68. člen ZTuj-2

Omejitev gibanja tujcu je še vedno sorazmeren ukrep ob upoštevanju okoliščin, ki glede na zakonsko ureditev kažejo na nevarnost tujčevega pobega in na njegovo izogibanje postopku odstranitve, ter na drugi strani aktivnosti nasprotne udeleženke za tujčevo odstranitev, ki pa zaradi pridobivanja podatkov o tujčevi identiteti zahteva čas za pridobitev ustrezne potovalne listine pri organih njegove matične države.

Tako iz določb Direktive o vračanju kot iz nacionalne zakonske ureditve torej sledi, da mora biti že pisna odločba, s katero se izreče ukrep omejitve gibanja tujca in njegove nastanitve v center, torej ukrep, ki pomeni pridržanje tujca v smislu določb omenjene Direktive, obrazložena tako, da so iz nje razvidni tako dejanski kot pravni razlogi za sprejeto odločitev. Glede na povedano ne zadošča, da se v takšni odločbi navajajo le dejanske okoliščine primera, brez navedbe vsebine tistih določb, ki so pravna podlaga za odločitev, in brez obrazložene presoje vseh ugotovljenih dejstev v luči teh pravnih določb.

Kot pravilno izpostavlja tožnik in je razvidno iz upravnih spisov zadeve, je bila sicer tekom dosedanjega pridržanja ugotovljena njegova istovetnost. Ta razlog za omejitev gibanja torej ni več podan in zato ni več utemeljeno sklicevanje na drugi odstavek 76. člena ZTuj-2. Vendar podlaga za ukrep omejitve gibanja ni podana le v primeru iz te zakonske določbe, pač pa je podana tudi po prvem odstavku 76. člena ZTuj-2, ki ga je treba uporabiti ob hkratnem upoštevanju določb Direktive o vračanju. To pomeni, da je omejitev gibanja tujcu, ki je v postopku vračanja po določbah ZTuj-2, (še) utemeljena, kolikor to zahteva priprava vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve, zlasti če obstaja nevarnost tujčevega pobega ali se tujec izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve.

Dejstvo, da je bil tožnik v preteklosti že obravnavan zaradi kaznivega dejanja, kaže na nespoštovanje pravnega reda, to pa predstavlja resno grožnjo javnemu redu in varnosti. Poleg tega tožnik spregleda, da izpodbijana odločba ni utemeljena zgolj na okoliščini iz šeste alineje 68. člena ZTuj-2, temveč na več okoliščinah iz tega člena, ki jih tožnik obrazloženo ne zanika. Tožnik (in ne policija in tožena stranka!) je tisti, ki lahko brez vsakega odlašanja poskrbi, da bi predmetni postopek hitro stekel in da bi bila omejitev njegovega gibanja čim krajša. Če bi že ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito pristojnemu organu dal resnične podatke o svojem imenu, priimku in rojstnem datumu ter bi pravilnost le-teh potrdilo Veleposlaništvo Alžirije v Budimpešti, bi bil ta postopek lahko zaključen že bistveno prej, tožnikovo gibanje pa ne bi bilo več omejeno, saj za to ne bi bilo potrebe. Vendar je tožnik ravnal drugače in je skozi različne postopke spreminjal svoje osebne podatke, to pa je posledično privedlo tudi do podaljšanja predmetnega postopka.

Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje ugotovitvam tožene stranke (tožnik je že samovoljno zapustil azilni dom; ni spoštoval roka za prostovoljni odhod; zavrnil je možnost vključitve v projekt prostovoljne vrnitve in reintegracije v državi izvora; ni sodeloval v postopku odstranitve; nima osebnih dokumentov za potrditev svoje identitete, ki je po razgovoru s tožnikom ni uspelo ugotoviti niti veleposlaništvo; tožnik nasprotuje vrnitvi). Nevarnost tožnikovega pobega je z vidika prve in pete alineje 68. člena ZTuj-2 še vedno izkazana.

Sodišče meni, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega v smislu določbe 68. člena ZTuj-2, s čimer bi se želel izogniti zakoniti odstranitvi iz države in nadaljevati z nezakonitim bivanjem na območju Evropske unije. Njegova navzočnost pa je za izvedbo odstranitve iz države nujna, saj je sicer ni mogoče izvršiti, kar pa se lahko, ob upoštevanju pojasnjenih dejanskih okoliščin, zagotovi le s podaljšanjem tožnikove nastanitve v Centru za tujce.

Toženka je nevarnost pobega tožnika in neustreznost izreka milejšega ukrepa utemeljila z ugotovitvami, da tožnik ni upošteval odločbe o vrnitvi, čeprav je bil opozorjen na posledice takega ravnanja, da v RS biva nezakonito in da nima nobenih dokumentov, ki so nujno potrebni za odhod iz RS.

V zadevi ni sporno, da je tožnik med letom 2019, ko je v RS prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, in letom 2024, najmanj dvakrat samovoljno zapustil RS. Navedeno izhaja tudi iz nespornih dejstev, da je bil tožnik na podlagi Dublinske uredbe v RS dne 5. 10. 2021 vrnjen iz Švice, dne 13. 2. 2024 pa iz Nizozemske. RS je tožnik samovoljno zapustil, ko so bili v teku postopki v zvezi z mednarodno zaščito, ki jih je sprožil tožnik sam, in ki so bili prav zaradi njegovega postopanja ustavljeni. Že na podlagi zgoraj navedenih dejstev, ob tem, da tožnik ves čas postopka, tako pred upravnimi organi kot pred sodiščem, vztrajno zavrača vrnitev v Alžirijo, sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru izkazana nevarnost pobega tožnika v smislu citiranih določb 68. člena ZTuj-2.

Drži, da zgolj dejstvo, da državljan tretje države nima osebnih dokumentov, samo po sebi ne opravičuje omejitve gibanja, kar zatrjuje tožnik v tožbi. Vendar so neutemeljena njegova nadaljnja izvajanja, da toženka v konkretnem primeru ni celovito ugotavljala dejanskega stanja, saj je iz prej povedanega razviden cel spekter (nespornih) okoliščin, ki jih je toženka pri odločanju upoštevala, iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa so tudi spoznavni razlogi, ki so bistveni za sprejeto odločitev, vključno z okoliščinami, ki utemeljujejo zaključek, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega, in razlogi, zaradi katerih mu ni bilo mogoče izreči milejšega ukrepa.

Obstoj nevarnosti pobega se, upoštevajoč 7. točko 3. člena Direktive o vračanju, ugotavlja glede na določbe 68. člena ZTuj-2, kjer so določene objektivne okoliščine, ki kažejo na takšno nevarnost. Tudi po presoji sodišča dejanske okoliščine, ki so izpostavljene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kažejo na tožnikovo nesodelovanje v postopku priprave vrnitve in s tem na obstoj razloga iz prve alineje 68. člena ZTuj-2. Ugotovitve, da tožnik jasno zavrača vrnitev v matično državo, sam niti ne prereka, kar kaže tudi na obstoj okoliščine iz pete alineje 68. člena ZTuj-2. Toženka pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla še, da je podana tudi okoliščina iz zadnje alineje 68. člena ZTuj-2 (torej da je bila tožniku v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge), pri čemer je glede na tožbene ugovore v odgovoru na tožbo dodatno pojasnila, za katere prekrške gre in kdaj so bili tožniku v zvezi z njimi izdani plačilni nalogi, kot tudi, da je to razvidno že iz obrazložitve odločbe o vrnitvi. Ne g

Tožnik v tožbi ugovarja, da toženka ni ustrezno ugotovila in obrazložila dejstev v zvezi z nujnostjo oziroma sorazmernostjo (podaljšanja) ukrepa omejitve gibanja, vendar iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka pri odločanju presojala sorazmernost izrečenega ukrepa ter ocenila, da je ta (še vedno) utemeljen, saj v konkretnem primeru ni možno učinkovito uporabili milejših ukrepov. Za organizacijo in izvedbo vrnitve tožnika je njegova prisotnost v postopku obvezna.

Če se okoliščine, ki so bile podlaga za izrek ukrepa omejitve gibanja tujcu, niso v ničemer spremenile, je izvajanje ukrepa še naprej utemeljeno, o čemer odloči Ministrstvo pristojno za notranje zadeve po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja v centru.

Tožnik sicer načeloma izjavlja, da bo spoštoval vse odločbe in ukrepe slovenskih organov, vendar pa obenem navaja, da ne želi zapustiti Republike Slovenije in da si želi tu ostati, pa četudi ve in razume, da v Sloveniji biva brez ustreznega dovoljenja in da bi zato moral oditi. O tem, ali bi tožnik, če bi bilo to potrebno, v resnici spoštoval odločitve slovenskih organov, lahko v trenutni situaciji le sklepamo, vsekakor pa je mogoče že sedaj ugotoviti, da je s svojimi dosedanjimi ravnanji vendarle pokazal, da si je način in pravila gibanja prilagajal zgolj lastnim potrebam. Tako je tožnik, po tem, ko je bila zavrnjena njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite, odšel v Italijo, nato pa se znova vrnil v Slovenijo. S tem je pokazal, da se je želel izogniti posledicam zavrnjene prošnje, z bivanjem v Sloveniji pa nadaljeval tako, da je (brez dvoma neprijavljen) bival na različnih lokacijah in se preživljal z delom na črno. Doslej je torej tožnik iskal načine, da bi ostal v Republiki Sloveniji mimo veljavnih pravil, šele s tem, ko se je poškodoval in bil v bolnišnici, od koder so ga nato odpeljali policisti, pa pričel zatrjevati, da bo ravnal tako, kot bo od njega zahtevano. Nač

Ni sporno, da tožnik v postopku ni dokazal identitete, ni sporno, da tožnik nasprotuje vračanju v matično državo, kar izrecno navede tudi v tožbi in potrdi zaslišan na glavni obravnavi. S strani tožnika so neprerekane ugotovitve toženke: (i) da v postopku identifikacije tožnik ne sodeluje, (ii) da ni aktiven pri pridobivanju kakršnekoli dokumentacije, ki bi potrjevala njegovo identiteto, zato se ta dejstva na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) štejejo za priznana. Tožnik ne prereka niti ugotovitev toženke: (i) da svojo identiteto prikriva; (ii) da se je v več državah predstavljal z različnimi podatki (v Grčiji se je predstavljal s podatki B. B., rojen ... 11. 1986 in A. A., rojen ... 11. 1991 v Libiji; na Madžarskem s podatki C. C., rojen ... 5. 1985 v Alžiriji); (iii) da je v Republiko Slovenijo vstopil na nedovoljen način; (iv) da nima možnosti za bivanje v Sloveniji, kjer nima sorodnikov ali drugih znancev, pri katerih bi lahko bival; (v) da tožnik ni spoštoval odločbe o vrnitvi. Upoštevaje te neprerekane ugotovitve toženke in nesporno dejstvo, da se tožnik nima namena in ne želi vrn

Izrečena odstranitev tožnika iz države je brez dvoma ukrep, ki bo posegel v tožnikovo pravico do zasebnosti in družinskega življenja, vendar pa njegova dejanja v Republiki Sloveniji od leta 1990 dalje (ponavljajoča se premoženjska kazniva dejanja, nezakonito bivanje, razveza zakonske zveze s ciljem pridobivanja socialnih ugodnosti in transferjev, delo na črno, neaktivnost v smislu poskusov ureditve statusa bivanja) kažejo na tožnikov odklonilen in nekritičen odnos do spoštovanja pravnega reda, zato sodišče meni, da je pravica do zagotavljanja javnega reda in varnosti, ki se odraža v zahtevi po spoštovanju pravnega reda, v konkretnem primeru močnejša od tožnikove pravice do zasebnosti in družinskega življenja.

Pri omejevanju svobode gibanja je treba sprejeti milejše ukrepe vedno, kadar je tudi na tak način mogoče doseči želen namen. Zato mora policija glede na okoliščine konkretnega primera vselej presoditi, kateri ukrep je primeren in nujen oziroma s katerim ukrepom, ki bi v najmanjši meri posegel v osebno svobodo tujca, je mogoče zagotoviti njegovo uspešno odstranitev iz države. Ugovor tožnika, da tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala načela sorazmernosti in ni presojala možnosti izreka milejšega ukrepa, je utemeljen. Izpodbijana odločba v tem pogledu nima obrazložitve, saj tožena stranka ni navedla, zakaj je izrečen ukrep nujen, in tudi ni opravila tehtanja o tem, ali bi bilo možno postopek odstranitve tožnika iz države izvesti z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov.

Ukrep po 76. členu ZTuj-2 v zvezi z Direktivo o vračanju, se izreče šele po ugotovitvi nezakonitega bivanja tujca, kar mora izhajati iz izreka odločbe o vrnitvi. Nato se tujcu omogoči prostovoljna vrnitev z določenim rokom, ki ima prednost pred prisilno vrnitvijo.

Sodišče na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera, ki jih je presodilo na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, sodi, da je omejitev gibanja tožniku še vedno utemeljena. Okoliščine, ki so narekovale tožnikovo nastanitev v Centru za tujce, se niso spremenile, gre pa za okoliščine, ki kažejo na nevarnost njegovega pobega. Kot bistveno okoliščino sodišče šteje pravnomočno obsodbo tožnika za kaznivo dejanje, za katero mu je bila, poleg zaporne kazni, izrečena tudi stranska sankcija izgona iz države za čas treh let. Tako sankcijo pa je mogoče izvršiti le z odstranitvijo tožnika iz države, kar pomeni, da mora biti zagotovljena njegova navzočnost.

Tožnik do takrat, ko je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo in mu jo tudi vročila, še ni vložil zahtevka za uvedbo prvega ponovnega postopka za mednarodno zaščito, pač pa je to storil šele kasneje. Tožena stranka je zato svojo odločitev pravilno oprla na določbe ZTuj-2 in ne na določbe ZMZ-1. Tožnikova nastanitev po tem, ko je vložil zahtevek za mednarodno zaščito, je zato predmet nadaljnjih postopkov in na zakonitost izpodbijane odločbe nima vpliva.

Že obstoj ene od okoliščin iz 68. člena ZTuj-2 je lahko podlaga za zaključek o obstoju nevarnosti pobega, pri tožniku pa je podanih več takšnih okoliščin. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja (in med strankama ni sporno), da je bila tožniku pred izdajo odločbe o vrnitvi v letu 2020 že izdana takšna odločba v letu 2019. Odločba o vrnitvi pa se izda tujcu, ki nezakonito prebiva v RS. To pomeni, da je izkazan obstoj okoliščine, ki kaže na nevarnost pobega iz 1. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Poleg tega je že toženka pravilno ugotovila, da tožnikovo dosedanje ravnanje (zapustitev RS po izdani prvi odločbi o vrnitvi v letu 2019 na nedovoljen način in nadaljnje potovanje po Evropi brez veljavne potne listine, kot tudi dejstvo, da si tožnik nove potne listine ni skušal pridobiti) kaže, da RS ne bi prostovoljno zapustil na zakonit način, kar pomeni, da je izkazana tudi okoliščina iz 6. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Podana je tudi okoliščina iz 3. alineje navedene določbe, saj tožnik ni izkazal dejanskih možnosti bivanja v RS; nekonkretizirano sklicevanje na prijatelje in splošna trditev, da bi lahko delal karkoli, za to ne zadošča.