18. člen ZOZP

V obravnavani zadevi je odločilno, da se je v trenutku, ko se je zgodila nezgoda pri delu, avtodvigalo uporabljalo izključno v funkciji delovnega stroja. Delovno opravilo, pri izvajanju katerega je prišlo do hude telesne poškodbe zavarovanca, je bilo omejeno zgolj na dvig tramov na mesto vgradnje. To delovno opravilo ni bilo sestavni del prevozne funkcije in se tudi ni opravljalo hkrati z njo, ampak je bilo od nje neodvisno, saj operater dvigala ni upravljal z vozilom, ampak s pomočjo daljinskega upravljalnika z dvigalom, ki je vgrajeno na to vozilo.

Citirana zakonska ureditev ne pušča dvomov o tem, da z novelo ZPIZ-2B dodani 190.a člen ZPIZ-2 v zvezi z drugim odstavkom 193. člena ZPIZ-2 izrecno razširja odgovornost zavarovalnic iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti v razmerju do tožeče stranke (zavoda) v primerjavi s predhodno ureditvijo, ki je temeljila zgolj na določilih 18. člena ZOZP. Po novi ureditvi ima tožeča stranka poleg izpada prispevkov (kar je veljalo že predhodno na podlagi določil ZOZP) od vsakokratne odgovornostne zavarovalnice pravico zahtevati tudi povrnitev celotnega zneska pokojnin in vseh dajatev, ki jih izplača svojim zavarovancem v posledici škodnega dogodka.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali prvi odstavek 18. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu izključuje pravico vseh posrednih oškodovancev (z izjemo tistih, ki so v določbi navedeni) do povrnitve škode, ki nastane kot posledica prometne nesreče.

Z novelo ZPIZ-2B dodani 190.a člen v zvezi z drugim odstavkom 193. člena (za razliko od ureditve v ZPIZ-2) izrecno razširja odgovornost zavarovalnice iz obveznega zavarovanja AOP v razmerju do ZPIZ v primerjavi z 18. členom ZOZP. Sporni določili 190.a člena v zvezi s 193. čl. ZPIZ-2B nimata narave splošnosti in sta v razmerju do 18. člena ZOZP enako specialni. Določbe obeh zakonov namreč urejajo isti predmet: temelj in obseg odgovornosti zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja za škodo, ki nastane ZPIZ v posledici prometne nesreče, v kateri so bili poškodovani zavarovanci tožeče stranke. Določba 190.a člena ZPIZ-2B predstavlja podlago za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja iz 18. člena ZOZP. Tožeča stranka ni izkazala nobene podlage, da stroške, ki jih zahteva od tožene stranke na podlagi določila 190.a in 193. člena ZPIZ-2B, obračuna na podlagi meril in kriterijev iz ZPFOPIZ-1.

V skladu s 27. členom ZDoh-2 se od odškodnine za nepremoženjsko škodo dohodnina ne plačuje, kar pa ne velja za odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka. Za povrnitev premoženjske škode se uporablja načelo popolne odškodnine (primerjaj 169. člen OZ), ki veleva, da se z izplačilom odškodnin na premoženjskem področju oškodovanca vzpostavi premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. To pomeni, da mora odgovorna oseba poleg odškodnine, ki jo oškodovanec dejansko prejme v svoje razpolaganje, v imenu in v dobro oškodovanca ter v svoje breme plačati tudi davčne in druge javnopravne obveznosti, če za izplačano vrsto odškodnine obstaja dolžnost njihovega plačila. Davčna obveznost nastane šele v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko dolžnik v korist upnika dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega odločanja o odškodnini obveznost obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z odškodnino

Povedano pomeni, da zakon razlikuje med zavodi za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ostalimi posrednimi oškodovanci (kot je tožeča stranka), ki na podlagi določb ZOZP nimajo pravice do povrnitve škode od avtomobilskih zavarovalnic.

Pomoči, ki preseže obseg, ki je običajen in še pričakovan od družinskih članov, ti niso dolžni opravljati brezplačno. Zato se je v sodni praksi uveljavila rešitev, po kateri se v takem primeru vzpostavi domneva, da je bila taka storitev plačana po običajni ceni. Stroški za potrebno tujo pomoč so lastna premoženjska škoda oškodovanca. Tožnica, ki je tetraplegičarka in se nahaja v domski oskrbi, je v okviru odškodninskega zahtevka za povnitev stroškov za kritje povečanih potreb, zahtevala povrnitev kilometrine za obiske staršev, stroškov za 48 ur dodatne fizioterapije mesečno in stroškov za pomoč osebnega asistenta dve uri dnevno. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da svojci z različnimi aktivnostmi ob obiskih krepijo tožničine zaznave in izboljšujejo njeno odzivnost ter z dodatno nego preprečujejo preležanine in kontrakture. Zato stroški njihovih obiskov predstavljajo tožničino lastno premoženjsko škodo. Enake dejavnosti izvaja tudi domsko osebje v okviru redne skrbi za tožnico, poleg tega po ugotovitvi sodišča druge stopnje tožnica v okviru domske oskrbe prejme tudi eno uro razgibavanja tedensko. Zato je po oceni Vrhovnega sodišča razumna presoja, da bo z 48

V tem kontekstu ima pritožnica prav, da se po splošnih načelih civilnega prava v sporu uporablja pravo, ki je veljalo v času nastanka pravnega razmerja. Za presojo, kdaj je neko pravno razmerje nastalo, je pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka za nastanek tega razmerja. Ker vprašanje nastanka pravnega razmerja v ZPIZ-2 ni posebej urejeno, se po določbi prvega odstavka 193. člena citiranega zakona pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(1) Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, je do škodnega dogodka prišlo v letu 2016 (6. 7. 2016), škoda pa je bila znana najkasneje ob izdaji odločbe o pravici do invalidnine (19. 9. 2018), s katero je bila zavarovancu tožnice kot bodoča škoda v smislu drugega odstavka 174. člena OZ priznana invalidnina od 1. 5. 2018 dalje. Glede na navedeno je treba pritrditi pritožnici, da so dejstva, ki so predpostavka za nastanek pravnega razmerja, na podlagi katerega ima posredni oškodovanec (Zavod) pravico zahtevati povrnitev škode od toženke, nastala po 1. 1. 2016. To pa pomeni, da je že na tej podlagi v obravnavani zadevi za odločitev o t

Pritožbeno sodišče je po vpogledu v izvensodne poravnave ugotovilo, da se poravnave po vsebini nanašajo na škodo, ki je tožniku nastala do konca leta 2012. Iz zapisa „škoda“ v poravnavah ne izhaja, da se plačilo nanaša le in zgolj na škodo iz naslova izplačanih družinskih pokojnin. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi vsebine poravnav zaključilo, da tožnik ni izkazal, da se plačani zneski nanašajo izključno na plačilo škode iz naslova izplačanih družinskih pokojnin. Sama vsebina regresnih zahtevkov, v katerih je tožnik od zavarovalnice zahteval izplačilo škode iz tega naslova, pa ni odločilna za presojo vsebine sklenjenih poravnav. Za presojo, kaj je bilo na podlagi sodnih poravnav tožniku izplačano, je odločilna vsebina poravnave. Iz nje pa jasno izhaja, da plačani zneski zajemajo škodo, nastalo do 31. 12. 2012. V ta okvir pa po presoji pritožbenega sodišča sodi tudi škoda, ki je tožniku nastala zaradi izgube prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker besedilo poravnav ne omogoča zaključka, da se po poravnavah plačani zneski nanašajo le na plačilo škode iz naslova družinskih pokojnin, je pobotni ugovor toženca utemeljen. Terjatvi tožnika in toženca sodišče

Višje sodišče v Ljubljani je pritožbeni postopek prekinilo do končne odločitve Ustavnega sodišča o zahtevi Vrhovnega sodišča RS za oceno ustavnosti 18. člena ZOZP v zadevi III Ips 42/2019. Ustavno sodišče je z odločbo U-I- 52/20-11 z dne 10. 6. 2021 odločilo, da prvi odstavek 18. člena ZOZP ni v neskladju z Ustavo. Vrhovno sodišče RS je v zadevi III Ips 42/2019 odločilo s sklepom in sodbo z dne 19. 10 2021 in revizijo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 609/2017 zavrnilo. Glede na navedeno so izpolnjeni pogoji za nadaljevanje prekinjenega postopka. Dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe, lahko stranka umakne že vloženo pritožbo (drugi odstavek 334. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato umik pritožbe vzelo na znanje.

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da v primeru, ko je posledica prometne nesreče smrt zavarovanca, ZPIZ ni upravičen do plačila sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu ZPIZ, zato je odgovor na dopuščeno vprašanje brezpredmeten.

V primeru, ko je posledica prometne nesreče smrt zavarovanca, tožeča stranka ni upravičena do plačila sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu ZOZP.

Za obdobje po smrti zavarovanca tožeča stranka ni upravičena do povrnitve škode iz naslova sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu ZOZP.

Razlaga 39. člena ZPIZ-2B, po katerem bi se spremenjena ureditev uporabila tudi za škode, ki so nastale iz škodnih dogodkov, ki so se zgodili pred 1. 1. 2016, bi pomenila nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo. Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati tako, da naj bi bil podlaga za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg zavarovalnega jamstva predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.

Pasivna legitimacija tožene stranke v obravnavani zadevi izhaja iz s povzročiteljem škode sklenjene zavarovalne pogodbe (v skladu s 15. členom ZOZP), ta pa izvira iz obdobja (31. 12. 2011) pred sprejemom novele ZPIZ-2B. Takrat, ko je tožena stranka jamčila po pogodbi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti v času škodnega dogodka (leta 2013), kasnejša ureditev iz novele ZPIZ-2B (začela veljati 1. 1. 2016) še ni veljala. Več let po sklenjeni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti odgovornostne zavarovalnice (na podlagi spremenjene zakonodaje) predstavlja vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato ni bistveno, kdaj je tožeča stranka zavarovancu z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost.

Aleatornost velja za posamezno zavarovalno pogodbo le v smislu negotovosti dogodka, ki predstavlja zavarovan riziko, medtem ko se ostali vidiki glede obsega jamstva zavarovalnice (verjetnost škodnega dogodka, potencialno relevantne vrste škod, itd.) odražajo v zavarovalni premiji ter drugih pravicah in obveznosti strank take pogodbe. Več let po sklenjeni sporni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti tožene odgovornostne zavarovalnice predstavlja prav tak vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato je v konkretnem primeru pravno nepomembno, kdaj je revidentka svojemu zavarovancu z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost ter na katera leta se nanašajo (po zavarovalni pogodbi nekriti) povračilni zahtevki.

Iz določila prvega odstavka 85. člena Uredbe 883/2004 izhaja, da se aktivna legitimacija nosilca dajatev ene države članice za posledice škodnega dogodka, do katerega je prišlo v drugi državi članici proti tretjemu, ki je odgovoren za poškodbo, presoja po pravu prve države. Aktivna legitimacija nosilca je po Uredbi podana v dveh primerih: po (a) točki prvega odstavka tega člena v primeru subrogacije, po (b) točki pa v primeru direktne tožbe. Kadar je torej za zahtevke, ki jih uveljavlja nosilec socialnih dajatev, po tujem pravu predpisana subrogacija ali pa direktna tožba, je njegova aktivna legitimacija podana. Iz 85. člena Uredbe 883/2004 sledi, da ima upravičenec zahtevke proti tretjemu, ki je odgovoren za poškodbo na podlagi subrogacije ali direktne tožbe. Kdo je tretji, se presoja po pravu države, kjer je škoda nastala. To namreč izhaja iz Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. 6. 2007 (Uredba Rim II). Po 4. členu te Uredbe se za neposlovne obveznosti na podlagi odškodninske odgovornosti uporabi pravo države, kjer je škoda nastala (4. člen). V tej pravdi torej slovensko pravo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je