3.a člen URS

Uporaba stališč novejše sodne prakse ne pomeni zaobida prepovedi povratne veljavnosti predpisov, temveč gre za napolnjevanje pravnega standarda pojasnilne dolžnosti z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ravnal oziroma bi moral ravnati dober strokovnjak (6. člen OZ). Če pojasnilna dolžnost ni opravljena (oziroma je opravljena pomanjkljivo), postane glavni predmet obveznosti nejasen in nepregleden, banka pa ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki predstavlja predpostavko po 4. točki prvega odstavka 24. člena ZVPot.

Za razrešitev kolizije med pravico do časti in dobrega imena (zasebnega tožilca) ter pravico do svobode izražanja (obdolženke) v korist slednje morajo biti izjave, ki žalijo dostojanstvo, ustrezne in nujno potrebne za varstvo upravičenih interesov ter biti razpoznavne kot primerno in razmeroma najmilejše sredstvo po vsebini, obliki ter spremljevalnih okoliščinah, da je lahko izključena njihova protipravnost. Izjave, ki razžalijo čast, bi morale pripomoči k varstvu interesov, podana bi morala biti objektivna možnost zaščite upravičenega interesa ter vzročna zveza med ravnanjem in zasledovanim ciljem, tj. varstvom upravičenega interesa. V luči tretjega odstavka 158. člena KZ-1 pa protipravnost ne more biti izključena, če gre za blatenje ali čisto zmerjaško kritiko, pri kateri stopa v ospredje osebni napad na čast in dobro ime.

Možnost zagotovitve polnega učinka končne meritorne odločitve je potrošniku potrebno zagotoviti v vsaki fazi postopka, zato ni pritrditi pritožbenim navedbam o priviligiranju manj skrbnih potrošnikov, ki začasne odredbe niso predlagali pravočasno, ker bi tožnika lahko začasno odredbo predlagala že pred vložitvijo tožbe, s čimer bi si zagotovila, da zahtevka ne bi bilo potrebno spreminjati niti vlagati nove tožbe, kot tudi stališču o zagotovljenosti polnega učinka končne meritorne odločitve v takšnem primeru že na pdlagi nacionalne zakonodaje.

Sodbo C-287/22 je možno in potrebno uporabiti v vseh primerih, ko potrošnik uveljavlja ničnost potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in v okviru takega postopka zahteva zavarovanje z začasno odredbo. V citirani zadevi je SEU pojasnilo, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava narediti vse, da se zagotovi polni učinek Direktive v skladu z njenimi cilji (56. točka obrazložitve navedene sodbe), med katerimi sta tudi načelo učinkovitega varstva potrošnikov in načelo odvračanja ponudnikov od uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (37. do 39. točka obrazložitve navedene sodbe).

Prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo, da mora potrošnik prejeti informacije takšne intenzitete, da se mora zavedati, da s sklenitvijo pogodbe prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob znižanju vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, morda ekonomsko gledano težko nosil, in zaradi česar ni dovolj, da se potrošnik na podlagi pojasnil banke zaveda možnosti sprememb valutnega tečaja, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj v dolgoročnih, več desetletij trajajočih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni, ter da ima to lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke na njegovo življenje - ključno je, da informacije povprečnemu potrošniku omogočajo oceno dejanskega tveganja, ki mu je v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodek, izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju.

Ustaljeno in enotno je stališče, da materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), to pa je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno in njegovo uporabo v 3.a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje Sodišče Evropske unije (SEU), katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno z zgoraj citiranim 272. členom ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot.

Pritrditi je sicer pritožbi, da sama opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije, ne pa tudi nadaljnji graji, da dodatnih pogojev sodišče ni presojalo in da v tem delu sklep ni obrazložen. Prvostopno sodišče se je v zvezi z vsebino dolžne pojasnilne dolžnosti kot neločljivim elementom presoje nepoštenih pogodbenih pogojev po prvem odstavku 24. člena ZVPot oprlo na stališča Vrhovnega sodišča, ki je v svojo sodno prakso preneslo kriterije, katere je glede obsega in vsebine pojasnilne dolžnosti začrtalo SEU.

Pritožnica s pritožbenimi navedbami o tem, da preplačila v konkretnem primeru ni, ker tožeča stranka dolguje ne le glavnico, temveč tudi pogodbene obresti, ne more omajati zaključkov prvostopnega sodišča, upoštevaje odločbo SEU C-520/21 s stališčem, da kreditna institucija pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične potrošniške kreditne pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Glede na standard verjetnosti in namen začasne odredbe pritožba zato s sklicevanjem na zastavljeno vprašanje Vrhovnega sodišča v predlogu za predhodno odločanje v II Ips 14/2025 ne more ovreči pravilnih zaključkov sodišča o preplačilu.

Pogodbeni pogoj, po katerem je izplačilo in vračilo kredita vezano na CHF, se presoja kot glavni predmet pogodbe, ki ni bil posamično dogovorjen. Okoliščina, da sta tožnika k toženki prišla z željo po najemu kredita v CHF, ne izključuje presoje nepoštenosti po ZVPot. Največji vpliv na vrednost CHF so imeli gospodarska kriza (2009) ter enostranska ukrepa švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015 (leta 2011 je fiksirala tečaj med CHF in EUR (1 EUR=1,2 CHF), leta 2015 pa je ta tečaj razveljavila) - dogodki so bili za laično in strokovno javnost nepredvidljivi. Zahteva po preglednosti velja tudi za pogodbeno dogovorjeno možnost konverzije. Pojasnilna dolžnost mora biti izpolnjena v sklenitveni fazi, v tej (in ne šele v izpolnitveni) fazi mora banka kreditojemalcu pojasniti pomen in učinek konverzije kot mehanizma omejitve tveganj, ki jim je izpostavljen zaradi spremembe menjalnega tečaja, in sicer v povezavi z mehanizmom pogodbenega pogoja kredita, vezanega na CHF. Banka pomanjkljivih relevantnih informacij ne more nadomestiti (sanirati) z obvestili, danimi med izvrševanjem pogodbe. Iz enakih razlogov tudi kasnejše ravnanje banke - povabilo k refinanciranju kredita

Ne držijo pritožbene navedbe, da za tožnika med uporabo institutov odloga izvršbe ali začasne odredbe ni nobene razlike: podatki o izvršbah zoper fizično osebo se vpisujejo v centralni kreditni register (7. člen Zakona o centralnem kreditnem registru), kar lahko neugodno vpliva na potrošnikovo boniteto.

Pri obravnavanem zavarovanju z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe izrek denarne kazni po naravi stvari ni potreben. Učinek zadržanja nastopi že z izdajo začasne odredbe in ni odvisen od volje ali ravnanja tožeče stranke.

Nacionalna sodišča so zato dolžna upoštevati razlago SEU (erga omnes učinki), torej tudi odločbo C-287/225 kot zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir; s slednjo je podana razlaga Direktive 93/13, na podlagi katere je prišlo tudi do spremembe nacionalne sodne prakse v tovrstnih zadevah - tudi pri odločanju o ukrepih zavarovanja so nacionalna sodišča dolžna razlagati lastne nacionalne določbe na način, da so te v skladu s pravom in cilji prava EU, upoštevaje evroskladno razlago.

Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.

Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.

V obravnavanem sporu, ki je potrošniški spor, je sodišče prve stopnje pogoje za izdajo začasne odredbe po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ presojalo v duhu nacionalne zakonodaje, ne da bi pri tem vsebinsko (čeprav se je nanje sklicevalo) upoštevalo pravo EU, zavezujočo odločbo SEU in načelo lojalne razlage.

Za vmesni ugotovitveni zahtevek se ne določi vrednost spornega predmeta. Toženka v odgovoru na tožbo in v ugovoru niti ne trdi, da bi tožnika seznanila s konkretnim delovanjem mehanizma kredita v tuji valuti in kako bi na njuno obveznost vplival znaten padec domače valute, ter kako bi se to odrazilo na njunem položaju v času trajanja dolgoročnega kreditnega razmerja (kreditna pogodba je bila sklenjena za 20 let). Iz 48. do 52. točke sodbe SEU C-287/22 izhaja, da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek. A contrario to pomeni, da za sprejetje ukrepov zavarovanja ni zahtevan pogoj preplačila kredita, čeprav je sodišče ob upoštevanju evrske glavnice brez obrestnega dela v tej fazi postopka (zavarovanja) pravilno za verjetno zaključilo, da je do preplačila že prišlo.

V novejši sodni praksi slovenskih sodišč je zavzeto stališče, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče o predlaganih začasnih odredbah v tem normativnem okviru odločati skladno s pravom EU in na ta način doseči polni učinek Direktive 93/138, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče pogoje za izdajo začasne odredbe po ZIZ razlagalo contra legem

V primeru začasnega zadržanja učinkovanja pogodb se toženki ničesar ne prepoveduje, zato tudi izrek denarne kazni ni potreben, kar je skladno z načelom lojalne (evroskladne) razlage Direktive Sveta 93/13/EGS in sodne prakse SEU, predvsem sodbe C-287/22. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka izpolnitve pojasnilne dolžnosti ni uspela verjetno izkazati. Toženka niti ne trdi, da bi tožnika seznanila s konkretnim delovanjem mehanizma kredita v tuji valuti in kako bi na njuno obveznost vplival znaten padec domače valute ter kako bi se to odrazilo na njunem položaju v času trajanja dolgoročnega kreditnega razmerja. Nasprotno, tak obseg pojasnilne dolžnosti v trditveni podlagi celo zavrača.