkretni zadevi tožniku zagotovi spoštovanje pravice do družinskega oz. zasebnega življenja, kadar okoliščine posamezne zadeve govorijo v prid takšni odločitvi, skladno z načelom sorazmernosti.

Sodišče ugotavlja, da toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni utemeljila temeljne predpostavke za odločanje o dovolitvi zadrževanja po 73. členu ZTuj-2, to je, da so izpolnjeni pogoji za odstranitev tujca (tožnika) iz 69. člena ZTuj-2. Toženka namreč v sklepu ni navedla vseh relevantnih okoliščin tožnikovega primera in tudi ne za to pomembne zakonske podlage, zato s tega vidika sklepa ni mogoče preizkusiti. Toženka je to skušala sanirati z navedbami v upravnem sporu, vendar s tem po ustaljeni sodni praksi bistveno pomanjkljive obrazložitve upravnega akta ni mogoče nadomestiti.

Ker je iz izreka sodbe mogoče povzeti povsem jasno izraženo voljo sodišča prve stopnje, da „v ostalem delu“ tožbo zavrne, kar glede na vsebino I. In II. točke izreka zajema tudi morebitno odločitev o pravici pritožnikov do osnovne oskrbe in izdaje izkaznice, pravilnost take odločitve ne more biti predmet morebitnega dopolnjevanja izdane sodbe, temveč njene materialnopravne pravilnosti. To pomeni, da pritožniki morebitne spremembe sodbe ne morejo doseči z zahtevo za njeno dopolnitev, temveč le z vložitvijo pravnih sredstev zoper to sodbo.

Tožnik v času odločanja sodišča ni bil več v postopku odstranitve, saj je bila njegova odstranitev izvršena, tožnik pa se je v Republiko Slovenijo kasneje legalno vrnil in v njej legalno prebival. Glede na navedeno si tožnik svojega pravnega položaja z morebitno ugoditvijo njegovi tožbi in odpravo izpodbijane odločbe v izpodbijanem delu ter vrnitvijo zadeve v ponoven postopek svojega pravnega položaja ne more izboljšati. V Sloveniji namreč prebiva legalno in ga ni moč ponovno odstraniti na podlagi že izvršene odločbe o odstranitvi.

Vročena odločba o odstranitvi je postopkovna zahteva za odločanje o dovolitvi zadrževanja tujcu. Izpolnjena mora biti za uvedbo postopka odločanja, zaradi česar ima funkcijo procesne predpostavke za vsebinsko presojo tujčeve prošnje. Ker poleg tega šele okoliščina izdane in vročene odločbe o odstranitvi vzpostavlja tujčevo pravico po odložitvi izvedbe navedenega ukrepa, pomeni, da gre v nasprotnem primeru za uveljavljanje pravice, ki tujcu očitno ne pripada. Pri vlogi za podaljšanje dovoljenja za dovolitev zadrževanja gre za novo zadevo, o kateri se odloča v posebnem, od prejšnjih ločenem postopku. Zaradi tega je treba in je tudi dopustno vsakokratno preverjanje, ali so za postopek odločanja izpolnjene procesne predpostavke, ki jih predpisuje zakon, veljaven v času odločanja (načelo zakonitosti).

Ustavno skladna razlaga 73. člena ZTuj-2 je po presoji sodišča taka, da ima zato, ker se odloča o pravici, opredeljeni v prvem odstavku 73. člena Ztuj-2, tudi stranka pravico začeti postopek, v katerem se odloča o tej pravici in je treba tako zahtevo vsebinsko obravnavati. Ker se odloča o njuni pravici, sta po presoji sodišča (tudi) tožnika tista, ki lahko začneta upravni postopek.

Izjemne in zelo specifične dejanske okoliščine tega primera, posebej otrok, bi po presoji sodišča organ moral upoštevati pri presoji utemeljenosti prošnje za dovolitev zadrževanja. Ob upoštevanju 8. člena EKČP in Konvencije o otrokovih pravicah, s tem njihovega zasebnega življenja v Sloveniji, namreč utemeljujejo prepoved vračanja družine in nujnost njihove udeležbe tožnikov v postopku pred državnimi organi v Republiki Sloveniji.