118. člen KZ

Obsojenčeve kritike (upravičene ali neupravičene) glede ravnanja in ukrepov oblasti ter njegovo mnenje o takratnih razmerah v državi in družbi, ni mogoče šteti med izvršitvena ravnanja po 118. členu KZ.

Za storitev kaznivega dejanja sovražne propagande se je zahteval motiviran naklep izpodkopati oblast delovnega ljudstva.

Bistvo kaznivega dejanja sovražne propragande je bilo, da je storilec z eno izmed izvršitvenih oblik delal propagando, ki je bila usmerjena proti državni in družbeni ureditvi. Subjektivni namen kaznivega dejanja je bil izražen v namenu izpodkopavanja oblasti delovnega ljudstva ter ostalih v zakonu naštetih dejavnostih, izvršena propaganda pa je morala biti tudi takšna, da je bila primerna za uresničitev navedenega cilja.

Ravnanje obsojencev, opisano v izreku sodbe, ni predstavljalo propagandnega delovanja po prvem odstavku 118. člena KZ-51, ampak le uresničevanje ustavne pravice svobode govora in združevanja.

Obsojenčevih stališč in z njimi povezanih izjav glede takratnega delovanja političnih oblasti in stanja v državi, ki ne presegajo okvirov uresničevanja ustavne pravice svobode govora in združevanja, ni mogoče opredeliti kot širjenje „drugih ljudstvu in državi sovražnih idej“ in s tem kot kaznivo dejanje sovražne propagande po drugem odstavku 118. člena KZ-51.

Izražanje kritike razmer v državi še ne predstavlja kaznivega dejanja sovražne propagande.

Vsako izjavljanje o družbenih razmerah, četudi kritično, še ni propaganda.

Ker iz izreka kaznivega dejanja sovražne propagande po 1. odstavku 118. člena KZ/51 ni razviden opis namena izpodkopati oblast, obrambno moč ali gospodarski temelj oziroma bratstvo in enotnost, v tem delu niso opisani vsi znaki kaznivega dejanja. Zato je podana kršitev kazenskega zakona, saj očitano dejanje ni kaznivo dejanje.

Iz splošnega razumevanja pojma propaganda in v KZ-51 določenih elementov kaznivega dejanja sovražne propagande je treba šteti, da je propaganda izražanje ali sporočanje določenih dejstev zaradi pridobivanja pristašev za neko aktivnost. Medsebojnih pogovorov treh mladih ljudi, ki so služili vojaški rok v letu 1951 ne glede na večjo ali manjšo kritičnost do takratnih razmer v državi in vojski, ni mogoče šteti za propagando. Toliko bolj to velja za zasebna pisma svojcem ali prijateljem.

Ker obsojenčeve ocene in mnenja o družbenopolitičnih razmerah niso predstavljale izvajanja propagande v smislu pridobivanja pristašev za nasilno ali protiustavno spreminjanje družbene ali državne ureditve ali za rušenje, spremembe oziroma razbijanje drugih objektov varstva, ni podano kaznivo dejanje sovražne propagande po 1. odstavku 118. člena KZ-51.

Pravnomočna sodba sicer pravilno ugotavlja, da je bilo obsojenčevo obširno pisanje sramotilni spis. Njegov spis, v katerem je izražal kritične misli do anomalij tedanje družbe, je bil naperjen le proti komunizmu, torej politični podlagi tedanje družbe, ne pa tudi proti tedanji družbeni in državni ureditvi sami, kot je ta bila določena v ustavah FLRJ in LRS iz let 1946 oziroma 1947 ter v zveznem in republiškem ustavnem zakonu iz leta 1953. Kaznivo dejanje sovražne propagande po členu 118/I KZ/1951 je bilo namenski delikt in je bilo podano le tedaj, če je imel storilec poseben namen, da bi izpodkopal oblast delovnega ljudstva ali gospodarski temelj socialistične graditve, to je z ustavo določeno ureditev države. S tem ko je napadena sodba obsojenčev namen in to ne le v izreku, marveč tudi v obrazložitvi, ugotavljala le na podlagi same vsebine izjave, ne da bi nedvomno ugotavljala njegov namen kot subjektivni element tega kaznivega dejanja, pa je ravnala tudi v nasprotju že s tedanjo sodno prakso.