2. člen ZPKri

Navedbe, ki jih je podal tožnik v postopku pred Komisijo, kakor tudi navedbe, ki jih podaja v tej zadevi v zvezi s smrtjo sina A. A. dne 12. 6. 1981, ne utemeljujejo zahtevka, da se A. A. prizna status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja po ZPKri. Priznanja tega statusa A. A. ne utemeljujejo niti trditve, da naj bi ta ob kopanju v reki Soči dne 12. 6. 1981 umrl zaradi neskrbnega oziroma malomarnega ravnanja šole, ki jo je tedaj obiskoval ali dijaškega doma, kjer je tedaj prebival, kot tudi ne trditve, da naj bi ga fantje na pikniku vrgli v Sočo. Te trditve tožnika o sicer tragičnem dogodku še ne pomenijo, da je bil A. A. usmrčen brez obsodbe sodišča, neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov. Da bi bil A. A. iz teh razlogov usmrčen, tožnik ne zatrjuje niti v tožbi niti nazadnje v vlogi z dne 28. 4. 2024. V njej le na splošno omenja fašizem, komunizem in terorizem, a teh ne povezuje z A. A. Že iz trditvene podlage tožnika tako izhaja, da tožba ni utemeljena. K temu sodišče še dodaja, da je sankcioniranje morebitnih protipravnih ravnanj šole, dijaškega doma ali sošolcev A. A., na kar se sklicuje

Toženka pravnorelevantnih dejstev ni ugotavljala, ampak je odločitev v zavrnilnem delu oprla na ugotovitev, da je status političnega zapornika do določenega časovnega obdobja priznala že tožničinemu očetu. To pa niso tista dejstva, ki so odločilna za odločitev, ali je tožnica upravičena do statusa po ZPKri. Kot je sodišče že pojasnilo, je pomembno, ali je vlagatelj bivši politični zapornik ali svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, ki lahko po predpisih o pokojninskem ali invalidskem zavarovanju uveljavlja družinsko pokojnino.

Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da toženka navedenih, pravno relevantnih dejstev ni ugotavljala, ampak je odločitev oprla na ugotovitev, da je status političnega zapornika priznala tožnikovemu očetu in da se je tožnik rodil šele po tem, ko je njegov oče prišel iz zapora. To pa niso tista dejstva, ki so odločilna za odločitev, ali je tožnik upravičen do statusa po ZPKri. Kot je sodišče že pojasnilo, je pomembno, ali je tožnik bivši politični zapornik ali svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, ki lahko po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju uveljavlja družinsko pokojnino.

Tožnik se je skupaj s starši prostovoljno, na podlagi prošnje očeta in izdane dovolilnice za izselitev, izselil v Italijo, in sicer pod pogoji Londonskega memoranduma. Razlogi za izselitev pa, glede na prej citirane določbe ZPKri, ne predstavljajo pogojev za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, kot je zahteval tožnik, zato je toženka tudi po presoji sodišča zahtevo tožnika utemeljeno zavrnila. Tudi iz sodne prakse tukajšnjega sodišča izhaja, da izbira možnosti selitve po Londonskem memorandumu pomeni prostovoljno selitev oziroma spremembo prebivališča.

Starši tožnice niso bili obsojeni v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti niti jim ni bila prostost odvzeta v času, ko bi ti postopki potekali. Tožnica tudi ne trdi, da bi bili njeni starši v upravnokazenskem postopku kaznovani na odvzem prostosti ali da bi jim bil v upravnokazenskem postopku izrečen ukrep določitve prebivališča ali da bi bili poslani na opravljanje družbeno koristnega dela. Ne trdi, da bi bili sploh v prekrškovnem postopku. Če sta bila tožničina starša na nek način prisiljena izkoristiti možnost, ki jim jo je dal Londonski memorandum, pa četudi zaradi nevzdržnih življenjskih razmer, to še vedno ne ustreza okoliščinam, ki morajo biti podane po 2. in 4. členu ZPKri, da bi se lahko štela za politična zapornika.

Tožnik bi za priznanje statusa bivšega političnega zapornika moral dokazati, glede na prvi odstavek 2. člena ZPKri, da je bil vzrok odhoda ravnanje, ki se je nad njegovo družino izvajalo. Opisano ravnanje pa bi moralo biti "neupravičeno" in "v nasprotju z načeli in pravili pravne države zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov", kar bi posledično pomenilo, "da mu je bil izrečen ukrep določitve prebivališča". Te neposrednosti, ki je za pravilno uporabo prvega odstavka 2. člena ZPKri pogoj, pa tožnik z opisom razmer v Sloveniji pred odhodom v Italijo, ni izkazal.

Obrazložitev izpodbijane odločbe, čeprav je sprejeta v enostopenjskem postopku, bi morala zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP-1. Še toliko bolj je treba na ustrezno obrazložitev akta paziti v primeru, ko je pred sodnim postopkom izpeljan samo enostopenjski upravni postopek; ko torej razlogov odločitve ne more dopolniti drugostopenjski organ. S pozivom toženka ni seznanila tožnice s svojim pravnim stališčem glede tega, ali je lahko stranka v postopku oziroma ali sodi v krog upravičenih oseb iz 10. člena ZPKri (ali je aktivno legitimirana). Ker toženka tožnice ni seznanila s svojim pravnim stališčem glede upravičenosti zahteve in ji tudi ni dala možnosti, da se do njega izjavi, je kršila tožničino pravico do izjave iz 9. člena ZUP oziroma načelo zaslišanja stranke.

Tožnica se je skupaj z možem prostovoljno, na podlagi svoje prošnje in izdane dovolilnice za izselitev, izselila v Italijo. Razlogi za izselitev ne predstavljajo pogojev za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, kot je zahtevala tožnica. Pri pregledu izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa bivše politične zapornice, so relevantne določbe ZPKri, zato je nepravilen zaključek tožnice, da status istrskega begunca pomeni dokazovanje izpolnjevanja vsebinskih pogojev po ZPKri, saj iz ZPKri navedeno ne izhaja.

Za presojo upravičenosti tožnikove zahteve je bistveno, kako status bivšega političnega zapornika opredeljuje ZPKri. Kot izhaja iz povzetega prvega odstavka 2. člena ZPKri, se status političnega zapornika nanaša le na odvzem prostosti in temu položaju enakovredne situacije, kot jih določa zakon in ki so se zgodile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990. Za odločitev zato niso relevantne tožnikove navedbe o preganjanju pred 15. 5. 1945.

Tožnika, njuna starša in stara mama so se skladno z izbiro možnosti izselitve po Londonskem memorandumu prostovoljno izselili v Italijo oziroma prostovoljno spremenili prebivališče. Na podlagi prošnje očeta tožnikov ter na tej podlagi izdane dovolilnice za izselitev, so ozemlje takratne Jugoslavije zapustili dne 15. 7. 1955, kar pomeni, da za čas od 30. 10. 1955 do 29. 10. 1958 (kar tožnika uveljavljata v zahtevku) ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo.

Tožnik se je v spornem času prostovoljno, na podlagi svoje prošnje in izdane dovolilnice za izselitev, izselil v Italijo oziroma prostovoljno spremenil prebivališče. Tako že iz tega razloga glede na določbe ZPKri niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, kot je zahteval tožnik, zato je toženka po presoji sodišča tožnikovo zahtevo utemeljeno zavrnila.

Iz izpodbijanega akta in spisovnih podatkov izhaja, da je bil tožnik s sodbo Vojaškega disciplinskega sodišča obsojen na disciplinsko kazen vračanja na formacijsko mesto neposredno nižjega čina za čas 2 leti. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni bil bivši politični zapornik v smislu prvega odstavka 2. člena oziroma prvega odstavka 4. člena ZPKri po presoji sodišča pravilna. Zato je tožena stranka tožnikov zahtevek za priznanje statusa bivšega političnega zapornika utemeljeno zavrnila.

Tožena stranka se je pri odločitvi oprla na določbe ZPKri o tem, kdo je lahko stranka v postopku in v skopi obrazložitvi pojasnila, da tožnica pogojev iz 2. člena tega zakona ne izpolnjuje. Stranka v postopku je po ZPKri lahko le oseba, ki je bila sama bivši politični zapornik ali svojci žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja. Svojci bivši političnih zapornikov so upravičene osebe le, če je ta oseba umrla pred vložitvijo zahteve ali med postopkom, gre pa za osebe, ki lahko uveljavljajo družinsko pokojnino po umrli upravičeni osebi. Spisovni podatki kažejo, da tožnica ni bila politična zapornica, pač pa je bil to njen mož, ki je zahtevo za priznanje tega statusa uveljavljal in mu je bil tudi priznan. To pa pomeni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne more biti stranka v postopku, saj ne izpolnjuje pogojev iz 2. člena ZPKri in zato njeno zahtevo utemeljeno zavrgla.

Zahteva tožnice za povrnitev zaplenjenega premoženja ne pomeni zahtevka v smislu (in na podlagi) določil ZPKri, zato je toženka to zahtevo pravilno zavrgla ob smiselni uporabi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Tožnica je v vlogi – formularju navajala, da sta bila starša bivša politična zapornika, ki sta umrla pred vložitvijo zahteve, dokazov o tem pa ni predložila, zato prvostopenjski organ ni imel podlage, da odloči o njeni zahtevi, ne da bi prej od tožnice zahteval, da predloži in priskrbi dokaze, ki njene trditve dokazujejo.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožničin oče ubit 20. 9. 1944, status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja po ZPKri pa se nanaša zgolj na čas od 5. 5. 1945 do 2. 7 1990. Način odločitve tožene stranke, da se zahteva zavrže, je sicer napačen in bi izrek moral vsebovati vsebinsko odločitev. Ne glede na to pa se odločitev da preizkusiti, saj iz sklepa izhaja, da pokojni oče tožnice in s tem tudi tožnica ne izpolnjujeta pogojev, ki jih ZPKri zahteva za priznanje statusa žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja oziroma statusa svojca omenjene žrtve. Tožnica torej s svojim zahtevkom na podlagi ZPKri ne more uspeti, kar je bistveno za odločitev. Potrdilo o statusu žrtve vojnega nasilja, ki ga je priložila k tožbi, pa je bilo očitno izdano na podlagi ŽVN in ne ZPKri, zato za ta postopek ni relevantno.

V konkretnem primeru tožnica ni prisilno delala v gostilni, ampak prostovoljno, zato, da se je preživljala, kar je pravilno ugotovila tudi Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic, kar tudi po mnenju sodišča pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, ki jih tožnica zahteva.

Zahteva tožnice ne vsebuje zahtevka za priznanje statusa bivše politične zapornice in iz tega statusa izvirajočih pravic, temveč zahtevek za odškodnino zaradi smrti obeh bratov, o čemer pa organ sploh ni odločal. V postopku je bila tako storjena kršitev pravil postopka, ki je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, saj se sklepa zato ne da preizkusiti.

Vloga se po določbah 15. člena ZPKri in po določbah ZUP, ki se v postopku po ZPKri uporabljajo subsidiarno, zavrže samo v primeru, če niso izpolnjene procesne predpostavke. V konkretnem primeru pa se je o delu zahteve, to je o priznanju statusa politične zapornice tožnikovi materi, odločalo po vsebini, zato je način odločitve (da se zahteva zavrže) v tem delu napačen. Iz upravnih spisov sledi, da tožnik na zaslišanjih prič ni bil navzoč niti ni bil seznanjen s tem, kar so priče izpovedale, in ne z rezultatom poizvedb, opravljenih po uradni dolžnosti. Ni mu torej bila dana možnost, da se udeleži postopka in se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar je po določbah 237. člena ZUP absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Bistveno pomanjkljivi so tudi razlogi za odločitev, saj se v izpodbijanem sklepu presodi in upošteva le podatke, pridobljene iz Arhiva, ne presodi pa se ostalih izvedenih dokazov, to je zapisnikov o zaslišanju dveh predlaganih prič in dokazil (izjav istih oseb), ki jih je tožnik priložil zahtevi. Zlasti se ne oceni razhajanj med vsebino njunih izpovedb na zaslišanju in med vsebino njunih izjav, priloženih zahtevi. Izjave pa

Tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na izvršitev priznane pravice, to je pokojninske dobe za čas odvzema prostosti v dvojnem štetju, za samo odločanje o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta niso relevantni. Tožnikov ugovor glede nepriznavanja časa, v katerem mu je bilo odvzeto državljanstvo, pa je tožbena novota.