VSC Sklep I Cp 25/2026

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi P 40/2025 z dne 18. 7. 2025¹ (I. točka izreka). Odločitev o stroških zavarovanja z začasno odredbo je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ker je sodišče nepravilno odločilo, da naj bi bili izpolnjeni pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter se izpodbijani sklep razveljavi, njenemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi v celoti ugodi ter se razveljavi celotni sklep o začasni odredbi ter se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe oz. podrejeno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, vse s stroškovno posledico. V obširni pritožbi vztraja, da je pravilno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, da njena slaba vera ni podana, niti ni podano kakršnokoli znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pravdnih strank, prav tako pa ni podana nobena izmed situacij po prvem odstavku 24. člena ZVPot, zato verjetnost nastanka terjatve - ničnosti Kreditne pogodbe in Notarskega zapisa ni izkazana. Prav tako ni izkazana verjetnost nastanka težko nadomestljive škode niti pogoj reverzibilnosti, brez izpolnjenosti katerega regulacijske začasne odredbo sploh ni dopustno izdati. Bistvene pritožbene navedbe so podrobneje povzete v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa, ko pritožbeno sodišče odgovarja nanje.

3Tožnika v po pooblaščencu podanem pravočasnem odgovoru na pritožbo obširno odgovarjata na pritožbo; predlagata, da se pritožba zaradi neutemljenosti zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje pritožbeno obravnava sklep, s katerim je prvostopno sodišče² odločilo o ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi. Zato so predmet vsebinske pritožbene presoje ugovorne navedbe, ki jih je prvostopno sodišče presojalo v izpodbijanem sklepu oz. pritožbena graja o neopredelitvi kljub podanim trditvam v ugovoru. Poleg tega pritožbeno sodišče izpostavlja 350. člen ZPP o mejah pritožbenega postopka, katerega striktna razlaga mu nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne³. Glede grajanih procesnih kršitev mora tako pritožnik konkretno opisati procesno dejstvo vključno s procesno tezo o obstoju procesne kršitve. Zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati posplošenih pritožbeih očitkov.

6Pritožnica navaja, da se je sklicevala na pravna mnenja, do česar bi se sodišče moralo opredeliti oz. pojasniti, zakaj se do teh navedb ni opredeljevalo, pa tega ni storilo, čeprav ne gre le za mnenja pravnih strokovnjakov, pač pa za sestavni del njenih trditev. Graja (pritožba pravnih mnenj strokovnjakov sicer ne konkretizira), ob čemer pritožba sama navaja, da gre za del njenih trditev, ni utemeljena, upoštevaje, da je sodišče s svojimi stališči v sklepu vsebinsko odgovarjalo tudi na stališča iz mnenj, na katera se je trditveno (in dokazno) opirala tožena stranka, in izrazilo nestrinjanje z njimi, podalo pa je tudi razloge za nestrinjanje. V zvezi s posebej izpostavljenim ekonomskim mnenjem dr. Ahčana z naslovom "Krediti v švicarskih frankih", glede katerega se pritožba sklicuje na številne v njem vsebovane podatke o tem, da je bila problematika kreditov v CHF v javnosti že v letu 2015 dobro znana, da pri tovrstnih kreditih ni podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, ter da gibanja tečaja in pojava kriz v prihodnje ni mogoče napovedovati, je sodišče prve stopnje v točkah 20 in 22 obrazložitve s svojimi drugačnimi stališči odgovorilo tudi na trditve o nepodanem znatnem neravnotežju med pravicami in obveznostmi pravdnih strank, medtem ko je za pravno nepomembne štelo (prav tako pravilno) navedbe, da gibanja tečaja in pojava kriz v prihodnosti ni (bilo) mogoče napovedovati. Neutemeljena je zato graja, da gola navedba, da naj bi šlo za nezavezujoča mnenja, pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. alineji drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev pravice do izjave), posledično pa tudi ni utemeljena uveljavljana kršitev ustavne pravice pravice po 22. členu Ustave RS (URS).

7V nadaljnjih obširnih navedbah pritožnica vztraja, da je bila njena pojasnilna dolžnost ustrezna. Povzemajoč najprej obrazložitev iz 23. točke izpodbijanega sklepa in nato svoje ugovorne trditve, in sicer, da je tožena stranka tožnika opozorila: (-) da lahko CHF na dolgi rok pridobi na vrednosti napram EUR, kar lahko tudi bistveno podraži kredit v CHF v primerjavi s kreditom v EUR, ter (-) da se lahko njune obveznosti iz kreditne pogodbe tudi bistveno povišajo, ob tem, ko jima ni nikoli zatrjevala, da pretiranih valutnih tveganj ni pričakovati ali da bodo nihanja zelo majhna, izpostavlja, da je oboje ugotavljalo tudi sodišče samo, kljub temu pa je nato napačno presodilo, da naj že iz takšnih navedb ne bi izhajal pravilen način opravljene pojasnilne dolžnosti, kar je materialnopravno zmotno (341. člen ZPP). Izpostavlja tudi kontradiktornost in nerazumljivost sklepa v tem delu zaradi razlogov, ki so si med seboj v nasprotju (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnosti presoje sodišča prve stopnje, da tožena stranka s svojimi ugovornimi navedbami ni uspela omajati verjetnostnega zaključka, da pojasnilna dolžnost tožene stranke ni bila opravljena v skladu z zahtevanim standardom profesionalne skrbnosti (da ne gre za retroaktivno napolnjevanje pravnega standarda, kot to zgolj navaja pritožba, ne da bi v zvezi z navedbami uveljavljala kakšno konkretizirano kršitev, je sodišče pojasnilo v točki 21 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko se je sklicevalo na dolžno ravnanje tožene stranke, ki bi kot banka in dober strokovnjak že v času sklepanja kreditne pogodbe morala vedeti za vsebino pojasnil, zaradi česar je tudi sicer neutemeljen očitek o retroaktivnem sklicevanju na sodno prakso⁴). Z v začetku te točke povzetimi bistvenimi pritožbenimi navedbami o zatrjevani vsebini dane pojasnilne dolžnosti tožnikoma, v zvezi s katerimi zatrjuje pravilnost njene izpolnitve, pritožnica ne more omajati drugačnih (prepričljivih) zaključkov sodišča prve stopnje. Ti so vsebovani v točkah 22 do 26 obrazložitve izpodbijanega sklepa, s poglavitno vsebino, da četudi bi toženka tožnika opozorila na tveganja v obsegu, kot ga zatrjuje, vključno z možnim bistvenim povišanjem kreditnih obveznosti, takšna opozorila še vedno ne zadoščajo za izpolnitev pojasnilne dolžnosti v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, po katerih bi moralo tako opozorilo vsebovati tudi nadaljnje konkretno opozorilo o tem, kako bi zelo velika depreciacija (te trditve v ugovoru niso bile zatrjevane) zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer imata tožnika kot potrošnika stalno prebivališče, vplivala na njuno celotno obveznost za odplačilo kredita, da bi lahko realno razumela, da sprejemata neomejeno valutno tveganje, in da bi lahko tečajna nihanja povzročila takšne spremembe obveznosti, ki jih bosta v dolgem trajanju pogodbenega razmerja morda težko (ali pa sploh ne) nosila. Vsaj netočne so tako pritožbene trditve o ugotovitvi sodišča, da je toženka (oz. referentka) tožnika opozorila na dejstvo, da lahko CHF na dolgi rok pridobi na vrednosti napram EUR in na dejstvo, da se lahko njune obveznosti iz kreditne pogodbe posledično tudi bistveno povišajo. Prvostopno sodišče je namreč drugače zaključilo,⁵ da tudi v primeru dokazne potrditve navedb, takšno opozorilo o obstoju valutnega tveganja ne bi bilo zadostno, da bi izpolnjevalo pravni standard pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti, za izpolnitev katere je treba potrošniku omogočiti razumevanje, da lahko nihanje menjalnega tečaja in gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči nezanemarljive negativne ekonomske učinke na njegovo življenje, kot tudi, da v realni sferi razume resničen, dejanski obseg tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi možnih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto; ne zadošča abstraktno zavedanje tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov.

8Ugovorno nedopustno nadgrajene so glede na predmet pritožbene presoje⁶ nadaljnje pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožeči stranki pojasnila vpliv zelo velike depreciacije domače valute na višino obrokov in končne obveznosti, saj tega ugovorno niti ni zatrjevala. Da gre za ustrezno opozorilo, predstavlja lastno oceno pritožnice, ob potrebnem razlikovanju, na kar je opozorilo že prvostopno sodišče, in sicer med opozorilom o splošni tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para EUR nasproti CHF na eni strani, ter dejansko nenapovedljivimi konkretnimi trenutki in vzroki za spremembo tečaja. Slednjega sodišče ne vključuje v vsebino pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti, zato so pravno neodločilne tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da povečanja obveznosti zaradi sprememb tečaja, ki jih ni moč napovedati, ni mogel kvantificirati nihče. Neutemeljeno je tudi uveljavljanje kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker Banka Slovenije, tako pritožba, ni napovedovala nobene velike ali znatne apreciacije; sodišče prve stopnje se je na opozorila oz. Poročilo Banke Slovenije iz leta 2005 sklicevalo zgolj v zvezi z ugotovitvami o zavedanju v bančnih krogih o veliki tveganosti kreditov,⁷ zato pa so ob sprejemljivosti zaključka sodišča prve stopnje, da bi se glede na svoje finančno znanje, toženka mogla in morala zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju pride do dogodka, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje in in bi na to tveganje morala opozoriti tožnika, pa tega ni storila, pravno nepomembne takšne in nadaljnje pritožbene navedbe, da so se napovedi za obdobje do januarja 2007 izkazale za napačne. Pritožbene navedbe, da sodišče s pavšalnim povzemanjem navedb tožeče stranke insinuira, da bi tožena stranka morala in mogla tožečo stranko opozoriti na enostranske, nikoli prej izvedene ukrepe Švicarske centralne banke, predstavlja pritožničino lastno razumevanje vsebine potrebne pojasnilne dolžnosti, glede na zapisano pa je tudi nebistveno sklicevanje pritožbe na zadevo II Ips 137/2018. Pri napolnjevanju njene vsebine, v bistvenem povzete v predhodni obrazložitvi, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz sodbe SEU v zadevi C-186/16, odločbe Ustavnega sodišča RS Up-14/21-30 in aktualne sodne prakse Vrhovnega sodišča, zato niti ni bistveno, kot to sicer pravilno izpostavi pritožba, v točki 23 izpodbijanega sklepa izraženo stališče o nujnosti izdelave in predočanja računskih simulacijah sprememb gibanja menjalnega tečaja in obveznosti v EUR protivrednosti. Dodatno sklicevanje na izrecno izjavo kreditojemalca, da se zaveda tveganj posojila, ki ni vsebinsko, ne uspe omajati zaključka o nezadostni vsebini opozoril, da bi bila pojasnilna dolžnost opravljena pravilno in popolno.

9Neutemeljene so navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo pritožničino pravico do izjave in ustavno pravico iz 14. in 22. člena Ustave RS (RS), s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič Horvatove in Požarška, s katerima je dokazovala svoje trditve o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti. Dokaz z zaslišanjem prič je namenjen ugotavljanju ne/obstoja zatrjevanih pravno relevantnih dejstev,⁸ ki so med pravdnima strankama sporna, zato z njim ni možno dopolnjevati navedb. Res je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve, kar izpostavlja pritožba, morda nekoliko nerodno zapisalo, da referentke Horvatove ni zaslišalo zaradi nepotrebnosti, saj tudi v kolikor bi priča potrdila navedbe toženke o obsegu pojasnil, to ne bi spremenilo stališča sodišča o tem, da sta tožnika za verjetno izkazala, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena ustrezno. Vendar pa je nato v točki 23 obrazložitve, kar pritožba prezre, podalo dodatno argumentacijo, v okviru katere je pravilno pojasnilo, da tudi če bi priča potrdila trditve toženke o vsebini danih pojasnil tožnikoma, še vedno ne bi šlo za pravilno izpolnjeno pojasnilno dolžnost. Ob pravilnih ugotovitvah, da že na podlagi samih ugovornih trditev toženke ni mogoč zaključek o pravilno in popolno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, predlagana dokaza z zaslišanjem prič Horvatove in tudi Požarška (predlaganega glede tveganj, za katera je bilo komercialistom naloženo, da z njimi seznanijo kreditojemalce, vključno z možnostjo pridobivanja na vrednosti valute CHF na dolgi rok s posldično podražitvijo kredita v CHF ter o možnosti izničenja prednosti nižje referenčne obrestne mere LIBOR), in glede katerega je zavrnitev zaslišanja sodišče prve stopnje obrazložilo v 6. točki obrazložitve z nepotrebnostjo dokaza, ker ni neposredno sodeloval pri sklepanju kreditne pogodbe, zaradi česar ne bi mogel razjasniti okoliščin izpolnitve pojasnilne dolžnosti, za odločitev o utemeljenosti ugovornih navedb nista relevantna in ju sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti, četudi pritožnica navaja, da gre praktično za edini dokaz, s katerim lahko dokaže svoje navedbe, s čimer pa ne omaje zaključka o nerelevantnosti obeh predlaganih dokazov. Glede na zapisano tudi ni pravno odločilno, da je sodišče v kasnejši obrazložitvi nato vendarle dokazno ocenjevalo tudi priloženo pisno izjavo priče Požarška⁹ in pisni izjavi Pirca in Krumbergerja, in zato ne more predstavljati protislovnosti odločitve in uveljavljane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrnitev obeh dokaznih predlogov tudi sicer sama po sebi ne pomeni niti kršitve sodnega varstva niti pravice do izjave in še manj kršitve pravice do dokazovanja; takšno kršitev bi sodišče prve stopnje zagrešilo šele, če zavrnitve ne bi obrazložilo oz. bi jo obrazložilo z razlogi, ki niso ustavno sprejemljivi, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Neutemeljene so zato navedbe o kršitvi ustavnih pravic, ker pravica do izvedbe dokaza ni absolutna,¹⁰ in v pravici do izjave in do sodnega varstva ni bilo poseženo; pritožba jih ob koncu pritožbe opredeli s kršitvami najmanj iz 2., 14., 22., 23., 25., 33. in 74. člena URS ter prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), pri čemer gre glede grajanih procesnih kršitev, razen v zvezi z zasebno lastnino, o čemer bo govora v nadaljevanju te obrazložitve, izpostaviti potrebno konkretizacijo kršitev, čemur zatrjevani pavšalni očitki o kršitvah ustavnih pravic tudi sicer ne zadostijo.

10Glede na pravilen zaključek o neizpolnitvi dolžne pojasnilne dolžnosti, ki se nanaša na sklenitveno fazo, pritožba slednjega ne more omajati z navedbami o možnosti predčasnega poplačila ali konverzije, ki sta instrumenta, ki sta pogodbeni stranki na voljo v kasnejši fazi izpolnjevanja pogodbe, in s katerima ni moč odpraviti neuravnotoženosti med pogodbenicama in s tem ničnosti zaradi neizpolnitve dolžne pojasnilne dolžnosti. Zato so pravno nepomembne v pritožbi podane obširnejše navedbe v zvezi z obema možnostima, za kateri je pritožnica navajala, da gre za učinkovita mehanizma, ki predstavljata izognitev bodočemu valutnemu tveganju. Pritožba navaja tudi, da se sodišče ni opredelilo do njenih navedb, da je tožeča stranka poleg pravice do predčasnega poplačila vsaj od leta 2015 dalje imela tudi možnost zahtevati konverzijo brez plačila kakršnihkoli dodatnih stroškov, s čimer bi se izognila nadaljnjim valutnim tveganjem. Ker ni nujno, da sodišče odgovori na prav vsak argument stranke (torej tudi ne glede razlik med obema mehanizmoma), saj zadošča, da odgovori na tiste navedbe, ki so za odločitev bistvene, temu pa je v konkretni zadevi glede na izpostavljeno v začetku obrazložitve iz te točke bilo zadoščeno, očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11Če je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ko je v točki 27 obrazložitve v zvezi z možnostjo predčasnega plačila in ugotovitvami o daljši ročnosti, prekoračilo predmet obravnavanja, ki je vezan na presojo ugovornih navedb, takšne ugotovitve zaradi pravne neodločilnosti v obravnavanem primeru ne vplivajo na pravilnost odločitve. Pravno neodločilna je graja zaključka, da je bila izpolnitev obveznosti tožene stranke tudi znatno drugačna od tiste, ki sta jo tožnika ob sklepanju pogodbe utemeljeno pričakovala, glede na pritožbeno neizpodbit zaključek o nepravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, upoštevaje 24. člen v času sklepanja pogodbe veljavni Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki v prvem odstavku alternativno določa tipe nepoštenih pogojev, in na katerega se je prvostopno sodišče utemeljeno naslonilo pri ugotavljanju ničnosti (23. člen ZVPot). Pritožbeno sodišče ob tem pritrjuje stališču, da učinki spremenjene obrestne mere ne morejo izničiti nepravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti.

12Neutemeljena je pritožbena graja, da se sodišče ni opredelilo glede zneska odplačil in skupnega stroška kredita, za katerega tožena stranka trdi, da bi ga tožeča stranka morala nositi, če ne bi prišlo do nobenih sprememb v menjalnem tečaju oz. obrestni meri. S tem, ko se je sodišče v točki 29 obrazložitve izpodbijanega sklepa opredelilo do verjetnosti trditev tožeče stranke o prejetem kreditu v višini 37.475,28 EUR in že opravljenem plačilu 54.568,97 EUR do 1. 2. 2025, sklicujoč se na s strani tožnikov predložene listine in stališče SEU iz C-520/21 Bank M, da tožena stranka ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala, je odgovorilo tudi na navedbe toženke, da sta tožnika ob predpostavki praktično nespremenljivega kredita mogla in morala predvideti, da bosta odplačala vsaj 99.300,00 CHF oz. 63.365,47 EUR in ne zgolj 37.475,28 EUR, kot sta jih prejela. Bistvo presoje nepoštenega pogoja je v neomejenem tveganju, ki mu je bil potrošnik izpostavljen v trenutku sklenitve pogodbe, ob čemer o tem ni bil ustrezno poučen. Sodba I Cp 777/2024 z dne 11. 6. 2025 Višjega sodišča v Mariboru predstavlja meritorno odločitev in ne odločanja v postopku zavarovanja s stopnjo verjetnosti, zato s sklicevanjem nanjo pritožnica ne uspe izkazati uveljavljanega pritožbenega razloga uporabe zmotnega materialnega prava oz. napačno ugotovljenega dejanskega stanja. S stališča varstva potrošnika in ob potrebni ugotovljeni verjetnosti terjatve ugotovitve sodišča zadoščajo za zaključek, da tožnika toženki verjetno ne dolgujeta ničesar več; vprašanje glede nadomestila za uporabo kapitala je materialnopravno vprašanje glavne stvari. Glede na kasnejšo sodno prakso v tovrstnih zadevah vse od odločitve VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 dalje, pritožnica tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami o neutemeljenosti presoje, da neustrezna pojasnilna dolžnost povzroči ničnost. Tega ne uspe niti s sklicevanjem na I Cp 928/2024,¹¹ ki odstopa od drugačne in večinsko usklajene sodne prakse. Pravilno je bilo zato po oceni pritožbenega sodišča uporabljeno materialno pravo v delu, ki se nanaša na odločitev o verjetnem obstoju terjatve, ki jo je sodišče temeljilo na v času sklenitve kreditne pogodbe veljavnih določbah ZVPot, in ker gre za potrošniški spor, je tudi določbe nacionalne zakonodaje pravilno razlagalo v skladu z besedilom in namenom Direktive 93/13 ter sodb SEU v zvezi s citirano direktivo, kot mu to nalaga načelo evroskladne razlage.

13Pritožba vztraja pri zastaranju kondikcijskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v 31. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da denarni zahtevek ni predmet postopka zavarovanja z začasno odredbo. Pojasnilo je tudi svoje stališče o neprejudicialnosti razmerja med ugotovitvenim in dajatvenim zahtevkom in v nadaljnji (32.) točki tudi obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, zato uveljavljana postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Glede v sklepu zavzetega stališča o neobstoju prejudicialnega razmerja med ugotovitvenim in dajatvenim zahtevkom ter vplivom slednjega na dopustnost prvega, nad čemer pritožba, ki vztraja, da zastaranje dajatvenega zahtevka vpliva na obstoj nedenarne terjatve, izraža nestrinjanje, pritožba spregleda, da tožnika ob kondikcijskem denarnem zahtevku uveljavljata tudi dajatveni zahtevek na izbris vpisov v zemljiški knjigi. Zato morebitno zastaranje kondikcijskega zahtevka za izkazanost pravnega interesa, ki je podan že zaradi zapisanega, za ugotovitveni zahtevek ni odločilno.

14Pritožnica neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje o verjetnostnem obstoju pogoja težko nadomestljive škode. V zvezi s pritožbenim zavzemanjem o neutemeljenosti sklicevanja sodiča na evroskladno razlago določb ZIZ in namen začasne odredbe, ki je v zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločitve, pritožbeno sodišče takšnemu stališču prvostopnega sodišča pritrjuje in ponavlja, da gre v obravnavani zadevi za zavarovanje zahtevka potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, zato je nacionalne določbe (272. člen ZIZ) potrebno razlagati ob upoštevanju prava EU ter sodb SEU, ki mu dajejo razlago. Ob verjetnosti obstoja nedenarne terjatve o ničnosti potrošniške pogodbe je odločilen le še pogoj težko nadomestljive škode po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in ne tudi pogoj tehtanja neugodnih posledic po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, kot dodaja pritožbeno sodišče, glede na pritožbene navedbe, sicer podane v zvezi s pogojem reverzibilnosti, s katerimi je izpostavljeno nestrinjanje z zaključkom, da izdaja začasne odredbe pri toženi stranki, ki je finančno močnejša stranka, ne more predstavljati finančnega bremena, čeprav sodišče v 36. točki izrecno zapiše, da sodba C-287/22 upoštevanja morebitih posledic pri toženki ne predvideva, zaradi česar jih tudi ni presojalo. Pogoj težko nadomestljive škode je, upoštevaje sodbo C 287/22, treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve¹². Odločilna je možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če obravnavanega nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo, kar vse je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje. O tem je večinsko poenotena tudi aktualna sodna praksa. Že SEU je v zadevi C - 287/22 pojasnilo, da načelo skladne razlage vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13,¹³ zaradi česar nacionalna postopkovna pravila ne smejo onemogočati ali pretirano otežiti uveljavljanja pravic iz Direktive 93/13. Konkretno presojo ugovornih navedb z materialnopravno podlago je prvostopno sodišče opravilo in jo izčrpno pojasnilo v točkah 34 do 43 obrazložitve, v skladu z evroskladno razlago nacionalnega predpisa, v okviru katere je upoštevalo vse pravno pomembne okoliščine konkretnega primera, ki pa glede na zapisano v tovrstnih sporih ne zahtevajo izkazovanja slabega finančnega stanja tožnikov. Njuno poslabšanje položaja izhaja že iz tega, da bi morala zaradi zagotovitve polnega učinka Direktive nenehno dopolnjevati tožbo za med postopkom plačane obroke oziroma vložiti novo tožbo za obroke, plačane po zadnji glavni obravnavi. Zato je varstvo potrebno zagotoviti na način, da se z začasnim ukrepom zadrži izvajanje verjetno nične pogodbe,¹⁴ še toliko bolj, ker sta tožnika toženki verjetno že plačala znesek, višji od izposojenega zneska. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo konkretnega premoženjskega stanja in prikrajšanja tožnikov.

15Zadosti prepričljivih zaključkov v izpodbijanem sklepu zato pritožba, niti ob sklicevanju na zadevo I Cp 928/2024, glede katere se je pritožbeno sodišče že izreklo, in še manj ob sklicevanju na sklep I Cp 2075/2023, izdan 21. 12. 2023, to je preden se je sodna praksa večinsko poenotila v razumevanu pravnega standarda težko nadomestljive škode v potrošniških sporih, ne uspe omajati s ponavljajočimi se navedbami, da tožeča stranka ni uspela izkazati, da bi nadaljnje plačevanje mesečnih obrokov tako pogubno vplivalo na njen finančni položaj, da ne bi zmogla plačevati mesečne anuitete kredita ali mesečnih stroškov preživljanja družine ali da bi ji kako drugače grozila nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, kot tudi ne, da ni z ničemer izkazala, da ne bi zmogla plačila stroškov spremembe tožbenega zahtevka ali stroškov vložitve nove tožbe. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožeča stranka sploh ni podala zadostnih navedb o tem, kakšne dejanske mesečne družinske stroške plačuje in koliko mesečnega dohodka ji dejansko ostane in kako bi nadaljnje plačevanje mesečnih anuitet konkretno vplivalo na finančni položaj tožnikov oz. položaj njune družine (in tega sodišče niti ni ugotavljalo).

16Možnost zagotovitve polnega učinka končne meritorne odločitve je potrošniku potrebno zagotoviti v vsaki fazi postopka, zato ni pritrditi pritožbenim navedbam o priviligiranju manj skrbnih potrošnikov, ki začasne odredbe niso predlagali pravočasno, ker bi tožnika lahko začasno odredbo predlagala že pred vložitvijo tožbe, s čimer bi si zagotovila, da zahtevka ne bi bilo potrebno spreminjati niti vlagati nove tožbe, kot tudi stališču o zagotovljenosti polnega učinka končne meritorne odločitve v takšnem primeru že na pdlagi nacionalne zakonodaje.

17Toženkino pritožbeno vztrajanje, da do preplačila s strani tožnikov ni prišlo, ker je potrebno upoštevati tudi pogodbene obresti za uporabo kapitala oz. vsaj za inflacijo revaloriziran znesek črpane glavnice, za postopek zavarovanja ni pravno odločilno. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se posledica ničnosti pogodbe odraža v tem, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe prejela (87. člen Obligacijskega zakonika; OZ), se je utemeljeno oprlo na sodbo C-520/21 in pravilno pojasnilo, da v postopku zavarovanja ni slediti ugovoru toženke, da ji pripada nadomestilo za uporabo kapitala v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, ker bi bil odvračilni učinek Direktive 93/13 izničen. Z vidika ugotovljenih varstva potrošnika in verjetnosti terjatve omenjeno zadošča za zaključek, da tožnika verjetno ne dolgujeta ničesar več. Vprašanje, ali in do kakšnega nadomestila za uporabo kapitala je upravičena toženka (kot banka), je materialnopravno vprašanje o glavni stvari. V postopku zavarovanja se tako izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da v takšnem primeru tožnika prejemata brezobrestni kredit - tudi sklicevanje na kršitev načela enakosti iz 14. člena URS ni utemeljeno. Neutemeljeni so tudi nadaljnji obširni pritožbeni očitki, da sodba C-520/21 za konkreten primer ni uporabljiva zaradi različnega pravnega in dejanskega stanja, vključno s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 14/2025, s katerim je le-to prekinilo postopek do odločitve SEU o predlogu za predhodno odločanje glede razlage členov 6 (1), in 7 (1) Direktive 93/13.¹⁵

18Toženka neutemeljeno ponavlja, sklicujoč se na Up-275/97, da je potrebno pri izdaji začasne odredbe upoštevati tudi pogoj reverzibilnosti. Ker gre za zavarovanje zahtevka potrošnika, ob upoštevanju prava EU ter razlage, ki jo daje SEU, pritožbeno sodišče odgovarja, da ta pogoj ni relevanten za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe; sodba C- 287/22 ga ne nalaga, kot je to pravilno v točki 37 obrazložitve kljub drugačnemu in v pritožbi ponovljenemu stališču pojasnilo že sodišče prve stopnje¹⁶. Zato je neutemeljen tudi očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj tega pogoja ni presojalo,¹⁷ brezpredmetno pa je prav tako nadaljnje navajanje, da ta pogoj sploh ni podan.

19Pritožba še opozarja na nejasnost zaključkov sodišča glede razlage 272. člena ZIZ in na njihovo nasprotovanje ter uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno; očitek o kršitvi pravice do obrazložene sodne odločbe ni podan - sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, ki jih je toženka uveljavljala v ugovoru, prav tako pa v pritožbeno izpostavljenih 35. in 36. točki obrazložitve pritožbeno sodišče glede na predhodno zapisano ne vidi zatrjevanega nasprotja zaradi zatrjevane razlage ZIZ contra legem.

20Pritožba se sklicuje še na kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. in 74. člena Ustave RS in 1. člena Protokola št. 1 k EKČP - pritožbeni očitek je neutemeljen, ker je začasna odredba kljub lastni pritožničini oceni v pritožbi, da gre, ker pogoj reverzibilnosti ni izpolnjen, za trajen poseg, le začasno in časovno omejeno pravno varstvo, Ustavno sodišče pa se je že večkrat izreklo o neabsolutni naravi pravice do zasebne lastnine, ki jo je (na podlagi utemeljene in obrazložene sodne odločbe) mogoče omejiti zaradi varstva pravic drugih (pravic potrošnikov v konkretnem primeru). Če je prvostopno sodišče pravilno evroskladno, kot je to dolžno (člen 3 a URS), razlagalo določbe ZIZ, ko je z izpodbijanim sklepom odločalo o utemeljenosti ugovornih navedb, takšno ravnanje še ne pomeni utemeljenosti pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje odločalo avtomatično in posledično materialnopravno zmotno uporabilo.

21Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 239. in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

22Odločitev sodišča prve stopnje, da se odločitev o stroških zavarovanja z začasno odredbo pridrži za končno odločbo, pritožbeno po vsebini ni bila izpodbijana. Zato je tudi glede priglašenih pritožbenih stroškov pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o teh pridrži za končno odločbo.

¹ S katerim je v celoti ugodilo predlogu tožeče stranke in je (v bistvenem) začasno, do pravnomočnega končanja spora, zadržalo učinkovanje Pogodbe o deviznem stanovanjskem kreditu št. 378-63786677057093 z dne 5. 7. 2006 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 5. 7. 2006, obeh sklenjenih v Notarskem zapisu SV 610/06 z dne 5. 7. 2006.
² Določba 58. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ.
³ VS RS II Ips 25/2020 z dne 18. 9. 2020.
⁴ Kot to izhaja iz opombe št. 3 k točki 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁵ Podrobneje o tem v točki 23 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁶ Glej točko 5 tega sklepa.
⁷ Zaradi možnosti znatnih oscilacij; podrobneje o tem v točki 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁸ 7. in 212. člen ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ.
⁹ In ugotovilo, da opozorila niso bila ustrezna.
¹⁰ Glej odločbi Ustavnega sodišča Up-12/97 in Up-537/01.
¹¹ S stališčem, da pravna posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ni ničnost pogodbenega pogoja, temveč razlaga nadaljnjih predpostavk v korist potrošnika.
¹² Glej 60. točko obrazložitve citirane sodbe.
¹³ Glej 57. točko obrazložitve sodbe.
¹⁴ Saj sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne odločbe, kar je cilj Direktive 93/13.
¹⁵ Pri čemer pa je SEU v C-368/2025 z dne 24. 2. 2026 že sprejelo odločitev, katera po vsebini ne pritrjuje pritožbenim stališčem.
¹⁶ Tudi sicer pa je pogoj reverzibilnosti po odločbi Ustavnega sodišča RS Up - 275/97 odločilen zgolj tedaj, ko je predlog začasne odredbe enak tožbenemu zahtevku, kar pa v konkretnem primeru ni.
¹⁷ Podrobneje o tem v točkah 35 do 37 obrzložitve izpodbijanega sklepa.