21. člen ZEKom-UPB1

Ustanovitev negativne stvarne služnosti, ki na služeči nepremičnini prepoveduje postavitev oziroma obstoj objektov javne gospodarske infrastrukture, je dopustna. Vendar taka služnost učinkuje le na zasebnopravnem področju, torej le kot zasebnopravna omejitev lastninske pravice. Ne izključuje pa negativna služnost možnost prisilne ustanovitve služnosti v javno korist v skladu z določbami sedmega odstavka 20. člena in 21. ter 22. čl. ZEKom oziroma tretjega odstavka 78. čl. in 79 ter 80. čl. ZEKom-1. Na področje javnega prava namreč negativna služnost ne seže.

Dokler odstopnik terjatve dolžnika ne obvesti o cesiji, je položaj dolžnika enak kot v primeru, kadar se odstopnik in prejemnik izrecno dogovorita, da se naznanitev ne opravi (tiha cesija). V tem primeru je dolžnik še najprej dolžan opraviti izpolnitev cedentu. Zrcalna slika te dolžnosti dolžnika pa je v upravičenju odstopnika terjatve, da še vedno lahko uveljavlja izpolnitev obveznosti na svoj račun. Ko gre za ugotavljanje relevantnih dejstev, mora sodišče o obstoju le-teh sklepati na podlagi celovite dokazne ocene ob upoštevanju trditvene podlage in ponujenih dokazov s strani pravdnih strank. V okviru te presoje mora sodišče takšnim odločbam in analizam, ki jih je izdal organ v zakonitem postopku na podlagi zakonskih pooblastil, priznati dokazno moč javnih listin. Toženi stranki ni mogoče odvzeti pravice do izpodbijanja dejstev, ki iz tovrstne javne listine izhajajo. Večja strokovna zahtevnost vprašanj, do katerih se mora opredeliti izvedenec, ki zahteva njegov kompleksen pristop z vidika uporabe specifičnih strokovnih znanj ali metod, sama po sebi terja širšo potrebo po dodatnem zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi. To pravilo terja, da sodišče mora izvesti z

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije nosi revident. Revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila. Določbe 22. člena ZEKom in prvega odstavka 220. člena ZUP dajejo jasen odgovor, da Agencija lahko izda dopolnilno odločbo, s katero odloči o vprašanju, ki je bilo predmet postopka (vprašanje razveljavitve prejšnje odločbe o določitvi OPTM), pa z glavno odločbo o njem ni odločilo, saj bi glede na četrti odstavek 22. člena ZEKom o vprašanju razveljavitve prejšnje odločbe morala odločiti. Neutemeljen je revizijski očitek odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in v zvezi s tem sklicevanje na zadevo VIII Ips 126/99 z dne 23. 11. 1999, saj gre v citirani zadevi za drugačno pravno in dejansko stanje kot v obravnavani zadevi.

Ker je o pravnih vprašanjih, ki se nanašajo na dopustnost podrobnejše določitve upoštevnega trga z analizo upoštevnega trga ter procesnega položaja in s tem povezanih pravic v postopku priprave analize upoštevnih trgov, Vrhovno sodišče že zavzelo stališče v zadevi X Ips 492/2008, od katerega pa odločitev prvostopenjskega sodišča ne odstopa, ta vprašanja po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije.

Po presoji revizijskega sodišča Agencija z analizo podrobneje opredeli upoštevni trg, ki je s splošnim aktom že določljivo opredeljen. Normativno vsebino trga daje namreč vsakokratna statistična obdelava in analiziranje relevantnih podatkov v skladu s pravili konkurenčno pravne, telekomunikacijske in ekonomske stroke, saj gre za področje, za katerega so značilne stalne inovacije in tehnološko zbliževanje. Zato bi bila preveč podrobna opredelitev upoštevnega trga v Splošnem aktu o določitvi upoštevnih trgov v nasprotju z namenom zagotavljanja konkurence po ZEKom. V obravnavani zadevi je upoštevni trg določen s splošnim aktom (trg 15), z analizo upoštevnega trga pa je Agencija podrobneje opredelila, kateri produkti oziroma storitve se na njem nahajajo glede na trenutno stanje tehnologije in konkurence. Po presoji revizijskega sodišča revidentka zaradi statusa OPTM, ki ji je bil določen v upravnem postopku določitve OPTM na podlagi izsledkov analize, v postopku priprave analize nima položaja stranke v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, saj analiza ni upravni akt, pripravlja pa jo Agencija kot regulatorni organ. Vendar pa to ne pomeni, da v upravnem postopku do

Z dopolnilno odločbo po določbi 220. člena ZUP ni mogoče operaterju naložiti z ZEKom določene obveznosti, če predhodno pred izdajo odločbe ni izpeljan postopek po določbi 22. členu ZEKom.

Upravni postopek določitve operaterja s pomembno tržno močjo uvede Agencija po uradni dolžnosti, če po predhodnih analizah upoštevnih trgov ugotovi, da trg ni dovolj konkurenčen (1. odstavek 22. člena ZEKom). Uvede ga zoper tistega operaterja, glede katerega ekonomski izsledki analize pokažejo, da ima položaj, enakovreden prevladujočemu položaju (1. odstavek 19. člena ZEKom). Takemu operaterju naloži obveznosti iz 23. - 30. člena ZEKom (2. odstavek 22. člena ZEKom). Gre torej za postopek z eno stranko - tistim operaterjem, ki ga Agencija določi za operaterja s pomembno tržno močjo. V določbi 21. člena ZEKom je predpisano analiziranje v časovnih intervalih do enega leta, ni pa določeno časovno obdobje, ki se analizira. Pri presojanju meril obstoja pomembne tržne moči Agencija upošteva merila, ki so določena v 4. odstavku 19. člena ZEKom, ki niso kumulativne narave. Iz 2. odstavka 22. člena ZEKom izhaja, da mora Agencija naložiti operaterju s pomembno tržno močjo vsaj eno izmed obveznosti iz 23. do 30. člena ZEKom.

V določbi 21. člena ZEKom je predpisano analiziranje trgov v časovnih intervalih do enega leta, ni pa določeno časovno obdobje, ki se analizira. Iz navedene zakonske določbe ne izhaja, da bi se pri tem lahko upoštevalo le podatke iz enoletnega intervala. Pri določitvi relevantnega trga (medoperaterski trg) se lahko upošteva povezanost grosističnega trga z maloprodajnim trgom, če se ugotovi, da je to potrebno. Kadar Agencija ugotavlja, ali ima operater pomembno tržno moč, presoja merila iz 19. člena ZEKom, ki niso kumulativne narave, pri čemer mora za vsako od navedenih meril, ki jih upošteva pri svoji odločitvi, navesti tehtne razloge. Pri določitvi operaterja s pomembno tržno močjo Agencija takemu operaterju naloži obveznosti iz 23. do 30. člena ZEKom in za take obveznosti navede razloge ter pri tem upošteva načelo sorazmernosti.