1. člen ZPKri

Prvi odstavek 6. člena ZPKri je treba razlagati tako, da se priznana pokojninska doba šteje za "pokojninsko dobo brez dokupa" v smislu četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se lahko pokojninska doba, ki je bila tožniku priznana na podlagi Zakona o popravi krivic (ZPKri) v dvojnem trajanju, izenači s pokojninsko dobo brez dokupa iz četrtega odstavka 27. člena po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2).

Pritožba utemeljeno opozarja, da pokojninske dobe, ki je bila tožniku priznana s sklepom z dne 5. 4. 2005 ni mogoče šteti kot dobo z dokupom. Navedena doba je bila tožniku priznana že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Namen priznanja te dobe pa je razviden iz prvega člena ZPKri, kjer je določeno, da ta zakon ureja pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, postopek za uveljavljanje teh pravic ter organe, ki odločajo o teh pravicah. V prvem odstavku 6. člena je nadalje določeno, da državljanu Republike Slovenije, ki se mu na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika, se v pokojninsko dobo šteje čas dejanskega odvzema prostosti kot tudi čas, v katerem mu je bila iz tega razloga v predkazenskem in preiskovalnem postopku pred odvzemom prostosti in po prenehanju odvzema prostosti onemogočena zaposlitev oziroma opravljanje samostojne dejavnosti, če to lahko vpliva na pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Čas dejanskega odvzema prostosti v preiskovalnem zaporu, s prisilnim delom in v delovnem koncentracijskem taborišču se osebi

Pomanjkljivo obrazložena odločba pomeni bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere se odločbe ne da preizkusiti. Ne glede na to, da ne gre za vsebinsko odločitev, bi morala tožena stranka upoštevati prej določbe ZUP. Glede na to, da je o prvem zahtevku odločala Upravna enota Šmarje pri Jelšah po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja in da je za odločanje o spornem zahtevku pristojna tožena stranka (Vlada Republike Slovenije - Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic), zahtevek pa tožnica vlaga po Zakonu o popravi krivic, sodišče ni moglo na podlagi takšne pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe preizkusiti njene zakonitosti.

Zahteva za izplačilo odškodnine zaradi trajne zdravstvene poškodbe iz JNA v letu 1988 ni upravna stvar, o kateri bi odločala tožena stranka na podlagi ZPKri.

Zahteva tožnice za povrnitev zaplenjenega premoženja ne pomeni zahtevka v smislu (in na podlagi) določil ZPKri, zato je toženka to zahtevo pravilno zavrgla ob smiselni uporabi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu. Revidentove zahteve po vsebini očitno ne sodijo med pravice, ki jih ureja ZPKri. To pa hkrati pomeni, da v obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi (ki je enaka višini enega izmed zahtevkov, ki so bili zavrženi, in presega 20.000 EUR). Revident pomembnih pravnih vprašanj ni izpostavil na zahtevan način. Če pa morda meri na vprašanje, ali njegovi zahtevki predstavljajo pravice, ki jih ureja ZPKri in o katerih je pristojna odločati Komisija, pa je odgovor jasen že z branjem določbe 1. člena ZPKri. Revident zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ni konkretiziral, zlasti pa zatrjevanih posledic ni z ničemer izkazal. Glede sklicevanja na okoliščine, ki naj bi jih zatrjeval že v tožbi, pa Vrhovno sodišče poudarja, da je revizija samostojno (izredno) pravno sredstvo, katerega predmet je sodba sodišča prve stopnje. Zato se revident (tudi pri utemeljevanju dovoljenosti revizije) ne more sklicevati na navedbe, argumente in razloge, ki jih je na

Določbe ZPKri in ZSPOZ so v razmerju do splošnih pravil o odškodninski obveznosti lex specialis, kar pomeni, da odškodnine za specifične primere škod, ki jih urejata ta dva zakona, ni mogoče presojati po drugih predpisih (to je po načelih splošnega odškodninskega prava) in da je uveljavljanje pravice do te odškodnine mogoče le v postopku, ki ga določa ta poseben predpis.

Ko se uveljavlja odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnika, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika, ni sodne poti.

Če okoliščine, ki jih prosilec navaja, niso zajete v ZPKri, se prošnja zavrže.

Določbe ZPKri in ZSPOZ so v razmerju do splošnih pravil o odškodninski odgovornosti lex specialis, kar pomeni, da odškodnine za take primere škod (povojni protipravni odvzem življenja v imenu države) ni mogoče presojati po drugih predpisih (se pravi po splošnih načelih o povrnitvi škode) ter da je uveljavljanje te pravice do odškodnine mogoče le v postopku, ki ga določa poseben predpis. Po 3. odstavku 11. člena ZSPOZ pa se pri odločanju priznanja statusa svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja in o pravici do odškodnine uporabljajo določila zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

Iz določb ZPKri je mogoče sklepati, da v tem zakonu ni zakonske podlage za priznanje statusa svojca pokojnega političnega zapornika in za priznanje pravice do odškodnine iz tega naslova.

Glede na navedbe v tožbi in predložena dokazila (sklep komisije za izvajanje zakona o popravi krivic z dne 16.2.1999, izvensodni zahtevek z dne 22.8.2001, in predlagane dokaze v tožbi) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP) in zato tožbo zavrglo (274. člen ZPP). Pravico do povrnitve škode svojcem po vojni pobitih oseb in postopek za uveljavljanje teh pravic in organe, ki odločajo o teh pravicah, določa ZPKri (1. člen). 5. člen navedenega zakona določa, da oseba, ki se ji na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika oziroma svojca po vojni pobite osebe, ima pravico do odškodnine (prvi odstavek), nato ima določbe o sklenitvi poravnave (drugi odstavek), medtem ko tretji odstavek tega člena določa, da "višino odškodnine in postopek za uveljavljanje pravice do odškodnine določa in ureja zakon, ki ureja sklad za poplačilo vojne odškodnine". Po 9. členu ZPKri odloča o priznanju statusa po vojni pobite osebe (oziroma svojca) ter o pravici do odškodnine posebna komisija. Slednja je tožnikoma tudi zdala sklep po 17. členu ZPKri (priloga A 2). ZSPOZ določa način zagotavljanja sredstev za

V ZPKri ni podlage za povrnitev škode zaradi izpada osebnih dohodkov v času nemožnosti zaposlitve po prestani kazni. Odškodnino, prejeto na podlagi sklenjene poravnave, ki se nanaša na neupravičen zapor, je šteti za odškodnino, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika.

Zahteva za revizijo po ZPKri se sme vložiti le ob pogoju, da se zloraba kazenske zakonodaje ne more uveljavljati z drugim izrednim pravnim sredstvom po določbah ZKP.