UPRS Sodba I U 1009/2019-17

Tožba se zavrne.

Dosedanji tek postopka

1Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 1974 do 1977. Sklenila je še, da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

2Toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzema vsebino tožnikove zahteve, in sicer da je že dobil odškodnino za čas ko je bil 8 mesecev po nedolžnem v zaporu, da je leta 1974 v ... v Zagorju opravljal inventuro, da je imel takrat vročino 38 – 39 stopinj C, da mu je šef rekel, da mora kljub temu delati, zaradi česar povišana temperatura (37,5 stopinj C) ni izginila več let, da je imel 1976/1977 na poti na delo prometno nesrečo, da je delal po 4 ure, da je bil 1977 oproščen vojaške službe in bil vseeno kaznovan, zaradi česar ni mogel pristopiti k opravljanju izpitov v letih med 1975 in 1983. Ob sklicevanju na 13. člen Zakona o popravi krivic (ZPKri) in 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) navaja, da je tožnika pozvala k dopolnitvi vloge, ker iz nje ni razvidno, kakšen naj bi bil njegov zahtevek. Ker tožnik zahteve ni dopolnil, jo je zavrgla.

Navedbe strank

3Tožnik vlaga laično tožbo. V njej se sklicuje na Splošno deklaracijo človekovih pravic, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in Ustavo RS. Navaja, da je komisiji znana poprava krivic v letu 2001 – 2007, ko mu je bilo med drugim priznano 5 let delovne dobe. Trdi, da se je zaporna kazen, krivično, začela januarja 1978 in trajala do septembra 1978, „potek pa se je začel 1974/75 leta“. Meni, da pri njemu ne bi bilo treba „Zakona o popravi krivic“, ker bi moral vložiti obnovo postopka oziroma vrnitev v prejšnje stanje po sodbi vojaškega sodišča, prava pa takrat ni poznal in je Ustavo SFRJ prepozno citiral. Navaja medicinsko dokumentacijo in meni, da če bi jo imel izvedenec medicinske stroke, ga leta 1976 ne bi poklicali za vojsko „in bi bil oproščen“. Tudi predsednik Okrajnega sodišča Kranj oziroma temeljnega sodišča bi lahko leta 1977 oziroma januarja 1978 takoj predlagal obnovo postopka, ko je dobil mnenja specialistov medicinske stroke, naj se ga osvobodi vojaške obveznosti. Če pa bi imel še „izvid rtg“ iz 1979 in predlog ortopeda za „4 ure (SDČ)“, pa bi bil „še bolj oproščen“ vojaške obveznosti in primera sploh ne bi bilo. Trdi, da so leta 1974 – 1977 prispevala k „dejanju 1978 in posledic do leta 1983/1984“. Te težave so prispevale k temu, da ni mogel več plačevati izpitov na B. Maribor „(izguba zaposlitve, zapor več kot 6 mesecev)“. Trdi, da zahteve za dopolnitev 21. 3. 2019 ni videl, „zato to pisanje“. Navaja še, da bi mu morali priznati vsaj višjo šolo. Našteva tudi, kje je še delal in trdi, da je imel osem prometnih nesreč brez krivde.

4Sodišče je tožbo vročilo v odgovor toženki, ki je sodišču posredovala upravni spis zadeve in upravni spis št. 714-01-4287/98, ki se nanaša na predhodno tožnikovo vlogo, ki je bila prav tako predmet sodne presoje. Navaja še, da tožbi nasprotuje, in pojasnjuje, da tožnik ni podal takšnega opisa zahtevka, o katerem bi lahko vsebinsko odločala, čeprav je bil k dopolnitvi pozvan in je vročitev tega poziva izkazana. Dodaja, da je bilo o delu zahtevka, ki se nanaša na tožnikovo prestajanje zaporne kazni od 21. 1. 1978 do 5. 9. 1978 že odločeno s sklepom Komisije z dne 25. 9. 2001, ki ga je presojalo tudi Upravno sodišče in s sodbo I U 1679/2001 tožbo zavrnilo.

Odločanje po sodnici posameznici

5Ker predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu ni vsebinska (meritorna) odločitev o tožnikovi vlogi, temveč sklep o zavrženju vloge kot nepopolne, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odločalo po sodnici posameznici.

Dokazni sklep

6Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravna spisa št. 130-42/2018 in 714-01-4287/98. Dokaza z vpogledom v izvid kliničnega centra z dne 13. 12. 1979, ki ga je tožnik predložil na naroku za glavno obravnavo, posebej ni izvedlo, saj se ta listina že nahaja v upravnem spisu št. 714-01-4287/98, v katerega je sodišče vpogledalo.

Odločitev sodišča

7Tožba ni utemeljena.

8Predmet tega upravnega spora je zakonitost sklepa, s katerim je bila na podlagi določb 67. člena ZUP kot nepopolna zavržena tožnikova vloga, ki jo je vložil 16. 2. 2018. Upravni organ je z izpodbijanim sklepom presodil, da tožnikova vloga ni sposobna za obravnavanje in da tožnik te pomanjkljivosti kljub pozivu ni odpravil. Za presojo zakonitosti izpodbijane odločitve je zato bistveno, ali je tožnikova vloga nezmožna za obravnavno in ali je to pomanjkljivost (pravočasno) odpravil.

9Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik vlogo vložil na Ministrstvo za pravosodje, iz uradnega zaznamka z dne 8. 3. 2018 (zapis na hrbtni strani tožnikove vloge) pa, da je vztrajal, da zahtevo obravnava Komisija za popravo krivic (v nadaljevanju Komisija). Iz spisa je nadalje razvidno, da je Ministrstvo za pravosodje, Sektor za popravo krivic in podporo žrtvam kaznivih dejanj (to je služba iz četrtega odstavka 13. člena ZPKri), tožnika istega dne z dopisom seznanilo, da ni pristojno za odločanje o pokojninski osnovi ter ga v zvezi s tem napotilo na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Hkrati ga je pozvalo, naj poda pisno izjavo o morebitnih drugih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločanje Komisije za izvajanje ZPKri. Da je tožnik prejel navedeni dopis ministrstva z dne 8. 3. 2018, izhaja iz njegovega odgovora z dne 15. 3. 2018, v katerem se izrecno z opravilno številko in datumom sklicuje na naveden dopis.

10Dne 1. 3. 2019 je ministrstvo tožniku poslalo dopis oziroma poziv, v katerem ugotavlja, da mu je bil s sklepom Komisije št. 714-01-287/98 z dne 25. 9. 2001 priznan status bivšega političnega zapornika, pravica do odškodnine za čas odvzema prostosti od 21. 1. 1978 do 5. 9. 1978 ter vštetje tega časa v pokojninsko dobo v dvojnem štetju, od 6. 9. 1978 do 30. 11. 1982 pa v enojnem štetju, o čemer je s sodbo I U 1679/2001 z dne 24. 10. 2002 odločilo tudi Upravno sodišče. Hkrati ga je seznanilo, da iz njegovih navedb v sedanjem postopku ni razvidno, kakšen naj bi bil njegov zahtevek (vključno s časovnim okvirom), in da te navedbe ne predstavljajo dejstev, na podlagi katerih bi organ lahko odločil. Ministrstvo je zato tožnika opozorilo, da bo upravni organ, če ne bodo v roku 15 dni prejeli pojasnil in dokazov glede zahtevka, ravnal na podlagi 129. člena ZUP.

11Sodišče se strinja s toženko, da je tožnikova vloga z dne 16. 2. 2018 nerazumljiva in da na njeni podlagi, niti na podlagi ostalih pisanj, ki jih je v tej zadevi vložil v upravni spis (dopisa z dne 15. 3. 2018 in z dne 8. 12. 2018), Komisija ni mogla vsebinsko odločiti, saj iz njih ni mogoče razbrati, katere pravice in na kakšni podlagi uveljavlja. Ob tem ni nepomembno, da je bila tožniku zaradi krivične obsodbe in prestane zaporne kazni že v letu 2001 pravnomočno priznan status političnega zapornika ter s tem povezane pravice po ZPKri. Tožnik pa se je tako kot v vlogah v upravnem spisu tudi v tožbi in na naroku za glavno obravnavo skliceval na različne dogodke (med njimi tudi številne prometne nesreče) in njegovo zdravstveno stanje v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja, ki naj bi bili na različne načine (kot vzrok ali posledica) povezani s krivično obsodbo, v zvezi s katero so mu že bile priznane pravice, oziroma naj bi bili vzrok za njegove zdravstvene in druge težave (kot npr. glede priznane izobrazbe). Tudi iz teh navedb pa ni mogoče razbrati, kaj točno in na kakšni podlagi tožnik (še) zahteva v postopku pred Komisijo po določbah ZPKri, pri katerem je (kot izhaja iz navedenega uradnega zaznamka v spisu) vztrajal.

12Ker tožnik navedene pomanjkljivosti, kljub temu da je bil nanjo opozorjen, ni odpravil v postavljenem roku, niti do izdaje izpodbijanega sklepa, je Komisija ravnala po tretjem odstavku 67. člena ZUP. Po tej določbi ZUP namreč organ s sklepom vlogo zavrže, če stranka v postavljenem roku pomanjkljivosti ne odpravi. Upravni organ se v pozivu z dne 1. 3. 2019 v zvezi tem, da je bilo o tožnikovi zahtevi za priznanje pravic po ZPKri že pravnomočno odločeno v letu 2001, sicer sklicuje na določbe 129. člena ZUP, ne pa tudi na 67. člen ZUP, vendar pa iz vsebine poziva nedvomno izhaja, da vlogo z dne 16. 2. 2018 in ostala tožnikova pisanja v tej zadevi šteje za pomanjkljiva, da tožniku daje možnost, da svoje navedbe v roku 15 dni od prejema poziva dopolni, ter da bo vloga v nasprotnem primeru zavržena. Ker ima torej poziv z dne 1. 3. 2019 vsa potrebna pojasnila in opozorila, je Komisija, potem ko tožnik svoje vloge ni ustrezno dopolnil, imela pravno podlago za zavrženje njegove vloge.

13Tožnik ne more uspeti s tožbenim očitkom, da poziva z dne 1. 3. 2019 ni prejel. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila vročitev navedenega dopisa opravljena na naslov, ki ga je navedel v vseh svojih vlogah, in sicer na podlagi tretjega odstavka 87. člena ZUP, to je z obvestilom tožniku o prispeli pošiljki ter o roku in kraju za njen prevzem, po preteku roka pa je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku (v danem primeru je to bilo 21. 3. 2019). Gre za osebno vročitev s fikcijo vročitve, ki pride v poštev, če se vročitev ne more opraviti z osebno vročitvijo tistemu, ki mu je pisanje namenjeno, v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZUP.

14Predpostavka za to, da je osebna vročitev s fikcijo vročitve v smislu tretjega odstavka 87. člena ZUP veljavna, je, da naslovnik dejansko živi na naslovu, na katerem se mu pisanje vroča. Tožniku je bila vročitev poziva z dne 1. 3. 2019 na naveden način opravljena na naslovu, ki ga ves čas upravnega pa tudi sodnega postopka navaja kot svoj naslov, to je .... Iz njegovih navedb na glavni obravnavi izhaja, da na temu naslovu ne živi več. Glede tega, od kdaj ne živi več na temu naslovu, pa so bile njegove navedbe protislovne. Po eni strani je, ko ga je sodišče vprašalo za naslov, na katerega mu lahko vroči sodbo, povedal, da so ga z naslova ..., ki ga sam še vedno šteje za svoj zakoniti naslov, trikrat nezakonito deložirali, nazadnje junija 2019, in da je od takrat brez doma (najprej naj bi živel v avtu, sedaj pa po vlakih, avtobusih, hostlih, ...). Vprašan, da se opredeli do svoje tožbene navedbe, da poziva za dopolnitev ni videl 21. 3. 2019 (to je, ko naj bi bilo poziv z dne 1. 3. 2019 puščen v hišnem predalčniku), pa je navedel, da v Kranju ne živi od leta 2018. Ko ga je toženka opozorila na njegovo predhodno drugačno izjavo, to je, da je bil nazadnje deložiran junija 2019, pa je potrdil, da to drži. Glede na to, da je tožnik na naroku dvakrat izjavil, da je bil z naslova na ... nazadnje deložiran v juniju 2019, je sodišče za pravilno štelo njegovo prvotno trditev, da na tem naslovu ne živi več od zadnje deložacije, to je od junija 2019, ne pa že od leta 2018, zato je vročitev poziva v marcu 2019 štelo za pravilno. Nenazadnje mu je bila na enak način, to je s fikcijo osebne vročitve na istem naslovu, opravljena tudi vročitev izpodbijanega sklepa aprila 2019, zoper katerega je vložil pravočasno tožbo. Da pa je tožnik poziv z dne 1. 3. 2019 očitno prejel, pa izhaja tudi iz njegovega pisanja, ki je v upravni spis prispelo 29. 4. 2019. To pisanje je naslovljeno na ministrstvo oziroma gospoda C. C., to je sekretarja Sektorja za popravo krivic in podporo žrtvam kaznivih dejanj, ki je podpisal dopis z dne 1. 3. 2019, tožnik pa v njem uvodoma navaja „Nisem še utegnil odgovoriti na vaše pismo.“ Po presoji sodišča gre očitno za odgovor na poziv z dne 1. 3. 2019, v katerem pa tožnik, tako kot tudi v tožbi, ne navede, kaj točno in na kakšni podlagi zahteva v obravnavanem postopku pred Komisijo po določbah ZPKri.

15Glede na navedeno sodišče šteje, da je bilo poziv z dne 1. 3. 2019 tožniku vročen pravilno in da se tožnik nanj ni odzval z ustrezno dopolnitvijo. Komisija je zato ravnala pravilno, ko je tožnikovo vlogo zavrgla na podlagi 67. člena ZUP.

16Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.