3. člen ZPKri

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da pokojninska doba po ZPKri glede namena, ki ga zakon zasleduje, v celoti ustreza opredelitvi pojma pokojninske dobe brez dokupa po ZPIZ-2. Pri pokojninski dobi, priznani na podlagi ZPKri gre za obdobje, ki je po tem socialnem predpisu priznano kot obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Gre za pokojninsko dobo brez dokupa, saj doba priznana po ZPKri ni doba, ki bi bila dokupljena oziroma ne gre za obdobje, ki bi se štelo v zavarovalno dobo ob pogoju plačila prispevkov. Ne gre niti za obdobja iz 131. člena ZPIZ-2, niti za posebno dobo po ZPIZ-2.

Tožnica se je skupaj z možem prostovoljno, na podlagi svoje prošnje in izdane dovolilnice za izselitev, izselila v Italijo. Razlogi za izselitev ne predstavljajo pogojev za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, kot je zahtevala tožnica. Pri pregledu izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa bivše politične zapornice, so relevantne določbe ZPKri, zato je nepravilen zaključek tožnice, da status istrskega begunca pomeni dokazovanje izpolnjevanja vsebinskih pogojev po ZPKri, saj iz ZPKri navedeno ne izhaja.

Tožnik se je v spornem času prostovoljno, na podlagi svoje prošnje in izdane dovolilnice za izselitev, izselil v Italijo oziroma prostovoljno spremenil prebivališče. Tako že iz tega razloga glede na določbe ZPKri niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, kot je zahteval tožnik, zato je toženka po presoji sodišča tožnikovo zahtevo utemeljeno zavrnila.

Zahteva tožnice za povrnitev zaplenjenega premoženja ne pomeni zahtevka v smislu (in na podlagi) določil ZPKri, zato je toženka to zahtevo pravilno zavrgla ob smiselni uporabi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Tožnica je v vlogi – formularju navajala, da sta bila starša bivša politična zapornika, ki sta umrla pred vložitvijo zahteve, dokazov o tem pa ni predložila, zato prvostopenjski organ ni imel podlage, da odloči o njeni zahtevi, ne da bi prej od tožnice zahteval, da predloži in priskrbi dokaze, ki njene trditve dokazujejo.

V konkretnem primeru tožnica ni prisilno delala v gostilni, ampak prostovoljno, zato, da se je preživljala, kar je pravilno ugotovila tudi Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic, kar tudi po mnenju sodišča pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, ki jih tožnica zahteva.

Določba 1. odstavka 20. člena ZPKri je torej posebnega značaja, uporabljiva le za upravičence iz tega zakona, zato ima po splošnem pravnem pravilu lex specialis derogat legem generalis značaj posebne norme. Z njo je zakonodajalec želel v 2. členu ZPKri opredeljenim kategorijam neopravičeno obsojenih oseb omogočiti upokojevanje pod ugodnejšimi pogoji, kot so določeni v splošnih predpisih. Zato določb 302. člena ZPIZ (1992) oziroma 390. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati tako kot je to storilo sodišče druge stopnje. Ob njihovi uporabi je prezrlo določbe kasneje sprejetega ZPKri, ki ureja v odnosu na sistemski zakon (lex generalis) priznanje pokojninske dobe v korist v zakonu navedenih kategorij žrtev - torej za določen ožji segment oseb - iz specifičnih razlogov (lex specialis). Zato ima ta - specialni - zakon prednost pred splošnim zakonom, ki ga v določenem delu torej razveljavlja.

Krog oseb, ki so legitimirani za vložitev zahteve za priznanje statusa političnega zapornika je omejen.

Tožnica ni bila obsojena na podlagi 8. člena ZKLD, navedenega v 1. točki 3. člena ZPKri, pač pa po 14. točki 3. člena ZKLD, ki ni navedena v 3. členu ZPKri. Zato ji ne pripada status bivše politične zapornice.

Kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD je storil tudi tisti, kdor je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, jih skrival, jim prinašal hrano ali na kakršenkoli način oviral državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi. Napačno je stališče zahteve, da je bilo kaznivo dejanje podano le, če je bilo izkazano, da je bila oseba, ki ji je storilec nudil pomoč, po takratni zakonodaji tudi obsojena. Zadoščalo je, da se je ta skrivala pred oblastmi.

Sklep Vlade RS o razrešitvi dolžnosti namestnika predsednika in o imenovanju novega namestnika predsednika Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic nima značaja upravne odločbe po ZUP, saj ga kot takega ne označujeta ZPKri (9. člen), niti sklep Vlade RS o ustanovitvi navedene komisije in o imenovanju predsednika, namestnika predsednika in članov komisije z dne 11.9.1997.

Očitek v izreku pravnomočne sodbe, da se je obsojenec na domu svojega očeta povezal z banditom F.P., ne pomeni nobenega od izvršitvenih dejanj, naštetih v 14. točki 3. člena ZKLD. V tem pogledu prav tako niso relevantne navedbe v izreku, da je bil obsojenec navzoč pri pogovoru, pri katerem so razpravljali o akcijah križarjev in da je slišal, da se je tolpa sestala na drugem mestu ter o pomoči, ki jo je bila tolpa deležna v hrani in pijači.

Revizijski postopek, ki je predpisan v ZPKri in obnova postopka po določbah ZKP sta dva različna postopka, zato se vložnica zahteve za varstvo zakonitosti v njej ne more sklicevati na uporabo določb ZKPri, če je zahteva vložena zoper sklep o zavrnitvi predloga za obnovo postopka.