Poprava krivic

Po dejanskem opisu kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe je obsojenec materialno in moralno podpiral oboroženo tolpo, ki se je nameravala nasilno prebiti preko meje ter se priključiti oboroženim formacijam, kot društvom, organiziranim s ciljem, da bi se nasilno zrušila obstoječa državna ureditev FLRJ. Res je sicer, da so bila opisana obsojenčeva podporna ravnanja neposredno namenjena oboroženi tolpi, vendar ta po dejanskem opisu v pravnomočni sodbi ni delovala brezciljno, temveč z namenom postati del oboroženih formacij, ki so bile organizirane z istim ciljem iz prvega odstavka 2. člena ZKLD, kot je bil opisan že pri obsojencu. S tem je povezava med opisanimi obsojenčevimi podpornimi ravnanji in oboroženimi formacijami, kot društvi, organiziranimi s ciljem, da bi se nasilno zrušila obstoječa državna ureditev FLRJ iz 8. točke 3. člena ZKLD, v zadostni meri izkazana, medtem ko poimenovanje, struktura in način delovanja oboroženih formacij kvečjemu služijo podrobnejši označbi navedenih društev kot znaka kaznivega dejanja in ne šele njegovi konkretizaciji, po kateri so bila ta društva v izreku pravnomočne sodbe dejansko že opisana.

Tožena stranka je odločitev oprla na ugotovitev, da je status političnega zapornika priznala tožnikovemu očetu in da se je tožnik rodil šele po tem, ko je njegov oče prišel iz zapora. To pa niso tista dejstva, ki so odločilna za odločitev, ali je tožnik upravičen do statusa po ZPKri. Pomembno je, ali je tožnik bivši politični zapornik ali svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, ki lahko po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju uveljavlja družinsko pokojnino. Toženka mora, da bi zadostila zahtevam za obrazložitev upravne odločbe, kot izhajajo iz 214. člena ZUP, ugotoviti, ali je tožnik upravičena oseba glede na določbe 10. člena ZPKri ali ne.

Navedbe, ki jih je podal tožnik v postopku pred Komisijo, kakor tudi navedbe, ki jih podaja v tej zadevi v zvezi s smrtjo sina A. A. dne 12. 6. 1981, ne utemeljujejo zahtevka, da se A. A. prizna status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja po ZPKri. Priznanja tega statusa A. A. ne utemeljujejo niti trditve, da naj bi ta ob kopanju v reki Soči dne 12. 6. 1981 umrl zaradi neskrbnega oziroma malomarnega ravnanja šole, ki jo je tedaj obiskoval ali dijaškega doma, kjer je tedaj prebival, kot tudi ne trditve, da naj bi ga fantje na pikniku vrgli v Sočo. Te trditve tožnika o sicer tragičnem dogodku še ne pomenijo, da je bil A. A. usmrčen brez obsodbe sodišča, neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov. Da bi bil A. A. iz teh razlogov usmrčen, tožnik ne zatrjuje niti v tožbi niti nazadnje v vlogi z dne 28. 4. 2024. V njej le na splošno omenja fašizem, komunizem in terorizem, a teh ne povezuje z A. A. Že iz trditvene podlage tožnika tako izhaja, da tožba ni utemeljena. K temu sodišče še dodaja, da je sankcioniranje morebitnih protipravnih ravnanj šole, dijaškega doma ali sošolcev A. A., na kar se sklicuje

V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUP v primeru, če stranka med postopkom umre, se postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike. V konkretnem primeru je vlagateljica umrla po vložitvi predmetne vloge, a še pred izdajo izpodbijanega akta, pri čemer pa Komisija predhodno navedenih določb ZUP ni upoštevala pri izdaji izpodbijanega akta. S tem so podane bistvene kršitve določb upravnega postopka po točki 2 drugega odstavka 237. člena ZUP.

Toženka pravnorelevantnih dejstev ni ugotavljala, ampak je odločitev v zavrnilnem delu oprla na ugotovitev, da je status političnega zapornika do določenega časovnega obdobja priznala že tožničinemu očetu. To pa niso tista dejstva, ki so odločilna za odločitev, ali je tožnica upravičena do statusa po ZPKri. Kot je sodišče že pojasnilo, je pomembno, ali je vlagatelj bivši politični zapornik ali svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, ki lahko po predpisih o pokojninskem ali invalidskem zavarovanju uveljavlja družinsko pokojnino.

V očitanih krajevnih in časovnih okoliščinah obdolženec z očitanim ravnanjem, ko je zoper štiri posameznike podal ovadbo italijanskim orožnikom, ni mogel izvršiti kaznivega dejanja iz 3. točke 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo. V avgustu leta 1941 je Primorsko ozemlje skladno z mednarodnimi sporazumi iz časa po prvi svetovni vojni še vedno pripadalo Italiji, zato o zakonskem znaku rušenja državne ureditve FLRJ ni mogoče govoriti. Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo je izključeval uporabo vseh drugih kazenskopravnih predpisov s tem objektom varstva.

Tožnika ter njuni pokojni starši in sestra, so se skladno z izbiro možnosti izselitve po Londonskem memorandumu, prostovoljno izselili v Italijo oziroma prostovoljno spremenili prebivališče. Na podlagi prošnje mame tožnikov ter na tej podlagi izdane dovolilnice za izselitev, sta tožnika ozemlje takratne Jugoslavije zapustila skupaj s pokojno mamo in sestro dne 5. 9. 1955, oče pa pozneje v letu 1956, kar pomeni, da za čas od 5. 8. 1955 do 31. 8. 1966 (kar tožnika uveljavljata v zahtevku) ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo.

Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da toženka navedenih, pravno relevantnih dejstev ni ugotavljala, ampak je odločitev oprla na ugotovitev, da je status političnega zapornika priznala tožnikovemu očetu in da se je tožnik rodil šele po tem, ko je njegov oče prišel iz zapora. To pa niso tista dejstva, ki so odločilna za odločitev, ali je tožnik upravičen do statusa po ZPKri. Kot je sodišče že pojasnilo, je pomembno, ali je tožnik bivši politični zapornik ali svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, ki lahko po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju uveljavlja družinsko pokojnino.

Kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD, ki je po vseh značilnostih pomenilo inkriminacijo pomoči storilcu kaznivih dejanj iz tega zakona, je storil, kdor je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge, ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju ali ulovitvi. Že iz opisa obdolženčevega ravnanja je razvidno, da nudenje duhovne oskrbe C. C. nikakor ne dosega takšne intenzitete, ki bi v skladu z merili, ki izhajajo iz v tej določbi primeroma navedenih izvršitvenih oblik pomoči, ki bi s kazenskopravnega vidika pomenilo relevantno naklepno podporo storilcu pri njegovem naklepno izvršenem protipravnem dejanju, ki ima znake kaznivega dejanja, in bi zato prestopilo v kazensko kriminalno cono. Nadaljnji očitek v opisu, da je obdolženi A. A. podpiral osebo, ki se je skrivala pred ljudsko oblastjo in s tem oviral državne organe pri njeni izsleditvi, pa je treba presojati v povezavi z dejstvom, da je obdolženca zavezovala spovedna molčečnost, mora

Tožnik se je skupaj s starši prostovoljno, na podlagi prošnje očeta in izdane dovolilnice za izselitev, izselil v Italijo, in sicer pod pogoji Londonskega memoranduma. Razlogi za izselitev pa, glede na prej citirane določbe ZPKri, ne predstavljajo pogojev za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, kot je zahteval tožnik, zato je toženka tudi po presoji sodišča zahtevo tožnika utemeljeno zavrnila. Tudi iz sodne prakse tukajšnjega sodišča izhaja, da izbira možnosti selitve po Londonskem memorandumu pomeni prostovoljno selitev oziroma spremembo prebivališča.

Starši tožnice niso bili obsojeni v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti niti jim ni bila prostost odvzeta v času, ko bi ti postopki potekali. Tožnica tudi ne trdi, da bi bili njeni starši v upravnokazenskem postopku kaznovani na odvzem prostosti ali da bi jim bil v upravnokazenskem postopku izrečen ukrep določitve prebivališča ali da bi bili poslani na opravljanje družbeno koristnega dela. Ne trdi, da bi bili sploh v prekrškovnem postopku. Če sta bila tožničina starša na nek način prisiljena izkoristiti možnost, ki jim jo je dal Londonski memorandum, pa četudi zaradi nevzdržnih življenjskih razmer, to še vedno ne ustreza okoliščinam, ki morajo biti podane po 2. in 4. členu ZPKri, da bi se lahko štela za politična zapornika.

Tožnik bi za priznanje statusa bivšega političnega zapornika moral dokazati, glede na prvi odstavek 2. člena ZPKri, da je bil vzrok odhoda ravnanje, ki se je nad njegovo družino izvajalo. Opisano ravnanje pa bi moralo biti "neupravičeno" in "v nasprotju z načeli in pravili pravne države zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov", kar bi posledično pomenilo, "da mu je bil izrečen ukrep določitve prebivališča". Te neposrednosti, ki je za pravilno uporabo prvega odstavka 2. člena ZPKri pogoj, pa tožnik z opisom razmer v Sloveniji pred odhodom v Italijo, ni izkazal.

Višina odškodnine, ki pripada upravičencema kot bivšima političnima zapornikoma v izpodbijanih odločbah SDH, je določena pravilno in zakonito.

Ustavne presoje ZIOOZP in na njegovi podlagi sprejete Uredbe v tem pravdnem postopku niti hipotetično ne more biti, ker gre za pravno podlago, ki jo redno sodišče uporablja v nepravdnem postopku. Trditve in razloge, na katerih temelji tožba v tej zadevi, bi moral tožnik uveljavljati v nepravdnem postopku, v katerem je bilo odločeno o njegovi odškodnini. Sporni zakon je pri svojem odločanju uporabilo sodišče v nepravdnem postopku, zato bi moral tožnik v tistem postopku doseči zase ustavnopravno pravilno rešitev. In če ima prav, potem bi to tudi moral imeti možnost doseči že v prvotnem postopku. Pravdni postopek pa ni in ne more biti namenjen korekciji odločitev v drugem sodnem postopku.

Tožnikova vloga z dne 16. 2. 2018 je nerazumljiva in na njeni podlagi, niti na podlagi ostalih pisanj, ki jih je v tej zadevi vložil v upravni spis (dopisa z dne 15. 3. 2018 in z dne 8. 12. 2018), Komisija ni mogla vsebinsko odločiti, saj iz njih ni mogoče razbrati, katere pravice in na kakšni podlagi uveljavlja.

Obrazložitev izpodbijane odločbe, čeprav je sprejeta v enostopenjskem postopku, bi morala zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP-1. Še toliko bolj je treba na ustrezno obrazložitev akta paziti v primeru, ko je pred sodnim postopkom izpeljan samo enostopenjski upravni postopek; ko torej razlogov odločitve ne more dopolniti drugostopenjski organ. S pozivom toženka ni seznanila tožnice s svojim pravnim stališčem glede tega, ali je lahko stranka v postopku oziroma ali sodi v krog upravičenih oseb iz 10. člena ZPKri (ali je aktivno legitimirana). Ker toženka tožnice ni seznanila s svojim pravnim stališčem glede upravičenosti zahteve in ji tudi ni dala možnosti, da se do njega izjavi, je kršila tožničino pravico do izjave iz 9. člena ZUP oziroma načelo zaslišanja stranke.

Toženka tožnika v postopku ni pozvala na izjasnitev v zvezi s pravnorelevantnim dejanskim stanjem, ki ga je v postopku ugotovila, predvsem v zvezi (s sicer nespornim) dejstvom, da se je tožnik zaposlil, in posledico te ugotovitve, tj. zavrnitvi zahtevka iz tega razloga. Po ugotovitvi, da se je tožnik s 1. 7. 1956 zaposlil, toženka ni navedla razlogov, ki bi takšno odločitev (tj. zavrnitev zahtevka) narekovali. Tožnik tako ni mogel niti razbrati, zakaj bi bila njegova zaposlitev v zatrjevanem obdobju za priznanje statusa po ZPKri pravnorelevantna.

Tožnica se je skupaj z možem prostovoljno, na podlagi svoje prošnje in izdane dovolilnice za izselitev, izselila v Italijo. Razlogi za izselitev ne predstavljajo pogojev za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, kot je zahtevala tožnica. Pri pregledu izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa bivše politične zapornice, so relevantne določbe ZPKri, zato je nepravilen zaključek tožnice, da status istrskega begunca pomeni dokazovanje izpolnjevanja vsebinskih pogojev po ZPKri, saj iz ZPKri navedeno ne izhaja.

Za presojo upravičenosti tožnikove zahteve je bistveno, kako status bivšega političnega zapornika opredeljuje ZPKri. Kot izhaja iz povzetega prvega odstavka 2. člena ZPKri, se status političnega zapornika nanaša le na odvzem prostosti in temu položaju enakovredne situacije, kot jih določa zakon in ki so se zgodile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990. Za odločitev zato niso relevantne tožnikove navedbe o preganjanju pred 15. 5. 1945.

Tožnika, njuna starša in stara mama so se skladno z izbiro možnosti izselitve po Londonskem memorandumu prostovoljno izselili v Italijo oziroma prostovoljno spremenili prebivališče. Na podlagi prošnje očeta tožnikov ter na tej podlagi izdane dovolilnice za izselitev, so ozemlje takratne Jugoslavije zapustili dne 15. 7. 1955, kar pomeni, da za čas od 30. 10. 1955 do 29. 10. 1958 (kar tožnika uveljavljata v zahtevku) ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo.