UPRS Sklep I U 603/2026

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 ter se vrniti v izvorno državo Kraljevino Maroko (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 3. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen v izvorno državo (4. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (6. točka izreka).

Tožnik je zoper odločbo vložil tožbo in sodišču predlagal odpravo odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek oziroma odločitev v sporu polne jurisdikcije.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila, nato pa v dopisu z dne 24. 4. 2026 sodišče obvestila, da je bilo tožniku 22. 4. 2026 vročeno enotno dovoljenje za prebivanje in delo, kar skladno z enajstim odstavkom 34. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) pomeni, da se postopek mednarodne zaščite, ki še ni pravnomočno končan, ustavi.

Navedeni dopis je sodišče vročilo tožniku v vednost, z rokom 8 dni za morebitni odgovor. Poziv je pooblaščenka tožnika prejela 19. 5. 2026 in se do izdaje tega sklepa nanj ni odzvala.

Tožba ni dovoljena.

Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Tudi Procesna direktiva 2013/32¹ v 11. odstavku 46. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz odstavka 1 ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.

ZTuj-2 v enajstem odstavku 34. člena ureja položaje medsebojnega vpliva postopka prošnje prosilca za mednarodno zaščito (ki poteka po ZMZ-1) in postopka izdaje prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve po ZTuj-2. Določa, da če je tujcu prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pravnomočno zavržena ali mu je pravnomočno priznana mednarodna zaščita v skladu z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito, se postopek za izdajo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve iz tega odstavka, ki še ni pravnomočno končan, ustavi, o čemer pristojni organ tujca ob vložitvi prošnje posebej opozori. Če je tujcu prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena v skladu z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito, se vložena prošnja iz tega odstavka, o kateri še ni bilo dokončno odločeno, šteje za prošnjo za izdajo prvega enotnega dovoljenja za namen zaposlitve iz devetega odstavka 37. člena tega zakona, o čemer pristojni organ tujcu izda potrdilo o vloženi prošnji iz devetega odstavka 37. člena tega zakona. V primeru iz prejšnjega stavka se prvo enotno dovoljenje za prebivanje in delo za namen zaposlitve tujcu izda, če izpolnjuje pogoje iz prve, druge in tretje alineje devetega odstavka 37. člena tega zakona. Z vročitvijo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve tujcu pa se postopek za priznanje mednarodne zaščite, ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi, o čemer pristojni organ tujca ob vložitvi prošnje posebej opozori. Pristojni organ o vročitvi prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve obvesti ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, in urad, pristojen za oskrbo in integracijo migrantov.

Iz zgoraj povzete zakonske ureditve izhaja, da se postopek za mednarodno zaščito po ZMZ-1 in postopek izdaje prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po ZTuj-2 izključujeta.² Prosilec za mednarodno zaščito je posebej opozorjen, da se z vročitvijo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo postopek za priznanje mednarodne zaščite, ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi, kar pomeni, da gre za impliciten umik prošnje v smislu prvega odstavka 28. člena Procesne direktive 2013/32. Ta določa, da kadar obstajajo upravičeni razlogi za domnevo, da je prosilec za azil implicitno umaknil svojo prošnjo za azil ali od nje odstopil, države članice zagotovijo, da organ za presojo sprejme sklep o prekinitvi postopka ali, če na podlagi ustrezne vsebinske preučitve prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU šteje, da je prošnja neutemeljena, odločbo o zavrnitvi prošnje.³ Tako kot se torej po ustaljeni sodni praksi v primeru prosilčeve samovoljne zapustitve azilnega doma oziroma njegove izpostave med upravnim sporom tožba lahko zavrže na podlagi določb o implicitnem umiku prošnje iz drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 v zvezi s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1,⁴ tako se na isti podlagi lahko zavrže tudi tožba v konkretnem primeru, ko se šteje, da je tožnik implicitno umaknil prošnjo na podlagi 11. odstavka 34. člena ZTuj-2. Sodišče namreč ugotavlja, da tožnik v tem upravnem sporu ne nasprotuje dejstvu, da mu je bilo izdano in vročeno prvo enotno dovoljenje za prebivanje in delo in tudi ne zatrjuje, da ne bi bil opozorjen, da se bo postopek mednarodne zaščite v primeru ugoditve tej prošnji ustavil. Na seznanitev sodišča z dejstvom, da mu je bilo vročeno enotno dovoljenje za prebivanje in delo in da to pomeni ustavitev postopka mednarodne zaščite, se namreč ni odzval, ob tem, da je zastopan po kvalificiranem pooblaščencu. Na tej podlagi je utemeljeno sklepanje, da je tožnik z vročitvijo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo sprejel posledico njegove izdaje, tj. ustavitev nepravnomočnega postopka priznanja mednarodne zaščite, in da torej pri vloženi prošnji in s tem tožbi ne vztraja več. Tožnik je izbral, da bo v skladu z ZTuj-2 zakonita podlaga njegovega prebivanja in dela v Republiki Sloveniji enotno dovoljenje za prebivanje in delo. Ta okoliščina pa ob zgoraj povzetem ne dopušča še vzporednega vodenja postopka glede prošnje za mednarodno zaščito po ZMZ-1.

Glede na navedeno tožnik nima več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj si pravnega položaja s tožbo ne more več izboljšati, kar narekuje zavrženje tožbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj gre za procesno odločitev, sprejeto na podlagi preizkusa predpostavk za obravnavanje tožbe, pri čemer za odločitev bistveno procesno stanje ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).⁵
-------------------------------
¹ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), Uradni list EU L 180/60, 29. 6. 2013. V času izdaje tega sklepa sicer že velja in se uporablja nova Uredba 2024/1348 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o vzpostavitvi skupnega postopka za mednarodno zaščito v Uniji in razveljavitvi Direktive 2013/32/EU, vendar se ta, kakor izhaja iz tretjega odstavka 79. člena, uporablja za postopek za priznanje mednarodne zaščite za prošnje, vložene od 12. junija 2026 naprej (sodba SEU C-198/25 z dne 4. 6. 2026, odst. 21). V obravnavanem primeru pa je bila prošnja nesporno vložena pred 12. 6. 2026.
² Tujci v Republiki Sloveniji ne morejo prebivati in delati na dveh različnih pravnih podlagah.
³ Kot posledico domnevnega umika ali odstopa od prošnje je torej evropski zakonodajalec predvidel specifično vrsto prekinitve postopka (po slovenski zakonodaji gre pravzaprav za ustavitev postopka v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku) ali celo kar vsebinsko odločitev zgolj na podlagi domnevnega umika ali odstopa, da prosilec po vsebini ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ne glede na to, kaj je navajal v prošnji. Evropski zakonodajalec v takem primeru niti ne dovoljuje sodne odločitve, ki bi tožbi ugodila.
⁴ Gl. npr. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 185/2021 z dne 1. 12. 2021 in I Up 92/2024 z dne 24. 4. 2024.
⁵ Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 3/2025z dne 5. 3. 2025 (8. tč.), I up 251/2024 z dne 25. 11. 2024 (tč. 12).