Prevzemi

Prevzemna cena velja kot domneva primernega nadomestila za izključitev manjšinskih delničarjev v poprevzemnem obdobju po drugem odstavku 68. člena ZPre-1, saj je glede na to, da ne sme biti nižja od najvišje cene, po kateri je prevzemnik pridobil vrednostne papirje v obdobju zadnjih 12 mesecev pred objavo te ponudbe, odraz ponudbe in povpraševanja torej temelji na tržnem konceptu. Zato se domneva, da je pravična. Metoda, s katero se na podlagi transakcij z delnicami ciljne družbe določi cena, zagotavlja pravičnost te cene, saj je to cena, ki jo je ponudil trg. Takšna cena pa je ekvivalent, ki zagotavlja, da se ekonomski položaj izključenega delničarja ni spremenil. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi, da tako oblikovana odpravnina ni primerno nadomestilo za delnice, ki so bile prenesene na glavnega delničarja. Trg z majhnim številom transakcij z delnicami, ki je torej nelikviden trg (nelikviden trg je tisti, ki ima le nekaj udeležencev in aktivnosti z zelo nizkim tržnim volumnom), je še vedno trg in normalno delujoč trg.

Brez jedra.

Postopka odločanja agencije se lahko po splošnih določbah o postopku odločanja agencije v posamičnih zadevah udeleži le stranka postopka (četrti odstavek 463. člena ZTFI-1). Stranka postopka za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo iz 32. člena ZPre-1 je glede na določbo prvega odstavka 523. člena ZTFI-1 samo prevzemnik. S tem je v postopku odločanja agencije o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo iz 32. člena ZPre-1 izključena smiselna uporaba določb prvega odstavka 43. člena ZUP o stranski udeležbi v upravnem postopku, ki se smiselno uporablja za postopek odločanja agencije le v primeru, če v tem zakonu ni določeno drugače (drugi odstavek 463. člena ZTFI-1). Ker je stranska udeležba v postopku agencije za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo iz 32. člena ZPre-1 izključena, ima ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 17. člena ZUS-1 aktivno legitimacijo za tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi agencije v postopku o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo iz 32. člena ZPre-1, samo prevzemnik.

Cena za odkup vrednostnih papirjev v prevzemni ponudbi ne temelji na ekonomskem ali računovodskem vrednotenju ciljne družbe (oziroma njenega premoženja), ampak na mehanizmu ponudbe in povpraševanja z delnicami ciljne družbe v prej opredeljenem določenem časovnem okvirju. Pravična cena v prevzemni ponudbi je tako odsev transakcij z delnicami ciljne družbe v zadnjem letu pred objavo prevzemne ponudbe, na končno ceno pa lahko vplivajo tudi pomožni varovalni mehanizmi (poročilo o primernosti cene v prospektu, možnost konkurenčne ponudbe ipd.). ZPre-1 pri določitvi pravične cene v prevzemni ponudbi temelji na konceptu ponudbe in povpraševanja z delnicami ciljne družbe. Tako izoblikovana prevzemna cena velja kot domneva primernega nadomestila za izključitev manjšinskih delničarjev v poprevzemnem obdobju po drugem odstavku 68. člena ZPre-1, saj je bila predmet dvakratnega preizkusa na podlagi transakcij z delnicami prevzemne družbe na podlagi daljšega časovnega obdobja (t. i. tržni test). Kljub temu ni mogoče povsem izključiti, da je na tak način opredeljena odpravnina v določenih primerih izkrivljena in ne odraža "prave" cene, tj. cene, ki bi se izoblikovala na podla

Izpodbijana odločba se glede statusa zavezanke za plačilo nadomestila opira na prvi odstavek 4. člena ZPre-1 in ne na drugi odstavek istega zakona. Ali je imela tožeča stranka na presečni datum več kot 250 delničarjev, torej ni relevantno dejstvo, na katerem bi temeljila izpodbijana odločba. Zato so tožbeni ugovori glede domnevne uporabe letnega poročila za leto 2017, iz katerega naj bi izhajalo število delničarjev, povsem nebistveni za odločitev o tožbi. Posledično sta tudi dokazna predloga za vpogled v AJPES glede letnega poročila za leto 2017 in za zaslišanje likvidacijskega upravitelja za odločitev nepotrebna, saj z njima tožeča stranka ne dokazuje za odločitev pomembnih dejstev.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali sta osebi iz drugega odstavka 487. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1), in sicer vlagatelj ali akceptant, aktivno legitimirana za vložitev tožbe pred upravnim sodiščem zoper odločbo, s katero Agencija za trg vrednostnih papirjev izda dovoljenje za prevzemno ponudbo iz 32. člena Zakona o prevzemih (ZPre-1), če se ta odločba nanaša na delnice, v zvezi s katerimi imata položaj vlagatelja oziroma akceptanta?

Tožena stranka je pravilno zaključila, da je drugo tožeča stranka delnice zavarovalnice pridobila za račun tretje tožeče stranke. Ker nobena od družb ni pridobila dovoljenja za pridobitev deleža (neposrednega oziroma posrednega), sta družbi v položaju neupravičenega imetnika kvalificiranega deleža zavarovalnica. Ta položaj se za tretje tožečo stranko s prodajo delnic prvo tožeči stranki ni v ničemer spremenil, kar pravilno ugotavlja tožena stranka.

Sodišče ugotavlja, da tožba tožnikov zoper izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni dovoljena, saj tudi ZTFI-1 ne daje podlage za zaključek, da bi lahko tožniki zoper izpodbijano odločbo vložili samostojno tožbo (ne glede na okoliščino, ali so pred tem v postopku pred toženko sploh sodelovali).

Po stališču teorije je treba zavrženje vloge dopustiti (tudi) v primerih, če vlagatelj v svoji zahtevi uveljavlja priznanje določene pravice (ali pravnega interesa), ki mu po materialnih predpisih očitno ne pripada. Ta očitnost pa pomeni, da je to dejstvo razvidno že na prvi pogled iz same zahteve. V nasprotnem primeru, ko je treba za presojo utemeljenosti zahteve opraviti bolj poglobljeno presojo (izvesti dodatne dokaze itd.), se taka vsebinska presoja ne more končati z zavrženjem vloge, temveč le z upravno odločbo.

Če se večina delničarjev, na katere je bila naslovljena prevzemna ponudba, prosto odloči, da bodo delnice prodali po ceni iz prevzemne ponudbe, hkrati pa je bil prevzemni postopek izpeljan zakonito in so akceptanti delovali na normalno delujočem trgu, potem takšna cena z veliko verjetnostjo verodostojno odraža tržno vrednost teh delnic. Določena stopnja transparentnosti je zagotovljena tudi pri trgovanju v okviru sistema SI ENTER. Tako je predpisana javna objava seznama vrednostnih papirjev, s katerimi se trguje na trgu SI ENTER, in sicer glede podatkov o vrsti in oznakah vrednostnih papirjev ter o njihovih izdajateljih in mestih, kjer je mogoče pridobiti dodatne informacije o vrednostnem papirju. Prav tako je določena javna objava dnevnega pregleda trgovanja ter razkrivanje informacij o ponudbi in povpraševanju ter o vseh sklenjenih poslih na tem trgu (glej 42. člen Pravil SI ENTER). Takšna ureditev zagotavlja, da so lahko zainteresirani delničarji in potencialni vlagatelji spremljali trgovanje in trgovalne podatke glede delnic ciljne družbe.

V 482. členu ZTFI-1 je v pododdelku 15.2.1 "Skupne določbe" oddelka 15.2 "Postopek sodnega varstva" določeno, da proti sodbi oziroma sklepu, izdanem v postopku sodnega varstva, ni pritožbe. Nadalje pa je v pododdelku 15.2.2. "Postopek sodnega varstva proti odločbam o potrditvi prospekta in odločbam v postopku po ZPre-1" določeno, da je proti sodbi, s katero sodišče odloči v postopku sodnega varstva, ne glede na 482. člen ZTFI-1 dovoljena pritožba, o kateri odloča Vrhovno sodišče v senatu treh sodnikov (tretji odstavek 487. člena ZTFI-1). V obravnavanem primeru je Upravno sodišče odločilo s sklepom, zato je treba za odločitev o dovoljenosti pritožbe uporabiti določbo 482. člena ZTFI-1 in pritožbo kot nedovoljeno zavreči. Ker je institut pritožbe "specialno" urejen v ZTFI-1, subsidiarna uporaba določb ZUS-1, mišljeno je določilo drugega odstavka 82. člena1, ni na mestu. Pritožba tudi ne izpolnjuje predpisanih pogojev, da bi jo bilo mogoče šteti za predlog za dopustitev revizije.

Tožnica ne more uspeti s pavšalnimi navedbami, da spornih delnic ni hranila za račun A. A., da je pričakovala, da bo s poslom zaslužila, da naj bi šlo za predvideni prevzem B. B. in da bi si lahko denar za preostanek neplačane kupnine, če bo treba, izposodila. Toženka je v izpodbijani odločbi konkretizirano obrazložila, na podlagi katerih okoliščin in zakaj šteje, da je tožnica imetnica spornih delnic v svojem imenu, a za račun A. A. Jasno in nedvoumno je pojasnila, da so bila v času nakupa spornih delnic pričakovanja o izplačilih dividend, pričakovane rasti cene delnic in realizacije kapitalskega dobička, ob upoštevanju pretekle politike izplačevanja dividend, poslovanja B. B. in nakupne cene za delnico ... v višini 145,00 EUR za delnico, nerealna.

Tožnica z neobrazloženimi trditvami, da je pričakovala kapitalski dobiček, da je bila to dobra motivacija za odkup delnic, da je nakup delnic opravila na podlagi člankov v medijih, da je toženka napačno ocenila njeno finančno nezmožnost, da tveganje ni bilo veliko in da ni imela namena plačati celotne kupnine, ne more uspeti. Tožnica s takim pavšalnim navajanjem ne more izpodbiti obrazloženih ugotovitev toženke, podkrepljenih z listinami in drugimi, prej navedenimi javno dostopnimi podatki, ter vzbuditi objektivnega dvoma v ugotovitve toženke, ki temeljijo na javno objavljenih podatkih. Toženka ugotovitve o tem, da je tožnica vse od pridobitve 7.383 delnic oznake ABCR njihova imetnica v svojim imenu, a za račun A., kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ni oprla zgolj na okoliščino enakih kupoprodajnih pogodb, sklenjenih med A. in ostalimi delničarji, temveč je navedeno utemeljila tudi na podlagi drugih okoliščin, in sicer: čas začetka pridobivanja delnic oznake ABCR, cene, po kateri je tožnica pridobivala delnice, velikost pridobljenega deleža od A., prenos delnic na tožnico brez zavarovanj ob plačilu zgolj 5 % kupnine, zamik plačila 95 % kupnine za leto dni brez zavarovanja,

Toženka je v izpodbijani odločbi konkretizirano obrazložila, na podlagi katerih okoliščin in zakaj šteje, da je tožnik imetnik spornih delnic v svojem imenu, a za račun A. Vse je toženka tudi podkrepila z javno dostopnimi podatki in listinskimi dokazi.

Tožniku udeležbo v (upravnem) prevzemnem postopku izrecno preprečuje določba (tedaj veljavnega) prvega odstavka 553. člena ZTFI. Z njo je namreč jasno predpisano, da je ne glede na določbi prvega in drugega odstavka 541. člena ZTFI stranka v postopku izdaje dovoljenja za ponudbo za odkup delnic samo ponudnik, s čimer je izrecno izključena uporaba določb prvega in drugega odstavka 541. člena ZTFI ter uporaba splošne ureditve udeležbe po ZUP. 43. člen ZUP, ki položaj stranskega udeleženca daje osebi, ki izkaže pravni interes, namreč na učinek določbe prvega odstavka 553. člena ZTFI ne more vplivati.

Tožnik v tožbi niti ne navaja, da mu je bil priznan položaj stranke ali stranskega udeleženca v postopku odločanja o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo (končanega z izpodbijano odločbo), iz upravnih spisov pa tudi ne izhaja, da bi bil tožniku takšen status priznan. Toženka v odgovoru na tožbo tudi izrecno navaja, da mu takšen status ni bil priznan, iz načina vročanja izpodbijane odločbe pa izhaja, da ga ni štela za stranko ali stranskega udeleženca v tem postopku.

Namen sodelovanja delavcev pri upravljanju družbe preko nadzornega sveta je, da se zagotavlja upoštevanje interesov delavcev tudi pri sprejemanju odločitev, ki jih sprejema nadzorni svet oziroma pri opravljanju nadzornih funkcij nad poslovanjem družbe. Tožniki skušajo kot delničarji s sklicevanjem na pravice drugih (delavcev) uveljaviti le svoje lastne interese delničarja in ne pravic delavcev. Z uveljavljanjem teh razlogov (pravice delavcev pri upravljanju) tožniki tako zasledujejo interes, ki je v direktnem nasprotju z razlogi samimi. Iz ureditve sklica skupščine delniške družbe izhaja, da gre pri sklicu skupščine za poseben korporacijsko pravni akt, ki je namenjen temu, da se omogoči in hkrati sproži delovanje skupščine kot hierarhično najvišjega organa delniške družbe in zato sprejem tega sklepa ne more biti oviran z zagotavljanjem soglasja, če ima družba več poslovodij. Iz drugega odstavka 297. člena ZGD-1 izhaja, da je dovoljeno pogojevati udeležbo na skupščini s predhodno prijavo le, če tako določa statut. Statut toženke navedenega pogoja ne določa. Pogoj za udeležbo na skupščini s predhodno prijavo tako ne more biti določen šele v objavi sklica skupščine, tem

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi imel manjšinski delničar pravico do sodnega varstva za sodni preizkus primernosti nadomestila in določitve primerne denarne odpravnine le v primeru, če bi navajal, da ponujena odpravnina ni enaka odpravnini iz prevzemne ponudbe, ali da je prevzemnik zlorabil svoje pravice na način, da je do sprejema prevzemne ponudbe prišlo s prevaro, prisilo, zavajajočimi informacijami, nedovoljenim dogovarjanjem in podobnimi ravnanji, kar pa predlagatelj v tem postopku niti ne navaja.

Tožnik javni interes in s tem svojo aktivno legitimacijo za vložitev predmetne tožbe utemeljuje z zaupanjem v finančni sistem, trg kapitala oziroma njuno trdnost, v zvezi s čimer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/2013 z dne 19. 10. 2016. Vendar svojega sklicevanja na navedeno ustavno odločbo ne pojasni in ne konkretizira, v čem naj bi ta odločba Ustavnega sodišča, ki se nanaša izključno na presojo ustavnosti določb Zakona o bančništvu ter Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank in s tem torej izrecno na finančni in bančni sistem v Republiki Sloveniji, dokazovala podanost javnega interesa za vložitev tožbe v obravnavani zadevi.

Mirovanje glasovalnih pravic traja, dokler tožnica ne da prevzemne ponudbe za delnice ciljne družbe ali te osebe ne odtujijo toliko vrednostnih papirjev, da tožnica ne bo več dosegala prevzemnega praga. Tožnica glasovalnih pravic tudi v primeru, če bi sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, najmanj za čas od 18. 12. 2019 dalje ne bi pridobila in si zato po presoji sodišča tudi z uspehom v tem postopku položaja ne bi mogla izboljšati.