78. člen ZTuj-2

Če prihaja do težjih kršitev pravil bivanja ali ponavljanja lažjih kršitev, se tujcu lahko izreče omejitev uveljavljanja pravic iz pravil gibanja, med drugim tudi omejitev uporabe lastnega telefona za čas do dveh tednov. Tožena stranka je torej tožniku izrekla ukrep, ki ima podlago v četrti alineji drugega odstavka 76.c člena ZTuj-2. Tožena stranka je po presoji sodišča natančno ter v skladu z zahtevo tretjega odstavka 76.c člena ZTuj-2 pojasnila vse okoliščine, s katerimi je utemeljila izbiro ukrepa in čas njegovega trajanja. Tožena stranka je pri izreku ukrepa iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe pravilno upoštevala, da doslej izrečeni ukrepi pri tožniku niso dosegli svojega namena, saj je s kršitvami nadaljeval. Tožnik je nedvomno vedel, da so njegova ravnanja kršitev pravil bivanja v Centru in tudi kakšni ukrepi se lahko izrečejo v primeru kršitev, saj sta mu bila že ob prihodu v Center vročena Pravilnik in izvleček iz ZTuj-2 v jeziku, ki ga razume, na kršitve in posledice kršitev pa so ga policisti seznanili ob vsaki posamezni kršitvi. Tožena stranka ob prvih kršitvah ni posegla po najstrožjih ukrepih, pač pa jih je postopno stopnjevala. Sodišče razume, da je tako ravnala

Toženka v odločbi navaja določene okoliščine tožnikovega primera in povzema posamezne določbe ZTuj-2 (predvsem tiste, ki se nanašajo na izvajanje in trajanje izrečenega ukrepa ter možnost izreka milejšega ukrepa), pri čemer pa ne navede vsebine tistih zakonskih določb, ki urejajo, kdaj se sploh lahko tujcu izreče ukrep omejitve gibanja in namestitve v center, kar je za preizkus odločbe bistveno. Le tako je namreč mogoče razvideti tudi, katere okoliščine so ključne za izrek odrejenega ukrepa, ter preizkusiti, ali je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolnoma ter ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Kadar je obrazložitev upravne odločbe glede katere od navedenih sestavin pomembno pomanjkljiva, odločbe ni mogoče preizkusiti, to pa je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistveno pomanjkljiva obrazložitev upravne odločbe pomeni tudi kršitev pravice stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Ustrezna obrazložitev odločbe je namreč predpogoj za to, da lahko stranka odločbo učinkovito izpodbija. Po ustaljeni upravnosodni praksi zato pomanjkljive obrazložitve odločbe to

Iz okoliščin tožnikovega primera tudi po presoji sodišča izhaja podlaga za zaključek, da je izkazana nevarnost tožnikovega pobega kot pogoj za odreditev njegovega pridržanja v centru. Iz razlogov izpodbijane odločbe jasno (in skladno s podatki listin upravnega spisa zadeve) izhaja, da je tožnik, ko je bil v postopkih mednarodne zaščite v RS, dvakrat samovoljno zapustil azilni dom in tudi RS (tega niti ne prereka, ampak je, nasprotno, s svojimi navedbami ob zaslišanju pred sodiščem to potrdil).

Sodišče meni, da ni mogoče z gotovostjo izključiti tožnikovega zatrjevanja, da mu ni povsem jasno, za kaj je v obravnavanem postopku (in drugih postopkih) pravzaprav šlo in kakšne odločitve je tožena stranka sprejela. Dvom v potek postopka pa ne ustvarja samo tožnikova izpoved na glavni obravnavi, pač pa tudi dejstvo, da je izpodbijana odločba datirana z dnem 16. 1. 2024, medtem ko je na izvodu izpodbijane odločbe, ki je bila kot priloga priložena tožbi, odtis prejemne štampiljke datiran z dnem 17. 1. 2024. Četudi se iz te predložene odločbe, ki je fotografija, ne vidi, čigava je prejemna štampiljka, gre sklepati, da gre za odločbo, ki je bila posredovana Centru. Zato se tudi zastavlja vprašanje, seveda če ta predpostavka drži (sodišče dopušča možnost, da gre tudi za kakšnega drugega prejemnika, kar pa bi bilo treba raziskati), na kakšni podlagi je Center izvrševal omejitev gibanja tožniku v času od 16. 1. 2024 od 13.00 ure do 17. 1. 2024, torej ali na podlagi sklepa Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov ali na podlagi izpodbijane odločbe. Sodišče se je zato odločilo, da na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne t

Tožnik v tožbi ugovarja, da toženka ni ustrezno ugotovila in obrazložila dejstev v zvezi z nujnostjo oziroma sorazmernostjo (podaljšanja) ukrepa omejitve gibanja, vendar iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka pri odločanju presojala sorazmernost izrečenega ukrepa ter ocenila, da je ta (še vedno) utemeljen, saj v konkretnem primeru ni možno učinkovito uporabili milejših ukrepov. Za organizacijo in izvedbo vrnitve tožnika je njegova prisotnost v postopku obvezna.

Tožnik bi moral tožbo zoper izpodbijano odločbo vložiti v roku treh dni po vročitvi dne 17. 7. 2023, to je najkasneje 20. 7. 2023, česar pa ni storil, pač pa je tožbo vložil šele dne 27. 7. 202, kar pa je sedem dni prepozno. Sodišče je zato tožnikovo tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Upravni organ je tisti, na katerem je dokazno breme o tem, da je bil postopek vročanja izpeljan zakonito in ne na stranki upravnega postopka. Še posebej velja, da pritožnik ni dolžan dokazati negativnih dejstev. To bi namreč glede na njegov položaj, ko je v postopku vročanja zgolj naslovnik oziroma prejemnik pisanja in ne uradna ali pooblaščena oseba kot izvrševalec vročanja, zanj predstavljalo nesorazmerno breme pri uresničevanju ustavne pravice do sodnega varstva. Zato po presoji Vrhovnega sodišča zadošča, da pritožnik s svojimi navedbami in preloženimi dokazi vzbudi v postopku resen dvom v to, da je bila vročitev opravljena pravilno in zakonito.

Tožnik sicer načeloma izjavlja, da bo spoštoval vse odločbe in ukrepe slovenskih organov, vendar pa obenem navaja, da ne želi zapustiti Republike Slovenije in da si želi tu ostati, pa četudi ve in razume, da v Sloveniji biva brez ustreznega dovoljenja in da bi zato moral oditi. O tem, ali bi tožnik, če bi bilo to potrebno, v resnici spoštoval odločitve slovenskih organov, lahko v trenutni situaciji le sklepamo, vsekakor pa je mogoče že sedaj ugotoviti, da je s svojimi dosedanjimi ravnanji vendarle pokazal, da si je način in pravila gibanja prilagajal zgolj lastnim potrebam. Tako je tožnik, po tem, ko je bila zavrnjena njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite, odšel v Italijo, nato pa se znova vrnil v Slovenijo. S tem je pokazal, da se je želel izogniti posledicam zavrnjene prošnje, z bivanjem v Sloveniji pa nadaljeval tako, da je (brez dvoma neprijavljen) bival na različnih lokacijah in se preživljal z delom na črno. Doslej je torej tožnik iskal načine, da bi ostal v Republiki Sloveniji mimo veljavnih pravil, šele s tem, ko se je poškodoval in bil v bolnišnici, od koder so ga nato odpeljali policisti, pa pričel zatrjevati, da bo ravnal tako, kot bo od njega zahtevano. Nač

Izpodbijana odločba, s katero je bilo tožniku kot tujcu omejeno gibanje in odrejena njegova nastanitev v Centru, je bila tožniku izdana na podlagi 76. člena ZTuj-2. Po prvem odstavku 78. člena tega zakona ima tujec zoper tako odločbo, ki jo izda policija, pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe. Tožniku je bila izpodbijana odločba vročena dne 17. 7. 2023 in bi zato moral tožbo zoper to odločbo vložiti najkasneje 20. 7. 2023, česar pa ni storil, pač pa je tožbo vložil šele dne 27. 7. 2023, kar pa je sedem dni prepozno. Sodišče je zato tožnikovo tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Sodišče pritrjuje presoji tožene stranke, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega, s čimer bi se želel izogniti zakoniti odstranitvi iz države in nadaljevati z nezakonitim bivanjem na območju EU, njegova navzočnost pa je za izvedbo odstranitve iz države nujna, s tem pa izrečeni ukrep podaljšanja omejitve gibanju v centru za tujce utemeljen.

Tožnikovo dosedanje ravnanje, to je izvršitev večjega števila kaznivih dejanj in odklanjanje vsakega sodelovanja pri pridobivanju potne listine in vrnitvi v matično državo, kar je stalnica tožnikovega vedenja v vsem času in v vseh postopkih, kar se nahaja na ozemlju Republike Slovenije, po presoji sodišča kaže, da njegovemu zatrjevanju, da je pripravljen spoštovati pravni red v državi, se javljati na policijski postaji in si od staršev pridobiti določena sredstva za preživljanje, ne gre slediti in ostajajo te izjave zgolj na ravni z ničemer izkazanega zatrjevanja. Tožnik namreč doslej ni z ničemer izkazal, da bi mu bilo mogoče verjeti, da bi bi bila njegova odstranitev iz Republike Slovenije in vrnitev v matično državo lahko uspešna z milejšim ukrepom, pač pa ravno nasprotno, da s tem tega ne bi bilo mogoče doseči.

Sodišče na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera, ki jih je presodilo na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, sodi, da je omejitev gibanja udeležencu še vedno utemeljena. Ukrep mu je bil odrejen zaradi nevarnosti pobega, vendar ga iz države ni bilo mogoče odstraniti takoj. Te okoliščine, ki so narekovale udeleženčevo nastanitev v Centru za tujce, se niso spremenile.

Po presoji tukajšnjega sodišča so razlogi za omejitev gibanja tujcu še vedno podani. Na nevarnost njegovega pobega kaže dejstvo, da je bil že v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno obsojen za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Obenem je ne le iz prejete dokumentacije, temveč tudi njegovih navedb na glavni obravnavi pred tukajšnjim sodiščem očitno razviden tudi obstoj okoliščine, ki kaže na nevarnost pobega, to je jasno izražena namera tujca o nespoštovanju odločbe o vrnitvi oziroma s sodbo izrečene stranske kazni izgona iz države, saj je na glavni obravnavi večkrat izjavil, da se v Maroko ne želi in ne namerava vrniti.

V skladu s 85. členom ZTuj-2 se v postopkih po tem zakonu, če z ZTuj-2 ni drugače določeno, uporabljajo določbe ZUP. Upravna odločba mora biti v skladu z 214. členom ZUP ustrezno obrazložena. Iz obrazložitve upravnega akta morajo izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, na način, da jo lahko sodišče preizkusiti ob morebitno vloženi tožbi. Za pošten postopek je torej bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve.

V izreku izpodbijane odločbe je navedeno, da je ukrep omejitve gibanja tožniku in njegove namestitve v center za tujce odrejen na podlagi druge alineje prvega odstavka 76. člena ZTuj-2, ker je tožnika v skladu z mednarodno pogodbo treba izročiti pristojnemu organu, in sicer italijanskim varnostnim organom, ta izročitev pa ni izvedljiva takoj. To toženka ponovi tudi v obrazložitvi odločbe, iz nadaljevanja obrazložitve pa nato izhaja, da je iz EURODAC izpisa razvidno, da je bil tožnik nazadnje obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito v Švici in da bo zato vračan po Dublinski uredbi. Tega toženka ne obrazloži oziroma ne utemelji.

Toženka je v izrek izpodbijane odločbe zajela obširno navedbo dejanskih okoliščin, ki sicer lahko pomenijo dejansko stanje, torej dejansko podlago za odločanje v zadevi, ne sodi pa to v sam izrek kot tisti del upravne odločbe, ki postane dokončen in pravnomočen. Iz izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni jasno razvidno, kateri razlog je bil podlaga za odreditev omejitve gibanja tožniku v konkretnem primeru.

ZTuj-2 v 76. členu ureja omejitev gibanja tujcu in njegovo nastanitev v centru, v prvem odstavku 78. člena pa določa, da nastanitev tujca v center odredi policija z odločbo; zoper odločbo o nastanitvi ima tujec pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe. Zakonsko določeni rok, v katerem je treba vložiti tožbo zoper odločbo, kot je izpodbijana, je torej 3 dni od vročitve odločbe.

Ukrep po 76. členu ZTuj-2 v zvezi z Direktivo o vračanju, se izreče šele po ugotovitvi nezakonitega bivanja tujca, kar mora izhajati iz izreka odločbe o vrnitvi. Nato se tujcu omogoči prostovoljna vrnitev z določenim rokom, ki ima prednost pred prisilno vrnitvijo.

V odločbi, s katero je odrejeno pridržanje (kar predstavlja tudi nastanitev v Center), morajo biti konkretno obrazloženi dejanski in pravni razlogi za pridržanje, uporaba takšnega ukrepa za namen odstranitve pa mora biti omejena, pri tem se mora upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve in le, če ni možno uporabiti drugih milejših prisilnih ukrepov. Glede na navedeno mora policija že pri omejevanju svobode gibanja vedno opraviti tudi presojo, ali bi bilo zasledovani cilj mogoče doseči z milejšim ukrepom oziroma vedno utemeljiti, zakaj je za dosego legitimnega cilja nujno pridržanje. Obveznost policije, da presodi možnost uporabe milejšega ukrepa, se ne nanaša le na nadaljnji tek izvrševanja ukrepa, temveč že na trenutek odreditve ukrepa omejitve gibanja. Takšna presoja mora biti torej narejena in obrazložena že v odločbi, kot je izpodbijana, v kateri mora biti tudi sicer jasno obrazloženo, katere dejanske okoliščine konkretnega primera in, katere pravne določbe so podlaga za sprejeto odločitev (kot to zahteva tudi prvi odstavek 214. člena ZUP).

Tridnevni rok za vložitev tožbe se je iztekel v petek 24. 7. 2020, tožeča stranka pa je tožbo vložila priporočeno po pošti 14. 8. 2020, to je po izteku roka, določenega v prvem odstavku 78. člena ZTuj-2. Sodišče je zato moralo tožbo kot prepozno zavreči.