5. člen ZPKri

V obravnavanem predsodnem postopku je šlo za tretjo istovrstno zahtevo tožnice v zvezi s priznano pokojninsko dobo iz naslova bivše politične zapornice, zato je tožena stranka njeno vlogo pravilno obravnavala kot zahtevo za ponovno odmero višje pokojninske dajatve. Glede na to, da je bilo o pokojninski dajatvi že pravnomočno odločeno, je tožena stranka v predsodnem postopku tožničino zahtevo za odmero višje pokojninske dajatve v skladu z določbami ZUP zakonito zavrgla. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odpravo upravnih odločb tožene stranke, zato ni utemeljen.

Zahteva tožnice za povrnitev zaplenjenega premoženja ne pomeni zahtevka v smislu (in na podlagi) določil ZPKri, zato je toženka to zahtevo pravilno zavrgla ob smiselni uporabi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Določbe ZPKri in ZSPOZ so v razmerju do splošnih pravil o odškodninski obveznosti lex specialis, kar pomeni, da odškodnine za specifične primere škod, ki jih urejata ta dva zakona, ni mogoče presojati po drugih predpisih (to je po načelih splošnega odškodninskega prava) in da je uveljavljanje pravice do te odškodnine mogoče le v postopku, ki ga določa ta poseben predpis.

V konkretnem primeru tožnica ni prisilno delala v gostilni, ampak prostovoljno, zato, da se je preživljala, kar je pravilno ugotovila tudi Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic, kar tudi po mnenju sodišča pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, ki jih tožnica zahteva.

Ker sklep, s katerim se je sodišče izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo pristojnemu delovnemu sodišču, ni sklep, s katerim bi bil postopek končan, revizija zoper tak sklep ni dovoljena. Ker so določbe Zakona o popravi krivic in Zakona o plačilu odškodnine zaradi vojnega in povojnega nasilja lex specialis v razmerju do splošnih pravil o odškodninski odgovornosti, je odločitev o zavrženju tožbe, s katero tožnik v sodnem postopku zahteva povrnitev nepremoženjske škode, pravilna.

Ker je tožena stranka v okviru svojih pristojnosti v celoti ugodila tožnikovi zahtevi za priznanje odškodnine, upravni spor ni dopusten, saj izpodbijana odločba očitno ne posega v pravice ali pravne koristi tožnika, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem sporu.

Odškodnina zajema vse škodne posledice, ki izvirajo iz oškodovančeve osebnosti in so posledice neupravičenega odvzema prostosti. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba vračunati znesek, ki je bil tožniku priznan z upravno odločbo na podlagi ZPKri. ZPKri napotuje na upoštevanje Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja. Ta pa v 5. členu izrecno določa, da gre za odškodnino za telesno in duševno trpljenje žrtev vojnega nasilja. V pravni teoriji je zavzeto stališče, da lahko oškodovanec, če z Državnim pravobranilstvom ne pride do sporazuma, s tožbo uveljavlja tudi višjo odškodnino in tudi takšne oblike škode, ki jih v postopku pred Državnim pravobranilstvom ni uveljavljal.

Ko se uveljavlja odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnika, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika, ni sodne poti.

Tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na izvršitev priznane pravice, to je pokojninske dobe za čas odvzema prostosti v dvojnem štetju, za samo odločanje o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta niso relevantni. Tožnikov ugovor glede nepriznavanja časa, v katerem mu je bilo odvzeto državljanstvo, pa je tožbena novota.

ZPKri ni podlaga za odškodnino - povrnitev nepremičnin, kar pomeni odškodnino za gmotno škodo.

Določbe ZPKri in ZSPOZ so v razmerju do splošnih pravil o odškodninski odgovornosti lex specialis, kar pomeni, da odškodnine za take primere škod (povojni protipravni odvzem življenja v imenu države) ni mogoče presojati po drugih predpisih (se pravi po splošnih načelih o povrnitvi škode) ter da je uveljavljanje te pravice do odškodnine mogoče le v postopku, ki ga določa poseben predpis. Po 3. odstavku 11. člena ZSPOZ pa se pri odločanju priznanja statusa svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja in o pravici do odškodnine uporabljajo določila zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

Če je tožnikova zahteva takšna, da je o njej moč odločiti po določbah ZPKri, ki urejajo postopek revizije kazenske sodbe, to izključi stvarno pristojnost Komisije za popravo krivic, ki je po ZPKri pristojna odločati o statusu političnega zapornika v upravnem postopku.

Za uveljavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika, ni predvidena sodna temveč upravna pot po specialnih predpisih - ZPKri (Uradni list RS, št. 59/96) v zvezi z ZSPOZ (Uradni list RS, št. 18/2001).

Iz določb ZPKri je mogoče sklepati, da v tem zakonu ni zakonske podlage za priznanje statusa svojca pokojnega političnega zapornika in za priznanje pravice do odškodnine iz tega naslova.

Določba 1. odstavka 20. člena ZPKri je torej posebnega značaja, uporabljiva le za upravičence iz tega zakona, zato ima po splošnem pravnem pravilu lex specialis derogat legem generalis značaj posebne norme. Z njo je zakonodajalec želel v 2. členu ZPKri opredeljenim kategorijam neopravičeno obsojenih oseb omogočiti upokojevanje pod ugodnejšimi pogoji, kot so določeni v splošnih predpisih. Zato določb 302. člena ZPIZ (1992) oziroma 390. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati tako kot je to storilo sodišče druge stopnje. Ob njihovi uporabi je prezrlo določbe kasneje sprejetega ZPKri, ki ureja v odnosu na sistemski zakon (lex generalis) priznanje pokojninske dobe v korist v zakonu navedenih kategorij žrtev - torej za določen ožji segment oseb - iz specifičnih razlogov (lex specialis). Zato ima ta - specialni - zakon prednost pred splošnim zakonom, ki ga v določenem delu torej razveljavlja.

Glede na navedbe v tožbi in predložena dokazila (sklep komisije za izvajanje zakona o popravi krivic z dne 16.2.1999, izvensodni zahtevek z dne 22.8.2001, in predlagane dokaze v tožbi) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP) in zato tožbo zavrglo (274. člen ZPP). Pravico do povrnitve škode svojcem po vojni pobitih oseb in postopek za uveljavljanje teh pravic in organe, ki odločajo o teh pravicah, določa ZPKri (1. člen). 5. člen navedenega zakona določa, da oseba, ki se ji na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika oziroma svojca po vojni pobite osebe, ima pravico do odškodnine (prvi odstavek), nato ima določbe o sklenitvi poravnave (drugi odstavek), medtem ko tretji odstavek tega člena določa, da "višino odškodnine in postopek za uveljavljanje pravice do odškodnine določa in ureja zakon, ki ureja sklad za poplačilo vojne odškodnine". Po 9. členu ZPKri odloča o priznanju statusa po vojni pobite osebe (oziroma svojca) ter o pravici do odškodnine posebna komisija. Slednja je tožnikoma tudi zdala sklep po 17. členu ZPKri (priloga A 2). ZSPOZ določa način zagotavljanja sredstev za

V ZPKri ni podlage za povrnitev škode zaradi izpada osebnih dohodkov v času nemožnosti zaposlitve po prestani kazni. Odškodnino, prejeto na podlagi sklenjene poravnave, ki se nanaša na neupravičen zapor, je šteti za odškodnino, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika.

Sodba sodišča prve stopnje ni nezakonita le zato, ker jo je oprlo sodbo na zakon, ki je dokazoval glede določitve odškodnine na določbe drugega zakona, ki pa ga ob odločanju upravnega organa še ni bilo.

Tožena stranka je tožnikovemu očetu priznala status po vojni pobite osebe, tožniku pa status svojca po vojni pobite osebe ter pravico do odškodnine, za kar je v določbah ZPKri imela pravno podlago.

Samo ugovor, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo zaradi šikaniranja, ne more zadoščati za priznanje pravic po ZPKri. Ker je šele 29.3.2001 stopil v veljavo Zakon o poplačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, prej o odškodnini ni bilo možno odločiti.