4. člen ZPKri

Navedbe, ki jih je podal tožnik v postopku pred Komisijo, kakor tudi navedbe, ki jih podaja v tej zadevi v zvezi s smrtjo sina A. A. dne 12. 6. 1981, ne utemeljujejo zahtevka, da se A. A. prizna status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja po ZPKri. Priznanja tega statusa A. A. ne utemeljujejo niti trditve, da naj bi ta ob kopanju v reki Soči dne 12. 6. 1981 umrl zaradi neskrbnega oziroma malomarnega ravnanja šole, ki jo je tedaj obiskoval ali dijaškega doma, kjer je tedaj prebival, kot tudi ne trditve, da naj bi ga fantje na pikniku vrgli v Sočo. Te trditve tožnika o sicer tragičnem dogodku še ne pomenijo, da je bil A. A. usmrčen brez obsodbe sodišča, neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov. Da bi bil A. A. iz teh razlogov usmrčen, tožnik ne zatrjuje niti v tožbi niti nazadnje v vlogi z dne 28. 4. 2024. V njej le na splošno omenja fašizem, komunizem in terorizem, a teh ne povezuje z A. A. Že iz trditvene podlage tožnika tako izhaja, da tožba ni utemeljena. K temu sodišče še dodaja, da je sankcioniranje morebitnih protipravnih ravnanj šole, dijaškega doma ali sošolcev A. A., na kar se sklicuje

Tožnik se je skupaj s starši prostovoljno, na podlagi prošnje očeta in izdane dovolilnice za izselitev, izselil v Italijo, in sicer pod pogoji Londonskega memoranduma. Razlogi za izselitev pa, glede na prej citirane določbe ZPKri, ne predstavljajo pogojev za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, kot je zahteval tožnik, zato je toženka tudi po presoji sodišča zahtevo tožnika utemeljeno zavrnila. Tudi iz sodne prakse tukajšnjega sodišča izhaja, da izbira možnosti selitve po Londonskem memorandumu pomeni prostovoljno selitev oziroma spremembo prebivališča.

Starši tožnice niso bili obsojeni v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti niti jim ni bila prostost odvzeta v času, ko bi ti postopki potekali. Tožnica tudi ne trdi, da bi bili njeni starši v upravnokazenskem postopku kaznovani na odvzem prostosti ali da bi jim bil v upravnokazenskem postopku izrečen ukrep določitve prebivališča ali da bi bili poslani na opravljanje družbeno koristnega dela. Ne trdi, da bi bili sploh v prekrškovnem postopku. Če sta bila tožničina starša na nek način prisiljena izkoristiti možnost, ki jim jo je dal Londonski memorandum, pa četudi zaradi nevzdržnih življenjskih razmer, to še vedno ne ustreza okoliščinam, ki morajo biti podane po 2. in 4. členu ZPKri, da bi se lahko štela za politična zapornika.

Tožnik bi za priznanje statusa bivšega političnega zapornika moral dokazati, glede na prvi odstavek 2. člena ZPKri, da je bil vzrok odhoda ravnanje, ki se je nad njegovo družino izvajalo. Opisano ravnanje pa bi moralo biti "neupravičeno" in "v nasprotju z načeli in pravili pravne države zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov", kar bi posledično pomenilo, "da mu je bil izrečen ukrep določitve prebivališča". Te neposrednosti, ki je za pravilno uporabo prvega odstavka 2. člena ZPKri pogoj, pa tožnik z opisom razmer v Sloveniji pred odhodom v Italijo, ni izkazal.

Obrazložitev izpodbijane odločbe, čeprav je sprejeta v enostopenjskem postopku, bi morala zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP-1. Še toliko bolj je treba na ustrezno obrazložitev akta paziti v primeru, ko je pred sodnim postopkom izpeljan samo enostopenjski upravni postopek; ko torej razlogov odločitve ne more dopolniti drugostopenjski organ. S pozivom toženka ni seznanila tožnice s svojim pravnim stališčem glede tega, ali je lahko stranka v postopku oziroma ali sodi v krog upravičenih oseb iz 10. člena ZPKri (ali je aktivno legitimirana). Ker toženka tožnice ni seznanila s svojim pravnim stališčem glede upravičenosti zahteve in ji tudi ni dala možnosti, da se do njega izjavi, je kršila tožničino pravico do izjave iz 9. člena ZUP oziroma načelo zaslišanja stranke.

Tožnica se je skupaj z možem prostovoljno, na podlagi svoje prošnje in izdane dovolilnice za izselitev, izselila v Italijo. Razlogi za izselitev ne predstavljajo pogojev za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, kot je zahtevala tožnica. Pri pregledu izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa bivše politične zapornice, so relevantne določbe ZPKri, zato je nepravilen zaključek tožnice, da status istrskega begunca pomeni dokazovanje izpolnjevanja vsebinskih pogojev po ZPKri, saj iz ZPKri navedeno ne izhaja.

Za presojo upravičenosti tožnikove zahteve je bistveno, kako status bivšega političnega zapornika opredeljuje ZPKri. Kot izhaja iz povzetega prvega odstavka 2. člena ZPKri, se status političnega zapornika nanaša le na odvzem prostosti in temu položaju enakovredne situacije, kot jih določa zakon in ki so se zgodile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990. Za odločitev zato niso relevantne tožnikove navedbe o preganjanju pred 15. 5. 1945.

Po presoji sodišča izpodbijani akt v zavrnilnem delu ne navaja zadostnih razlogov za sprejeto odločitev, zaradi česar ga v tem delu ni mogoče preizkusiti. Po mnenju sodišča zgolj izselitev iz begunskega taborišča Cremono samo po sebi še ne pomeni, da so prenehale tudi okoliščine določitve prebivališča. Dejansko stanje glede bivanja tožnikov v zasilnem stanovanju v Miljah ter nato v barakah begunskega taborišča Lazaret je po presoji sodišča ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka mora zato v ponovljenem postopku ugotoviti ali so tožniki prostovoljno zapustili begunsko taborišče Cremono ali so bili v to prisiljeni ter raziskati dejansko stanje glede razmer, v katerih so bivali v zasilnem stanovanju v Miljah in v barakah begunskega taborišča Lazaret.

Tožnik se je v spornem času prostovoljno, na podlagi svoje prošnje in izdane dovolilnice za izselitev, izselil v Italijo oziroma prostovoljno spremenil prebivališče. Tako že iz tega razloga glede na določbe ZPKri niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, kot je zahteval tožnik, zato je toženka po presoji sodišča tožnikovo zahtevo utemeljeno zavrnila.

Tožena stranka se je pri odločitvi oprla na določbe ZPKri o tem, kdo je lahko stranka v postopku in v skopi obrazložitvi pojasnila, da tožnica pogojev iz 2. člena tega zakona ne izpolnjuje. Stranka v postopku je po ZPKri lahko le oseba, ki je bila sama bivši politični zapornik ali svojci žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja. Svojci bivši političnih zapornikov so upravičene osebe le, če je ta oseba umrla pred vložitvijo zahteve ali med postopkom, gre pa za osebe, ki lahko uveljavljajo družinsko pokojnino po umrli upravičeni osebi. Spisovni podatki kažejo, da tožnica ni bila politična zapornica, pač pa je bil to njen mož, ki je zahtevo za priznanje tega statusa uveljavljal in mu je bil tudi priznan. To pa pomeni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne more biti stranka v postopku, saj ne izpolnjuje pogojev iz 2. člena ZPKri in zato njeno zahtevo utemeljeno zavrgla.

Tožnica je v vlogi – formularju navajala, da sta bila starša bivša politična zapornika, ki sta umrla pred vložitvijo zahteve, dokazov o tem pa ni predložila, zato prvostopenjski organ ni imel podlage, da odloči o njeni zahtevi, ne da bi prej od tožnice zahteval, da predloži in priskrbi dokaze, ki njene trditve dokazujejo.

Za priznanje statusa političnega zapornika je odločilnega pomena odvzem prostosti oziroma bivanje v taboriščih kot politični begunci, kot to v utemeljitvi izpodbijanega sklepa navaja toženka, takšnih okoliščin pa tožnica niti ne zatrjuje. Zgolj odraščanje brez enega od staršev, ki mu je sicer priznan status bivšega političnega zapornika po ZPKri, pa po določbah tega zakona ni okoliščina, ki bi utemeljevala priznanje statusa bivšega političnega zapornika in posledično pravic, ki iz takšnega statusa izhajajo, tudi otrokom takšnega starša.

Iz določb ZPKri je mogoče sklepati, da v tem zakonu ni zakonske podlage za priznanje statusa svojca pokojnega političnega zapornika in za priznanje pravice do odškodnine iz tega naslova.

Iz določb ZPKri, zlasti 6. člena, je razvidno, da je za obdobje priznanja statusa pomemben čas dejanskega odvzema prostosti in ne morebitno drugo obdobje, kakor bi izviralo iz odločitev državnih organov.

Tožnik kot vojaški obveznik, ki je bil vpoklican na redno služenje vojaškega roka, ni oseba v smislu določb ZPKri.

Sklep Vlade RS o razrešitvi dolžnosti namestnika predsednika in o imenovanju novega namestnika predsednika Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic nima značaja upravne odločbe po ZUP, saj ga kot takega ne označujeta ZPKri (9. člen), niti sklep Vlade RS o ustanovitvi navedene komisije in o imenovanju predsednika, namestnika predsednika in članov komisije z dne 11.9.1997.