365. člen ZKP

Vsako ravnanje obsojenca v prvi noči predstavlja samostojno kaznivo dejanje posilstva, ki je bilo prvič, drugič in tretjič dokončano z vstopom obsojenčevega spolnega uda v oškodovankino nožnico. Obsojenec z vsakim naslednjim spolnim odnosom ni vzdrževal, obnavljal ali krepil protipravnega stanja prejšnjega ravnanja, temveč je po storitvi prvega dejanja protipravna posledica prenehala. Ob storitvi drugega dejanja je torej šlo za ločeno dejanje, s katerim je obsojenec znova s silo zlomil odpor oškodovanke in (drugič) uresničil prepovedano posledico. Pojmovanje, da je tri zaporedne spolne akte, šteti kot en enovit spolni akt, je neživljenjsko.

S popravnim sklepom pa se lahko odpravijo tudi neujemanja v uvodu sodbe. Če se stranka na pomanjkljivosti sodbe sklicuje v pritožbi, je treba to navedbo šteti kot zahtevo za popravo sodbe. Zadošča, da je mogoče družinsko skupnost iz opisa dejanja prepoznati. Oškodovanca sta v opisu dejanja opredeljena kot zunajzakonska partnerka in pastorek, s čimer ustrezata opredelitvi družinskih članov po 2. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Ob tem pa je tudi iz okoliščin navedenih v opisu dejanja razvidno, da je obsojenec živel z zunajzakonsko partnerko in pastorkom v družinski skupnosti.

Tudi pri osebnih kaznivih dejanjih ni izključeno, da lahko več izvršitvenih (osebnih) dejanj, storjenih proti isti osebi, ki so usmerjena zoper oškodovanje določene osebne dobrine (npr. čast in dobro ime, spolna nedotakljivost itd.) pomeni eno kaznivo dejanje, mora pa sodišče za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje (in ne več kaznivih dejanj ali morda nadaljevano kaznivo dejanje) ugotoviti obstoj ne samo več povezovalnih okoliščin, temveč mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb. Bistvo uporabljene sile ni v njeni vsebini ali specifičnosti temveč v zmožnosti prisiliti drugega k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, ki ga drugi zavrača. Ne gre torej za vprašanje, ali je obtoženec zoper oškodovanko uporabil takšno silo, ki se ji na noben način ni mogla upreti, temveč "zgolj" silo, s katero je dosegel spolni odnos. Ker v konkretnem primeru stranska kazen ni bila določena za nobeno kaznivo dejanje, temveč jo je sodišče prve stopnje izreklo zgolj kot

Zagovornik v zvezi s sestavo sodišča uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila po njegovem prepričanju podana zato, ker je izpodbijano sodbo izdala sodnica posameznica, čeprav je o zadevi sodil tričlanski senat. Sodišče druge stopnje se v zvezi s tem v celoti sklicuje na obrazložitev v zvezi z izpodbijanim sklepom o popravku, saj gre zaradi nedoslednosti v pisnem odpravku izpodbijane sodbe zgolj za neskladje med izvirnikom in pisno izdelano sodbo. Skupnost obdolženca z zunajzakonsko partnerko B. B. in njenim sinom, obdolženčevim pastorkom C. C., je tako v smislu navedenih materialnopravnih izhodišč nedvomno pomenila življenjsko skupnost zunajzakonskih partnerjev kot eno od oblik družinske skupnosti.

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dopolnjevalo izvirnik sodbe. Osebni podatki A. A., B. B. in C. C. res niso izrecno navedeni v izvirniku izrečene sodbe na zapisniku o glavni obravnavi, vendar pa je glede na dejstvo, da je izrek prvostopenjske sodbe predstavljal zaključek postopka na prvi stopnji, v katerem so ti pisno zavedeni, treba šteti, da so del uvoda v izvirniku izrečene sodbe; upoštevaje navedeno in okoliščino, da se ti podatki ne nahajajo v pisnem odpravku sodbe, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in napadeno odločitev izdalo v skladu z določbo prvega odstavka člena 365 ZKP.

V obravnavani zadevi je pritožbeni senat po preučitvi izvirnika izpodbijane sodbe, njenega pisnega odpravka ter sklepa z dne 14. 12. 2023 in preostale spisovne dokumentacije ugotovil, da sklep sodišča prve stopnje z dne 14. 12. 2023 ne predstavlja popravnega sklepa po 365. členu ZKP, saj z njim ni odpravljeno neskladje med pisno izdelano sodbo in njenim izvirnikom, ampak gre za vsebinsko popravo izrečene sodbe in tej popravi prilagojen popravek pisnega odpravka sodbe, kar vse bi lahko predstavljalo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP, ki pa se ne preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP). Ob dejstvu, da tovrstne kršitve zagovornik ni uveljavljal v pritožbi, je treba šteti kot predmet pritožbenega preizkusa vsebino prvostopenjske sodbe, kot je bila vzpostavljena s sklepom z dne 14. 12. 2023, kar pa pomeni, da je sodišče prve stopnje, upoštevaje očitek v obtožnem predlogu, ki obdolžencu tudi po modifikaciji očita inkriminirano ravnanje dne 4. 8. 2022, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka člena 371 ZKP; obdolženca je obsodilo za dejanje, ki ni zaobseženo v vlo

Sodišče prve stopnje je v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja in v razlogih sodbe ugotovilo, da je bil obsojenec v času storitve kaznivih dejanj bistveno zmanjšano prišteven, v izreku pa tega ni upoštevalo pri navedbi določb materialnega zakona. S tem je zagrešilo kršitev kazenskega zakona v obsojenčevo škodo, ki je s popravnim sklepom ni mogoče odpraviti.

Ob ugotovitvi, da je obdolženec dejanji storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, bi moralo sodišče prve stopnje obe kaznivi dejanji pravno opredeliti še v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Ker tega ob izreku sodbe ni storilo, je ravnalo v obdolženčevo škodo. S sklepom o popravi ni mogoče popraviti izvirnika sodbe. V sodbo, kot je bila razglašena, sodišče prve stopnje ne sme posegati z (nepravilno) izdajo popravnega sklepa, temveč se tovrstne napake lahko odpravijo zgolj v postopku s pravnimi sredstvi.

Kot je bilo že predhodno obrazloženo, se obtožencu očita protipravno ravnanje po določbi prvega odstavka člena 192 KZ-1, torej temeljna oblika tega kaznivega dejanja, za katero je dovolj, da bi lahko bil ogrožen razvoj oškodovanca, torej otroka.

Pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se obtoženemu očita, da je kršil določila drugega odstavka 105. člena ZprCP, iz razlogov izpodbijane sodbe pa jasno izhaja, da pritožnik ni prekoračil zakonsko dopustne mere alkohola v krvi, saj je izvedenka ugotovila, da je imel v času, ko je prišlo do nesreče, v krvi najmanj 0,49 g/kg alkohola v krvi, je neutemeljen in je odraz nepoznavanja določbe drugega odstavka 105. člena ZprCP, po kateri imajo vozniki lahko največ do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 mg alkohola v litru izdihanega zraka pod pogojem, da tudi pri nižji koncentraciji alkohola ne kažejo znakov motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča razumno pojasnilo, da obtoženi sicer ni prekoračil dovoljene stopnje alkohola, vendar pa je tudi pri nižji koncentraciji alkohola od dovoljene, kazal znake motenj v vedenju, katerih posledica je bilo njegovo nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu, zato pritožnik s posplošeno pritožbeno navedbo, da ni z gotovostjo dokazano, da je kršil določilo drugega odstavka 105. člena Zpr

Sodišče prve stopnje je v izrečeni pogojni obsodbi določilo poseben pogoj, ki se nanaša na obveznost obtoženca, da v določenem roku po pravnomočnosti sodbe plača posameznim oškodovancem zneske, ki so zajeti v krivdoreku; pri tem pa o premoženjskopravnih zahtevkih teh oškodovancev v delu, ki je povezan z določitvijo posebnega pogoja, sploh ni odločilo (točki II in III izreka). Določitev posebnega pogoja v izrečeni pogojni obsodbi mora imeti svoj pravni temelj v odločbi o ugoditvi oškodovančevemu premoženjskopravnemu zahtevku oziroma v nekem drugem pravnomočnem in izvršljivem pravnem temelju. S tem, ko je sodišče prve stopnje v izrečeni pogojni obsodbi določilo poseben pogoj, da obtoženi povrne škodo oškodovancem, hkrati pa ni odločilo o pravnem temelju obtoženčeve plačilne obveznosti v navedenih zneskih, je izrek nerazumljiv, kar pomeni, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP. Navedeno bi terjalo razveljavitev prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti, upoštevaje dejstvo, da nihče od upravičencev (predvsem državni tožilec, ki bi moral imeti interes za vložitev tovrstne pritožbe) ni vložil pritožbe v tem delu

Sodišče druge stopnje pritrjuje zagovornici, da so podane bistvene kršitev določb kazenskega postopka s tem, da je sodišče opravilo tajno glavno obravnavo, nato pa ne da bi zaključilo dokazni postopek, dopustila besedo strank, odredilo izpraznitev sodne dvorane ter zatem brez, da bi zaključila tajno obravnavo, razglasilo sodbo. Do izreka sodbe v konkretni zadevi tako sploh ni prišlo, saj sodišče prve stopnje niti ni zaključilo dokaznega postopka, temveč je procesni dejanji besede strank in razglasitev sodbe opravilo v fazi dokaznega postopka, kar je nedopustno. Ob tem je sodišče prve stopnje kršilo tudi obdolženčevo pravico do obrambe in poštenega sojenja, saj v okviru izvajanja besede strank, obdolžencu ni dalo zadnje besede, ki jo je dejansko imel pooblaščenec oškodovanke. Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja v vsaki konkretni situaciji. Zato mora sodišče s tehtnimi razlogi utemeljiti, zakaj šteje, da so določeni stroški nastali po krivdi procesnega udeleženca in torej navesti konkretne okoliščine, iz katerih je razvidno, da je krivdo za njihov nastanek pripisati točno določenemu proces

V skladu s prvim odstavkom 365. člena ZKP se pomote v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom, lahko popravijo s posebnim sklepom. Takšen sklep o popravi sodbe se torej izda le, kadar je podana neskladnost med izrekom pisno izdelane sodbe in izvirnikom, pri čemer do takšne situacije v obravnavani zadevi ni prišlo. Sodišče prve stopnje si je namreč z izpodbijanim sklepom (že drugič) prizadevalo popraviti izrek pisno izdelane sodbe, katera se je dejansko ujemala z izvirnikom. Glede na to, da se je torej zapisnik o razglasitvi sodbe (izvirnik) popolnoma ujemal s pisno izdelano sodbo, pa je sodišče prve stopnje popravni sklep izdalo v nasprotju s prvim odstavkom 365. člena ZKP, saj je popravilo izvirnik, ne pa pisno izdelane sodbe.

Izreku izpodbijane sodbe ni mogoče očitati nerazumljivosti in nasprotovanja samemu sebi zgolj zaradi tega, ker je v odločbi o kazenski sankciji sodišče prve stopnje enotno kazen v pogojni obsodbi izreklo in ne določilo. Sklep o popravi sodbe se izda le, kadar je podana neskladnost med izrekom pisno izdelane sodbe in izvirnikom, pri čemer do te situacije v obravnavani zadevi ni prišlo, saj si je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom prizadevalo popraviti izrek pisno izdelane sodbe, katera se dejansko ujema z izvirnikom.

Z obravnavanim dogodkom je obdolženi z lopato poravnaval kup kamenja. S tem se oškodovanka ni strinjala, zato je med njima najprej prišlo do verbalnega konflikta, nato pa je obdolženi v njeni smeri metal kamenje, kar mu je oškodovanka skušala preprečiti in ga pri tem tudi fotografirala. V teh okoliščinah je nastal sporni posnetek konflikta, pred tem pa še posnetek obdolženca, na katerem ta poravnava kamenje s kupa. Glede na takšno dejansko stanje obdolženi na dvorišču, ki so ga vsi uporabljali, in v konfliktu z oškodovanko, ki ga je obenem fotografirala s telefonom, ni mogel pričakovati popolne zasebnosti, poleg tega pa je oškodovanka snemala (so)lastnino družinskih članov in tudi svojo mater. Zato ne drži, da bi posnetek nastal s kršitvijo obdolženčevih ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, to je pravice do zasebnosti, in zato ne pomeni nedovoljenega dokaza v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, katerega uporaba v postopku bi pomenila bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obravnavani zadevi obdolžencu, sicer v istih krajevnih in časovnih okoliščinah, očitajo drugačna ravnanja kot v predhodnem post

V primeru, ko sodišče obtožencu izreče obsodilno sodbo za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe v manjšem obsegu oziroma za manjšo kriminalno količino, kot ga je bremenila obtožba, ne izreče glede preostanka oprostilno sodbo, temveč le v obrazložitvi sodbe navede razloge za svojo odločitev. O navedenem je bilo že večkrat zavzeto tudi stališče v sodni praksi, in sicer da se za posamezna ravnanja, ki niso dokazana, iz opisa očitanega kaznivega dejanja takšna ravnanja izpustijo, nikakor pa se v tem primeru, poleg obsodilne sodbe, ne izreče še oprostilna sodba.

Ko je torej podana neskladnost med izrekom pisne odločbe in izvirnikom, ki je posledica očitne pisne ali računske pomote, se na podlagi prvega odstavka 365. člena ZKP izda sklep o popravi odločbe, zato v takih primerih ne gre za kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Kot je znano, je lahko pisni odpravek sodbe izdan le na podlagi njegovega razglašenega izvirnika po zapisniku z glavne obravnave ali posebej po zapisniku z razglasitve sodbe. Predmet poprave sodbe po 365. členu ZKP je tako le njen pisni odpravek in ne izvirnik sodbe. Ta je zaradi njegove izvornosti v kakršnemkoli smislu nedotakljiv.

Prepoved reformatio in peius velja v pritožbenem postopku pred sodiščem druge stopnje, v pritožbenem postopku pred sodiščem tretje stopnje, v ponovljenem postopku po razveljavitvi sodbe in tudi v postopku po ugodeni zahtevi za obnovo kazenskega postopka ter zahtevi za varstvo zakonitosti. V bistvu pa je prepoved reformatio in peius glede pritožbenega postopka pred sodiščem druge stopnje odveč. Obdolženec namreč že na podlagi določbe 383. člena ZKP, če je bila vložena pritožba samo v njegovo korist, ne bi mogel priti v slabši položaj; v slabši položaj lahko pride na podlagi uspešne pritožbe, ki jo je tožilec vložil v njegovo škodo. Pač pa učinkuje ta prepoved v novem pritožbenem postopku, ki ga zakon posebej ne ureja, torej po tistem, ko je bila po razveljavitvi sodbe v ponovljenem postopku izdana nova sodba. Če je prva sodba razveljavljena po pritožbi, podani samo v obdolženčevo korist, velja v pritožbenem postopku zoper novo sodbo prepoved reformatio in peius tudi, če sta se pritožili obe stranki in celo, če se je pritožil samo tožilec.

Sodišče je po končani glavni obravnavi 4.4.2018 v obravnavani zadevi (list. št. 148 predmetnega kazenskega spisa) razglasilo sklep (torej ne sodbe), da se obdolžencu na podlagi 375. člena KZ-1 v zvezi z 78. členom KZ izreče vzgojni ukrep - nadzorstvo organa socialnega skrbstva. Na list. št. 162 predmetnega kazenskega spisa pa se nahaja sodba v imenu ljudstva (opremljena z žigom, da gre za izvirnik), od koder izhaja, da je bil obdolžencu že navedeni vzgojni ukrep izrečen s sodbo.