VSK II Ip 328/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne predlog upnika za potrditev sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 102181/2017 z dne 7. 11. 2017 kot evropski nalog za izvršbo.

2Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za potrditev sklepa o izvršbi kot evropskega naloga za izvršbo v skladu z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju: Uredba). Skladno z Uredbo se zahtevek šteje za nespornega, če mu dolžnik med sodnim postopkom ni nikoli ugovarjal skladno z ustreznimi postopkovnimi pravili na podlagi zakonodaje države članice izvora. Slednje je bilo v konkretnem primeru izpolnjeno, saj dolžnik ni vložil niti ugovora niti pritožbe. Ne drži niti ugotovitev sodišča, da dolžniku pred pravnomočnostjo in izvršljivostjo sklepa o izvršbi ni bila vročena nobena listina, ki bi vsebovala ustrezne informacije o zahtevku. Sklep o izvršbi skupaj s predlogom, ki se vroči dolžniku skupaj s pravnim poukom o ugovoru, namreč predstavlja enakovredno listino listini o začetku postopka, kot jo določa Uredba. Pojem te listine je bil povzet iz 34. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah in ga je potrebno razlagati enako kot v citirani določbi te Uredbe. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: Sodišče EU) je v sodbi C-474/93 pojasnilo, da pojem listine o začetku postopka pomeni listino, ki mora biti pravočasno vročena nasprotni stranki, da se ji omogoči uveljavitev njenih pravic in priprava obrambe, preden postane odločba izvršljiva. Navedeno je v konkretnem primeru izpolnjeno, saj je bil sklep o izvršbi dolžniku vročen skupaj s predlogom, z ugovorom pa mu je bila dana možnost, da sklepu o izvršbi nasprotuje. Četudi bi bilo pravilno stališče sodišča prve stopnje, pa Uredba v 18. členu določa pravila za popravek neskladnosti z minimalnimi standardi v postopku. V tem primeru mora biti skladno s 13. in 14. členom Uredbe sodba vročena dolžniku, dolžnik pa mora imeti na voljo pravno sredstvo zoper sodbo iz vseh razlogov in biti obveščen o postopkovnih pravilih za vložitev pravnega

sredstva. V konkretnem primeru je bila z vročitvijo sklepa o izvršbi dolžniku in možnostjo ugovora iz vseh razlogov neskladnost z Uredbo odpravljena. Napačno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo Sodišča EU v zadevi C-484/15 z dne 9. 3. 2017, saj je v tem primeru sodišče presojalo, ali je mogoče sklep o izvršbi, ki ga na Hrvaškem izda notar, opredeliti kot javno listino v zvezi z nespornim zahtevkom v smislu člena 3 (1) (d) Uredbe, kar pa ni enak primer kot v konkretni zadevi. Uredba tudi ne določa, da je v postopku zahtevana predhodna kontradiktornost in ne naknadna. Sklep o izvršbi je skupaj s predlogom z vročitvijo dolžniku postal predmet kontradiktorne obravnave, kar izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU C-474/93. Tudi v sodbi Sodišča EU C-511/14 z dne 16. 6. 2016 je sodišče EU pojasnilo, da je cilj minimalnih standardov v Uredbi zagotoviti, da je dolžnik pravočasno obveščen o sodnem postopku in zahtevku, tako da se mu omogoča pripraviti obrambo, hkrati pa o pogojih za sodelovanje v postopku in posledicah njegove nenavzočnosti v postopku. Vse navedeno je bilo v konkretnem primeru izpolnjeno, zato bi sodišče prve stopnje moralo predlogu upnika ugoditi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodna odločba o zahtevku, ki je nesporen, se po določbi prvega odstavka člena 12 Uredbe lahko potrdi kot evropski nalog za izvršbo samo, če je sodni postopek v državi članici izvora izpolnjeval pravila, kot so opredeljena v poglavju III Uredbe, ki v členih 13 do 17 določa minimalne standarde postopka izdaje odločbe. Člena 16 in 17 navedene Uredbe tako v povezavi z njeno uvodno izjavo iz točke 12 določata, da se morajo dolžniku zagotoviti ustrezne informacije o zahtevku, o postopku, ki je uveden proti njemu in postopkovnih pravilih za aktivno sodelovanje v postopku in ugovarjanje zahtevku, hkrati pa tudi o posledicah njegovega nesodelovanja v postopku oziroma odsotnosti ugovora.

5Navedeno je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanemu sklepu, pri čemer je tudi pravilno ugotovilo, da minimalni postopkovni standardi iz Uredbe v predmetnem postopku izdaje sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine niso bili izpolnjeni. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z ugotovitvijo, da dolžniku ni bila vročena listina, ki bi vsebovala ustrezne informacije o zahtevku, saj niti sklep o izvršbi niti predlog za izvršbo, ki je podan na predpisanem obrazcu v elektronski obliki, ne vsebujeta dovolj določne utemeljitve zahtevka v smislu člena 16 Uredbe. Zgolj označba ''431 delno plačana 7. 11. 2017 v znesku 3.126,23 EUR'' v rubriki ''Oznaka verodostojne listine'' v izvršilnem predlogu vsekakor ne vsebuje dovolj informacij o dejstvih, na katere upnik opira svoj zahtevek. Drži torej, da dolžniku niso bile zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku in je že to zadosten razlog za zavrnitev predloga za potrditev sklepa o izvršbi kot evropskega naloga za izvršbo. Utrjuje ga še ugotovitev, da sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v pravnem pouku ni vseboval dovolj jasnih navedb o posledicah odsotnosti ugovora v smislu člena 17 Uredbe¹.

6Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da je v obravnavanem primeru mogoče uporabiti določbe člena 18 Uredbe, ki ureja popravek navedenih neskladnosti z minimalnimi standardi. Kot poudarjata pravna teorija² in sodna praksa³, ta določba pri sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne pride v poštev, saj se dolžniku tu vroči le sodna odločba, ne pa predhodno tudi izvršilni predlog upnika.

7Temu v prid pa govori tudi stališče Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju: sodišče EU). Sodišče je namreč v sodbi C-484/15 z dne 9. 3. 2017, ko je presojalo, ali je sklep o izvršbi, ki ga na Hrvaškem na podlagi verodostojne listine izda notar in zoper njega ni bil podan ugovor, mogoče potrditi kot evropski nalog za izvršbo skladno z Uredbo, zavzelo stališče, da to ni mogoče, ker se ne nanaša na nesporni zahtevek v smislu člena 3 Uredbe. Poudarilo je, da se sodba o nespornem zahtevku lahko potrdi kot evropski nalog za izvršbo samo, če je domači sodni postopek vsebinsko izpolnjeval minimalne standarde iz poglavja III te uredbe. To pomeni, da je treba dolžniku zagotoviti ''ustrezne informacije'', ki mu omogočajo pripravo obrambe, in s tem kontradiktornost postopka, ki se konča z izdajo izvršilnega naslova, za katerega se lahko izda potrdilo. Zaključilo je, da nacionalnega postopka za izdajo sklepa o izvršbi, v katerem se dolžniku ne vroči začetni procesni akt ali enakovredna listina in se mu v tem aktu ne posredujejo informacije o zahtevku, in ki privede do tega, da se dolžnik s podanim zahtevkom seznani šele, ko se mu vroči sklep, ni mogoče opredeliti kot kontradiktornega⁴.

8Glede na povzeto razlogovanje Sodišča EU tudi slovenskega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, kot je bil izdan v obravnavani zadevi in zoper katerega dolžnik ni ugovarjal, ni mogoče šteti kot nesporen zahtevek v smislu člena 3 Uredbe. Postopek za izdajo sklepa o izvršbi, ki ga na Hrvaškem izda notar, je namreč v bistvenem delu enak postopku za izdajo slovenskega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V obeh primerih se dolžnik z zahtevkom iz izvršilnega predloga pred izdajo in vročitvijo sklepa o izvršbi (izvršilnega naslova) ne seznani, to pa, poleg ustrezne utemeljitve zahtevka v samem predlogu, predstavlja bistveni element kontradiktornosti postopka, ki mora biti zagotovljena po Uredbi, da se zahtevek lahko šteje kot nesporen tudi v primeru odsotnosti dolžnikovega ugovora⁵. Glede na navedeno se sklicevanje sodišča prve stopnje na obravnavi primer Sodišča EU izkaže kot pravilno.

9Neutemeljeno je v zvezi s tem pritožbeno sklicevanje na stališče Sodišča EU v sodbi C-474/93 z dne 13. 7. 1995. V tem primeru je namreč Sodišče odločalo o vprašanju listine o začetku postopka po Bruseljski Konvenciji o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah z dne 27. septembra 1968 in ne o vprašanju nespornega zahtevka v smislu člena 3 Uredbe, ki je tudi predmet tega postopka. Ne gre torej za isto vsebino odločanja, niti enak postopek obravnave zahtevka zoper dolžnika, saj so v sodbi obravnavanem primeru dolžniku skupaj s predlogom vročeni tudi vsi listinski dokazi o zahtevku in že iz tega razloga utemeljitve zahtevka v tem primeru ni mogoče enačiti z njegovo utemeljitvijo v izvršilnem predlogu na podlagi verodostojne listine.

10Enako pa velja tudi za sodbo sodišča EU C-511/14 z dne 16. 6. 2016. Tudi v tem primeru je sodišče EU obravnavalo drugačen primer, saj je bilo vprašanje nespornosti zahtevka v smislu člena 3 Uredbe obravnavano v zvezi z rednim pravdnim postopkom v Republiki Italiji, v katerem je bila zaradi nesodelovanja dolžnika izdana zamudna sodba, in ne v zvezi s postopkom izdaje sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki se šele v primeru ugovora dolžnika nadaljuje kot redni pravdni postopek (2. odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Šele od tega trenutka dalje se dolžnikov položaj v postopku, začetem na podlagi verodostojne listine, lahko enači s položajem dolžnika v postopku, ki ga je v citirani sodbi obravnavalo sodišče EU.

11Glede na vse navedeno pritožba ni utemeljena. Ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

12Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

------------------------------------

¹ Možnost, da se lahko proti dolžniku izda ali izvrši sodba/sklep in odgovornost za plačilo stroškov v zvezi s sodnimi postopki.

² Dr. Aleš Galič v A. Galič in N. Betteto, Evropsko civilno procesno pravo I, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 146.

³ Glej npr. sklep VSK Cpg 118/2010 z dne 14. 1. 2011.

⁴ Podobno tudi v sodbi Sodišča EU C-551/15 z dne 9. 3. 2017.

⁵ Glej tudi Zoran Skubic v članku Hrvaški notarji - in slovenski COVL - niso „izvršilna sodišča“ po pravu Unije, Pravna praksa št. 12-13/2017 z dne 30. 3. 2017, str. 39-40.