76. člen ZTuj-2

Omejitev gibanja tujcu je še vedno sorazmeren ukrep ob upoštevanju okoliščin, ki glede na zakonsko ureditev kažejo na nevarnost tujčevega pobega in na njegovo izogibanje postopku odstranitve, ter na drugi strani aktivnosti nasprotne udeleženke za tujčevo odstranitev, ki pa zaradi pridobivanja podatkov o tujčevi identiteti zahteva čas za pridobitev ustrezne potovalne listine pri organih njegove matične države.

Tako iz določb Direktive o vračanju kot iz nacionalne zakonske ureditve torej sledi, da mora biti že pisna odločba, s katero se izreče ukrep omejitve gibanja tujca in njegove nastanitve v center, torej ukrep, ki pomeni pridržanje tujca v smislu določb omenjene Direktive, obrazložena tako, da so iz nje razvidni tako dejanski kot pravni razlogi za sprejeto odločitev. Glede na povedano ne zadošča, da se v takšni odločbi navajajo le dejanske okoliščine primera, brez navedbe vsebine tistih določb, ki so pravna podlaga za odločitev, in brez obrazložene presoje vseh ugotovljenih dejstev v luči teh pravnih določb.

Kot pravilno izpostavlja tožnik in je razvidno iz upravnih spisov zadeve, je bila sicer tekom dosedanjega pridržanja ugotovljena njegova istovetnost. Ta razlog za omejitev gibanja torej ni več podan in zato ni več utemeljeno sklicevanje na drugi odstavek 76. člena ZTuj-2. Vendar podlaga za ukrep omejitve gibanja ni podana le v primeru iz te zakonske določbe, pač pa je podana tudi po prvem odstavku 76. člena ZTuj-2, ki ga je treba uporabiti ob hkratnem upoštevanju določb Direktive o vračanju. To pomeni, da je omejitev gibanja tujcu, ki je v postopku vračanja po določbah ZTuj-2, (še) utemeljena, kolikor to zahteva priprava vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve, zlasti če obstaja nevarnost tujčevega pobega ali se tujec izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve.

Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje ugotovitvam tožene stranke (tožnik je že samovoljno zapustil azilni dom; ni spoštoval roka za prostovoljni odhod; zavrnil je možnost vključitve v projekt prostovoljne vrnitve in reintegracije v državi izvora; ni sodeloval v postopku odstranitve; nima osebnih dokumentov za potrditev svoje identitete, ki je po razgovoru s tožnikom ni uspelo ugotoviti niti veleposlaništvo; tožnik nasprotuje vrnitvi). Nevarnost tožnikovega pobega je z vidika prve in pete alineje 68. člena ZTuj-2 še vedno izkazana.

Izdaja odločbe o vrnitvi in odločba o nastanitvi tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo je neločljivo povezana z nezakonitim prebivanjem v Republiki Sloveniji, ker je bilo tekom tega upravnega spora tožniku izdano dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, to pomeni, da (najkasneje od takrat dalje) tožnik zakonito prebiva v Republiki Sloveniji. To pa je v nasprotju z njegovo osnovno zahtevo, da se mu izda odločba o vrnitvi, ker v Republiki Sloveniji biva nezakonito. Zato nima (več) pravnega interesa, da se zavzema za odpravo odločitve, s katero se je končal postopek odločanja o njegovi zahtevi za izdajo odločbe o vrnitvi z določitvijo roka za vrnitev in odločbe o nastanitvi v ustrezno socialnovarstveno institucijo (ob odrejeni omejitvi gibanja in namesto odrejene nastanitve v centru za tujce).

V konkretnem primeru obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega, saj je tožnik brez veljavnih dokumentov, predhodno je na nezakonit način vstopil v Republiko Slovenijo, večkrat samovoljno zapustil azilni dom in odšel v druge članice Schengenskega območja, v času bivanja na območju Slovenije ni storil ničesar za ureditev statusa, ni si pridobil potrebnih dokumentov kot tudi ni storil ničesar za zagotovitev lastnih sredstev za preživljanje.

Toženka je nevarnost pobega tožnika in neustreznost izreka milejšega ukrepa utemeljila z ugotovitvami, da tožnik ni upošteval odločbe o vrnitvi, čeprav je bil opozorjen na posledice takega ravnanja, da v RS biva nezakonito in da nima nobenih dokumentov, ki so nujno potrebni za odhod iz RS.

Iz okoliščin tožnikovega primera tudi po presoji sodišča izhaja podlaga za zaključek, da je izkazana nevarnost tožnikovega pobega kot pogoj za odreditev njegovega pridržanja v centru. Iz razlogov izpodbijane odločbe jasno (in skladno s podatki listin upravnega spisa zadeve) izhaja, da je tožnik, ko je bil v postopkih mednarodne zaščite v RS, dvakrat samovoljno zapustil azilni dom in tudi RS (tega niti ne prereka, ampak je, nasprotno, s svojimi navedbami ob zaslišanju pred sodiščem to potrdil).

Ukrep omejitve gibanja in namestitve v Center za tujce je bil udeležencu odrejen z odločbo o omejitvi gibanja z dne 5. 2. 2024, zaradi izvedbe postopka njegove odstranitve iz države, saj odstranitve ni bilo mogoče izvesti takoj, ker je tujec brez potrebne potne listine in ni izkazana njegova identiteta; obenem pa iz podatkov primera izhaja obstoj nevarnosti, da bo pobegnil in se s tem poskušal odstranitvi izogniti, odstranitve tujca iz države pa ni (bilo) mogoče doseči z uporabo milejših ukrepov.

V skladu s 85. členom ZTuj-2 se v postopkih po ZTuj-2, če ni drugače določeno, uporabljajo določbe ZUP. To pomeni, da mora obrazložitev odločbe v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP obsegati: obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev upravne odločbe nima predpisane vsebine, odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. V primeru takšne kršitve se lahko stranka utemeljeno sklicuje tudi na kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustrezna obrazložitev odločbe je namreč pogoj za to, da jo lahko stranka učinkovito izpodbija. Po ustaljeni upravnosodni praksi zato bistveno pomanjkljive obrazložitve odločbe toženka ne more nadomestiti z odgovorom na tožbo in nadaljnjimi vlogami v upravnem sporu.

Za pridržanje tujca na podlagi 76. člena ZTuj-2, ki implementira 15. člen Direktive o vračanju in se mora v skladu z njo razlagati, morata biti najprej izpolnjena dva temeljna pogoja, in sicer, da v konkretnem primeru "ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov", in da je namen pridržanja "priprava vrnitve in/ali izvedba postopka odstranitve". Tema dvema temeljnima pogojema mora biti za zakonito izdajo ukrepa pridržanja tujca podan še vsaj en poseben pogoj, in sicer nevarnosti pobega ali da se tujec izogiba oziroma ovira vrnitev ali odstranitev ali kakšen drug pogoj, ki je tem primerljiv. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ni pojasnila, zakaj je v konkretnem primeru ukrep sorazmeren in zakaj ne bi bilo mogoče uporabiti milejšega ukrepa, kakor to določajo prvi odstavek 15. člena Direktive, tretji odstavek 76. člena ZTuj-2 in sodna praksa SEU (npr. C-241/21, I. L., z dne 6. 10. 2022). Gre za bistveno pomanjkljivost obrazložitve, saj sodišče ne more preizkusiti odločbe z vidika spoštovanja temeljnega načela sorazmernosti oziroma objektivne nujnosti ukrepa. Upravno sodišče je že večkrat presodilo, da mora tožena stranka glede na vse okoliš

Drži, da zgolj dejstvo, da državljan tretje države nima osebnih dokumentov, samo po sebi ne opravičuje omejitve gibanja, kar zatrjuje tožnik v tožbi. Vendar so neutemeljena njegova nadaljnja izvajanja, da toženka v konkretnem primeru ni celovito ugotavljala dejanskega stanja, saj je iz prej povedanega razviden cel spekter (nespornih) okoliščin, ki jih je toženka pri odločanju upoštevala, iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa so tudi spoznavni razlogi, ki so bistveni za sprejeto odločitev, vključno z okoliščinami, ki utemeljujejo zaključek, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega, in razlogi, zaradi katerih mu ni bilo mogoče izreči milejšega ukrepa.

Sodišče meni, da ni mogoče z gotovostjo izključiti tožnikovega zatrjevanja, da mu ni povsem jasno, za kaj je v obravnavanem postopku (in drugih postopkih) pravzaprav šlo in kakšne odločitve je tožena stranka sprejela. Dvom v potek postopka pa ne ustvarja samo tožnikova izpoved na glavni obravnavi, pač pa tudi dejstvo, da je izpodbijana odločba datirana z dnem 16. 1. 2024, medtem ko je na izvodu izpodbijane odločbe, ki je bila kot priloga priložena tožbi, odtis prejemne štampiljke datiran z dnem 17. 1. 2024. Četudi se iz te predložene odločbe, ki je fotografija, ne vidi, čigava je prejemna štampiljka, gre sklepati, da gre za odločbo, ki je bila posredovana Centru. Zato se tudi zastavlja vprašanje, seveda če ta predpostavka drži (sodišče dopušča možnost, da gre tudi za kakšnega drugega prejemnika, kar pa bi bilo treba raziskati), na kakšni podlagi je Center izvrševal omejitev gibanja tožniku v času od 16. 1. 2024 od 13.00 ure do 17. 1. 2024, torej ali na podlagi sklepa Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov ali na podlagi izpodbijane odločbe. Sodišče se je zato odločilo, da na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne t

Obstoj nevarnosti pobega se, upoštevajoč 7. točko 3. člena Direktive o vračanju, ugotavlja glede na določbe 68. člena ZTuj-2, kjer so določene objektivne okoliščine, ki kažejo na takšno nevarnost. Tudi po presoji sodišča dejanske okoliščine, ki so izpostavljene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kažejo na tožnikovo nesodelovanje v postopku priprave vrnitve in s tem na obstoj razloga iz prve alineje 68. člena ZTuj-2. Ugotovitve, da tožnik jasno zavrača vrnitev v matično državo, sam niti ne prereka, kar kaže tudi na obstoj okoliščine iz pete alineje 68. člena ZTuj-2. Toženka pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla še, da je podana tudi okoliščina iz zadnje alineje 68. člena ZTuj-2 (torej da je bila tožniku v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge), pri čemer je glede na tožbene ugovore v odgovoru na tožbo dodatno pojasnila, za katere prekrške gre in kdaj so bili tožniku v zvezi z njimi izdani plačilni nalogi, kot tudi, da je to razvidno že iz obrazložitve odločbe o vrnitvi. Ne g

Tožnik bi moral tožbo zoper izpodbijano odločbo vložiti v roku treh dni po vročitvi dne 17. 7. 2023, to je najkasneje 20. 7. 2023, česar pa ni storil, pač pa je tožbo vložil šele dne 27. 7. 202, kar pa je sedem dni prepozno. Sodišče je zato tožnikovo tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Če se okoliščine, ki so bile podlaga za izrek ukrepa omejitve gibanja tujcu, niso v ničemer spremenile, je izvajanje ukrepa še naprej utemeljeno, o čemer odloči Ministrstvo pristojno za notranje zadeve po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja v centru.

Tožnik sicer načeloma izjavlja, da bo spoštoval vse odločbe in ukrepe slovenskih organov, vendar pa obenem navaja, da ne želi zapustiti Republike Slovenije in da si želi tu ostati, pa četudi ve in razume, da v Sloveniji biva brez ustreznega dovoljenja in da bi zato moral oditi. O tem, ali bi tožnik, če bi bilo to potrebno, v resnici spoštoval odločitve slovenskih organov, lahko v trenutni situaciji le sklepamo, vsekakor pa je mogoče že sedaj ugotoviti, da je s svojimi dosedanjimi ravnanji vendarle pokazal, da si je način in pravila gibanja prilagajal zgolj lastnim potrebam. Tako je tožnik, po tem, ko je bila zavrnjena njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite, odšel v Italijo, nato pa se znova vrnil v Slovenijo. S tem je pokazal, da se je želel izogniti posledicam zavrnjene prošnje, z bivanjem v Sloveniji pa nadaljeval tako, da je (brez dvoma neprijavljen) bival na različnih lokacijah in se preživljal z delom na črno. Doslej je torej tožnik iskal načine, da bi ostal v Republiki Sloveniji mimo veljavnih pravil, šele s tem, ko se je poškodoval in bil v bolnišnici, od koder so ga nato odpeljali policisti, pa pričel zatrjevati, da bo ravnal tako, kot bo od njega zahtevano. Nač

Izpodbijana odločba, s katero je bilo tožniku kot tujcu omejeno gibanje in odrejena njegova nastanitev v Centru, je bila tožniku izdana na podlagi 76. člena ZTuj-2. Po prvem odstavku 78. člena tega zakona ima tujec zoper tako odločbo, ki jo izda policija, pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe. Tožniku je bila izpodbijana odločba vročena dne 17. 7. 2023 in bi zato moral tožbo zoper to odločbo vložiti najkasneje 20. 7. 2023, česar pa ni storil, pač pa je tožbo vložil šele dne 27. 7. 2023, kar pa je sedem dni prepozno. Sodišče je zato tožnikovo tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je obrazložitev sprejete odločitve pomanjkljiva. Tožena stranka je namreč zgolj povzela ugotovitve o dosedanjem poteku postopka oziroma tudi drugih postopkih, ki so se glede tožnika vodili v Republiki Sloveniji, nadalje ugotovila, da tožnik v Republiki Sloveniji biva nezakonito, navedla, da ugotovljene okoliščine kažejo, da tožniku ni mogoče izdati odločbe o vrnitvi z rokom za prostovoljni odhod ter citirala določbe 76., 81. in 83. člena ZTuj-2. Iz izpodbijane odločbe pa ni mogoče razbrati, ali je tožena stranka ugotavljala in presojala sorazmernost izrečenega ukrepa ter v tem smislu izvedla dokazni postopek, in kolikor je to storila, kakšni so bili njeni zaključki. Prav tako iz obrazložitve ne izhaja, kateri razlogi so toženi stranki narekovali izrek tožniku izrečenega izpodbijanega ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v Centru. Zaradi opisanih pomanjkljivosti se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

Sodišče pritrjuje presoji tožene stranke, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega, s čimer bi se želel izogniti zakoniti odstranitvi iz države in nadaljevati z nezakonitim bivanjem na območju EU, njegova navzočnost pa je za izvedbo odstranitve iz države nujna, s tem pa izrečeni ukrep podaljšanja omejitve gibanju v centru za tujce utemeljen.