10. člen ZPKri

Tožena stranka je odločitev oprla na ugotovitev, da je status političnega zapornika priznala tožnikovemu očetu in da se je tožnik rodil šele po tem, ko je njegov oče prišel iz zapora. To pa niso tista dejstva, ki so odločilna za odločitev, ali je tožnik upravičen do statusa po ZPKri. Pomembno je, ali je tožnik bivši politični zapornik ali svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, ki lahko po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju uveljavlja družinsko pokojnino. Toženka mora, da bi zadostila zahtevam za obrazložitev upravne odločbe, kot izhajajo iz 214. člena ZUP, ugotoviti, ali je tožnik upravičena oseba glede na določbe 10. člena ZPKri ali ne.

Tožnika ter njuni pokojni starši in sestra, so se skladno z izbiro možnosti izselitve po Londonskem memorandumu, prostovoljno izselili v Italijo oziroma prostovoljno spremenili prebivališče. Na podlagi prošnje mame tožnikov ter na tej podlagi izdane dovolilnice za izselitev, sta tožnika ozemlje takratne Jugoslavije zapustila skupaj s pokojno mamo in sestro dne 5. 9. 1955, oče pa pozneje v letu 1956, kar pomeni, da za čas od 5. 8. 1955 do 31. 8. 1966 (kar tožnika uveljavljata v zahtevku) ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo.

Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da toženka navedenih, pravno relevantnih dejstev ni ugotavljala, ampak je odločitev oprla na ugotovitev, da je status političnega zapornika priznala tožnikovemu očetu in da se je tožnik rodil šele po tem, ko je njegov oče prišel iz zapora. To pa niso tista dejstva, ki so odločilna za odločitev, ali je tožnik upravičen do statusa po ZPKri. Kot je sodišče že pojasnilo, je pomembno, ali je tožnik bivši politični zapornik ali svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, ki lahko po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju uveljavlja družinsko pokojnino.

Obrazložitev izpodbijane odločbe, čeprav je sprejeta v enostopenjskem postopku, bi morala zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP-1. Še toliko bolj je treba na ustrezno obrazložitev akta paziti v primeru, ko je pred sodnim postopkom izpeljan samo enostopenjski upravni postopek; ko torej razlogov odločitve ne more dopolniti drugostopenjski organ. S pozivom toženka ni seznanila tožnice s svojim pravnim stališčem glede tega, ali je lahko stranka v postopku oziroma ali sodi v krog upravičenih oseb iz 10. člena ZPKri (ali je aktivno legitimirana). Ker toženka tožnice ni seznanila s svojim pravnim stališčem glede upravičenosti zahteve in ji tudi ni dala možnosti, da se do njega izjavi, je kršila tožničino pravico do izjave iz 9. člena ZUP oziroma načelo zaslišanja stranke.

Toženka tožnika v postopku ni pozvala na izjasnitev v zvezi s pravnorelevantnim dejanskim stanjem, ki ga je v postopku ugotovila, predvsem v zvezi (s sicer nespornim) dejstvom, da se je tožnik zaposlil, in posledico te ugotovitve, tj. zavrnitvi zahtevka iz tega razloga. Po ugotovitvi, da se je tožnik s 1. 7. 1956 zaposlil, toženka ni navedla razlogov, ki bi takšno odločitev (tj. zavrnitev zahtevka) narekovali. Tožnik tako ni mogel niti razbrati, zakaj bi bila njegova zaposlitev v zatrjevanem obdobju za priznanje statusa po ZPKri pravnorelevantna.

V obravnavanem primeru iz tožbe, izpodbijanega sklepa in spisovne dokumentacije izhaja, da toženka arhivske dokumentacije (arhivskega fonda SI PAK KP 24 Okrajnega ljudskega odbora Koper), na katero je oprla svojo odločitev, pred izdajo sklepa ni vročila tožniku, da se do nje izjavi.

Tožeča stranka v upravnem postopku zatrjuje in dokazuje status bivše politične zapornice, iz obrazložitve tožene stranke pa ne izhaja, zakaj tožena stranka tožeči stranki ni priznala statusa ob njeni ponovni naselitvi v begunsko taborišče. Obrazložitev izpodbijane odločbe tako ne sledi zahtevam prvega odstavka 214. člena ZUP, kar pomeni, da odločitve zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti.

Zakon zahteva, da mora biti zavrnilna odločitev obrazložena tako, da lahko stranka jasno spozna ne le vsebino sprejete odločitve, ampak tudi vse razloge, zaradi katerih je bila takšna odločitev sprejeta. Pri tem se mora organ obrazloženo opredeliti do vseh navedb in vseh dokazov stranke. Le v tem primeru je spoštovana ustavno zagotovljena pravica stranke do enakega varstva pravic in le v tem primeru lahko stranka učinkovito uveljavlja pravico do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije). Po ustaljeni upravnosodni praksi pomanjkljivih razlogov upravnega akta ni mogoče pomembno dopolnjevati oziroma nadomestiti šele z odgovorom na tožbo v upravnem sporu.

Tožena stranka se je pri odločitvi oprla na določbe ZPKri o tem, kdo je lahko stranka v postopku in v skopi obrazložitvi pojasnila, da tožnica pogojev iz 2. člena tega zakona ne izpolnjuje. Stranka v postopku je po ZPKri lahko le oseba, ki je bila sama bivši politični zapornik ali svojci žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja. Svojci bivši političnih zapornikov so upravičene osebe le, če je ta oseba umrla pred vložitvijo zahteve ali med postopkom, gre pa za osebe, ki lahko uveljavljajo družinsko pokojnino po umrli upravičeni osebi. Spisovni podatki kažejo, da tožnica ni bila politična zapornica, pač pa je bil to njen mož, ki je zahtevo za priznanje tega statusa uveljavljal in mu je bil tudi priznan. To pa pomeni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne more biti stranka v postopku, saj ne izpolnjuje pogojev iz 2. člena ZPKri in zato njeno zahtevo utemeljeno zavrgla.

Zahteva tožnice za povrnitev zaplenjenega premoženja ne pomeni zahtevka v smislu (in na podlagi) določil ZPKri, zato je toženka to zahtevo pravilno zavrgla ob smiselni uporabi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Ker zahtevki tožeče stranke ne pomenijo zahtevka v smislu in na podlagi določil ZPKri, ki v tovrstnih postopkih v skladu s četrtim odstavkom 10. člena določa smiselno uporabo ZUP, je bila zahteva tožeče stranke ob smiselni uporabi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavržena.

Tožnica je v vlogi – formularju navajala, da sta bila starša bivša politična zapornika, ki sta umrla pred vložitvijo zahteve, dokazov o tem pa ni predložila, zato prvostopenjski organ ni imel podlage, da odloči o njeni zahtevi, ne da bi prej od tožnice zahteval, da predloži in priskrbi dokaze, ki njene trditve dokazujejo.

Določbe ZPKri in ZSPOZ so v razmerju do splošnih pravil o odškodninski obveznosti lex specialis, kar pomeni, da odškodnine za specifične primere škod, ki jih urejata ta dva zakona, ni mogoče presojati po drugih predpisih (to je po načelih splošnega odškodninskega prava) in da je uveljavljanje pravice do te odškodnine mogoče le v postopku, ki ga določa ta poseben predpis.

Zakon o popravi krivic v skladu s 1. členom ureja pravice le bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja. Kakršnihkoli pravic za osebe, ki naj bi imele status političnega preganjanca, pa po omenjenem zakonu ni mogoče uveljavljati.

Iz določb ZPKri je mogoče sklepati, da v tem zakonu ni zakonske podlage za priznanje statusa svojca pokojnega političnega zapornika in za priznanje pravice do odškodnine iz tega naslova.

ZPKri ne določa statusa svojca pokojnega bivšega političnega zapornika, pač pa status političnega zapornika, status po vojni pobite osebe in status svojca po vojni pobite osebe.

Krog oseb, ki so legitimirani za vložitev zahteve za priznanje statusa političnega zapornika je omejen.

Ker po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju tožnica ni upravičena do družinske pokojnine po pok. tastu, tudi ni po določbah ZPKri upravičena do priznanja statusa svojca po vojni pobite osebe in do odškodnine iz tega naslova.