VSRS Sklep II Ips 217/2018

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženka povrne neupravičeno prejeta sredstva v višini 462.971,71 EUR.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

4Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP¹) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

Dejanski okvir spora

5Pravdni stranki sta 3. 9. 2008 sklenili pogodbo o sofinanciranju, s katero je tožena stranka postala upravičenka do sofinanciranja gradnje športno rekreacijskega centra A. iz evropskih sredstev. Gradnja se je končala decembra 2009, ko je tožeča stranka toženi nakazala zadnji del sredstev potem, ko je preverila pravilnost porabe sredstev in izvedbe postopkov.

6Naknadno je Evropska komisija (v nadaljevanju EK) ugotovila, da je prišlo do napake pri oddaji javnega naročila. Tožena stranka je prvotno naročilo oddala po kriteriju najugodnejšega ponudnika, pri čemer naj bi se upoštevali dve merili: cena in reference (50 % cena in 50 % reference). Kriterij je kasneje spremenila tako, da se je namesto merila najugodnejšega ponudnika uveljavilo merilo najnižje cene. Ta sprememba meril je bila objavljena le na nacionalni ravni, ne pa tudi v uradnem glasilu EU, kot to zahtevajo evropska pravila, kar pomeni kršitev Direktive 2004/18/ES. Poleg tega v skladu s to direktivo in nacionalno zakonodajo (Zakonom o javnih naročilih) reference v takih naročilih ne smejo biti del meril za izbor, po nacionalni ureditvi pa je morala cena pomeniti najmanj 60 % vseh meril za izbor. Neobjavljena sprememba (nova izbirna merila) je lahko omejila interes ponudnikov iz držav zunaj države članice. V zvezi z načelom enakega obravnavanja po mnenju EK neskladnost upravičuje 25 % finančni popravek v skladu s Smernicami za določitev finančnih popravkov izdatkov, ki jih financira Unija v okviru deljenega upravljanja, zaradi neskladnosti s pravili o javnih naročilih (v nadaljevanju Smernice), ki je bil na ugovor tožene stranke znižan na 462.972,71 EUR, kar pomeni 10 % finančni popravek in kolikor uveljavlja tožeča stranka s tožbenim zahtevkom.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

7Sodišče prve stopnje je zaključilo, da terjatev ni zastarala, zahtevek pa je zavrnilo iz več razlogov:

- Oddaja javnega naročila je bila objavljena pred sklenitvijo pogodbe in je tožeča stranka že v času sklepanja pogodbe vedela za napako. Dejanje pred sklenitvijo pogodbe ne more biti kršitev pogodbe. Tožeča stranka tožene stranke med izvedbo projekta ni opozorila na napako. Če bi, bi tožena stranka popravek obvestila o javnem naročilu gotovo objavila tudi v Uradnem listu EU. Tožeča stranka ni odstopila od pogodbe, ki je bila že v letu 2009 v celoti izvršena. Tožena stranka je bila o vsem obveščena šele v letu 2015.

- Smernice niso predpis, ampak priporočila in so le orientacija za določanje višine popravkov med državami članicami EU, ne pa podlaga, na kateri lahko tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek zoper toženo stranko. Smernice urejajo razmerja med članico in EU, niti na priporočilni ravni pa ne razmerij med posameznikom in državo. Znesek finančnih popravkov mora ustrezati znesku izdatkov, ki je nepravilno bremenil sklade. V obravnavanem primeru noben izdatek ni bremenil skladov EU, saj je bila napaka le v objavi popravka. Kljub napaki so se za naročilo zanimali tudi ponudniki iz drugih držav EU in so oddali ponudbe, kar kaže, da je bil temeljni namen dosežen. Noben predpis v Republiki Sloveniji za takšno napako ne določa posebne sankcije, zlasti ne, da bi moral prejemnik vrniti sredstva EU v tako visokem znesku.

- Višina zahtevka je nesorazmerna s kršitvijo. Kršitev ni imela nobenih finančnih posledic za sredstva EU tako, da bi bil zadosten ukrep že opozorilo brez finančnih zahtev. Sicer pa tožeča stranka ni izkazala, da je plačala zahtevani znesek nazaj v proračun EU. V razmerju do posameznika se ne sankcionira vsaka nepravilnost, ampak le tista, ki je ali bi lahko škodljivo vplivala na račun skupnosti.

8Sodišče druge stopnje je poudarilo, da je upravičenje države članice, da v primeru ugotovljenih nepravilnosti v postopku javnega naročanja uveljavlja finančne popravke, določeno z Uredbo (ES) št. 1083/2006. Na podlagi te uredbe in njene razlage s strani Sodišča EU (sklicujoč se na sodbo C-406/14) je zaključilo, da v primeru, ko ugotovljena kršitev predpisov s področja javnega naročanja ni imela finančnih posledic, ne gre za nepravilnosti v smislu uredbe, ki narekuje izvedbo finančnega popravka države članice. Ugotovitev, da zaradi ugotovljene kršitve niso nastale finančne poledice izključujhe možnost, da bo oziroma je ta kršitev vplivala na proračun Unije. Ravno zato je bil položaj v zadevi C-199/03 drugačen od obravnavanega. Enako je mogoče zaključiti tudi na podlagi Smernic. Znesek finančnega popravka naj bi bil, kadar je mogoče, enak znesku izdatka, ki je bil napačno zaračunan skladu, če določitev natančnega obsega popravkov ni mogoča, pa se finančni popravki določijo na podlagi ekstrapolacije ali pavšalnih stopenj. Če torej izdatki niso bili napačno zaračunani skladu oziroma če ni bilo neupravičenih izdatkov, uveljavljanje finančnega popravka ni na mestu. Tedaj bi imel finančni popravek zgolj funkcijo kazni. Ni odločilno, ali je tožnica vrnila neupravičeno prejeta evropska sredstva v višini finančnega popravka. Iz Uredbe ne izhaja, da mora upravičenec (toženka) avtomatično vrniti državi prejeta sredstva v višini, ki ga je država vrnila EK. Finančni popravek EK ne izključuje finančnega popravka države članice po drugem odstavku 98. člena Uredbe, v skladu z njim pa ni odločilno oškodovanje državnega proračuna zaradi vračila evropskih sredstev EK, ampak oškodovanje proračunskih sredstev EU. Ker odločitev EK o finančnem popravku zavezuje državo članico in ne upravičenca po pogodbi o sofinanciranju, lahko slednji v razmerju do države kot pogodbene stranke uveljavlja, da pogoji za izvedbo finančnega popravka niso izpolnjeni in lahko nastane situacija, da država članica vrne evropska sredstva v višini finančnega popravka zaradi ugotovljenih kršitev, prejemnik teh sredstev državi pa ne. Ker torej ugotovljena kršitev toženke v postopku javnega naročanja ni imela finančnih posledic za sredstva EU, pogoji za uveljavljanje finančnega popravka v skladu z Uredbo (ES) št. 1083/2006 niso podani.

Navedbe strank v revizijskem postopku

9Tožeča stranka v reviziji poudarja, da ni bistveno, ali škodljiva finančna posledica nastane ali ne, ampak ali je bila storjena nepravilnost ali ne. To izhaja tudi iz sodbe C-199/03, v kateri je sodišče razsodilo, da „tudi nepravilnosti, ki nimajo specifičnega finančnega vpliva, lahko resno škodijo finančnim interesom Unije in skladnosti s pravom Skupnosti, zato upravičujejo uporabo finančnih popravkov...“ Po logiki sodišča v primeru, če ni finančnih posledic, ni nepravilnosti in niso dopustni finančni popravki, zato se lahko brez posledic kršijo kogentna pravila javnega naročanja. Tožena stranka je kršila postopek javnega naročanja, to kršitev je ugotovil nadzorni organ, na katerega ugotovitve je tožeča stranka vezana, preko pogodbene zaveze pa tudi tožena stranka. Očitana kršitev je določena v Smernicah in je zanjo opredeljen finančni popravek, kar pomeni, da je tožena stranka neupravičeno prejela sredstva in s tem posledično oškodovala tako evropski kot tudi nacionalni proračun. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišči nista presojali zatrjevane kršitve pogodbe, s katero se je toženka zavezala, da bo neupravičene stroške krila iz lastnih sredstev (7. točka 1. člena pogodbe o sofinanciranju). Višino neupravičenih izdatkov je EK izračunala z uporabo pavšalne stopnje finančnega popravka, saj določitev natančnega obsega popravkov ni mogoča. Ne drži torej, da ni neupravičenih izdatkov. So in EK jih je vrednostno opredelila. Pri finančnih popravkih gre za obveznost vračila koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja, torej ni sankcija, ampak posledica nespoštovanja zahtevanih pogojev za pridobitev koristi. Države članice so zavezane, da zagotovijo vračilo sredstev, ne da bi bila zato potrebna pravna podlaga v nacionalnem pravu. Pogodba o sofinanciranju opredeljuje pravice in obveznosti pogodbenih strank v primeru ugotovljenih nepravilnosti. 9. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pa jasno opredeljuje dolžnost izpolnitve pogodbe.

10Napačno je stališče, da se uredbe EU nanašajo na države članice in razmerij do posameznikov ne urejajo. Z vstopom v sistem evropske kohezijske politike upravičenci postanejo del posebne ureditve in ob tem ne izkazujejo zgolj lastnih interesov, ampak morajo primarno delovati v javnem interesu kot dober gospodar. Upravičenci kot del sistema evropske kohezijske politike imajo pravice in obveznosti, ki presegajo zgolj civilnopravno pogodbeno razmerje. S sodelovanjem v postopkih pristanejo, da bodo spoštovali pravila evropske kohezijske politike. Ta pravila so res definirana v pogodbi, vendar je vsa pravila nemogoče umestiti v pogodbo in je zato sklicevanje na različne predpise nujno in upravičeno. Sodišči sta povsem spregledali zaveze in obveznosti tožene stranke, ki izhajajo že iz same pogodbe in izjave o strinjanju z razpisnimi pogoji. Tožeča stranka je upravičena uveljavljati vračilo/znižanje sofinanciranja stroškov iz javnih (državnih in evropskih) sredstev, čeprav pravdni stranki možnosti finančnega popravka nista izrecno predvideli v pogodbi in čeprav tožena stranka sprva ob nadzoru ni ugotovila nepravilnosti.

11Predmet tega postopka ni vprašanje vodenja postopka EK zoper državo. Postopek preiskovanja nepravilnosti pri črpanju evropskih sredstev izvajajo države članice in EK in upravičenci nimajo pravno zavarovanega interesa udeležbe v postopku ugotavljanja nepravilnosti pred EK. V razmerju do EK država nastopa kot branilka javnega interesa in zagovarja pravilnost in zakonitost črpanja evropskih sredstev, v razmerju do upravičencev pa je dolžna ta javni interes zavarovati preko pogodbe o sofinanciranju, s katero zaveže pogodbeno stranko, da bo v primeru ugotovljenih nepravilnosti vrnila neupravičeno porabljena sredstva. Tožeča stranka ni odstopila v celoti od pogodbe o sofinanciranju, ampak glede na sorazmernost ugotovljene kršitve zahteva le vračilo neupravičeno prejetih sredstev v višini finančnega popravka.

12Izpodbijana sodba izhaja iz napačnega razumevanja pravne narave finančne korekcije v povezavi s sistemsko korekcijo, saj obe sodbi napačno ugotavljata, da gre za regresiran finančni popravek, ki ga je EK naložila državi članici. Ne gre za sistemsko korekcijo, ampak je šlo za večstopenjski sistem nadzora projekta, ki ga lahko opravljajo tako nacionalni kot tudi evropski nadzorni organi. EK je za ugotovljene nepravilnosti na strani upravičenca (tožene stranke) izrekla finančni popravek, ki ga država članica mora izterjati. Nepravilnost je bila ugotovljena v postopku javnega naročanja, ki ga je pripravila in vodila tožena stranka. Če tožeča stranka priporočil v revizijskih poročilih ne bi izvajala, bi EK lahko ugotovila, da so v sistemu kohezijske politike RS pomanjkljivosti in bi zoper tožečo stranko lahko ustrezno ukrepala – država bi celo lahko izgubila pravico do razpolaganja s sredstvi, ki so bila predmet finančnega popravka oziroma bi se finančni popravki lahko glasili na večji, tudi celotni del sredstev, ki državi pripadajo iz strukturnih skladov. Nepravilno delovanje sistema bi pomenilo podlago za sistemsko korekcijo, ki bi bila izrečena Republiki Sloveniji in za katero bi bila ona tudi odgovorna in ne upravičenec.

13Tožena stranka v odgovoru na revizijo uvodoma poudarja, da v postopku, v katerem je prišlo do dogovora med EK in tožečo stranko, ni mogla sodelovati in na dogovor ni mogla vplivati. Tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje izključno na Smernicah. Denarna kazen, ki jo uveljavlja tožeča stranka, ni predvidena niti v pogodbi o sofinanciranju niti v veljavnih predpisih RS oziroma predpisih EU, ki bi se nanašali na toženo stranko kot posameznika. Napako je storila pred sklenitvijo pogodbe o sofinanciranju. Tožeča stranka je niti ob sklenitvi pogodbe niti ves čas gradnje, ko je po pregledu zahtevkov izplačevala sredstva, ni obvestila o napaki. Tožena stranka je bila ves čas v dobri veri, da je pogodba sklenjena zakonito in da so plačila izvedena pravilno. Tožeča stranka je opravila več revizij in vsakokrat potrdila, da ni napak. Šele naknadno na podlagi poizvedbe EK je spremenila svoje stališče in toženo stranko 6 let po zaključku pogodbenega razmerja obvestila o kršitvi obveznosti in posledicah. Poudarja, da je terjatev zastarala, da Smernice niso predpis, ki bi zavezoval toženo stranko in da je pogodbo pripravila tožeča stranka. Tožena stranka je tako pogodbo lahko le sprejela ali pa ne, zato se razlaga v njeno korist. Tožeča stranka je oblastven organ in je imela vse možnosti, celo dolžnost, da situacijo uredi s predpisi, pa tega ni storila, ni vnaprej z zakonom ali vsaj podzakonskim aktom določila ukrep, ki ga skuša sedaj izsiliti preko sodišča. Sklicevanje na odločitev v zadevi C-199/03 je napačno, saj se nanaša na razmerje med Republiko Irsko in EU, ne pa na posameznika, ki je bil prejemnik sredstev skladov EU. V zadevi C-599/13 je sodišče odločalo o sredstvih za begunce, presodilo pa je, da ni nobenega avtomatizma, kot ga sedaj pričakuje tožeča stranka, nikjer pa se ne sklicuje na Smernice. V zadevi C-406/14 pa je Sodišče EU odločilo, da: „Znesek tega popravka je treba določiti ob upoštevanju vseh konkretnih upoštevnih okoliščin in pri tem upoštevati merila iz člena 98(2), prvi pododstavek te uredbe, namreč naravo ugotovljene nepravilnosti, njeno resnost ter finančno izgubo zadevnega sklada.“ Najprej je treba ugotoviti, ali sploh gre za kršitev, nato pa, ali ugotovljena nepravilnost predstavlja finančno izgubo sredstev. V obravnavani zadevi ni bila dokazana niti kršitev niti izguba sredstev. Smernice bi se v razmerju med pravdnima strankama lahko uporabljale le, če bi bilo to s pogodbo ali predpisom RS, izrecno določeno. Ker ni, se za konkretno pravno razmerje ne smejo uporabiti. Če obstaja o tem dvom, naj sodišče postavi predhodno vprašanje na Sodišče EU. Uredba (ES) št. 1083/2006 določa razmerje med državo članico in EU, ne pa tudi pravic in obveznosti posameznikov. Tudi v oddelku „Finančni popravki Komisije“ določen postopek in razlogi za finančne popravke ne zadevajo posameznika. Korekcija zato ne ustvarja obveznosti tožene stranke kot posameznika, niti ni uredba pravna podlaga za sedanji zahtevek tožeče stranke. Posledica dogovora med državo in EK ni v tem, da bi morala tožeča stranka vrniti kaj v proračun EU, ampak mora oziroma sme sredstva popravka porabiti za druge programe, kar je v obravnavanem primeru tudi storila in tako popravka ni nikoli plačala v proračun EU. Tožena stranka na višino popravka ni imela nobenega vpliva, ni sodelovala v postopku dogovarjanj med tožečo stranko in EK in ne ve, ali je bila tožeča stranka povabljena na zaslišanje pred EK in kdaj, kar je pomembno zaradi možnosti, da je zahteva EK zastarala, saj zahtevki zastarajo v 6 mesecih, od koriščenja sredstev pa je minilo že več kot 7 let. Tožeča stranka je očitno slabo vodila svoj postopek v razmerju do EK, breme tega pa skuša sedaj prenesti na toženo stranko. Podlage zahtevka ne pomeni niti Zakon o javnih financah (ki le nalaga aktivnost tožeči stranki pri varovanju proračunskih sredstev) niti Zakon o izvrševanju proračuna ZIPRS 1415 (ki se je začel uporabljati 1. 1. 2014, to je 6 let po sklenitvi pogodbe in 6 let po koncu njenega izvrševanja).

Odločitev Vrhovnega sodišča

14Revizija je utemeljena.

15Glede na obširne navedbe strank v revizijskem postopku Vrhovno sodišče izpostavlja, da je osrednje sporno vprašanje v zadevi, ali je tožena stranka kot upravičenka do javnih sredstev, financiranih s strani skladov EU, dolžna tožeči stranki (Republiki Sloveniji) vrniti finančni popravek, ki ga je tožnici zaradi ugotovljene nepravilnosti v postopku javnega naročanja predlagala EK. Gre za ločen postopek od tistega, v katerem je bila s strani EK ugotovljena nepravilnost in sprejeta odločitev o finančnem popravku v skladu s Smernicami, torej merili, ki jih je sprejela sama EK oziroma njen odbor (COCOF). Glede tega postopka in odločitve o finančnem popravku velja le ponoviti, kar je Vrhovno sodišče že zapisalo v sklepu III Ips 61/2018: „Evropska Unija prek strukturnih skladov in kohezijskega sklada financira samo dejavnost, ki se izvaja ob polni skladnosti s pravom Unije (enako SEU v zadevi C-406/14 z dne 14. 7. 2016). Države članice morajo torej delno ali v celoti preklicati financiranje iz evropskih sredstev, če ugotovijo nepravilnosti pri uporabi predpisov Unije ali nacionalne zakonodaje, ker je združljivost dejavnosti z veljavnimi določbami Skupnosti in nacionalnimi določbami pogoj za upravičenost do financiranja. Finančni popravek pomeni vračilo koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja. Ne pomeni kazni, temveč je zgolj posledica ugotovitve, da zahtevani pogoji za pridobitev koristi iz ureditve Unije niso bili spoštovani, zaradi česar je pridobljena korist neupravičena (SEU v združenih zadevah C-260/14 in C-261/14, točka 50). Namen finančnih popravkov je torej ponovno vzpostaviti stanje, ko so vsi odhodki, prijavljeni za sofinanciranje iz strukturnih ukrepov, zakoniti in pravilni ter usklajeni s pravili in predpisi, ki veljajo na nacionalni ravni in ravni unije.“²

16Iz te in drugih odločitev Vrhovnega sodišča v zadevah, v katerih je obravnavalo finančni popravek zaradi kršitev pravil javnega naročanja in vpliv kršitve na proračunska sredstva (države ali EU),³ izhaja, da ugotovljene nepravilnosti v postopku javnega naročanja, katerega glavni namen je gospodarna nabava blaga, storitev in gradenj, že same po sebi ustvarjajo domnevo možnosti nastanka škode za proračunska sredstva. Tudi Sodišče EU je v že omenjeni zadevi C-406/14 poleg stroge zahteve po financiranju dejavnosti, ki se izvajajo ob polni skladnosti s pravom Unije,⁴ poudarilo še, da je kršitev pravil javnega naročanja šteti za nepravilnost,⁵ če je lahko vplivala na proračun, ni pa zahtevano, da se dokaže obstoj natančnega finančnega vpliva. Neupoštevanje pravil oddaje javnih naročil pomeni nepravilnost v smislu uredbe, če ni mogoče izključiti možnosti, da bo upoštevanje vplivalo na proračun zadevnega sklada.⁶ Tudi nepravilnosti, ki nimajo natančno opredeljenih finančnih posledic, lahko resno ogrozijo finančne interese Unije.⁷ S tem v zvezi tožeča stranka pravilno poudarja, da je EK s finančnim popravkom (z uporabo pavšalne stopnje oziroma ekstrapolacijo) vrednostno opredelila višino neupravičenih javnih izdatkov,⁸ torej neupravičen prispevek k financiranju operacije tožene stranke. V nasprotju s tem tako sodišči prve in druge stopnje napačno in poenostavljeno sklepata, da naj bi kršitev sploh ne imela finančnih posledic za sredstva EU.

17Vrhovno sodišče je v odločbi III Ips 61/2018 tudi pojasnilo, da je EU odgovornost za izvajanje nadzora nad spoštovanjem vseh načel in prava EU pri dodeljevanju in porabi sredstev prenesla na državo članico (prim. npr. 60. in 62. člen Uredbe (ES) št. 1083/2006), pri čemer si ni zaprla možnosti, da postopke kontrole in revizij izvaja tudi sama (99. člen). V skladu s tem je EK izvedla revizijo postopka javnega naročanja in sprejela odločitev o finančnem popravku v skladu z merili, ki jih je sama sprejela (Smernicami). Res se s strani EK ugotovljena kršitev nanaša na napako, ki jo je tožena stranka naredila v postopku javnega razpisa v času, preden je sklenila pogodbo o sofinanciranju s tožečo stranko, kar je za sodišče prve stopnje pomenilo enega od razlogov, ki kažejo na neutemeljenost tožbenega zahtevka. Vendar pa ni videti podlage za zaključek, da bi tožeča stranka pred sklenitvijo pogodbe o sofinanciranju prevzela dolžnost preveriti pravilnost in zakonitost toženkinega postopka izbire izvajalca oziroma da je s sklenitvijo pogodbe priznala pravilnost dotlej opravljenih dejanj tožene stranke ali da bi se z njimi strinjala.⁹ Prav tako njeni postopki kontrole, v katerih ni ugotovila nepravilnosti, ne izključujejo naknadnih zahtevkov zaradi nepravilnosti, ki jih je v postopkih revizij ugotovila EK.

18Glede osrednjega spornega vprašanja je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da sicer „v materialnem pravu ni podlage, da bi lahko država članica od upravičenca v smislu regresa, torej avtomatično in ne glede na okoliščine posameznih primerov, zahtevala vračilo zneska finančnega popravka, ki ga je državi članici v skladu s svojimi smernicami predlagala EK, zgolj zato, ker je tak popravek predlagala EK. Po določbah Uredbe 1083/2006 gre namreč za dva ločena postopka, za katera veljajo različna pravila, v postopku pred EK pa upravičenec niti ni stranka.“¹⁰ Vendar pa je treba presoditi, „ali je glede na konkretne okoliščine primera, evropsko in nacionalno zakonodajo ter pogodbo upravičenka dolžna vrniti znesek finančnih popravkov. ... Uredba 1083/2006, ki se neposredno uporablja v vseh državah članicah, v 98. členu ureja tudi „Finančne popravke držav članic“ in določa, da država članica izvede potrebne finančne popravke v povezavi z odkritimi nepravilnostmi in da ti popravki obsegajo preklic celote ali dela javnega prispevka iz operativnega programa. V osnovi pa opredeljuje tudi merila za odmero finančnih popravkov, saj določa, da država upošteva naravo in resnost nepravilnosti ter finančno izgubo sklada. S to določbo torej pravo EU nalaga državam članicam, da v primeru ugotovljenih kršitev upravičencem do evropskih sredstev naložijo finančni popravek.“¹¹ Da je v skladu s prvim in drugim odstavkom 98. člena te uredbe državam članicam naloženo, da izvedejo finančni popravek, če se ugotovi, da je prišlo do nepravilnosti, je ugotovilo tudi Sodišče EU,¹² pri čemer znesek popravka določi ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin in upoštevajoč že navedena merila, to je naravo nepravilnosti, njeno resnost ter finančno izgubo sklada.

19Sodišče druge stopnje je torej pravilno navedlo, da je upravičenje države članice, da v primeru nepravilnosti v postopku javnega naročanja uveljavlja finančne popravke, določeno z Uredbo (ES) št.1083/006.¹³ Pravilno je tudi navedlo, da ni nujno, da v primeru, ko EK izvede finančne popravke in mora država vrniti sredstva v višini finančnega popravka, ta sredstva državi vrne prejemnik sredstev. Temu je dodati, da tudi ni nujno, da vrne sredstva prav v višini finančnega popravka EK. V 101. členu Uredba (ES) št. 1086/2006 izrecno določa, da finančni popravek EK ne posega v obveznost države članice, da izterjuje sredstva po drugem odstavku 98. člena uredbe. Kot je bilo že obrazloženo, ne gre za „regres“, ampak samostojen postopek države za izvedbo finančnega popravka v skladu z 98. členom Uredbe (ES) št. 1083/2006 in tam opredeljenimi merili. Tožeča stranka se nadalje pravilno kot na drugo možno podlago zahtevka sklicuje na pogodbo o sofinanciranju. Tudi od njene vsebine je namreč odvisno, ali ima pravico zahtevati povrnitev sredstev finančnega popravka EK. Temelj zahtevka torej ni neposredno v Smernicah, ko to meni tožena stranka, ampak v uredbi in/ali pogodbi o sofinanciranju, ki sta jo sklenili pravdni stranki.

20Sodišče druge stopnje je kot razlog za zavrnitev zahtevka štelo neobstoj finančnih posledic za sredstva EU. Ker finančni popravek pomeni prav to, namreč znesek izdatka, ki je bil napačno zaračunan skladu (ki je bil sicer v konkretnem primeru zaradi nemožnosti določitve natančnega zneska določen na podlagi ocene v % od celotne vrednosti), je takšno sklepanje napačno. Ker zaradi tega sodišče druge stopnje ni presojalo drugih navedb tožeče stranke v pritožbi in ni preizkusilo sodbe prve stopnje v celoti, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Pri ponovnem odločanju bo moralo presoditi zlasti tudi naravo in resnost ugotovljenih nepravilnosti v postopku javnega naročanja ter vsebino pogodbe o sofinanciranju. Te doslej zaradi zmotnih izhodišč še ni presojalo in tudi ne, ali tožeči stranki daje podlago z uveljavljeni zahtevek.

21Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Glede na prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale do uveljavitve te novele.
² 14. točka obrazložitve.
³ III Ips 157/2015, III Ips 159/2015 in III Ips 160/2015.
⁴ 44. točka obrazložitve.
⁵ „Nepravilnost“ se v skladu s 7. točko 2. člena Uredbe (ES) št. 1083/2006 nanaša na kakršnokoli kršitev določb zakonodaje Unije, ki je posledica delovanja ali opustitve gospodarskega subjekta, ki zaradi neupravičene postavke odhodkov škoduje ali bi škodovalo splošnemu proračunu Unije.
⁶ 44. in 45. točka obrazložitve.
⁷ Npr. sodbi Sodišča EU v zadevah C-465/10 in C-199/03.
⁸ Po 5. točki 7. člena Uredbe (ES) št. 1083/2006 je javni izdatek vsak prispevek k financiranju operacij, ki izvira iz proračuna države, regionalnih ali lokalnih oblasti, Evropskih skupnosti v povezavi s Strukturnimi skladi in Kohezijskim skladom ter vsak podoben izdatek.
⁹ Prim. III Ips 11/2016.
¹⁰ III Ips 61/2018, 16. točka obrazložitve.
¹¹ 17. točka obrazložitve.
¹² C-406/14.
¹³ Tožena stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da ta uredba ne velja več. Res je bila razveljavljena z Uredbo (EU) št. 1303/2013 z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006. Tudi ta uredba pa na bistveno enak način ureja finančne popravke držav, glede sklicevanja na razveljavljeno uredbo pa določa, da se štejejo kot sklicevanje na to, sedaj veljavno uredbo v skladu s korelacijsko tabelo iz priloge, po kateri 98. členu Uredbe 1083/2006 ustreza 143. člen Uredbe 1303/2013. Vrhovno sodišče se glede na relevanten čas sklenitve pogodbe in črpanja evropskih sredstev zato sklicuje na prvo uredbo.