Pravo evropske skupnosti

Možnost zagotovitve polnega učinka končne meritorne odločitve je potrošniku potrebno zagotoviti v vsaki fazi postopka, zato ni pritrditi pritožbenim navedbam o priviligiranju manj skrbnih potrošnikov, ki začasne odredbe niso predlagali pravočasno, ker bi tožnika lahko začasno odredbo predlagala že pred vložitvijo tožbe, s čimer bi si zagotovila, da zahtevka ne bi bilo potrebno spreminjati niti vlagati nove tožbe, kot tudi stališču o zagotovljenosti polnega učinka končne meritorne odločitve v takšnem primeru že na pdlagi nacionalne zakonodaje.

Pritožba z navedbami o nepomembnosti odplačanega zneska v EUR in nadaljnjimi o neizkazanosti poplačila glavnice v višini 159.000,00 EUR, ker naj bi do 15. 11. 2023 pritožnik poplačal le 144.978,66 CHF, kot tudi z izraženim naziranjem, da razlika med zneskom, ki ga bo tožnik plačal po koncu kreditnega obdobja, in prejetim zneskom kredita predstavlja ceno toženi stranki za uporabo izposojenega denarja), ne uspe izpodbiti zaključka v izpodbijanem sklepu o preplačilu, obstoječem že v času vložitve tožbe (glej točko 21 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tega ne more izpodbiti niti z navedbami o možnosti zagotovitve polnega učinka meritorne odločitve tudi po koncu glavne obravnave, v pritožbenem postopku, na podlagi 267. člena ZIZ, saj mora imeti tožnik kot potrošnik ob gornjih izhodiščih možnost, da doseže primerljivo sodno varstvo že tekom pravde, sprožene ravno zaradi uveljavljanja ničnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže ni podana nobena od navedenih izjem, zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen ZSPJS pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, naj tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.

S prvim vprašanjem tožnik sprašuje, ali čas odmora po slovenskem pravu ne ustreza pojmu časa počitka po Direktivi 2003/88/ES, ampak pojmu delovnega časa, vendar je vprašanje že v izhodišču napačno. V našem pravu se namreč čas odmora med delovnim časom všteva v delovni čas (peti odstavek 154. člena ZDR-1), kar pa ne pomeni, da ga je mogoče enačiti z delovnim časom in kršiti pravico do odmora ali to pravico omejiti. Vrhovno sodišče v zvezi s tem sicer opozarja na spornost stališča sodišča druge stopnje (podobno stališču sodišča prve stopnje), če ga beremo le izolirano - da odmora ni mogoče enačiti s pojmom počitka, saj tega ni mogoče razumeti, kot da gre za dva povsem različna pojma. Vrhovno sodišče je že v zadevi VIII Ips 54/2021 poudarilo, da ima odmor naravo počitka, vendar se od njega v nekaterih pogledih tudi razlikuje (npr. v trajanju, možnosti zagotovitve več krajših odmorov, plačilu po našem pravu). Z navedenim vprašanjem pa predlagatelj tudi sicer zgreši nosilne razloge odločitve v tej zadevi, saj sodišči prve in druge stopnje sodb nista oprli na razloge, iz katerih bi izhajalo, da odmor med delovnim časom obravnavata drugače kot počitek med delovnim časom, temveč na ugot

Na zadnjem naroku je sodišče dalo toženi stranki rok 30 dni za odgovor na pripravljalno vlogo, ki jo je na ta narok prinesla tožeča stranka, pri čemer jo je izrecno opozorilo, da nima možnosti navajanja novih dejstev in dokazov (pripravljalna vloga tožeče stranke ni vsebovala ničesar bistveno novega). Tožena stranka pa v pripravljalni vlogi na navedbe tožeče stranke niti ni odgovarjala, ampak je predložila (in povzela) mnenje švicarske strokovnjakinje, ki jo je angažirala sama in izdelave katerega niti ni napovedala na zadnjem naroku, zato sodišču ni bilo treba ponovno odpreti glavne obravnave. Dejansko pa je v pripravljalni vlogi šlo za pravno interpretacijo rezultatov po naročilu strank pridobljenih izvedenskih mnenj, glede katerih pa se je sodišče prve stopnje opredelilo in jih (pravilno) ocenilo kot nerelevantne za to zadevo, zato o kršitvi pravice do izjave ni mogoče govoriti.

Predlog se zavrne.

Brez jedra.

Podlaga za prenos finančnih popravkov v breme tožene stranke sta v konkretnem primeru tako pogodba o sofinanciranju kot tudi Uredba 1083/2006/ES v delu, v katerem ureja finančne popravke držav članic. Institut zastaranja sili upnika k čimprejšnji uveljavitvi svojih pravic, razrešitvi spornega razmerja in s tem vzpostavitvi pravne varnosti, vendar se ga ne sme uporabljati pretogo, tako da upniku nalaga nesorazmerna bremena. V času, ko je tekel postopek pred Evropsko komisijo (EK) za izrek finančnega popravka državi članici - tožeči stranki, ni bilo razumno pričakovati, da bo tožeča stranka vnaprej, "na zalogo" zaradi pretnje zastaranja njene terjatve uveljavljala dotlej še negotov, po višini pa še sploh ne opredeljen znesek od upravičenca. To bi jo sililo v sodni postopek, katerega izid bi bil z vidika časa vložitve tožbe povsem negotov. Glede na okoliščine tega primera je čas postopka pred EK mogoče šteti za nepremagljive ovire iz 360. člena OZ. V primerih, ko izhaja nepravilnost iz sfere upravičenca, ni videti prave podlage za razkorak ali prekvalificiranje finančne nepravilnosti, kot jo je ugotovila EK, v drugo. Čeprav Smernice glede meril in stopnje popravkov osta

ZTuj-2 v šestem odstavku 127. člena možnost oddaje vloge za dovoljenje za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana res omejuje na 90 dni od dneva vstopa v državo. Po naravi gre za materialni rok, z zamudo katerega pravica preneha po samem zakonu. Prepozno vlogo je po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP sicer treba zavreči. Vendar pa tako procesno postopanje upravnega organa ni pravilno, če pomeni kršitev (primarnega) prava EU. S takšno procesno kršitvijo je namreč poseženo v pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic. Ker določba šestega odstavka 127. člena ZTuj-2 nesorazmerno omejuje temeljno svoboščino iz 20. člena PDEU, je upravni organ (kot tudi sodišče) v skladu z načelom primarnosti, neposrednosti in učinkovitosti prava EU ne sme uporabiti. Takšne (čeprav prepozne) vloge upravni organ ne glede na določbo 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP torej ne sme zavreči, temveč jo mora vzeti v obravnavo in o njej odločiti po vsebini.

Po določbi prvega odstavka 98. člena Uredbe št. 1083/2006 imajo države članice prvostopenjsko odgovornost za preiskovanje nepravilnosti na podlagi dokazov o večji spremembi, ki vpliva na naravo okoliščin izvajanja ali nadzora projektov ali operativnih programov in povzroči izvajanje potrebnih finančnih popravkov. Po določbi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena izvede država članica potrebne finančne popravke v povezavi s posameznimi ali sistemskimi nepravilnostmi, ki so odkrite v delovanju projektov ali operativnih programov, popravki države članice pa obsegajo preklic celote ali dela javnega prispevka iz operativnega programa, država pa upošteva naravo in resnost nepravilnosti ter finančno izgubo sklada. Ta določba, ki hkrati določa tudi merila, predstavlja neposredno podlago za odmero finančnih popravkov. Ker je pogoj za finančni popravek škodovanje oz. možnost škodovanja sredstvom EU, škoda, ki bi nastala tožnici, ni pogoj za izrek finančnega popravka. Glavni namen postopkov oddaje javnih naročil je gospodarna nabava blaga, storitev in gradenj, kar v prvi vrsti pomeni dosego (naj)nižje cene. Ugotovljene nepravilnosti v postopku javnega naročanja tako ž

Pritrditi je sicer stališču tožene stranke v odgovoru na revizijo, da omemba Uredbe št. 1083/2006 v Pogodbi ne vpliva na samo veljavnost oziroma učinkovanje te Uredbe, saj ti učinki nastopijo na podlagi pravil, določenih v 288. členu PDEU. Vendar smiselna in logična razlaga takšnega pogodbenega določila, ob upoštevanju tudi preostalega dela 13. člena Pogodbe, pripelje do rezultata, da je tožena stranka na ta način pogodbeno prevzela breme naknadnih finančnih popravkov, če razlogi zanje izvirajo iz njene sfere. Pogodbeno (splošno) sklicevanje v prvi alineji 13. člena, da se upoštevajo predpisi, ki veljajo za porabo sredstev iz evropskih strukturnih skladov ter predpisi glede državnih pomoči, je zato treba razumeti, da je na ta način tožena stranka prevzela navedeni pogodbeni rizik ob upoštevanju vseh predpisov s tega področja, torej tudi meril za oblikovanje finančnih popravkov v okviru Smernic, ki so predstavljale konkretizacijo kriterijev, določenih v 98. členu Uredbe št. 1083/2006. Okoliščina, da se pravdni stranki v Pogodbi nista izrecno sklicevali na Smernice, zato ne more biti odločilna.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v postopku izterjave finančnega popravka glede vprašanja finančnih posledic (tudi posrednih) pravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je odločitev Višjega sodišče v Mariboru v sodbi I Cpg 305/2018, da ni pravne podlage za izrek finančnih popravkov glede na pogodbeno dogovorjeno uporabo Uredbe ES št. 1083/2006, materialno pravno pravilna.

Osrednje sporno vprašanje v zadevi je, ali je tožena stranka kot upravičenka do javnih sredstev, financiranih s strani skladov EU, dolžna tožeči stranki (Republiki Sloveniji) vrniti finančni popravek, ki ga je tožnici zaradi ugotovljene nepravilnosti v postopku javnega naročanja predlagala EK. Finančni popravek pomeni vračilo koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja. Ne pomeni kazni, temveč je zgolj posledica ugotovitve, da zahtevani pogoji za pridobitev koristi iz ureditve Unije niso bili spoštovani, zaradi česar je pridobljena korist neupravičena.

Uredba 1083/2006, ki se neposredno uporablja v vseh državah članicah, v 98. členu ureja tudi "Finančne popravke držav članic" in določa, da država članica izvede potrebne finančne popravke v povezavi z odkritimi nepravilnostmi in da ti popravki obsegajo preklic celote ali dela javnega prispevka iz operativnega programa. V osnovi pa opredeljuje tudi merila za odmero finančnih popravkov, saj določa, da država upošteva naravo in resnost nepravilnosti ter finančno izgubo sklada. S to določbo torej pravo EU nalaga državam članicam, da v primeru ugotovljenih kršitev upravičencem do evropskih sredstev naložijo finančni popravek. Navodila so v obravnavanem primeru postala del pogodbenega prava. Sodišče druge stopnje je kot najpomembnejši razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka štelo, da ne obstaja pravna podlaga za naložitev pavšalnega zneska finančnih popravkov tožeče stranke toženi stranki. Ker je to stališče napačno, so ostale nepreizkušene številne druge trditve tožeče stranke v pritožbi.

Po Uredbi (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog je dopustno samo eno pravno sredstvo in to je zahteva za ponovno preučitev na podlagi 20. člena Uredbe. Za ugoditev predlogu za razveljavitev klavzule izvršljivosti in pravnomočnosti po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zato sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage.

Slovenskega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zoper katerega dolžnik ni ugovarjal, ni mogoče šteti kot nesporen zahtevek, zato ga tudi ni mogoče potrditi kot evropski nalog za izvršbo v smislu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov.

Postopek pred Evropskim sodiščem v smislu člena 60 tretjega odstavka Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 o modelu ni končan, dokler ni odločeno o pritožbi.

Notarski zapis je neposredno izvršljiv in predstavlja izvršilni naslov, saj je dolžnik v njem soglašal z neposredno izvršljivostjo, terjatev pa je tudi zapadla. Ureditev poenostavljenega izkazovanja zapadlosti v 20.a členu ZIZ je specialnejša v nasprotju s 26. členom ZIZ, ki se nanaša na splošna pravila izkazovanja zapadlosti pogojne terjatve, zato v primeru izkazovanja zapadlosti terjatve po notarskem zapisu, ki je ločeno in posebej urejena v 20.a členu ZIZ, zahteve iz 26. člena ZIZ ne pridejo v poštev. Določilo notarskega zapisa, da upnik v primeru zamude s plačili lahko „odstopi od pogodbe“, je le posledica nedoslednega izražanja, saj uresničitev odpoklicnega upravičenja ne povzroči razveze pogodbe, temveč povzroči samo predčasno dospelost preostalih obrokov kredita. „Odstop od pogodbe“ je v konkretnem primeru po svojem pravem namenu torej le prenehanje možnosti kreditojemalca, da svojo obveznost plačuje obročno, temveč mora zaradi neizpolnjevanja rednih obveznosti upniku terjatev poravnati takoj v celotnem še neplačanem znesku – terjatev torej zapade v plačilo takoj. Upnik je že v predlogu za izvršbo natančno pojasnil višino terjatve po vsaki od kreditnih p

Izhodišča tožeče stranke glede (ne)omejitve pravic, torej tudi glede višine povrnitve plačane rente, so napačne, saj je sodišče tisto, ki mora poznati pravo (iura novit curia) in je sodišče prve stopnje podalo pravilno razlago Uredbe Sveta ES 1403/71, ki je bila spremenjena in dopolnjena z Uredbo Sveta ES 2001/83 v povezavi s sodbo Sodišča ES C397/96 z dne 21. 9. 1999. Tožena stranka je dolžna povrniti plačilo vdovske rente v pravnomočno prisojenem delu soodgovornosti 80 %, ki jo oškodovanki zaradi smrti njenega zavarovanca plačuje tožeča stranka kot nosilka socialnega zavarovanja in se s tem v zvezi uporablja pravo države, kjer je sedež izplačevalca socialnega zavarovanja, vendar je pri višini plačila omejena s pravom države, kjer je nastala škoda, in sicer ne more presegati zahtevka, ki jo imajo oškodovanec in upravičenci po njem po pravu te države do povzročitelja škode.