UPRS Sodba III U 189/2020-12

Tožba se zavrne.

1Vlada Republike Slovenije, Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju Komisija ali toženka) je s sklepom, št. 130-32/2019/15 z dne 29. 9. 2020 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), zavrnila zahtevek tožnika za priznanje statusa žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja pokojnemu sinu A. A., ki je umrl 12. 6. 1981 v Novi Gorici, za priznanje statusa svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja in pravico do odškodnine po pokojnem A. A. Odločila je, da v postopku posebni stroški niso nastali.

2V izpodbijanem sklepu Komisija pojasnjuje, da je tožnik dne 28. 3. 2019 vložil zahtevo za priznanje statusa žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja pokojnemu sinu A. A., ki je umrl 12. 6. 1981 v Novi Gorici, za priznanje statusa svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja in za priznanje pravice do odškodnine po pokojnem sinu A. A. V zahtevi je navedel, da je bil ob zaslišanju zaradi smrti očeta, kateremu je Komisija s sklepom z dne 12. 12. 2017 priznala status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, povprašan, kaj ga je spodbudilo do raziskave. Odgovoril je, da je naprej izgubil očeta, potem še sina, prave resnice pa ne ve. Odvetnik mu je obljubil, da bo raziskal v zvezi s človekovimi pravicami, a je bil nad njim razočaran. Želi in pričakuje, da bi prelistali njegove dokumente in ugotovili, v kakšnih časih so živeli. Zahvaljuje pa se za očeta, ker je po tolikih letih resnica prevladala. Želi, da bi tudi za sina prišla resnica na dan. K zahtevi je priložil zapiske o razgovorih, ki jih je po smrti A. A. opravil z njegovimi sošolci in vzgojiteljem, komandirjem milice, reševalcem, ravnateljem šole, razrednikom in kmetom, ki mu je pokazal mesto piknika. Priložil je tudi sinov cerkveni mrliški list, fotokopijo spisa Temeljnega javnega tožilstva v Novi Gorici glede sinove smrti, fotokopijo sodbe Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Ilirski Bistrici, in sodbe Višjega sodišča v Kopru, s katerima je bil zavrnjen njegov, ženin in sinov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi smrti A. A., zdravniško potrdilo Zdravstvenega doma ... ter poročilo Postaje milice ...z dne 19. 6. 1991.

3Toženka je dalje povzela zahtevi tožnika priložene listine ter izpovedi prič B. B. in C. C., sošolcev A. A., ki sta bila po prošnji Komisije zaslišana pred Okrožnim sodiščem v Kopru. Komisija je ocenila, da ni pogojev za priznanje statusa žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja A. A. na podlagi drugega odstavka 2. člena Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri). Pri tem je upoštevala, da je v zdravniškem potrdilu o ogledu trupla navedeno, da zdravnik na vidnih delih telesa ni našel ran ali poškodb, ki bi govorile za eventualno nasilno smrt pokojnega A. A., ter izpoved njegovega sošolca C. C., da A. A. ni bil ravno dober plavalec, da je bila po njegovem mnenju Soča zanj prenevarna in da je precenil svoje plavalne sposobnosti. To je ugotovil, ko sta bila nekoč z A. A. na enodnevnem izletu na morju. Prepričan je bil tudi, da A. A. ne bi nihče nič naredil, saj ni bil konfliktna oseba in so ga vsi imeli radi, kljub temu da ni bil vzoren učenec. Prav tako ni popival ali užival opojnih substanc.

4Tožnik je dne 12. 10. 2020 vložil tožbo, v kateri navaja, da jo vlaga zoper ljudi, ki niso opravljali zaupanega službenega poslanstva, tako kot bi morali. Šola, ki je poučevala njegovega sina, ter dijaški dom, kateremu je bil zaupan v oskrbo, niso ravnali skrbno, pač pa so celemu razredu mladoletnih pustili, da so sami pripravili piknik ob reki Soči, čeprav bi morali imeti tisti dan pouk. Po mnenju tožnika vsi dokumenti kažejo, da so lažnivi in sestavljeni tako, da vso odgovornost polagajo na pokojnega A. A. Poročilo komandirja policije navaja, da je pokojni A. A. sam šel od družbe. Če bi bilo njemu to tako sporočeno, ne bi vzel trupla sina domov. Njemu so namreč sporočili, da so se fantje kopali in da se je utopil. Še isti dan po dogodku je ustno komandirju očital, da se A. A. ni utopil, ker je bil brez vode. To mu je povedal Č. Č., ki ga je našel v vodi. Komandir je zatrjeval, da so njegovi fantje očividce odstranili ter A. A. obrnili navzdol in je voda stekla iz njega. Tožnik meni, da je bil tudi zdravniški ogled nepopoln, saj je zdravnik napisal, da gre za zadušitev ali utopitev, udarca v glavo pa ne omenja. Vsi skupaj zatrjujejo, da so se fantje kopali, v poročilu policije pa ni nič o tem. Vsaj tistega fanta, ki je obleko našel, bi morali zaslišati. Po njegovem mnenju so A. A. fantje slekli in ga vrgli v Sočo. Prosi, da povejo, kdo se je kopal. Priča C. C. je povedal, da so se trije fantje odločili za kopanje, med njimi A. A. C. C. pa je povedal, da je bil A. A. udarjen po levi strani glave. Meni, da je dovolj gradiva za ugotovitev, kaj se je zgodilo.

5Z dopisom z dne 10. 12. 2020 je naslovno sodišče tožniku sporočilo, da bo - kolikor v roku 8 dni sodišču ne bo sporočil drugače - njegovo vlogo z dne 12. 10. 2020 štelo kot tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija sklep Komisije, št. 130-32/2019/15 z dne 29. 9. 2020, ki ga je vlogi tudi priložil, ter da predlaga njegovo odpravo in vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek, čeprav tega v tožbi ni izrecno navedel. Ta sklep je dokončni upravni akt, zakonitost katerega sodišče presoja v upravnem sporu skladno z določbami Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik na ta dopis ni odgovoril.

6Toženka je odgovorila na tožbo in sodišču poslala spis št. 130-32/2019. V odgovoru na tožbo je v celoti nasprotovala tožbenemu zahtevku, ker je dokazno breme na tožniku. Tožnik je v postopku postavil določene trditve in opozoril na nekatera dejstva, ki po njegovem mnenju niso bila ustrezno ovrednotena v postopkih o ugotavljanju okoliščin utopitve, vendar to po presoji toženke ni bilo dokazano. Toženka je posledično ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa po ZPKri, zato je bila zavrnitev zahtevka utemeljena.

7Z dopisom z dne 22. 4. 2024, v katerem je sodišče povzelo relevantno pravno podlago iz ZPKri, je tožnika obvestilo, da trditve, ki jih podaja v tej zadevi v zvezi s smrtjo sina A. A. dne 12. 6. 1981, ne omogočajo, da sodišče A. A. prizna status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja po ZPKri. Priznanja tega statusa A. A. ne utemeljujejo niti trditve, da naj bi ta ob kopanju v reki Soči dne 12. 6. 1981 umrl zaradi neskrbnega oziroma malomarnega ravnanja šole, ki jo je tedaj obiskoval, ali dijaškega doma, kjer je tedaj prebival, kot tudi ne trditve, da naj bi ga tedaj fantje na pikniku vrgli v Sočo. V teh primerih namreč ne gre usmrtitev osebe brez obsodbe sodišča, neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov. Sankcioniranje protipravnih ravnanj, ki jih tožnik omenja in ugotavljanje resničnega dejanskega stanja v zvezi z njimi, je predmet drugih postopkov (zlasti kazenskih in civilnih). Sodišče je tožnika pozvalo, da se o tem stališču sodišča izjavi v roku 15 dni od prejema poziva.

8Tožnik je v vlogi z dne 28. 4. 2024 navedel, da želi še enkrat pojasniti, kdo in kje poskuša prikriti resnico. To so državljani, ki zastopajo državo, državni oziroma takrat javni tožilec D. D. ter komandir policije. Sam je že v razgovoru s komandirjem policije ugotovil, da so lažnivci. Ko je komandirja vprašal, kako je lahko človek utopljen, če nima v sebi vode, je nanj zavpil, da to ni res in da so njegovi fantje A. A. obrnili navzdol in iz njegovega telesa je iztekla voda. Potapljač Č. Č., ki je našel A. A. na robu Soče, pa mu je povedal, da A. A. ni imel vode v sebi. Dodal je, da če bi se zavzeli in A. A. sami iskali, bi ga po vsej verjetnosti našli. Tožnik sprašuje, zakaj policija ni zaslišala kopalcev, ki so se kopali z A. A. Njemu je bilo sporočeno, da je bil vroč dan in da so se fantje odločili za kopanje. Zdaj pa vidi, da to ne drži. Zdravnik medicine dela v Kopru, ki je videl, da ima težave, ga je spraševal, kaj ga muči, in svetoval mu je, naj toži. Tako se je še isti dan dogovoril z odvetnikom in začela se je drama. Zadeva se je na višjem sodišču končala z zavrnilno sodbo. A pri njem zadeva še ni končana. Trdi, da sta prav šola in dom kazensko kriva za dogodek, saj bi lahko bilo tudi več smrtnih žrtev. Opravičuje se fantom za zapis, da so ga mrtvega vrgli v Sočo. Njegovo življenje je precej dolgo - star bo 85 let, rojen je bil v fašistični družbi, živel pa med komunisti. Ob fašizmu in komunizmu tožnik domneva, da se za hrbtom skriva tudi terorizem. Kritičen je do nepravilnosti. Vsi bi morali stremeti k resnici, kajti resnica bo prej ali slej premagala zlo.

9Tožba ni utemeljena.

10Z izpodbijanim sklepom je Komisija na podlagi drugega odstavka 2. člena ZPKri zavrnila zahtevek tožnika za priznanje statusa žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja pokojnemu sinu A. A., ki je umrl 12. 6. 1981 v Novi Gorici, za priznanje statusa svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja in za priznanje pravice do odškodnine po pokojnem A. A.

11Po drugem odstavku 2. člena ZPKri so žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja vse osebe, ki so bile ob pogojih iz prvega odstavka 2. člena ZPKri obsojene na smrt in je bila smrtna kazen nad njimi izvršena. Po tretjem odstavku 4. člena ZPKri se za žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja ob pogojih iz 2. člena ZPKri šteje tudi oseba, ki je bila usmrčena brez obsodbe sodišča. Po prvem odstavku 2. člena ZPKri v zvezi z drugim odstavkom 2. člena in tretjim odstavkom 4. člena ZPKri je status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja priznan tistim osebam, ki so bile usmrčene v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990, na ozemlju sedanje Republike Slovenije neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov.

12Sodišče ugotavlja, da navedbe, ki jih je podal tožnik v postopku pred Komisijo, kakor tudi navedbe, ki jih podaja v tej zadevi v zvezi s smrtjo sina A. A. dne 12. 6. 1981, ne utemeljujejo zahtevka, da se A. A. prizna status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja po ZPKri. Priznanja tega statusa A. A. ne utemeljujejo niti trditve, da naj bi ta ob kopanju v reki Soči dne 12. 6. 1981 umrl zaradi neskrbnega oziroma malomarnega ravnanja šole, ki jo je tedaj obiskoval ali dijaškega doma, kjer je tedaj prebival, kot tudi ne trditve, da naj bi ga fantje na pikniku vrgli v Sočo. Te trditve tožnika o sicer tragičnem dogodku še ne pomenijo, da je bil A. A. usmrčen brez obsodbe sodišča, neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov. Da bi bil A. A. iz teh razlogov usmrčen, tožnik ne zatrjuje niti v tožbi niti nazadnje v vlogi z dne 28. 4. 2024. V njej le na splošno omenja fašizem, komunizem in terorizem, a teh ne povezuje z A. A. Že iz trditvene podlage tožnika tako izhaja, da tožba ni utemeljena. K temu sodišče še dodaja, da je sankcioniranje morebitnih protipravnih ravnanj šole, dijaškega doma ali sošolcev A. A., na kar se sklicuje tožnik, lahko predmet drugih postopkov (zlasti kazenskih in civilnih) in ne tega upravnega spora. Upravni spor tudi ni namenjen ugotavljanju resničnega dejanskega stanja oziroma materialne resnice za potrebe morebitnih drugih postopkov.

13Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo, saj je ugotovilo, da je izpodbijani akt po zakonu utemeljen, a iz drugih razlogov, kot so navedeni v njem.

14Sodišče je v tej zadevi odločilo, ne da bi opravilo glavno obravnavo (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Obseg dejanskih okoliščin, ki jih sodišče lahko upošteva pri odločitvi, je začrtan z navedbami, ki jih je podal tožnik. Kot že pojasnjeno, pa navedbe tožnika, tudi ko bi se izkazale za resnične, ne morejo utemeljiti tožbenega zahtevka. Posledično za odločitev sodišča ni potrebna presoja pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja o okoliščinah, ki jih je ugotavljala Komisija. Dejansko stanje, ki je potrebno za odločitev, tako ni sporno (prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 38/2024 z dne 20. 2. 2024).