63. člen ZPre-1

Skupščina s sprejemom sklepa o mirovanju glasovalnih pravic nekaterih delničarjev ni kršila svojih kogentno določenih pristojnosti. Ker tožeča stranka ni trdila, da je od tožene stranke zahtevala kakršnekoli informacije v zvezi s spornim sklepom skupščine in da odgovora na svoja vprašanja ni dobila, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka ne more uspeti z izpodbijanjem spornega sklepa skupščine zaradi kršitve delničarjeve pravice do obveščenosti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da že neobičajne okoliščine pridobitve spornih delnic (čas prenosa delnic, število prenesenih delnic, neplačilo za delnice) kažejo na to, da je njihovo lastništvo navidezno. Izpolnjena je domneva o usklajenem delovanju iz 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1.

Glede na to, da pravne posledice kršitve 63. člena ZPre-1 nastanejo že po zakonu, je naloga predsednika skupščine, da to dejstvo ugotovi in ukrepa v skladu z zakonom. Ugotovitev o tem, ali delničarja pripustiti h glasovanju, se vpisuje v notarski zapisnik, enako tudi ugotovitve v primeru spornosti glasovalne pravice delničarja.

Bistveno je, da ciljna družba prepreči glasovanje nezakonitemu prevzemniku, pri tem pa ni bistveno, kdo in kako to stori. Po mnenju pritožbenega sodišča lahko to stori predsednik skupščine pri izvajanju procesnega vodstva skupščine, lahko pa predsednik to odločitev tudi prepusti sami skupščini. Skupščina s sprejemom sklepa o mirovanju glasovalnih pravic ne krši svojih kogentno določenih pristojnosti.

Tožnica ne more uspeti s pavšalnimi navedbami, da spornih delnic ni hranila za račun A. A., da je pričakovala, da bo s poslom zaslužila, da naj bi šlo za predvideni prevzem B. B. in da bi si lahko denar za preostanek neplačane kupnine, če bo treba, izposodila. Toženka je v izpodbijani odločbi konkretizirano obrazložila, na podlagi katerih okoliščin in zakaj šteje, da je tožnica imetnica spornih delnic v svojem imenu, a za račun A. A. Jasno in nedvoumno je pojasnila, da so bila v času nakupa spornih delnic pričakovanja o izplačilih dividend, pričakovane rasti cene delnic in realizacije kapitalskega dobička, ob upoštevanju pretekle politike izplačevanja dividend, poslovanja B. B. in nakupne cene za delnico ... v višini 145,00 EUR za delnico, nerealna.

Tožnica z neobrazloženimi trditvami, da je pričakovala kapitalski dobiček, da je bila to dobra motivacija za odkup delnic, da je nakup delnic opravila na podlagi člankov v medijih, da je toženka napačno ocenila njeno finančno nezmožnost, da tveganje ni bilo veliko in da ni imela namena plačati celotne kupnine, ne more uspeti. Tožnica s takim pavšalnim navajanjem ne more izpodbiti obrazloženih ugotovitev toženke, podkrepljenih z listinami in drugimi, prej navedenimi javno dostopnimi podatki, ter vzbuditi objektivnega dvoma v ugotovitve toženke, ki temeljijo na javno objavljenih podatkih. Toženka ugotovitve o tem, da je tožnica vse od pridobitve 7.383 delnic oznake ABCR njihova imetnica v svojim imenu, a za račun A., kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ni oprla zgolj na okoliščino enakih kupoprodajnih pogodb, sklenjenih med A. in ostalimi delničarji, temveč je navedeno utemeljila tudi na podlagi drugih okoliščin, in sicer: čas začetka pridobivanja delnic oznake ABCR, cene, po kateri je tožnica pridobivala delnice, velikost pridobljenega deleža od A., prenos delnic na tožnico brez zavarovanj ob plačilu zgolj 5 % kupnine, zamik plačila 95 % kupnine za leto dni brez zavarovanja,

Toženka je v izpodbijani odločbi konkretizirano obrazložila, na podlagi katerih okoliščin in zakaj šteje, da je tožnik imetnik spornih delnic v svojem imenu, a za račun A. Vse je toženka tudi podkrepila z javno dostopnimi podatki in listinskimi dokazi.

Namen sodelovanja delavcev pri upravljanju družbe preko nadzornega sveta je, da se zagotavlja upoštevanje interesov delavcev tudi pri sprejemanju odločitev, ki jih sprejema nadzorni svet oziroma pri opravljanju nadzornih funkcij nad poslovanjem družbe. Tožniki skušajo kot delničarji s sklicevanjem na pravice drugih (delavcev) uveljaviti le svoje lastne interese delničarja in ne pravic delavcev. Z uveljavljanjem teh razlogov (pravice delavcev pri upravljanju) tožniki tako zasledujejo interes, ki je v direktnem nasprotju z razlogi samimi. Iz ureditve sklica skupščine delniške družbe izhaja, da gre pri sklicu skupščine za poseben korporacijsko pravni akt, ki je namenjen temu, da se omogoči in hkrati sproži delovanje skupščine kot hierarhično najvišjega organa delniške družbe in zato sprejem tega sklepa ne more biti oviran z zagotavljanjem soglasja, če ima družba več poslovodij. Iz drugega odstavka 297. člena ZGD-1 izhaja, da je dovoljeno pogojevati udeležbo na skupščini s predhodno prijavo le, če tako določa statut. Statut toženke navedenega pogoja ne določa. Pogoj za udeležbo na skupščini s predhodno prijavo tako ne more biti določen šele v objavi sklica skupščine, tem

Mirovanje glasovalnih pravic traja, dokler tožnica ne da prevzemne ponudbe za delnice ciljne družbe ali te osebe ne odtujijo toliko vrednostnih papirjev, da tožnica ne bo več dosegala prevzemnega praga. Tožnica glasovalnih pravic tudi v primeru, če bi sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, najmanj za čas od 18. 12. 2019 dalje ne bi pridobila in si zato po presoji sodišča tudi z uspehom v tem postopku položaja ne bi mogla izboljšati.

V obravnavnem primeru ni sporno, da se je postopek začel na zahtevek tožnice, vložen na podlagi 1. točke tretjega odstavka 64. člena ZPre-1. Toženka je bila na tak zahtevek vezana. Z odločbo, izdano na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZPre-1 (ne glede na to, ali gre za odločbo, izdano na podlagi 1. točke in ali odločbo izdano na podlagi 2. točke te določbe), toženka torej le ugotavlja nastop pravnih posledic, ki so nastale na podlagi samega zakona, in je odločba na tej pravni podlagi nujno vezana na dejansko stanje ob njeni izdaji.

Pritožbeno sodišče zato pritrjuje dosedanji sodni praksi, da je domneva, kot je določena v zakonu, praviloma neizpodbojna, vendar pa to predpostavlja, da je bila prevzemna ponudba postavljena skladno z zakonom in so akceptanti delovali na normalno delujočem trgu, oziroma da prevzemnik ni zlorabil svojih pravic. Taka situacija bi bila na primer podana, če bi prevzemnik 90 odstotni prag sprejema prevzemne ponudbe dosegel s prevaro, prisilo, zavajajočimi informacijami, zlorabo notranjih informacij, nedovoljenim dogovarjanjem in podobnimi ravnanji, zaradi katerih bi bile porušene zakonitosti trga oziroma ponudbe in povpraševanja. V taki situaciji manjšinski delničar mora imeti pravico do sodnega varstva.

Glede na to in upoštevaje, da novela ZPre-1F v prehodnih in končnih določbah tudi ni predvidela izvajanja novih (spremenjenih) določb 63. in 64. člena ZPre-1 (kot izhaja iz obrazložitve predloga novele, se z njima omogoča ponovna pridobitev glasovalnih pravic zaradi kršitve stanja glede imetništva glasovalnih pravic v ciljni družbi iz drugega odstavka 75. člena ZPre-1), sodišče toženki pritrjuje, da je pravilno zavrnila izdajo nove odločbe, s katero bi (lahko) drugače odločila o mirovanju glasovalnih pravic tožnic v ciljni družbi A., kot je bilo o tem že odločeno s pravnomočno odločbo z dne 4. 3. 2013.

O mirovanju glasovalnih pravic družbe A. in tožnic v ciljni družbi je bilo (pravnomočno) odločeno z odločbo toženke z dne 13. 12. 2012, tako da je bilo navedenim družbam prepovedano uresničevati glasovalne pravice v ciljni družbi. Mirovanje glasovalnih pravic v skladu s 1. in 2. točko prvega odstavka 63. člena ZPre-1 traja, dokler družbe ne dajo prevzemne ponudbe ali dokler ne odtujijo delnic, tako da prevzemnega praga ne bodo več dosegale skupaj, ena ali več izmed njih. Nova določba 3. točke prvega odstavka 63. člena ZPre-1 toženki ne daje podlage, da bi o trajanju prepovedi uresničevanja glasovalnih pravic tožnic (in zavarovalnice A.) v ciljni družbi, o katerem je bilo pravnomočno odločeno, z novo odločbo ponovno odločila.

Primarno velja izpostaviti, da že sama gramatikalna razlaga citirane določbe kaže na to, da je (za njeno uporabo) potrebno 90 odstotni prag doseči oz. preseči) prav z uspešno prevzemno ponudbo in ne morebiti v času pred začetim oz. po končanem postopku s prevzemno ponudbo. Po presoji pritožbenega sodišča, ne more vzdržati (nasprotno) stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je prevzemnik presegel prag 90% vseh delnic ciljne družbe z glasovalno pravico na podlagi prevzemne ponudbe po določbah ZPre-1 ali morebiti že pred prevzemno ponudbo. Objavljena sodna praksa je doslej obravnavala primer, ko ta prag ni bil dosežen na podlagi prevzemne ponudbe, temveč v trimesečnem poprevzemnem obdobju in je v tej zvezi zavzela stališče, da je potrebno položaje, ko je določena (neizpodbojna) domneva ustreznega nadomestila in ko posledično manjšinski delničarji nimajo možnosti sodnega preizkusa ponujene odpravnine, tolmačiti restriktivno. Pritožbeno sodišče meni, da je to stališče potrebno uporabiti tudi v obravnavanem primeru, ko je bil 90 odstotni prag dosežen in presežen že pred dano prevzemno ponudbo.

Predmet izpodbijanja po 395. členu ZGD-1 so sklepi skupščine. Zanje velja, da so po svoji naravi korporacijski pravni posli, sprejeti pa so takrat, kadar zanje glasuje potrebna večina delničarjev. Če sklep ni sprejet, ni pravnega posla in zato tudi ni česa razveljavljati. Izkazalo se je, da sta imela oba delničarja na skupščini istega pooblaščenca, da je S. družbi C. prodal 34.739 delnic tožeče stranke, da teh delnic C. ni nikoli plačal in da je C. nato 28.11.2012 delnice vrnila S., da je bila tudi sicer v obdobju, ko je bila izpeljana sporna skupščina, dogovorjena nakupna opcija povratnega odkupa, zlasti pa je bilo dogovorjeno, da bo prodajalec (S.) v času do uveljavitve povratnega odkupa (tudi v času skupščine) zadržal izvrševanje vseh upravljalskih pravic iz delnic, med njimi tudi uresničevanje glasovalne pravice na skupščinah tožeče stranke na način, da mu bo kupec (C.) vsakič izročil ustrezno pooblastilo z vsebino, ki jo bo določil prodajalec. Vse našteto tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrjuje zaključek o usklajenem delovanju obeh delničarjev.

Pri ravnanju v nasprotju z določbo 63. člena ZPre-1 gre namreč za to, da nezakoniti prevzemnik ostalim delničarjem prikriva dejstvo, da je bil dosežen prevzemni prag. Po naravi stvari torej ne gre za navzven očitno ravnanje in tožeča stranka niti ne more postaviti bolj konkretnih trditev, kot jih je. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je prestrogo in delničarjem, ki zatrjujejo poseg v njihove pravice, praktično onemogoča uspešno uveljavljanje izpodbojne tožbe.

Prepoved uresničevanja glasovalnih pravic prevzemnika, ki je dosegel prevzemni prag, nastopi na podlagi samega zakona (prvi odstavek 63. člena ZPre-1). Izpodbijana odločba je zato po svoji naravi deklarativna odločba, ki glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja nastop pravnih posledic. Takšna odločba je nujno vezana na dejansko in pravno podlago ob njeni izdaji; zato (lahko) sprememba po izdaji odločbe bodisi v dejanski bodisi v pravni podlagi vpliva na njeno veljavnost oziroma učinkovanje. Tega ne spremeni dejstvo, da iz izreka izpodbijane odločbe ne izhaja, da je ponovna pridobitev glasovalnih pravic lahko vezana (tudi) na spremembe v pravni podlagi odločbe.

Ker je iz izpodbijane odločbe razvidno, da so tožnice skupaj imetnice 27,474-odstotnega deleža delnic z glasovalno pravico izdajateljice K. d. d., se pokaže, da je obravnavani delež nižji od novega prevzemnega praga. Ker tožnice potemtakem ne presegajo veljavnega prevzemnega praga, izpodbijana odločba Agencije ni ovira za nadaljnje uresničevanje glasovalnih pravic v ciljni družbi (sankcija mirovanja glasovalnih pravic je namreč sedaj vezana na prevzemni prag 1/3 deleža glasovalnih pravic ciljne družbe). ZUS-1 v drugem odstavku 64. člena v upravnem sporu dopušča možnost izdaje ugotovitvene sodbe kot samostojne sodbe (ki bi v tem postopku očitno zasledovala cilj saniranja posega v uresničevanje glasovalnih pravic). Kot izhaja iz prejšnje točke obrazložitve, izpodbijana prepoved ne posega več v pravni položaj tožnic, zaradi česar (vsaj glede uresničevanja glasovalnih pravic) nimajo več pravnega interesa za ugotovitev morebitne nezakonitosti izdane odločbe. Kakšnega drugega pravnega interesa za izdajo ugotovitvene odločbe pa tožnice niso navedle. Sicer pa imajo tožnice (kljub izpodbijani odločbi Agencije) zakonsko predvideno možnost vložitve zahtevka za izdajo ugotovitvene

Zgolj z pavšalnim utemeljevanjem hipotetičnega nastanka škode zaradi ne-izvrševanja glasovalnih pravic pri morebitnem sprejemanju skupščinskih sklepov v ciljni družbi pa tožnica ni izkazala, da bi pri tako zatrjevani škodi šlo za težko popravljivo škodo iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Pri tem namreč ne gre za konkretne in dejansko grozeče posledice izpodbijane odločbe, ki bi bile zaradi zapoznelega sodnega varstva (čakanja s posegom v razmerje do konca postopka) težko popravljive, temveč gre le za neupoštevna hipotetična dejanska stanja.

Zahteva tožeče stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe, da se ji omogoči izvrševanje glasovalnih pravic iz delnic ciljne družbe do izdaje dovoljenja za prevzemno ponudbo, pomeni zadržanje pravnih posledic iz prvega odstavka 63. člena ZPre-1. Takšne ureditvene začasne odredbe pa ni mogoče izdati. Pravno razmerje, ki bi ga bilo treba urediti z začasno odredbo, mora biti namreč v neposredni zvezi z razmerjem, ki ga izpodbijani akt ureja. V tem primeru pa temu ni tako, saj je mirovanje glasovalnih pravic nastopilo na podlagi samega zakona in ne na podlagi izpodbijanega sklepa. Poleg tega predlagana začasna odredba meri na izničenje korporacijskopravne sankcije, ki po samem zakonu nastopi, da se delničarju (prevzemniku) onemogoči uresničevanje kontrole, ki jo je v ciljni družbi pridobil v nasprotju z normativnimi omejitvami in zakonsko določenim postopkom.

Tožnice so na dan uveljavitve ZPre-1 presegale prevzemni prag v ciljni družbi, niso pa presegale končnega prevzemnega praga v smislu obvezne razlage 75. člena ZPre-1, ki je veljala v času odločanja. V času izdaje izpodbijane odločbe pa je lastniški delež padel pod prehodni prevzemni prag, zato ni bilo podlage za izrek sankcije prepovedi uresničevanja glasovalnih pravic