68. člen ZPre-1

Prevzemna cena velja kot domneva primernega nadomestila za izključitev manjšinskih delničarjev v poprevzemnem obdobju po drugem odstavku 68. člena ZPre-1, saj je glede na to, da ne sme biti nižja od najvišje cene, po kateri je prevzemnik pridobil vrednostne papirje v obdobju zadnjih 12 mesecev pred objavo te ponudbe, odraz ponudbe in povpraševanja torej temelji na tržnem konceptu. Zato se domneva, da je pravična. Metoda, s katero se na podlagi transakcij z delnicami ciljne družbe določi cena, zagotavlja pravičnost te cene, saj je to cena, ki jo je ponudil trg. Takšna cena pa je ekvivalent, ki zagotavlja, da se ekonomski položaj izključenega delničarja ni spremenil. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi, da tako oblikovana odpravnina ni primerno nadomestilo za delnice, ki so bile prenesene na glavnega delničarja. Trg z majhnim številom transakcij z delnicami, ki je torej nelikviden trg (nelikviden trg je tisti, ki ima le nekaj udeležencev in aktivnosti z zelo nizkim tržnim volumnom), je še vedno trg in normalno delujoč trg.

Zoper sklep z dne 26. 4. 2023, s katerim je sodišče prve stopnje po ugovoru nasprotnega udeleženca določilo pravo vrednost spornega predmeta, posebna pritožba ni dopustna, se pa stranka zoper to odločitev sme pritožiti v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari (drugi odstavek 31. člena ZST-1 v povezavi s tretjim odstavkom 363. člena ZPP). Korekturna dolžnost sodišča po ZST-1 (po uradni dolžnosti ali na ugovor stranke) je določena le z namenom pravilne odmere sodne takse, in pride v poštev le v primerih, ko je višina sodne takse odvisna od vrednosti spornega predmeta, za kar v obravnavanem primeru prav tako ne gre. Stališču, da je domneva praviloma neizpodbojna, da pa je sodni preizkus odpravnine možen v primerih zlorabe pravic (glavnega delničarja), kar bi bilo podano, če bi prevzemnik 90 % prag sprejema prevzemne ponudbe dosegel s prevaro, prisilo, zavajujočimi informacijami, zlorabo notranjih informacij, nedovoljenim dogovarjanjem in podobnimi ravnanji, zaradi katerih bi bile porušene zakonitosti trga, pri čemer vseh primerov ni mogoče vnaprej izčrpno opredeliti, je enotno pritrdila novejša sodna praksa. Sistemska ureditev izključitve manjšinskih delničarjev p

Objava sklica skupščine v Uradnem listu RS ni več možna. Zato v primeru, če statut družbe še vedno določa objavo sklica skupščine v Uradnem listu, je sklic pravilno objavljen, če je objavljen na spletni strani AJPES. Glede izključitve manjšinskih delničarjev se posebnost ureditve v ZPre-1 nanaša le na kogentnost določb o višini denarne odpravnine, če 1.) je bil 90% prag dosežen na podlagi uspešne prevzemne ponudbe in 2.) je sklep o izključitvi manjšinskih delničarjev sprejet v treh mesecih po objavi izida uspešne prevzemne ponudbe. Tudi v primeru izključitve v poprevzemnem obdobju se pri izračunu praga za izključitev manjšinskih delničarjev ne upoštevajo lastne delnice družbe. Ker je višina odpravnine v poprevzemnem obdobju kogentno določena, zatrjevana kršitev pravice do obveščenosti na njen položaj v smislu izkupička za prenesene delnice ne vpliva, saj je namen predložitve dokumentov po tretjem odstavku 386. člena ZGD-1 ravno v tem, da se delničarji lahko prepričajo o primernosti denarne odpravnine.

Kdo je glavni delničar, določa 384. člen ZGD-1, in sicer gre za delničarja, ki je imetnik delnic družbe, ki predstavljajo najmanj 90 % osnovnega kapitala družbe. Za ugotavljanje deleža delnic, ki pripadajo glavnemu delničarju družbe, se smiselno uporabljajo določbe drugega in četrtega odstavka 528. člena tega zakona. Določba je jasna, gre za delničarja posameznika, h kateremu se prištevajo le delnice z njim koncernsko povezanih družb. Zato je ni mogoče razlagati na način, na katerega se zavzemajo predlagatelji, to je, da je kot glavnega delničarja treba šteti tudi konzorcij delničarjev, povezanih z delničarskim sporazumom.

Če se večina delničarjev, na katere je bila naslovljena prevzemna ponudba, prosto odloči, da bodo delnice prodali po ceni iz prevzemne ponudbe, hkrati pa je bil prevzemni postopek izpeljan zakonito in so akceptanti delovali na normalno delujočem trgu, potem takšna cena z veliko verjetnostjo verodostojno odraža tržno vrednost teh delnic. Določena stopnja transparentnosti je zagotovljena tudi pri trgovanju v okviru sistema SI ENTER. Tako je predpisana javna objava seznama vrednostnih papirjev, s katerimi se trguje na trgu SI ENTER, in sicer glede podatkov o vrsti in oznakah vrednostnih papirjev ter o njihovih izdajateljih in mestih, kjer je mogoče pridobiti dodatne informacije o vrednostnem papirju. Prav tako je določena javna objava dnevnega pregleda trgovanja ter razkrivanje informacij o ponudbi in povpraševanju ter o vseh sklenjenih poslih na tem trgu (glej 42. člen Pravil SI ENTER). Takšna ureditev zagotavlja, da so lahko zainteresirani delničarji in potencialni vlagatelji spremljali trgovanje in trgovalne podatke glede delnic ciljne družbe.

Domneva primernosti odpravnine v postopkih iztisnitve malih delničarjev, ki sledijo prevzemu družbe s strani glavnega delničarja, načeloma ni izpodbojna. Izpodbijanje domneve pa je dopustno, ko je zaradi ravnanj prevzemnika v postopku prevzema mogoče sklepati o nerealni ceni delnic, kot na primer pri zlorabah postopka s ponudbo, pri povezavah prevzemnika s sprejemniki prevzemne ponudbe in podobno.

V skladu z načelom kontradiktornosti mora sodišče tudi v nepravdnem postopku opraviti narok, na katerem lahko udeleženci v celoti in dokončno izkoristijo pravico do izjave, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Gre za izraz in vsebino ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic. Glavna obravnava (po stališču pritožbenega sodišča pa je v nepravdnem postopku temu namenjen narok, katerega izvedbo zahteva 8. člen ZNP-1) ni le sredstvo za izvedbo dokazov, temveč je njen namen tudi v tem, da omogoči, da se organ in stranka srečata v procesno enakopravnem razmerju z namenom, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, potrebno za presojo, ki jo mora opraviti prvostopenjsko sodišče, kar je bistveno povezano s samo naravo sodnega odločanja. Glede na dejstvo, da je predlagatelj med drugim zatrjeval tudi dejstva, ki bi lahko pomenila zlorabo pravic, bi sodišče prve stopnje, tudi če je menilo, da je zahtevek v danem trenutku (še) nesklepčen, moralo izvesti narok za obravnavo predloga in s tem udeležencem v postopku dati možnost izjaviti se o vseh zatrjeva

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi imel manjšinski delničar pravico do sodnega varstva za sodni preizkus primernosti nadomestila in določitve primerne denarne odpravnine le v primeru, če bi navajal, da ponujena odpravnina ni enaka odpravnini iz prevzemne ponudbe, ali da je prevzemnik zlorabil svoje pravice na način, da je do sprejema prevzemne ponudbe prišlo s prevaro, prisilo, zavajajočimi informacijami, nedovoljenim dogovarjanjem in podobnimi ravnanji, kar pa predlagatelj v tem postopku niti ne navaja.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je domneva pravičnega nadomestila iz drugega odstavka 68. člena Zakona o prevzemnih (ZPre-1) izpodbojna.

Konkretnih zlorab prevzemnega postopka, zaradi katerih bi bila v prevzemni ponudbi dosežena prenizka cena, predlagatelja niti nista navajala. Očitki v zvezi s podajo prostovoljne/obvezne prevzemne ponudbe, na katere je višje sodišče odgovarjalo zgoraj, po presoji višjega sodišča niso takšne narave, ki bi lahko kakorkoli vplivali na doseženo ceno v postopku prevzema, niti jih kot takšnih nista navajala predlagatelja. Prav tako predlagatelja niti nista navajala, da prevzemnik ni ponudil istih sredstev in iste višine le-teh iz prevzemne ponudbe tudi izključenim delničarjem. Ker torej niso podani pogoji, ki jih je izoblikovala sodna praksa, in pod katerimi je mogoče izpodbiti domnevo primernega nadomestila, je presoja sodišča prve stopnje, da predlagatelji v okoliščinah konkretnega primera ne morejo uspešno izpodbiti domneve iz drugega odstavka 68. člena ZPre-1, pravilna.

Pritožbeno sodišče zato pritrjuje dosedanji sodni praksi, da je domneva, kot je določena v zakonu, praviloma neizpodbojna, vendar pa to predpostavlja, da je bila prevzemna ponudba postavljena skladno z zakonom in so akceptanti delovali na normalno delujočem trgu, oziroma da prevzemnik ni zlorabil svojih pravic. Taka situacija bi bila na primer podana, če bi prevzemnik 90 odstotni prag sprejema prevzemne ponudbe dosegel s prevaro, prisilo, zavajajočimi informacijami, zlorabo notranjih informacij, nedovoljenim dogovarjanjem in podobnimi ravnanji, zaradi katerih bi bile porušene zakonitosti trga oziroma ponudbe in povpraševanja. V taki situaciji manjšinski delničar mora imeti pravico do sodnega varstva.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno presodilo, da pogoji, ki narekujejo uporabo izjeme iz drugega odstavka 68. člena ZPre-1, niso izpolnjeni. Nesporno je, da je prevzemnik (tj. nasprotni udeleženec) 96,09 % delež družbe A. pridobil že pred podajo oziroma objavo prevzemne ponudbe (tj. pred 8. 4. 2016). Prevzemnik (najmanj) 90-odstotnega deleža vseh delnic te družbe z glasovalno pravico tako ni pridobil s sprejemom uspešne obvezne prevzemne ponudbe. Zakonski znak iz prvega odstavka 68. člena ZPre-1 v tem primeru zato ni izpolnjen. Da bi se izjema iz drugega odstavka 68. člena ZPre-1 lahko uporabila, pa bi bilo to nujno. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno razložilo, da je 90 % prag potrebno doseči v okviru prevzemne ponudbe oziroma - kot določa zakon - s sprejemom uspešne obvezne prevzemne ponudbe, ne pa v času pred začetim postopkom s prevzemno ponudbo. Čeprav se pri tem ni opredelilo do vseh izpostavljenih razlag in pomislekov nasprotnega udeleženca, mu kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati. Pri razlagi določbe 68. člena ZPre-1 gre za uporabo materialnega prava in prvostopenjsko

Tožeči stranki udeležbo v (upravnem) prevzemnem postopku izrecno preprečuje določba prvega odstavka 553. člena ZTFI. Z njo je jasno predpisano, da je ne glede na določbi prvega in drugega odstavka 541. člena ZTFI stranka v postopku izdaje dovoljenja za ponudbo za odkup delnic samo ponudnik, s čimer je izrecno izključena uporaba določb prvega in drugega odstavka 541. člena ZTFI ter uporaba splošne ureditve udeležbe po ZUP.

V obravnavani zadevi se položaj tožnika v konkretnem upravnem postopku ne bi spremenil (izboljšal), tudi kolikor bi sodišče njegovi tožbi zoper 1. in 2. točko sklepa ugodilo, saj pravnega interesa, da s sodelovanjem v upravnem postopku vpliva na ceno v primeru izključitve delničarjev, nima več, ker do izključitve ne more priti zaradi nedoseganja praga 90 %.

Tožnik, ki je lastnik le 7 delnic, ni izkazal težko popravljive škode, saj niti na trditveni ravni ni izkazal, zakaj bi bila materialna izguba v višini razlike med ceno v prevzemni ponudbi in tisto, za katero v tožbi zatrjuje, da naj bi bila pravična cena (cca 4 EUR), zanj težko popravljiva. Namreč s sklicevanjem na ostale male delničarje, bilo naj bi jih 632, tožnik ne more uspeti v zvezi s standardom težko popravljive škode. Tožnik ni pooblaščenec ostalih delničarjev, niti ostali delničarji niso tožniki oziroma predlagatelji zahtevane začasne odredbe.

Primarno velja izpostaviti, da že sama gramatikalna razlaga citirane določbe kaže na to, da je (za njeno uporabo) potrebno 90 odstotni prag doseči oz. preseči) prav z uspešno prevzemno ponudbo in ne morebiti v času pred začetim oz. po končanem postopku s prevzemno ponudbo. Po presoji pritožbenega sodišča, ne more vzdržati (nasprotno) stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je prevzemnik presegel prag 90% vseh delnic ciljne družbe z glasovalno pravico na podlagi prevzemne ponudbe po določbah ZPre-1 ali morebiti že pred prevzemno ponudbo. Objavljena sodna praksa je doslej obravnavala primer, ko ta prag ni bil dosežen na podlagi prevzemne ponudbe, temveč v trimesečnem poprevzemnem obdobju in je v tej zvezi zavzela stališče, da je potrebno položaje, ko je določena (neizpodbojna) domneva ustreznega nadomestila in ko posledično manjšinski delničarji nimajo možnosti sodnega preizkusa ponujene odpravnine, tolmačiti restriktivno. Pritožbeno sodišče meni, da je to stališče potrebno uporabiti tudi v obravnavanem primeru, ko je bil 90 odstotni prag dosežen in presežen že pred dano prevzemno ponudbo.

Za izključitev manjšinskih delničarjev ciljne družbe v primeru uspešnega prevzema, s katerim je prevzemnik pridobil najmanj 90 % vseh delnic z glasovalno pravico, se ne uporabljajo določbe zakona, ki „ureja način, pogoje in postopek v zvezi s prevzemno ponudbo“ (1. člen ZPre-1, temveč določbe zakona, ki „ureja gospodarske družbe“ (prvi odstavek 68. člena ZPre-1). Pri izključitvi manjšinskih delničarjev, ki se opravi v poprevzemnem obdobju, glavni delničar (prevzemnik) ni upravičen avtonomno odločati o tem, kakšno odpravnino (nadomestilo) naj ponudi, saj mora že po sili zakona (ZPre-1) izključenim manjšinskim delničarjem ponuditi tako in toliko, kot je ponujal v ponudbi za prevzem. Razlika med izključitvijo manjšinskih delničarjev pred prevzemom in po njem (v poprevzemnem obdobju) je samo v tem, da je pri izključitvi v poprevzemnem obdobju primerna zgolj tista odpravnina, ki je enaka nadomestilu, kot in kolikor ga je prevzemnik (po prevzemu glavni delničar) ponudil v prevzemni ponudbi (drugi odstavek 68. člena ZPre-1). Domneva se, da je odpravnina primerna, če je ponujeno enako nadomestilo (po vrsti in višini), kakor je bilo določeno v prevzemni ponudbi. Ta domneva

Določbo 68. člena Zakona o prevzemih je potrebno razumeti v sklopu sistemske ureditve pravice do iztisnitve manjšinskih delničarjev in sicer tako, da je takšna možnost zagotovljena tudi v družbah, kjer je bil uspešno izveden prevzemni postopek. Načeloma torej veljajo v primerih iztisnitve manjšinskih delničarjev tudi pri tovrstnih družbah vsa pravila določena v ZGD-1. V smislu 1. odstavka 68. člena ZPre-1 ima torej prevzemnik, ki je na podlagi uspešne prevzemne ponudbe pridobil najmanj 90 % delež vseh delnic te družbe z glasovalno pravico pravico uveljavljati izključitev manjšinskih delničarjev pod pogoji, določenimi v ZGD-1. Posebna ureditev velja po ZPre-1 le v tako imenovanem poprevzemnem obdobju, kot je opredeljeno v 2. odstavku 68. člena ZPre-1.

V primeru izključitve manjšinskih delničarjev po ZPre-1 je glavni delničar lahko tudi konzorcij delničarjev. Vprašanje, na katero izmed družb organiziranih v konzorciju bodo prenesene delnice manjšinskih delničarjev, je predmet medsebojnega dogovora članov konzorcija. Prenos delnic znotraj udeležencev konzorcija na posameznika iz konzorcialne skupine namreč ne pomeni nadaljnjega pridobivanja delnic, ampak zgolj lokacijo med udeleženci, ki so prevzem že izvršili.