UPRS Sodba I U 1479/2023-18

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana številka 213-621/2022-58 z dne 9. 6. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti.

Potek upravnega postopka

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana (prvostopenjski organ) zavrnila prošnjo tožnice za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in ugotovila, da ni bilo stroškov postopka. Tako je odločila, ker tožnica ni izkazala, da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. To je pogoj za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 4. točki prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) v zvezi s 3. členom Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (Uredba).

2. Tožnica se je zoper izpodbijano odločbo pritožila. Ministrstvo za notranje zadeve (drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 22. 8. 2023 zavrnilo njeno pritožbo in zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ugotovilo je, da dodatni stroški z izdajo te odločbe niso nastali.

   Tožba

3. Tožnica zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), torej zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da so ji bile v postopku kršene številne človekove pravice, ki jih zagotavljata Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP) in Ustava Republike Slovenije (Ustava).

4. Navaja, da sta obrazložitvi obeh odločb glede na 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pomanjkljivi, saj vsebujeta le kronologijo zadevnega postopka, povzetek dokaznih listin ter pavšalno in selektivno odgovarjanje na njene trditve. V izpodbijani odločbi manjkajo razložitev njenega zahtevka, njene navedbe o pravno relevantnih dejstvih, dokazni sklep in dokazna ocena. Izrek in obrazložitev si nasprotujeta, podlage za njeno izdajo pa z gotovostjo ni mogoče ugotoviti. Prišlo je do bistvenih kršitev določb postopka, kršena ji je bila pravica do poštenega postopka iz 6. člena EKČP in 22. člena Ustave. To je izpostavila že v pritožbi, vendar je drugostopenjski organ ugotovil, da obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje vse sestavine po 214. členu ZUP, in da je zato tožnica lahko tudi pripravila pritožbo. S takšnim skopim odgovorom je izvotlil njeno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj bi moral odgovoriti na vse njene pravno relevantne ugovore. Temu stališču pritrjuje sodba Vrhovnega sodišča I Ips 170/2001 in I Ips 222/2001 s 16. 10. 2003, tožnica pa opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-309/94 z dne 16. 2. 1996, v kateri je razloženo načelo instančnosti.

5. Tožnica navaja, da je prvostopenjski organ ignoriral njena dokazna predloga: listino "bilanco stanja in izkaz poslovnega izida na dan 31. 12. 2021" in zaslišanje priče A. A., kar lahko kaže na njegovo vnaprejšnjo dokazno oceno. Drugostopenjski organ je ugotovil, da prvostopenjski organ omenjene priče ni zaslišal, vendar razlogov za to ni pojasnil. Tožnica v zvezi s tem opozarja, da se mora upravni organ opredeliti do vsakega dokaznega predloga, tistih, katerih ne sprejme, pa ne sme zavrniti le s splošnimi navedbami. Kritična je do zapisa prvostopenjskega organa, da se ne bo opredeljeval do očitkov iz 3. točke njenega dopisa z 30. 1. 2023, ker da jo je seznanil z neizpolnjevanjem pogoja za obdobje od januarja 2022 do oktobra 2022 in ne za leto 2021. To ne drži, saj iz 5. in 6. strani njegovega dopisa z 18. 1. 2023 izhaja, da je bila tožnica seznanjena tudi z ugotovitvami za leto 2021. Prvostopenjski organ bi se torej do njenih očitkov iz 3. točke dopisa z 30. 1. 2023 moral opredeliti, ker pa tega ni storil, je kršil načelo zaslišanja stranke. V seznanitev ji je sicer poslal vse procesno gradivo in s tem zadostil načelu iz 9. člena ZUP, ni pa ji pomagal pri učinkovitem varstvu njenih pravic, k čemer ga zavezuje 7. člen tega zakona. Tovrstno ravnanje je glede na sodbo Upravnega sodišča I U 86/2015 z 7. 6. 2016 razlog za odpravo odločbe, saj ji ni dal možnosti, da bi učinkovito zavarovala svoje pravice in pravni interes v postopku. Ta pritožbeni ugovor je drugostopenjski organ zavrnil s pavšalno ugotovitvijo, da tožnici pravica do izjave ni bila kršena, konkretno pa se do tozadevnih zatrjevanih kršitev postopka ni opredelil. Prav tako se ni izrekel do ugovora, da je prvostopenjska odločba protispisna, saj iz nje izhaja, da naj bi prvostopenjski organ izvedel ustno obravnavo z vsemi pričami, kar pa ne drži, saj priče A. A. ni zaslišal.

6. Iz tožbe izhaja, da je prvostopenjski organ kršil načelo zaslišanja stranke in zagrešil absolutno bistveno kršitev postopka, saj tožnice ni vabil na zaslišanje vseh prič. Z vsebino njihove izpovedi jo je le pisno seznanil in ji tako odrekel možnost, da bi pričam postavljala vprašanja. Udeležba na ustni obravnavi je mogoča le na podlagi pisnega vabila. Ker tožnica tja ni prišla, bi moral prvostopenjski organ skladno z določbo tretjega odstavka 161. člena ZUP ustaviti postopek. Tožnica celo meni, da prvostopenjski organ ni izvedel ustne obravnave v njenem pravem pomenu, temveč je le opravil posamezna preiskovalna dejanja z zasliševanjem prič. Če bi ustno obravnavo izvedel, bi moral nanjo povabiti tudi tožnico kot stranko.

7. Navaja, da izpodbijana odločba temelji na zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Prošnjo za sprejem v državljanstvo je vložila 1. 7. 2022, zato bi bilo treba obstoj sredstev za materialno in socialno varnost ugotavljati za obdobje od 1. 7. 2020 do 1. 7. 2022, prvostopenjski organ pa tega za obdobje od 1. 7. 2020 do 2. 6. 2021 sploh ni ugotavljal. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je podana bistvena kršitev določb postopka, ki terja odpravo izpodbijanega akta.

8. Prvostopenjski organ je za leti 2021 in 2022 ugotavljal dobiček B. B., ki pa ni enak njegovim prejemkom. Ni znano, kako je izračunal, da je imel B. B. v obdobju od 2. 6. 2021 do 31. 12. 2021 na mesečni ravni dobiček v višini 361,52 EUR, saj iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida na dan 31. 12. 2021 izhaja, da je ta v letu 2021 na mesečni ravni znašal 403,93 EUR. Tožnica se tudi ne strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da naj bi imel B. B. v obdobju od 1. 1. 2022 do 13. 6. 2022 kot samostojni podjetnik prihodke v višini 3.316,94 EUR in odhodke v višini 2.653,65 EUR, kar pomeni, da je imel takrat 110,56 EUR mesečnih prihodkov. Način tega izračuna iz izpodbijanega akta ni razviden. Iz obračuna akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti z 31. 7. 2022 izhaja, da so odhodki v višini 2.653,55 EUR davčno priznani. To pomeni, da ex lege predstavljajo 80% prihodkov in da niso enaki dejanskim odhodkom, saj so ti nižji. V primerjavi z osebami, ki prejemajo "čisto" neto plačo so samostojni podjetniki z upoštevanimi davčno priznanimi odhodkov v bistveno slabšem položaju. Uredba ne zahteva oprave poračuna z davčno priznanimi odhodki, dejanskih odhodkov pa prvostopenjski organ ni ugotavljal, zato je kršil načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP. S takšnim samovoljnim postopanjem je bila tožnici kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-90/05 s 7. 7. 2005 izpostavilo pomen obrazložitve pri aktih politične ali strokovne diskreditacije, kljub temu pa se drugostopenjski organ ni opredelil do ugovorov glede nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Tožnica je v pritožbenem postopku predložila informativni izračun dohodnine za 2022 z dne 31. 5. 2023 in opozorila, da ne gre za pritožbeno novoto, saj 23. 5. 2023 (ko se je iztekel rok za izjavo na dopis prvostopenjskega organa) s to listino še ni razpolagala. Iz istega razloga je pritožbi priložila tudi pogodbo o zaposlitvi za določen čas, iz katere izhaja, da je tožnica od 15. 5. 2023 v delovnem razmerju za nedoločen čas.

10. Sodišču predlaga naj zadevo po odpravi izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Podrejeno naj ugotovi, da tožnica izpolnjuje pogoje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Tožena stranka naj ji povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

    Odgovor na tožbo

11. Tožena stranka se s tožbenimi navedbami ne strinja in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Navaja, da sta tako izpodbijana odločba kot tudi odločba drugostopenjskega organa sestavljeni skladno z določbo 214. člena ZUP. Tožnica je bila pred izdajo izpodbijanega akta večkrat obveščena o ugotovljenem dejanskem stanju in upoštevanih dokazih. Večkrat je bila pozvana, naj se izjavi o ugotovitvah prvostopenjskega organa. Bila je seznanjena z vsemi izračuni glede družinskih prejemkov, zato ne more trditi, da ji ni znano na podlagi česa je bila ugotovljena višina prihodkov njenega moža v obdobju od 1. 1. 2022 do 13. 6. 2022. Tožnica se na zadnji dopis prvostopenjskega organa z 10. 5. 2023 ni odzvala. V postopku je bila zaslišana, seznanjena je bila z vsemi zaslišanji, saj je upravni organ pred tem vsa vabila posredoval njenemu pooblaščencu. Le-temu so bile poslane tudi prošnje za pravno pomoč, naslovljene na upravne enote v Kranju, Sežani in Trebnjem. Naknadno so bile tožnici vročene vse izjave prič. V izpodbijani odločbi tožnica njihovih izjav ni prerekala, navedla je zgolj, da priča A. A. ni bila zaslišana. V zvezi s tem je drugostopenjski organ ugotovil, da izpodbijani akt nima razlogov o tem, zakaj zaslišanje te priče ni bilo izvedeno, je pa iz njega razvidno, da je prvostopenjski organ upošteval pisno izjavo te priče. Vsa dokazila, ki jih je tožnica posredovala naknadno, so bila upoštevana.

12. V prvi pripravljalni vlogi tožnica vztraja pri svojih trditvah.

    Dokazovanje

13. Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa tožene stranke, ki se nanaša na obravnavano zadevo. V soglasju s strankama teh listin ni posebej naštevalo. Pogledalo in prebralo je tudi listine sodnega spisa, še zlasti priloge tožnice: A2 (odločbo drugostopenjskega organa) in A3 (izpodbijano odločbo) in A4 (pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo). Zaslišalo je tožnico.

14. Kot nepotreben je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče B. B.

    Sodna presoja

15. Tožba je utemeljena.

16. ZDRS kot enega od načinov pridobitve državljanstva Republike Slovenije določa naturalizacijo, to je sprejem v državljanstvo na podlagi prošnje (3. točka 3. člena). V skladu s prvim odstavkom 10. člena ZDRS lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, sprejme v državljanstvo Republike Slovenije po prostem preudarku, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati pogoje, naštete v 1. do 10. točki prvega odstavka navedenega člena. Postopek za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo se torej izvede v dveh fazah. V prvi se ugotavlja izpolnjevanje zakonsko predpisanih pogojev. Naštevanje teh pogojev veže državni organ v negativnem smislu na način, da ne sme dodeliti naturalizacije, če pogoji niso izpolnjeni.¹ Če so, nastopi druga faza, to je odločanje o sprejemu v državljanstvo po prostem preudarku. Navedeno pooblastilo upravnemu organu za diskrecijsko odločanje pomeni, da oseba, ki izpolnjuje pogoje za naturalizacijo, ne more zahtevati, da ji Republika Slovenija podeli državljanstvo. Pravica do pridobitve državljanstva z naturalizacijo torej ne obstoji. Povedano drugače: izpolnitev zakonskih pogojev za naturalizacijo pomeni za prosilca samo možnost, ne pa tudi gotovosti, da bo naturaliziran.²

17. Pristojni organ lahko torej osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati v nadaljnjih točkah prvega odstavka 10. člena ZDRS naštete pogoje³, med drugim, da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (4. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). Šteje se, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu. Sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka mora imeti zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati (deveti odstavek 10. člena ZDRS).

18. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021 že sprejelo stališče, da iz teh določb izhaja, da mora prosilec razpolagati z zadostnimi sredstvi za preživljanje, taka pa so sredstva vsaj v višini osnovnega minimalnega dohodka. Vrhovno sodišče je izpostavilo, da je zakonodajalec pri opredelitvi obravnavanega pogoja uporabil splošen pojem "sredstva", kar kaže, da njegov namen ni bil v omejevanju za preživljanje potrebnih sredstev na določeno vrsto in obliko premoženja. To, po presoji Vrhovnega sodišča, ne izhaja niti iz ostalih določb ZDRS v smislu, da oseba nima zagotovljenih sredstev za preživljanje, če ne razpolaga s točno določenim premoženjem oziroma virom tega premoženja. Tako tudi ni določeno, da so sredstva, ki po ZDRS zagotavljajo materialno in socialno varnost, samo sredstva, ki jih prosilec prejme v obliki denarnih izplačil. Po navedenem je torej kot sredstva, ki prosilcu zagotavljajo materialno in socialno varnost, upoštevati vse, kar ima svojo denarno vrednost in je lahko predmet prosilčevega razpolaganja. To pa niso samo denarni prejemki, ampak tudi ostalo prosilčevo premoženje (nepremičnine, premičnine večje vrednosti, poslovni deleži v družbi itd.).⁴

19. Sodišče v okviru relevantnosti tega upravnega spora izpostavlja še stališče Vrhovnega sodišča, da se navedeni pogoj nanaša na zagotavljanje socialne varnosti osebe, ki prosi za sprejem v državljanstvo. Določen je iz razloga neobremenitve javnih služb, ki v Republiki Sloveniji zagotavljajo pravico do socialne varnosti in pravic z naslova socialnega varstva.⁵ Čim je tako, pa je pomemben ne le prosilčev dohodkovni položaj, ampak tudi njegov premoženjski položaj v širšem smislu. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeno daje torej podlago za sklepanje, da prosilec, ki razpolaga z zadostnim premoženjem (to pa niso nujno samo denarni prejemki), ne izkazuje potrebe po socialnovarstvenih prejemkih. Ker zato do njih ni upravičen in v takem primeru njegovo preživljanje ne bremeni javnih sredstev, mu tudi ni mogoče očitati, da s svojim premoženjem ne izpolnjuje pogoja imetništva zadostnih sredstev v smislu določbe iz prvega odstavka 10. člena ZDRS. Vrhovno sodišče pa je v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021 še izpostavilo, da iz namena, zaradi katerega je v ZDRS določen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, izhaja tudi, da mora imeti prosilec zagotovljena potrebna sredstva za preživljanje ne le v času odločanja o prošnji, ampak da morajo biti podane okoliščine, ki omogočajo prognozo, da bo tudi v bodoče sposoben zagotavljati svojo materialno in socialno varnost.

20. Glede na obrazloženo je treba za ugotovitev izpolnjevanja obravnavanega zakonskega pogoja ugotoviti prosilčevo premoženjsko stanje, ali to (glede na vrednost) zagotavlja njegovo materialno in socialno varnost ter okoliščine, ki omogočajo sklepanje o prosilčevi nadaljnji neodvisnosti od prejemkov iz javne blagajne.⁶ V teh okvirih je treba razumeti tudi pooblastilo v 28. členu ZDRS, da Vlada Republike Slovenije določa merila za ugotavljanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, torej merila, ki jih bo mogoče uporabiti pri presoji izpolnjevanja pogoja v različnih življenjskih situacijah prosilcev za sprejem v državljanstvo. Po presoji Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021 Uredba z določbami, ki urejajo način izvajanja ZDRS, ne sme ožiti upravičenj, ki izhajajo iz zakonskih določb, med drugim možnosti dokazovanja izpolnjevanja zakonskega pogoja.

21. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 20 ugotovilo, da Uredba meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja materialne in socialne varnosti izrecno ne predpisuje. V prvem odstavku 3. člena določa le, da se kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, šteje, če prosilec vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo neprekinjeno prejema enega izmed v nadaljevanju naštetih prejemkov.⁷ Na podlagi tega je mogoče posredno sklepati na uporabljena merila, in sicer na merilo vrste premoženja (prejemki, ki jih prosilec prejema na eni od naštetih pravnih podlag) in specifikam tega premoženja podrejeno merilo rednosti (kontinuiranosti) oziroma periodičnosti pridobivanja dohodka v dveletnem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje. Uredba torej na podlagi izkazanega neprekinjenega prejemanja enega od naštetih prejemkov v določenem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje vzpostavlja domnevo obstoja potrebnih sredstev za preživljanje in s tem izpolnjevanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. To po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da se določba o dveletnem neprekinjenem prejemanju izplačil v obdobju dveh let pred vložitvijo prošnje uporablja za namen določene pravne domneve v zvezi s taksativno naštetimi prejemki prosilca za sprejem v državljanstvo. Kot opozori Vrhovno sodišče pomeni pa tudi, da prosilcu, ki izkaže okoliščine iz 3. člena Uredbe, ni treba dodatno dokazovati izpolnjevanja obravnavanega zakonskega pogoja, saj že Uredba nalaga sklepanje, da ima potrebna sredstva.⁸

22. V sklepu X Ips 37/2022 z 7. 12. 2022 se je Vrhovno sodišče ukvarjalo z vprašanjem ali prejemek, ki nima podlage v zakonu ali sodni odločbi, zagotavlja prosilcu za državljanstvo materialno in socialno varnost v smislu 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. V 30. točki je ugotovilo, da ne, saj so upoštevni le prejemki, do izplačila katerih je oseba upravičena zaradi obstoječe pravne podlage. Obrazloženo izključuje, da bi se v smislu Uredbe kot zagotovljeni obravnavali prejemki, ki jih prosilec za državljanstvo dobi od drugega na prostovoljni, pravno nezavezujoči podlagi.

23. Predmet konkretne presoje je odločitev tožene stranke, da se vlogi tožnice za sprejem v državljanstvo ne ugodi, ker tožnica ni izkazala pogoja zagotovljenih sredstev, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS). Sodišče je zato pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe opravilo ob upoštevanju zgoraj citiranih zakonskih določil in razlag 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ter 3. člena Uredbe, kot jih je podalo Vrhovno sodišče.

24. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnico preživlja njen mož B. B. in da bo on poskrbel za izpolnjevanje pogoja za pridobitev državljanstva, določenega v 3. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS⁹. Navedena pravna podlaga ni pravilna, saj ta zakonska določba ne govori o zadostnih materialnih sredstvih, temveč določa pogoj, da mora prosilec dejansko živeti v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in imeti urejen status tujca. Izpolnjevanje tega pogoja v upravnem postopku ni bilo problematizirano, prav tako pa ni sporno v tem upravnem sporu. Sporno je le, ali tožnica izpolnjuje pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

25. Tožnica ne prereka ugotovitev prvostopenjskega organa: (1) da je bila od 3. 9. 2019 vključena v obvezno zavarovanje kot družinski član B. B.; (2) da je B. B. leta 2021 poleg redne službe posloval tudi kot samostojni podjetnik; (3) da so njegovi podatki iz uradnih evidenc davčnega organa za obdobje od 1. 7. 2020 dalje pokazali, da v tem času ni imel prekinitve prejemanja prihodkov, ki bi bilo daljše od 30 dni; (4) da je v obdobju od 1. 1. 2022 do 1. 3. 2022 minimum za preživljanje tričlanske družine¹⁰ znašal 1.206,54 EUR (3 x 402,18 EUR) neto mesečno, v obdobju do 1. 3. 2022 dalje pa 1.265,67 EUR (3 x 421,89 EUR) neto mesečno.

26. Upoštevaje podatke iz (4) točke gornjega odstavka je prvostopenjski organ ugotovil, da B. B. za omenjeno obdobje zahtevanega minimuma za preživljanje tričlanske družine ni dosegal, zato je tožnico pozval k predložitvi dodatnih dokazil. Od nje je prejel dokazne listine, da je center za socialno delo (CSD) B. B. zavrnil prošnjo za dodelitev denarne pomoči v letu 2021 zaradi preseganja premoženjskega cenzusa, ki se je upošteval tudi v postopku za znižanje plačila vrtca in za določitev otroškega dodatka. Ta je v obdobju od 1. 6. 2022 do 31. 5. 2023 znašal 63,11 EUR mesečno. Tožnica je prvostopenjskemu organu med drugim posredovala tudi kopijo informativnega obračuna dohodnine za leti 2020 in 2021, kopijo obračuna akontacije dohodnine in dohodnine od dejavnosti za obdobje 2. 6. 2021 do 31. 12. 2021 in za obdobje od 1. 1. 2022 do 13. 6. 2022, kopijo izpiska iz AJPES o bilanci stanja na dan 31. 12. 2021, kopijo obvestila o dokončnem izplačilu kredita, kopijo plačilne liste za avgust 2022, potrdilo o prejemu regresa, kopijo kupoprodajne pogodbe z 21. 7. 2022 o prodaji vozila, internetni oglas "o vrednosti osebnega avtomobila Volkswagen Golf" za 9.800 EUR in potrdilo o nakazilih naročnika storitev C. d. o. o. Naknadno je tožnica predložila še odločbo CSD z 4. 11. 2022 o zavrnitvi njene vloge za denarno pomoč, plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ker da ima celotna družina B. prihodek najmanj 1.300,65 EUR, kar po mnenju tožnice znaša 433,55 EUR in presega znesek 421,89 EUR, ki se zahteva od marca 2022 dalje.

27. Iz izpodbijane odločbe (5. stran, tretji odstavek) izhaja, da je prvostopenjski organ presojal vse prosilkine navedbe in celotno priloženo dokumentacijo, kar pa ne drži. Tožnica v tožbi utemeljeno ugovarja, da je izostala opredelitev do kopije izpiska iz AJPES o bilanci stanja na dan 31. 12. 2021. Ta dokazna listina je po oceni sodišča pomembna za odločitev o izpolnjevanju pogoja 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, saj izkazuje prihodke B. B., ki jih je ta prejel kot samostojni posameznik v letu 2021 in s tem prispeval k izboljšanju premoženjskega stanja celotne družine B..

28. Poleg tega prvostopenjski organ ni obrazložil, zakaj se je pri teh prihodkih za leto 2021 oprl na podatke o dobičku B. B., za leto 2022 pa na njegove prihodke, ki jih je kot samostojni podjetnik posameznik pridobil pri opravljanju storitev za C. d. o. o. Iz odločbe tudi ni razvidno, na katerih uradnih evidencah pristojnega finančnega organa temeljijo te ugotovitve prvostopenjskega organa, zato sodišče izpodbijane odločbe v tem delu ne more preizkusiti.

29. Pojem zagotovljenih sredstev, ki zagotavljajo materialno in socialno varnost, je nedoločen pravni pojem. Vrhovno sodišče je v 16. točki obrazložitve sklepa X Ips 37/2022, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-263/95 z dne 18. 3. 1999, pojasnilo, da so nedoločeni pravni pojmi na področju upravnega prava po svoji pravni naravi oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec upravi prepusti vsebinsko opredelitev pomena takega pojma. To upravnim organom omogoča, da tak pojem zapolnijo z vsebino, ki najustrezneje konkretizira zakonske določbe skladno z namenom zakona in v njem opredeljenim javnim interesom.

30. Izpodbijani akt s skopo in nejasno obrazložitvijo glede ugotovljene višine prihodkov samostojnega podjetnika B. B. sodišča ni prepričal. Zato ni mogoče oceniti ali je prvostopenjski organ navedeni nedoločen pravni pojem zagotovljenih sredstev za materialno in socialno varnost zapolnil z vsebino, ki izhaja iz določb ZDRS in Uredbe. Pravno relevantno dejansko stanje v zvezi s tem ni popolnoma ugotovljeno, manjka pa tudi opredelitev do dokazov, na katerih naj bi temeljila odločitev o tem, kakšne prihodke je v danem obdobju imel B. B. kot samostojni posameznik. Obrazložitev torej ne vsebuje vseh zahtevanih sestavin, ki izhajajo iz 214. člena¹¹ ZUP. Zato so bila bistveno kršena pravila upravnega postopka v smislu določbe 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

31. Tožnica utemeljeno opozarja na to, da je prvostopenjski organ ni vabil na zaslišanje vseh prič, temveč ji je ta vabila le vročil in jo naknadno seznanil z izjavami prič. Ta okoliščina med strankama ni sporna. V zvezi s tem sodišče pritrjuje tožnici, da ji je bila s tem odvzeta možnost, da bi pričam postavljala vprašanja in sodelovala v dokaznem postopku. S takšnim ravnanjem prvostopenjskega organa je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, posledično pa so bile bistveno kršene tudi določbe upravnega postopka. Čeprav iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi bila izvedena ustna obravnava z vsemi predlaganimi pričami, to ne drži, saj v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe priča A. A. ni bila zaslišana, razlogi za ne izvedbo tega dokaza pa iz izpodbijanega akta niso razvidni.

32. Zaradi bistvenih kršitev določb postopka in nepopolnoma ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo moral prvostopenjski organ odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti (peti odstavek 64. člena ZUS-1), pravilno uporabiti 4. točko prvega odstavka 10. člena ZDRS, ter, če bo ugotovil, da tožnica in njena družina na mesečni ravni ne razpolaga z zadostnimi dohodki, dopolniti dejansko stanje glede premoženja tožnice in njene družine ter nato o vlogi tožnice ponovno odločiti.

33. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo iz zgoraj navedenih razlogov, se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

34. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije (prim. 2. točko tožbenega zahtevka), ker za to niso podani pogoji iz 65. člena ZUS-1. Podatki postopka za tako odločanje ne dajejo zanesljive podlage, saj je dejansko stanje zaradi bistvene kršitve pravil postopka nepopolno ugotovljeno (prva točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1).

    O stroških postopka

35. Glede na uspeh s tožbo je tožnica upravičena do povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik) v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Ker je sodišče o tožbi odločilo po izvedeni glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, povišano za 22 % DDV, kar znaša 84,70 EUR (pooblaščenec je zavezan za DDV), skupaj torej 469,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Tožnica je vložila tudi pripravljalno vlogo, in zanjo priglasila stroške, ker pa v njej ni pojasnila ničesar dodatnega, kar bi bilo pravno relevantno za odločitev¹², ji sodišče stroškov za to vlogo ni priznalo.

36. Plačano sodno takso za postopek bo sodišče vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

¹ Glej Lovro Šturm, Državljanstvo, v: Upravni zbornik, Inštitut za javno upravo, 1996, str. 99.
² Prav tam, str. 99.
³ Pogoji iz prvega odstavka 10. člena ZDRS so: (1) da je oseba dopolnila 18 let; (2) da ima odpust iz dosedanjega državljanstva ali da izkaže, da ga bo dobila, če bo sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije; (3) da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca; (4) da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost; (5) da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar dokaže s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni; (6) da ni bila pravnomočno obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev, ali da ji ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo, daljšo od enega leta; (7) da ji ni bila izrečena odpoved prebivanja v Republiki Sloveniji; (8) da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države; (9) da ima poravnane davčne obveznosti; (10) da da prisego o spoštovanju svobodnega demokratičnega ustavnega reda, ki je utemeljen v Ustavi Republike Slovenije.
⁴ Tako Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021.
⁵ Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS-D), EPA 979-IV z dne 21. 7. 2006, obrazložitev k 3. členu sprememb.
⁶ Tako Vrhovno sodišče v v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021.
⁷ Gre za: prejemke iz pogodbe o zaposlitvi; pokojnino, ne glede na to, kje je bila določena; prejemke iz pogodbe o delu ali iz avtorske pogodbe; štipendijo, če gre za prosilca, ki se redno ali izredno šola in ga staršem ni več treba preživljati; prejemke samozaposlenih, ki kot svoj edini ali glavni poklic opravljajo samostojno dejavnost v Republiki Sloveniji; prejemke družbenikov zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe; prejemke kmetov, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini in glavni poklic; prejemke vrhunskih športnikov in šahistov; rento, najemnino ali zakupnino; prejemke, priznane s sodno odločbo; prejemke verskih uslužbencev, ki so s svojo cerkvijo ali drugo versko skupnostjo v razmerju, ki nima vseh lastnosti delovnega razmerja; prejemke družinskega pomočnika po zakonu, ki ureja socialno varstvo.
⁸ Tako Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021.
⁹ Prim. peti odstavek na 3. strani tega akta, ki je v prilogi A3 sodnega spisa.
¹⁰ B. B. je poleg tožnice preživljal tudi mladoletnega otroka.
¹¹ Obrazložitev odločbe obsega: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (prvi odstavek 214. člena ZUP).
¹² Skladno s 4. členom Pravilnika se tožniku priznajo še stroški v višini 10% od zneskov določenih v prejšnjem členu, če je moral v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami.