51. člen ZTuj-2

Da je lahko tujec upravičen do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do plačila obveznega zdravstvenega prispevka, mora imeti glede na navedeno pravno podlago v Republiki Sloveniji pridobljeno dovoljenje za stalno prebivanje. Ker pri tožniku ta pogoj ni izpolnjen - tožnik ima le dovoljenje za začasno prebivanje - do uveljavljanih pravic ni upravičen.

Skladno z načelom varstva pravic je treba tudi v primerih, ko ne gre za upravno zadevo, pa organ ve kdo je pristojen za zadevo, posredovati vlogo, ne pa zavreči s sklepom po 129. členu ZUP. Sodišče še pripominja, da v kolikor bi organ menil, da tožniku zahtevane pravice po ZTuj-2 sploh ne pripadajo (kot je stališče organa druge stopnje) in bi menil, da je pristojen za odločanje, bi moral njegovo zahtevo zavrniti in ne zavreči, vendar organ prve stopnje ni zavzel tega stališča.

Razlika med postopkoma za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje in za podaljšanje obstoječega dovoljenja po 51. členu Zakona o tujcih (ZTuj-2) je s stališča izpolnjevanja procesnih predpostavk za tožbo zaradi molka organa bistvena. V primeru postopka za izdajo prvega dovoljenja po tem členu namreč pritožba glede na četrti odstavek 87. člena ZTuj-2 ni dovoljena in je mogoče vložiti tožbo zaradi molka organa neposredno (tretji odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), na podaljšanje obstoječega dovoljenja pa se nedovoljenost pritožbe iz četrtega odstavka 87. člena ZTuj-2 ne nanaša in mora zato stranka najprej ravnati po četrtem odstavku 28. člena ZUS-1.

Vztrajanje tožene stranke na stališču, da torej v specifičnih, vendar nekrivdnih okoliščinah tožnikovega primera, ta ne more pridobiti dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 51. člena ZTuj-2 le zato, ker v času odločanja tožene stranke temporarna odločba o priznanju pravice do nadomestila ni več veljala, ni v skladu z namenom zakonodajalca, ki je jasno izražen v citiranem drugem odstavku 56. člena ZTuj-2 (to je, da ima tujec pravico do prebivanja v RS tudi, če je pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, dokler je upravičen do pravic iz tega naslova). Poleg tega tožena stranka ni dodatno razjasnjevala in se opredelila do tožnikovih trditev, da je dovoljenje za začasno prebivanje potrebno tudi zaradi uveljavljanja izplačila priznanega nadomestila, kar bi lahko kazalo na utemeljenost njegove prošnje tudi še za določen čas po prenehanju veljavnosti odločbe o priznanju denarnega nadomestila.

ZUPJS v 30. členu določa, da so do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje upravičeni državljani Republike Slovenije in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, pri čemer se krivdni razlogi ne upoštevajo, in imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter niso zavarovane osebe iz drugega naslova, določenega z zakonom, ki ureja zdravstveno zavarovanje. Ker ima tožnik na podlagi 51. člena ZTuj-2 le dovoljenje za začasno prebivanje, ne pa tudi dovoljenja za stalno prebivanje, do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, ne more biti upravičen. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika na stališče Varuha človekovih pravic, ki se nanaša na pravici urejeni v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), to sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se v primeru ko je pravica do javnih sredstev priznana za nazaj, upravičenost do zamudnih obresti presoja po določbah OZ. Priznavanje zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti v ZSVarPre, niti Z

Tožnica utemeljeno ugovarja, da s to vlogo ni zaprosila za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov. Iz njene prošnje namreč izrecno izhaja, da je državljanka EU, zato formalno ne more vložiti prošnje po 51. členu ZTuj-2. Iz tega razloga je prošnjo vložila na podlagi 119. členu ZTuj-2, na določbo 51. člena ZTuj-2 pa se je sklicevala v okviru analogije in zatrjevala upravičenost do priznanja nekaterih pravic iz tega člena. V tem delu je torej tožena stranka sprejela odločitev brez zahteve stranke, zato je akt v tem delu ničen po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Organ sme vlogo na podlagi petega odstavka 65. člena ZUP zavreči šele po tem, ko je storil vse, da bi ugotovil, kateri organ je zanjo pristojen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi tožena stranka pred njegovo izdajo v skladu z 67. členom ZUP poskušala razčistiti, katere pravice tožnica sploh zahteva, in nato na tej podlagi ugotoviti, ali je za odločanje o tožničini zahtevi pristojna ona ali kakšen drug organ in kateri.

Organ sme vlogo na podlagi petega odstavka 65. člena ZUP zavreči šele po tem, ko je storil vse, da bi ugotovil, kateri organ je zanjo pristojen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi tožena stranka pred njegovo izdajo poskušala ugotoviti, ali je za odločanje o tožnikovi zahtevi pristojen kakšen drug organ in kateri. Čeprav je tožena stranka navedla, da zahtevanih pravic ne opredeljuje ZTuj-2 "temveč področni zakoni", se ni opredelila do določb 29.2 in 30.3 člena ZUPJS, ki urejata prav pravici, ki ji zahteva tožnik tj. pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Vprašanje, ali je utemeljen njegov ugovor o diskriminatorni in neustavni ureditvi, ki mu kot (domnevnemu) upravičencu do izplačila denarne pomoči po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 priznava le pravico do nujnega zdravstvenega varstva, ne pa tudi do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev (enako kakor ostalim prejemnikom denarne socialne pomoči), mora biti po presoji sodišča meritorno razrešeno s strani pristojnega organa.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da pravice do denarne pomoči na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 ne gre enačiti s pravico do denarne socialne pomoči, prav tako pa tudi ne s pravico do izredne denarne socialne pomoči. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je v primeru ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do denarne pomoči po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 potrebno uporabiti določbe ZSVarPre, ki urejajo pravico do denarne socialne pomoči in s tem kot eno od oblik tudi pravico do izredne denarne socialne pomoči.

Tožena stranka pri zavrnitvi prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje ni upoštevala okoliščin dolgotrajnega bivanja tožnika in njegovih družinskih članov v RS ter njihovo vpetost v življenje v RS. Zato po presoji sodišča ta odločitev tožene stranke ni pravilna.

51. člen ZTuj-2 je treba razlagati v skladu z EKČP in Ustavo tako, da se posamezniku zagotovi spoštovanje njegove pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP. Zato upravni organ ni pravilno uporabil navedene zakonske določbe, zaradi česar tudi ni presojal tožničinih življenjskih okoliščin (da od rojstva živi v Sloveniji in je brez državljanstva), čeprav jo je zaslišal ravno zaradi zatrjevanega dolgotrajnega bivanja v Republiki Sloveniji.

V predmetni zadevi ne gre za primer, ko bi upravna enota po materialnem pravu imela pristojnost odločati o pravicah predlagateljev do zaposlitve ali opravljanja dela, do nujnega zdravstvenega varstva in do izplačila denarne pomoči skupaj z odločbo o izdaji dovoljenja za začasno prebivanje po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2. Takšne podlage ni imela niti za izdajo ločene, samostojne pisne odločbe o morebitni zavrnitvi tožnikovih vlog v delu za priznanje socialnih pravic, saj je upravna enota v celoti odločila o zahtevku po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2, za kar je bila pristojna (drugi odstavek 86. člena ZTuj-2). Molk organa zato ni mogel nastopiti, saj je z izdajo odločb (v obravnavani zadevi v obliki izkaznic) po naravi stvari molk organa izključen.

Vročena odločba o odstranitvi je postopkovna zahteva za odločanje o dovolitvi zadrževanja tujcu. Izpolnjena mora biti za uvedbo postopka odločanja, zaradi česar ima funkcijo procesne predpostavke za vsebinsko presojo tujčeve prošnje. Ker poleg tega šele okoliščina izdane in vročene odločbe o odstranitvi vzpostavlja tujčevo pravico po odložitvi izvedbe navedenega ukrepa, pomeni, da gre v nasprotnem primeru za uveljavljanje pravice, ki tujcu očitno ne pripada. Pri vlogi za podaljšanje dovoljenja za dovolitev zadrževanja gre za novo zadevo, o kateri se odloča v posebnem, od prejšnjih ločenem postopku. Zaradi tega je treba in je tudi dopustno vsakokratno preverjanje, ali so za postopek odločanja izpolnjene procesne predpostavke, ki jih predpisuje zakon, veljaven v času odločanja (načelo zakonitosti).

Upravni organ mora že ob prejemu vloge preizkusiti svojo pristojnost in če meni, da ni podana, o tem brez odlašanja odločiti. Če tega ne stori in se ne izreče za nepristojnega v smislu navedenih določb 65. člena ZUP, se šteje za pristojnega. Čim je tako, pa ga zavezuje tudi načelna dolžnost, da odloči o zahtevku v rokih, določenih v prvem odstavku 222. člena ZUP. Procesni položaj sprejete pristojnosti organa tako pri stranki upravnega postopka vzpostavlja utemeljeno podlago za pričakovanje odločitve v predpisanih časovnih okvirih, ob neodločanju pa za uporabo pravnih sredstev, ki so za primer molka predvidena v četrtem odstavku 222. člena ZUP in v 28. členu ZUS-1. Iz določb 28. člena ZUS-1 ne izhaja, da je dopustno vložiti tožbo zaradi molka samo v primeru opustitve odločanja stvarno pristojnega organa in da to ugotavlja upravno sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo. Navedena okoliščina stvarne nepristojnosti je zato lahko predmet presoje v okviru meritorne obravnave tožbe, če se toženka sklicuje nanjo in z njo upravičuje svojo neaktivnost v zvezi z izdajo upravnega akta, s katerim bi v obravnavani zadevi odločila o zahtevkih pritožnikov za priznanje so

Izjemne in zelo specifične dejanske okoliščine tega primera, posebej otrok, bi po presoji sodišča organ moral upoštevati pri presoji utemeljenosti prošnje za dovolitev zadrževanja. Ob upoštevanju 8. člena EKČP in Konvencije o otrokovih pravicah, s tem njihovega zasebnega življenja v Sloveniji, namreč utemeljujejo prepoved vračanja družine in nujnost njihove udeležbe tožnikov v postopku pred državnimi organi v Republiki Sloveniji.

Ocena, da obstajajo razlogi za sum, da tujec utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj (peta alineja prvega odstavka), je primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji dovoljenja, ta pa jo mora posebej obrazložiti. Po presoji sodišča pa razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka, presega okvire možne razlage, ki jo dopuščajo ustaljene metode razlage prava. Odločitev o zavrnitvi tožnikove zahteve je tožena stranka utemeljila le s tožnikovo predkaznovanostjo in težo kaznivega dejanja umora. Ostalih meril, torej časa tožnikovega prebivanja v Republiki Sloveniji, časa, ki je minil od kaznivega dejanja in tožnikovega vedenja v tem času ter njegove družinske situacije, tožena stranka ni presojala.

Tretji odstavek 90. člena ZTuj-2 se lahko uporabi le, če je postopek odločanja o vlogi tujca še v teku in tujec v tem postopku ne sodeluje, da bi organ lahko izdal meritorno končno odločbo. Zgolj vročitev ne pomeni, da je postopek še v teku, saj gre zgolj za vprašanje vročitve upravnih odločb.

Sodišče se ne strinja z navedbami tožnikov o takšni soodvisnosti pravice do pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje in socialnih pravic tujcev, da bi morala upravna enota hkrati z eno odločbo odločiti tudi o pridobitvi socialnih pravic, saj je zakonsko predvideno, da o socialnih pravicah odločajo socialni organi, o dovoljenjih po ZTuj-2 pa upravne enote. Sodišče ugotavlja, da je bilo v obravnavani zadevi z izdanimi upravnimi odločbami v obliki izkaznic, v celoti ugodeno prošnji tožnikov.

V postopku, ko se odloča o dovolitvi zadrževanja iz povsem določnega razloga, ni mogoče upoštevati okoliščin, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za dovoljenje za začasno prebivanje, ki je vezano na drugo dejansko in pravno podlago. Zato bo v tožbi izpostavljene okoliščine svojega bivanja tožnik lahko predstavil v okviru drugega ustreznega postopka (po 51. člen ZTuj-2), kar je očitno tudi storil.

Tujci iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 pravic ne dobijo avtomatično, ampak le ob izpolnjevanju pogojev iz področnih zakonov. V obravnavani zadevi tako ne gre za primer, ko bi se odločalo o pravicah predlagateljev do zaposlitve ali opravljanja dela, do nujnega zdravstvenega varstva in do izplačila denarne pomoči, bodisi po uradni dolžnosti ali na zahtevo, niti ne za primer, ko bi bilo to predlagateljem zaradi različne zakonske ureditve v postopku izdaje dovoljenj za začasno prebivanje onemogočeno, tujcem iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 pa ne. Zato bodo svoje ustavnopravne ugovore glede pravic, urejenih s področnimi zakoni, lahko uveljavljali šele, če bo pristojni organ vlogo za njihovo priznanje zavrnil iz razloga, ker v ZTuj-2 niso posebej določene (tako kot pri imetnikih dovoljenj iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2).

Jezikovna razlaga zakona jasno napeljuje na sklep, da je treba pojmovno zvezo „najmanj 24 mesecev“ razlagati ob upoštevanju tudi teleološke razlage (razlage po namenu) in sistematične razlage zakona ter ustavi-skladne razlage zakona. V tem smislu ima tožnik prav, da je pomembno, da je imel tožnik dovoljenje za zadrževanje v trajanju 36 mesecev in da so pomembne okoliščine, zakaj je prišlo do dveh prekinitev obakrat v trajanju dveh mesecev. Ker tožena stranka okoliščin in razlogov za prekinitev znotraj skupnega trajanja 36 mesecev ni upoštevala, je napačno uporabila materialno pravo in je nepopolno ugotovila dejansko stanje. Če drži trditev tožnika je do prekinitve prišlo zaradi tega, ker je tožnik v določeni fazi postopka uspel s pravnimi sredstvi v sodnem postopku in je namesto statusa imetnika dovoljenja za zadrževanje v času omenjene prekinitve pridobil status prosilca za mednarodno zaščito.