UPRS Sklep I U 1848/2020-21

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijano odločbo prevzemniku družbi A., d. o. o., ... (v nadaljevanju prevzemnik), izdala dovoljenje za prevzemno ponudbo za 1.251,032 navadnih imenskih kosovnih delnic istega razreda z glasovalno pravico oznake ..., zmanjšano za 1.013,303 delnic oznake ..., ki jih ima prevzemnik že v lasti, torej skupno za 237,729 navadnih imenskih kosovnih delnic istega razreda z glasovalno pravico oznake ... ciljne družbe B., d. d., ... (v nadaljevanju ciljna družba).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se za odločanje o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo uporablja 32. člen Zakona o prevzemih (ZPre-1) in da so v zvezi s predmetno ponudbo izpolnjeni vsi pogoji iz drugega odstavka tega člena.

3Tožnik je v tožbi navedel, da je imetnik 2.104 delnic ... in tako manjšinski delničar ciljne družbe. Ob sklicevanju na 12. člen ZPre-1 in opisu dejanskih okoliščin pridobitve delnic s strani prevzemnika meni, da je stališče toženke materialnopravno zmotno. Sicer pa tudi drugi odstavek 17. člena ZPre-1 določa varovalko glede višine ponujene cene. Pojasnil je še, da so tudi manjšinski delničarji legitimirani za vložitev tožbe zoper odločitve toženke o dovolitvi objave prevzemne ponudbe, sam pa ima konkreten pravni interes, saj izpodbijana odločba posega v njegove pravice in pravne koristi preko možnosti izvrševanja glasovalnih pravic prevzemnika v ciljni družbi. Njegov pravni interes dodatno izhaja tudi iz njegove lastninske pravice, katere varstvo je zagotovljeno s 33. in 67. členom Ustave RS ter s 1. členom Prvega protokola k EKČP.

4Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma navedla, da tožnik nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo. V obravnavani zadevi se je postopek vodil po poglavju 15.6. Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI-1), v skladu s prvim odstavkom 523. člena ZTFI-1 pa je stranka v postopku odločanja o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo samo prevzemnik. V predmetnem postopku tožnik ni bil ne stranka, ne stranski udeleženec postopka (sklepi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, G 3/2008 z dne 20. 10. 2009, G 38/2011 z dne 2. 8. 2011 in I Up 68/2017 z dne 20. 6. 2017). V nadaljevanju je tudi vsebinsko prerekala tožbene navedbe.

5Tudi stranka z interesom A. d.o.o. je v odgovoru na tožbo tožniku med drugim oporekala aktivno legitimacijo, prerekala pa je tudi materialnopravno in dejansko utemeljenost tožbe.

6V pripravljalni vlogi se je tožnik dodatno skliceval na gradiva toženke, objavljena na njeni spletni strani. Toženka je spregledala celotno 15.2.2. poglavje ZTFI-1, specialno ureditev po 484. in 487. členu ZTFI-1 ter napačno interpretirala 523. člen ZTFI-1. Svojo aktivno legitimacijo za vložitev tožbe je utemeljeval še na podlagi 1. in 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7Tožba ni dovoljena.

8Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji, predpisani v prvem odstavku 36. člena ZUS-1 oziroma tako imenovane procesne predpostavke. Eden izmed teh pogojev je, da je tožnik po tem zakonu (torej po ZUS-1) lahko stranka (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

9V upravnem sporu je tožnik lahko samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). Iz takega zakonskega besedila izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010, I Up 334/2010 z dne 3. 2. 2011, I Up 18/2011 z dne 17. 2. 2011, I Up 512/2012 z dne 14. 2. 2013, I Up 104/2013 z dne 2. 10. 2013, I Up 91/2014 z dne 30. 3. 2016, I Up 131/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 125/2015 27. 8. 2015, I Up 289/2016 z dne 11. 1. 2017 in I Up 98/2018 z dne 29. 5. 2019).

10Za odločitev o dovoljenosti tožbe je torej bistvenega pomena okoliščina, ali je imel tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe status stranke ali stranskega udeleženca.

11Tožnik v tožbi niti ne navaja, da mu je bil v postopku odločanja o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo (končanega z izpodbijano odločbo) tak status priznan, celo nasprotno, na več mestih v tožbi navede, da mu izpodbijana odločba ni bila vročena oziroma da z njo ne razpolaga. Tudi iz upravnih spisov ne izhaja, da bi bil tožniku takšen status priznan. Toženka v odgovoru na tožbo izrecno navaja, da mu takšen status ni bil priznan, iz načina vročanja izpodbijane odločbe pa izhaja, da ga ni štela za stranko ali stranskega udeleženca v tem postopku.

12Toženka se tudi utemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 68/2017 z dne 20. 6. 2017. V tej zadevi je Vrhovno sodišče odločalo ravno o tem, ali lahko zoper odločbo o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo tožbo vloži nekdo, ki v postopku izdaje odločbe ni imel statusa stranke. Kot je pojasnilo, je glede na določbo 17. člena ZUS-1 tožnik v upravnem sporu lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

13Kot je Vrhovno sodišče v navedenem sklepu še pojasnilo, tožniku udeležbo v (upravnem) prevzemnem postopku izrecno preprečuje določba (tedaj veljavnega) prvega odstavka 553. člena ZTFI. Z njo je namreč jasno predpisano, da je ne glede na določbi prvega in drugega odstavka 541. člena ZTFI stranka v postopku izdaje dovoljenja za ponudbo za odkup delnic samo ponudnik, s čimer je izrecno izključena uporaba določb prvega in drugega odstavka 541. člena ZTFI ter uporaba splošne ureditve udeležbe po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). 43. člen ZUP, ki položaj stranskega udeleženca daje osebi, ki izkaže pravni interes, namreč na učinek določbe prvega odstavka 553. člena ZTFI ne more vplivati. Ureditev sodnega varstva po (sedaj veljavnem) ZTFI-1 je v bistvenem enaka kot ureditev, na katero se nanašajo navedena stališča Vrhovnega sodišča. Poleg tega je v ZTFI-1 v 509. členu za postopek odločanja o izdaji dovoljenj izrecno določeno, da je stranka v postopku vložnik zahteve za izdajo dovoljenja.

14Na odločitev ne vpliva niti tožnikovo sklicevanje na 484. in 487. člen ZTFI-1, ki sta dejansko nepovezana z bistvenim vprašanjem v obravnavi zadevi. 484. člen določa, da rok za tožbo proti izpodbijani odločbi začne teči z objavo prospekta, prevzemne ponudbe oziroma odločbe o izidu prevzemne ponudbe, 487. člen pa, da lahko izdajatelj, vlagatelji, akceptanti oziroma prevzemniki uveljavijo morebitne odškodninske zahtevke proti agenciji v pravdi, v primeru, če sodišče ugotovi, da je odločba nezakonita. Ne en ne drugi člen po presoji sodišča ne širita kroga oseb, ki jim je mogoče priznati položaj stranskega udeleženca v tem postopku.

15Če tožnik meni, da ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka in upravnega spora, bi moral za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 43. oziroma 229. členom ZUP. Če je upravni postopek že končan, ima taka oseba možnost zahtevati obnovo upravnega postopka iz razloga po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Iz 1. in 4. člena ZUS-1, na katere se tožnik tudi sklicuje, pa prav tako ne izhaja, da bi kakorkoli odstopala od ureditve v 17. členu ZUS-1, v skladu s katero mora, kot že rečeno, oseba pravno varstvo najprej zahtevati v upravnem postopku. Glede na vse zgoraj povedano je neutemeljeno tudi tožnikovo sklicevanje na 33. in 67. člen Ustave RS ter 1. člen Prvega protokola k EKČP.

16Ker med strankama ni sporno, da tožnik v predmetnem postopku ni imel položaja stranke ali stranskega udeleženca, tožnik ni upravičena oseba za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo, zato je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

17Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).