194. člen ZOR

Izhodišča tožeče stranke glede (ne)omejitve pravic, torej tudi glede višine povrnitve plačane rente, so napačne, saj je sodišče tisto, ki mora poznati pravo (iura novit curia) in je sodišče prve stopnje podalo pravilno razlago Uredbe Sveta ES 1403/71, ki je bila spremenjena in dopolnjena z Uredbo Sveta ES 2001/83 v povezavi s sodbo Sodišča ES C397/96 z dne 21. 9. 1999. Tožena stranka je dolžna povrniti plačilo vdovske rente v pravnomočno prisojenem delu soodgovornosti 80 %, ki jo oškodovanki zaradi smrti njenega zavarovanca plačuje tožeča stranka kot nosilka socialnega zavarovanja in se s tem v zvezi uporablja pravo države, kjer je sedež izplačevalca socialnega zavarovanja, vendar je pri višini plačila omejena s pravom države, kjer je nastala škoda, in sicer ne more presegati zahtevka, ki jo imajo oškodovanec in upravičenci po njem po pravu te države do povzročitelja škode.

Preživljanje po drugem zakoncu je po svoji naravi subsidiarno. Zagotavlja se le, če je dejansko potrebno, in v potrebnem obsegu. Preživninski upravičenec mora najprej sam (vsaj delno, če ne v celoti) poskrbeti za svoje preživljanje. Izčrpati mora vse možnosti zagotavljanja preživljanja z lastnimi močmi, preden je lahko upravičen do preživljanja po zakoncu. Ni nerazumno niti pretirano strogo pričakovanje, da vdova (oškodovanka) ne bo kršila obveznosti iz delovnega razmerja ter na ta način obdržala obstoječo zaposlitev. Prav tako je upravičeno pričakovati, da sama ne bo odpovedala pogodbe o zaposlitvi brez utemeljenega razloga (sprejela manj plačano delo ali začela brezplačno opravljati delo).

Tožnici sta zatrjevali svoje prikrajšanje pri preživljanju le zaradi podpore, ki jima jo je pokojni zagotavljal iz svojih zaslužkov pri delodajalcu. Ker je sodišče ugotovilo, da bi usahnila z izbrisom delodajalca iz sodnega registra, ko bi pokojni izgubil zaposlitev, je tožbeni zahtevek za plačevanje rente po tem obdobju pravilno zavrnilo.

Pri ugotavljanju škode zaradi izgubljenega preživljanja je potrebno ugotoviti konkretne zneske, ki bi jih pokojni iz svojega zaslužka porabil za upravičenca, to je tožnika in je tudi iz sodbe II Ips 557/2003 razvidno, da je pri upoštevanju preživninske obveznosti potrebno upoštevati preživninsko obveznost pokojnega (v navedenem primeru je bilo med strankama sprejeto, da je ta dajal in bi dajal, če ne bi bil poškodovan, polovico svojih dohodkov). Tožeča stranka pa v postopku ustreznih dejstev glede višine rente oziroma zahtevka ni navedla, saj je zahtevala 70 % družinske pokojnine (ki bi jo tožnik prejemal po očetu, če ne bi bilo škodnega dogodka), medtem ko trditev, koliko bi tožnikov oče prispeval za preživljanje oziroma, kolikor bi bil konkretno dolžan prispevati za preživljanje tožnika sploh ni postavila. Tožbeni zahtevek tožeče stranke zato ni sklepčen in na podlagi že navedenih določil ZOR ni utemeljen.

Ostali tožniki, bratje pokojnega, zahtevajo odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti brata na podlagi 3. odstavka 201. člena ZOR. Takšno odškodnino je mogoče prisoditi bratom in sestram, če je med njimi in umrlim oziroma poškodovanim obstajala trajnejša življenjska skupnost. ZOR torej v tej določbi opredeljuje krog upravičencev do tovrstne odškodnine. V njem so tudi bratje in sestre pokojnega, vendar le ob izkazani predpostavki obstoja trajnejše življenjske skupnosti.

Podlaga za odškodninsko odgovornost države je v določbi 26. člena Ustave ter 172. člena ZOR, ki je bil v veljavi v času škodnega dogodka. Protipravnost kot ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti države, ki odgovarja za ravnanje svojih ljudi za škodne dogodke pri opravljanju službe, je podana, če takšno ravnanje pomeni ne le nezakonito ravnanje ampak tudi nepravilno delovanje.

Pravica na podlagi 194. člena ZOR je odškodninskopravne narave. Za odločitev so zato pomembna dejanska vprašanja denarnih prilivov in odlivov, ne pa njihov pravni izvor.

Osebam, ki jih je umrli preživljal, gre odškodnina v višini dejanskega pričakovanega preživljanja, ne pa preživljanja v skladu s potrebami preživljanca in zmožnostmi preživljalca.

Zapadli zneski rente izgubijo osebno naravo z zapadlostjo in ne šele s pravnomočnostjo, zato vprašanje podedljivosti, ki ga odpira revizija, ni utemeljeno.

Trajnejše življenjske skupnosti sodna praksa ne razume kot stalnega skupnega življenja, predpostavlja pa medsebojno fizično in čustveno odvisnost ljudi, ki v takšni skupnosti prebivajo. V tem primeru se za bistveno izkaže dejstvo, da si je prva tožnica ustvarila samostojno življenje v okviru druge življenjske skupnosti (in dva otroka), v kateri lahko pridobiva ekonomsko, kot tudi čustveno podporo.

Za delo oziroma dejavnost s povečano nevarnostjo gre v smislu 173. člena ZOR predvsem takrat, kadar pri opravljanju takega dela oziroma dejavnosti lahko nastopijo okoliščine, ki jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod svojo kontrolo in nesreče pravočasno odvrniti. Enako velja za nevarno stvar. Nevarna je lahko le stvar, ki je taka sama po sebi, tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. Kadar pa je nesrečo mogoče odvrniti, mora odgovornost za nastalo škodo nositi tisti, ki je imel možnost, da z ustreznim skrbnim in pazljivim ravnanjem prepreči povzročitev škode drugim.

Če je vzročna zveza, ki jo izluščimo iz celotne kavzalne mreže, zadosti samostojna in vrednostno koherentna (tudi adekvatna), potem je mogoče vzročno pripisati odškodninsko odgovornost sprožitelju iz škodnega dogodka.

Višina odškodnine za duševne bolečine zaradi izgube bližnjega.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljila (med drugim) z izdatki, ki jih ima v razmerju do sorodnikov pok. H.K.(v nadaljevanju rentnih upravičencev) zaradi izplačevanja rente iz naslova nemškega socialnega zavarovanja. Te obveznosti tožeče stranke se izračunavajo po (nemških) predpisih o socialnem zavarovanju. Rente so bile posameznim upravičencem odmerjene po trditvah tožeče stranke z odločbami tožeče stranke. To pomeni, da je bila tožeča stranka tista, ki je s svojimi odločbami opredelila tudi posameznega rentnega upravičenca.

Pravica osebe, ki jo je umrli preživljal, je odškodninske narave, vendar pa se v tem institutu prepletajo tudi prvine rodbinskega prava. Škoda se lahko tako odraža bodisi kot pomanjkanje podpore, ki jo je umrli oškodovancu dejansko namenjal, bodisi kot prikrajšanje subjektivne pravice do preživljanja. Kadar je oseba, ki je dejansko prikrajšana za podporo, obenem tudi preživninski upravičenec, je na njej trditveno in dokazno breme, da njegova subjektivna preživninska pravica presega dejansko škodo zaradi izgubljene podpore umrle osebe.

Pravica, ki jo uzakonja 194. člen ZOR, v svojem bistvu ni premoženjska pravica, marveč je odškodnina, ki jo sodišče prisodi v skladu s to določbo, le sredstvo za zagotovitev upravičenčevih potreb, ki zaradi smrti osebe, ki bi bila sicer preživninski zavezanec, ne morejo biti zagotovljene. Po naravi stvari se torej ta pravica lahko odmerja le za sedanji in prihodnji čas, zato tudi drugi odstavek navedenga člena določa, da se ta škoda vrača s plačevanjem denarne rente (tako kot se v skladu s 131c. členom ZZZDR tudi preživnina plačuje mesečno).

Če je roditelj preživljal otroka in bi ga še preživljal, če bi bil živ, je otrok upravičen do rente ne le v znesku, kot ga je (in bi ga) roditelj dejansko prispeval za preživljanje, marveč toliko, kolikor bi bil dolžan prispevati po družinskopravnih predpisih.

Pri ugotavljanju škode zaradi izgubljenega preživljanja zaradi smrti očeta mladoletnih tožnikov ni šlo za analogijo z določitvijo preživnine po ZZZDR, ampak so se ugotavljali konkretni zneseki, ki bi jih pokojni iz svojega zaslužka, delno predvidenega za druge namene, porabil za tožnike.

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Pravna podlaga za različne oblike odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo svojcev v povojnem procesu neopravičeno obsojenega in ubitega svojca je glede na datum izdaje prvostopenjske sodbe v določbah ZOR. Le glede dela odškodninskega zahtevka je neposredna podlaga v 541. členu ZKP (1994), in sicer glede tistega dela v katerem tožnici kot dedinji neopravičeno obsojenega terjana plačilo njegove plače za čas od aretacije do njegove smrti, kar uveljavljata kot podrejeno pravno podlago. Primarno uveljavljana pravna podlaga v tej zadevi ne pride v poštev. Določba 194. člena ZOR ne utemeljuje njunega zahtevka za plačilo plače od smrti dalje, ker se po njej prisoja odškodnina v obliki denarne rente, in sicer za sedanje in bodoče preživljanje, ne pa za daljše obdobje za nazaj (od 1951 do 1978). Tožnici sta izrecno izjavili, da ne uveljavljata revizijskega zahtevka. Presoja pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti neopravičeno obsojenega in ubitega moža oziroma očeta.