23. člen ZVPot-UPB2

Toženka je odgovor na pritožbo vložila dne 6. 1. 2021. Pritožbo je prejela 10. 12. 2020, kar pomeni, da se je rok za odgovor na pritožbo iztekel 11. 12. 2021. To je leto in pol pred objavo sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022. Zato revizijsko sodišče pritrjuje toženkinemu revizijskemu očitku, da se stranki nista mogli izjaviti glede nadgrajenih stališč Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 8/2022, predvsem o drugačnih (strožjih) pravnih posledicah, ki jih novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča pripisuje neopravljeni pojasnilni dolžnosti glede na značilnosti (mehanizma) obravnavanega kredita, v primerjavi s prejšnjo sodno prakso. Ravno tako jim v postopku nista mogli prilagoditi svojih dejanski navedb in v zvezi z njimi podati svojega pravnega razumevanja razlage spremenjene sodne prakse. Vključitev klavzule zamenljivosti v kreditno pogodbo z valutno klavzulo torej lahko vpliva na presojo vprašanja dobre vere ter vprašanja (ne)ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, če je ponudnik potrošniku izpolnil kriterij preglednosti, ki pomeni predpogodbeno obveznost pojasnila mehanizma pogodbenega pogoja kreditne pogodbe z valutno klavzulo, v povezavi z mehanizmom pogodb

Toženka ni bila dolžna seznaniti tožnika z možnostjo sprejetja reorganizacijskih ukrepov, saj slovenska zakonodaja v času sklenitve sporne pogodbe o prodaji podrejenih obveznic ni omogočala sprejetja takšnih ukrepov, evropska ureditev pa državam ni nalagala sprejetja zakonske podlage zanje. S tem ko je toženka tožnika seznanila s tveganostjo finančnega instrumenta, ki je bila posledica njegove podrejenosti v razmerju do navadnih terjatev v primeru stečaja, je v konkretnem primeru izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.

Da bi nastala obveznost toženke tožniku povrniti škodo, bi morale biti izpolnjene vse predpostavke njene odškodninske odgovornosti. Pravnomočnost odločbe o izrednih ukrepih ugotavljanja te odgovornosti ne preprečuje. Že zato ne, ker predmet obravnavanja v postopku, v katerem je Banka Slovenije odredila izredne ukrepe, ni bilo protipravno ravnanje toženke. Učinki pravnomočnosti sporne odločbe se torej ne raztezajo na skupek predpostavk, ki sestavljajo pravni temelj odškodninske odgovornosti toženke. V konkretnem primeru je tožnik zoper toženko v zvezi z izdajo sporne odločbe konkretizirano naslovil le očitek opustitve vložitve pravnega sredstva. Tudi če bi bila tožnikova teza pravilna in bi bila odločba Banke Slovenije nezakonita, očitana opustitev vložitve tožbe zoper sporno odločbo ne bi preprečila škode. Do škode bi prišlo tudi, če bi toženka vložila tožbo skladno s prvim odstavkom 347. člena ZBan-1 in z njo uspela. Odločitev v upravnem sporu bi bila namreč zgolj deklaratorna. Sodišče skladno s 350. členom ZBan-1 ne bi odpravilo sporne odločbe, temveč bi le ugotovilo, da je odločba nezakonita in da niso bili podani pogoji za prenehanje ali za izredni ukrep. Očitana

Iz presoje sodišča, da je glavni pogodbeni pogoj nasprotoval načelu poštenja in vestnosti in je zato po takrat veljavnem drugem odstavku 23. člena ZVPot ničen, ne izhaja samodejno, da je bil pridobitelj že ob sklenitvi pravnega posla nepošten tudi v smislu 193. člena OZ. Nepoštenost pogodbenega pogoja po 24. členu ZVPot je mogoče ugotoviti tudi, če samo ravnanje ponudnika ni bilo nepošteno. Merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot je namreč objektivno. Dobra vera je kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne poda pojasnil v skladu s profesionalno skrbnostjo. Razlikovanje med nepravilno, pomanjkljivo ali zavajajočo pojasnilno dolžnostjo tako za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot ni pomembno. Drugače pa je pri presoji nepoštenosti pridobitelja po 193. členu OZ. Ta temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.

V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj. Revizijska graja stališča sodišča druge stopnje o pretiranosti zahteve po izdelavi grafičnih simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje ni utemeljena. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da gre za formal

Pojasnilna dolžnost banke glede obstoja valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo tovrstne določbe v samo pogodbo, temveč je ključna presoja, ali je bilo valutno tveganje tožniku v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno. Bistvena posebnost kreditne pogodbe v tuji valuti je možnost spremembe mesečne obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ob spremembi menjalnega tečaja. Gre za pomembno odstopanje od običajnega kreditnega razmerja in posledično dodatno tveganje za finančni položaj potrošnika v času trajanja kreditnega razmerja. Ob precejšnji devalvaciji domače valute se namreč kreditna obremenitev kreditojemalca, preračunana v domačo valuto, lahko bistveno poveča. Pri presoji, kolikšna je bila pojasnilna obveznost toženke glede tovrstnega kredita, je treba upoštevati, da je pri svetovanju in sklenitvi pogodbe banka nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožnik pa kot laik, ki posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli ni imel. Profesionalna skrbnost banko zavezuje k prizadevanju, da bo potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe na informirani podlagi, in da ga seznani s tveganji, ki so značilna za sklenjeni posel. Informacije bi morale b

Sodišče druge stopnje pa pritrjuje pritožbi, da izpodbijani sklep temelji na stališču, ki je v sodni praksi osamljeno in v kasnejših sodnih odločbah ni bilo sprejeto. Izpostaviti je treba, da je bila zoper sklep naslovnega sodišča I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025 vložena tudi zahteva za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče RS ob obravnavanju predmetne pritožbe že odločilo s sklepom II Ips 65/2025 z dne 1. 6. 2026 in presodilo, da je utemeljena. Neutemeljeno sklicevanje toženke na dokazno stisko na njeni strani in potrebo po (še dodatnem) znižanju dokaznega standarda (pod prag verjetnosti), ker se je pojasnilna dolžnost ob sklepanju sporne kreditne pogodbe zagotavljala ustno, brez evidentiranja le-te, njena bančna uslužbenka A. A., ki je bila zraven tožnikov edina prisotna, pa zaradi časovne oddaljenosti o podanih pojasnilih več ne more precizno izpovedati. Sodišče druge stopnje v zvezi z izpostavljenimi navedbami ugotavlja, da se toženka v predmetnem postopku ne more sklicevati na dokazno stisko, saj je v skladu z Direktivo 93/13 dokazno breme v zvezi s pojasnilno dolžnostjo na njej. Izjava kreditojemalca o prevzemu obrestnega in valutnega tveganja v 20. č

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

V primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski vrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.

V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba, za kar gre v obravnavani zadevi, dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ).

Nedokazano je, da je bil tožnik opozorjen na pravno in ekonomsko naravo podrejene obveznice, funkcijo takšnega instrumenta pri krepitvi kapitala banke, finančno poslovanje, kapitalsko ustreznost in bonitetno oceno banke (navedeno bistveno vpliva na varnost njegove naložbe) ali razloge, zaradi katerih je vlagatelj pri takšni naložbi izpostavljen večjemu tveganju.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila. Navedena dolžnost banke je vezana na standard povprečnega potrošnika.

Uporaba stališč novejše sodne prakse ne pomeni zaobida prepovedi povratne veljavnosti predpisov, temveč gre za napolnjevanje pravnega standarda pojasnilne dolžnosti z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ravnal oziroma bi moral ravnati dober strokovnjak (6. člen OZ). Če pojasnilna dolžnost ni opravljena (oziroma je opravljena pomanjkljivo), postane glavni predmet obveznosti nejasen in nepregleden, banka pa ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki predstavlja predpostavko po 4. točki prvega odstavka 24. člena ZVPot.

Predlog se zavrne.