33. člen ZTuj-2

Ker je v zadevi nesporna bistvena ugotovitev organa, da tožnik nima več urejenega ustreznega zdravstvenega zavarovanja po tretjem odstavku 33. člena ZTuj-2, v povezavi s 56. členom ZTuj-2, je upravni organ po presoji sodišča pravilno zaključil, da so podani pogoji za razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po 56. členu ZTuj-2.

Toženec je lahko le država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Zadostna sredstva za preživljanje morajo biti zagotovljena tudi za mesec odločanja o prošnji oziroma v primeru, kadar jih tujec dokazuje z dobičkom iz dejavnosti samostojnega podjetnega posameznika, celo za obdobje enega leta pred letom odločanja o prošnji. Tožnik ni izpolnil dokaznega bremena o privarčevanih sredstvih, s katerimi naj bi razpolagal v času izdaje odl0čbe organa prve stopnje. Neizkazana okoliščina o zagotovljenih zadostnih sredstvih je bila ključnega pomena za odločitev o prošnji, saj ni sporno, da tožnikova žena A. A. ni imela lastnih prihodkov, da tožnik v času izdaje odločbe organa prve stopnje ni bil več zaposlen in da ni opravljal samostojne dejavnosti. Torej sredstev za preživljanje iz teh naslovov ni prejemal. Pogoju glede zadostnih sredstev za preživljanje bi torej lahko zadostil (le) tako, da bi izkazal, da ima skladno s tretjim odstavkom 33. člena ZTuj-2 zadosti privarčevanih sredstev, vendar tega ni storil. Navedeno pa po prvi alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 predstavlja razlog za zavrnitev iz

Tožena stranka bi morala v skladu z 9. členom ZUP pred izdajo odločbe dati tožniku možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je namreč treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

Med pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje je tudi ustrezno zdravstveno zavarovanje, ki krije vsaj nujne zdravstvene storitve na območju RS. To pomeni, da je pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje tudi urejeno zavarovanje na območju RS. Če pristojni organ naknadno ugotovi, da tujec ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje, dovoljenje za začasno prebivanje razveljavi.

Za obstoj razlogov za sum, da tujec pomeni nevarnost za javni red ni treba da bi tujec že moral biti pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje.

Soglasje Zavoda RS za zaposlovanje (zavod) ni vedno pogoj za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja. Toženka je s tega vidika v obrazložitvi izpodbijane odločbe le splošno navedla, da ZTuj-2 določa, da tujec za delo, ki bi ga opravljal na podlagi zaprošenega dovoljenja, nujno potrebuje izdano soglasje s strani zavoda, vendar tega ni utemeljila. Pojasnila ni, katere so tiste dejanske okoliščine in kakšna je vsebina zakonskih določb, ki pomenijo podlago za njen zaključek, da je v obravnavanem primeru soglasje zavoda pogoj za podaljšanje enotnega dovoljenja. Da mora biti odločitev tudi s tega vidika obrazložena, pa je sodišče opozorilo že v sodbah I U 1219/2016 in I U 1806/2016. To pa pomeni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva in na njeni podlagi odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), povedano pa kaže tudi na možnost, da pri odločanju materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno.

Prvostopenjski organ je sicer res v uvodnem delu dopisa citiral določilo 5. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje, vendar pa v nadaljevanju kot razlog za zavrnitev prošnje navaja prenizke prejemke tožnika ter neporavnane davčne obveznosti in ne, ker je bilo potrdilo banke o stanju na varčevalnem računu pomanjkljivo. S tem pa po presoji sodišča ni bilo pravilno upoštevano načelo zaslišanja stranke, kot izhaja iz 9. člena ZUP. Tožnik je po tem pozivu še enkrat predložil potrdilo banke o stanju na varčevalnem računu na dan 10. 6. 2021, ponovno brez navedbe prometa v zadnjih šestih mesecih, organ pa po tem tožnikovem odzivu ni več seznanjal tožnika s tem, da je po mnenju prvostopenjskega organa zadržek tudi v neustreznem potrdilu banke, ampak je izdal izpodbijano prvostopenjsko odločbo. Tožnik bi lahko izkazal promet na varčevalnem računu tudi že v postopku na prvi stopnji, če bi bil o tem ustrezno poučen oziroma če bi v pozivu stranke pred izdajo odločbe v skladu z 9. členom ZUP bilo tožniku pojasnjeno, da je tudi bančno potrdilo neustrezno in ne le prenizki prejemki tožnika in neporavnana davčna o

Tujec je upravičen do brezplačne pravne pomoči, če ima opisano stalno ali začasno dovoljenje za prebivanje. To enostavno izkaže z izkaznico. Zahteva iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP se nanaša na dovoljenje za začasno prebivanje tujca (po drugem odstavku 32. člena ZTuj-2) in ne na pojem začasnega prebivališča po 5. točki 2. člena ZPPreb-1. ZBPP je predpisal način odločanja o vzajemnosti (tretji odstavek 10. člena ZBPP). To pomeni, da je obvestilo tuje države o njenem pravu brezplačne pravne pomoči temelj za presojo vzajemnosti. Ta ima sicer značaj javne listine po ZUP.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so dokazila, s katerimi tujec dokazuje svojo plačo, nadomestilo plače, povračilo stroškov v zvezi z delom, bonitete in regres za letni dopust, in ki so našteta v prvem odstavku 2. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje, našteta taksativno in kumulativno ali zgolj primeroma ter posledično, ali lahko tožnik zadostna sredstva za preživljanje dokazuje s plačilnimi listami svojega očeta in pripadajočimi blagajniškimi izdatki. Po presoji sodišča so dokazila našteta primeroma. Sporni stavek namreč uporablja besedno zvezo „in drugimi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov iz prejemkov iz tega odstavka“. Ti drugi dokazi v Pravilniku niso našteti niti definirani na način, da bi jih bilo mogoče izčrpno določiti, zato stališče, da so zahtevana dokazila v določbi našteta taksativno (izčrpno) in da morajo biti kumulativno izkazana, ni pravilno. Citirana besedna zveza je po presoji sodišča namenjena tudi situacijam, v katerih tujec sredstev ne more dokazati s plačilnimi listami in izpiski iz transakcijskega računa in pomeni, da lahko tujec na kakršenkoli način izkazuje, da

V konkretni zadevi tožnik izpodbijani odločbi oporeka zaradi odločitve ZRSZ, ki je kot soglasodajalec zavrnil izdajo soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (kar je imelo za posledico izdajo izpodbojne odločbe) z utemeljitvijo, da je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, kar je po četrtem odstavku 42. člena ZZSDT razlog, da soglasja ne izda. Sodišče poudarja, da se v vprašanja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje ponarejanje listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, ali je za to dejanje kriv in ali je bil postopek sodišča, ki je odločilo v kazenski zadevi z izdajo kaznovalnega naloga, pravilen, ni spuščalo, in se tudi ni smelo spuščati. Tožnika je za krivega storitve kaznivega dejanja spoznalo za to pristojno sodišče in zato upravno sodišče v to odločitev ne sme posegati ali jo razlagati drugače, kot je bila izrečena.

Tožena stranka ni v zadostni meri raziskala, kakšne so potrebe tožnikovih sinov in kakšna je tožnikova vloga v razmerju do obeh otrok. Tožnik se je namreč skliceval, da sta oba sinova otroka s posebnimi potrebami in to dejstvo izkazoval z odločbama pristojnega zavoda, iz katerih pa ni razvidno, kakšno posebno pomoč otroka potrebujeta. Tožena stranka bi zato lahko tožnika o tem zaslišala ali ga pozvala k predložitvi ustreznih dokazil. Šele na tej podlagi bi nato presojala, ali gre za take potrebe, ki jih otroka lahko zadovoljujeta le v Republiki Sloveniji, ali pa bi jih lahko zadovoljevala tudi v izvorni tožnikovi državi.

Tožena stranka pri zavrnitvi prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje ni upoštevala okoliščin dolgotrajnega bivanja tožnika in njegovih družinskih članov v RS ter njihovo vpetost v življenje v RS. Zato po presoji sodišča ta odločitev tožene stranke ni pravilna.

Glede na to, da v prvem odstavku 2. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljena za prebivanje izrecno piše, da je možno plačo izkazati ne samo z plačilnimi listinami in izpiski s transakcijskega računa, ampak so navedeni tudi „drugi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov“, po presoji sodišča to pomeni, da lahko tujec na kakršenkoli način izkazuje, da je plačo tudi dejansko prejel na takšen ali drugačen način.

Ocena, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS, je primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji dovoljenja, ta pa jo mora posebej obrazložiti. Razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka, presega okvire možne razlage, ki jo dopuščajo ustaljene metode razlage prava. Organa sta namreč nedoločni pravni pojem iz 6. alineje 1. odstavka 55. člen ZTuj-2 utemeljevala z dvema ugotovitvama. Najprej z ugotovitvijo, da je tožnik v postopku predložil listine (aneks k pogodbi o zaposlitvi, plačilne liste in obrazce za obračun potnih stroškov), ki so bile po oceni organa prirejene z namenom, da bi izkazal izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje, ki je po tretjem odstavku 33. člena ZTuj-2 med drugim zahtevano za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Nato pa z ugotovitvijo, da je posledično zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 235. in 253. členu KZ-1 zoper tožnika vložena kazenska ovadba. Takšna razlaga pa je po oceni sodišča vsaj preuranjena, saj okoliščine, ki jih tožena stranka kot dejansko podlago sprejete odločitve navaja v svoji obrazložitvi, (še) ne morejo predstav

Glede na določilo 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, po katerem mora upravni organ ugotoviti, ali tujčevo prebivanje v RS utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose RS ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj, tožena stranka navaja, da mora v tej zvezi upoštevati tudi podatke, ki sta jih v okviru svojih zakonskih pristojnosti pridobili tako Policija, kot SOVA.

Za zaključek toženke, da tožnik nima zadostnih sredstev za preživljanje, ker toženka ni upoštevala plač, ki mu jih je delodajalec izplačal v gotovini, ni pravne podlage. Zaradi nepravilnega načina izplačevanja dohodka s strani delodajalca po presoji sodišča tujec ne more trpeti posledic v tem smislu, da se mu ne bi priznalo, da teh dohodkov sploh ni prejel (enako sodba v zadevi III U 8/2015).

Iz prvega odstavka 2. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje je jasno razvidno, da je možno plačo izkazati ne samo s plačilnimi listinami in izpiski s transakcijskega računa, ampak tudi drugimi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov. Navedeno je v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člena ZUP), ki pomeni tudi, da organ, ki vodi upravni postopek, pri presoji, ali je podano oziroma resnično neko dejstvo, ni omejen niti vezan na nobena posebna formalna dokazna pravila ali pogoje, ob katerih bi moral šteti neko dejstvo za dokazano.

Iz prvega odstavka 2. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje je jasno razvidno, da je možno plačo izkazati ne samo s plačilnimi listinami in izpiski s transakcijskega računa, ampak tudi drugimi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov.

Po mnenju sodišča je na podlagi podatkov o storjenih prekrških tožena stranka utemeljeno zaključila, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, na drugačno odločitev pa tudi ne more vplivati dosedanje tožnikovo pridobivanje dovoljenj za prebivanje in delo, saj se izpolnjevanje pogojev presoja ob vsaki vlogi na podlagi takrat obstoječih okoliščin. Sodišče, ki se v tem delu pridružuje obrazložitvi tožene stranke in je zato ne ponavlja, le še dodaja, da ne gre prezreti, da je tožnik storil prekrške z različnih področij (varnost cestnega prometa, prijava bivališča, dovoljeni čas zadrževanja v državi, javni red in mir), kar kaže vsaj na malomarnost pri spoštovanju veljavnih predpisov in s tem dodatni razlog za domnevo, da se tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji.

Glede na to, da v prvem odstavku 2. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje izrecno piše, da je možno plačo izkazati ne samo z plačilnimi listinami in izpiski s transakcijskega računa, ampak so navedeni tudi „drugi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov“, po presoji sodišča to pomeni, da lahko tujec na kakršenkoli način izkazuje, da je plačo tudi dejansko prejel na takšen ali drugačen način.